Jedro

Ob pravilnih razlogih izpodbijane sodbe, da je bil točen kraj storilcu znan ves čas postopka ter da mu je bilo s tem omogočeno dokazovanje, da se na tem mestu sploh ni nahajal oziroma da na tem mestu ne velja omejitev hitrosti, kot jo zatrjuje prekrškovni organ, pritotožbeno sodišče tudi v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe ne zasledi kršitve po 5. točki prvega odstavka 155. člena ZP-1, saj ob zgoraj obrazloženem, ko s spremembo kraja meritve hitrosti ni bilo poseženo v storilčevo pravico do obrambe, in ob tem, ko sta se tako storilec kot prekrškovni organ strinjala o mestu meritve ter o dejstvu, da je na PN, zapisniku o meritvi hitrosti ter opisu dejanskega stanja zapisani naslov meritve (...) očitna pomota, PN pa je bil v tem delu s I. točko izreka izpodbijane sodbe tudi spremenjen, ni mogoče zaključiti, da bi se sodba nanašala na dejanje, ki ni predmet konkretizacije prekrška.

Izrek

I.Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se izpodbijana sodba potrdi.

II.Storilec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka - sodno takso v znesku 135,00 EUR v roku in na način, kot bo določeno v pozivu prekrškovnega organa.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo zahtevi za sodno varstvo (ZSV) delno ugodilo in izpodbijani plačilni nalog Postaje prometne policije Celje št. 5001197259520 z dne 6. 12. 2022 delno spremenilo tako, da se na plačilnem nalogu pri lokaciji prekrška navede: „...“, sicer pa je ZSV v preostalih delih kot neutemeljeno zavrnilo.

2.Zoper sodbo se pritožuje storilec brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov po 154. členu Zakona o prekrških (ZP-1). Smiselno predlaga ugoditev pritožbi.

3.V odgovoru na pritožbo prekrškovni organ nasprotuje pritožbenim trditvam in predlaga njeno zavrnitev.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.V predmetni zadevi je prekrškovni organ storilca s plačilnim nalogom (PN) z dne 6. 12. 2022 spoznal za odgovornega storitve uvodoma navedenega prekrška, ker je tega dne ob 12.51 uri kot voznik taksija v naselju Celje, kjer je hitrost vožnje omejena na 50 km/h, z osebnim avtomobilom vozil najmanj 62 km/h in je tako prekoračil dovoljeno hitrost za najmanj 12 km/h.

6.V zahtevi za sodno varstvo je storilec zatrjeval, da je vozil po predpisih, nikakor pa ne več kot 60 km/h, da je bil na delovnem mestu in je peljal stranko v Vojnik, ko ga je zaustavila policijska patrulja, da je plačilni nalog podpisal brez pripomb, ker je imel v vozilu stranko ter da je PN neverodostojen, ker na njem piše, da je bilo merilno mesto na lokaciji ..., kar ne drži, ker je bilo merilno mesto lokacijsko pred tem naslovom.

7.Sodišče prve stopnje je zato dopolnilo dokazni postopek ter pri tem z gotovostjo ugotovilo: (-) da so se meritve izvajale na avtobusnem postajališču, ki se nahaja v neposredni bližini A. A., ki se nahaja na naslovu ..., in ne na naslovu ..., kot je zmotno navedeno v PN, opisu dejanja ter zapisniku o izvajanju meritev hitrosti, (-) da je do te napake prišlo, ker se je včasih ta lokacija označevala z naslovom ..., (-) da so policisti storilca na kraju meritve ustavili in mu predočili prekršek, (-) da je bil točen kraj storitve prekrška tako storilcu ves čas znan in mu je s tem bilo omogočeno dokazovanje, da se na tem mestu ni nahajal, kot tudi dokazovanje, da na tem mestu ne velja omejitev hitrosti, ki jo zatrjuje prekrškovni organ, (-) da je pred začetkom izvajanja meritev bil opravljen preizkus justiranja, ničelni test, preverjanje datuma in ure ter stanje overitvenih in zaščitnih nalepk, (-) da se je policist B. B., ki je izvajal meritev hitrosti storilčevega vozila, udeležil usposabljanja za uporabo merilnika hitrosti, ki je bil uporabljen v konkretnem postopku, (-) da je bila na mestu meritve hitrosti hitrost po splošnem zakonskem pravilu omejena na 50 km/h ter (-) da je storilec kritičnega dne ob kritičnem času v naselju Celje ob upoštevani toleranci vozil s hitrostjo najmanj 62 km/h.

8.7. Sodišče prve stopnje glede na izvedeni dokazni postopek tako ni podvomilo v to, da je bila storilcu v naselju Celje izmerjena hitrost najmanj 62 km/h, saj sta navedeno skladno potrdila oba zaslišana policista, njune izpovedbe pa so skladne z drugimi dokazi v spisu (zapisnik o izvajanju meritev hitrosti, opis dejanja in dokazi). Ker sodbe o ZSV ni dovoljeno izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 66. člena ZP-1), je pritožbeno sodišče na take ugotovitve prvostopenjskega sodišča in sprejeto dokazno oceno, ki po prepričanju pritožbenega sodišča ni pomanjkljiva, temveč je logična in natančna, vezano. Pritožbeno sodišče tako v okviru pritožbenega postopka zoper sodbo o zahtevi za sodno varstvo presoja le, ali je glede na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, le-to pravilno uporabilo materialne določbe ZP-1 ter določbe predpisa, ki določa prekršek, ali je pri tem storilo kakšno bistveno kršitev določb postopka ter ali je pravilno odmerilo sankcijo za storjeni prekršek.

9.Kot je razvidno iz pritožbenih navedb, storilec izpodbija odločitev sodišča prve stopnje zato, ker se ne strinja, da je vozil hitreje kot 60 km/h. S takimi navedbami storilec povsem jasno napada dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je del ugotovljenega dejanskega stanja, to pa glede na določbo drugega odstavka 66. člena ZP-1 ni dovoljen pritožbeni razlog. Pritožbeno sodišče zato takim pritožbenim navedbam ne more slediti in na njihovi podlagi spremeniti izpodbijano odločitev.

10.8. Neutemeljeni pa so tudi pritožbeni očitki o neverodostojnost PN z dne 6. 12. 2022, v zvezi s katerimi pritožnik izpostavlja, da na PN piše lokacija meritve ..., kar nikakor ne drži. Sicer je pritrditi pritožniku, da pritožbeno izpostavljena lokacija ni bila mesto meritve hitrosti v času storitve prekrška, vendar pa je bil navedeni PN v zvezi s krajem prekrška v I. točki izreka izpodbijane sodbe popravljen in sedaj glasi ... .

11.Pri tem pa ob pravilnih razlogih izpodbijane sodbe, da je bil točen kraj storilcu znan ves čas postopka ter da mu je bilo s tem omogočeno dokazovanje, da se na tem mestu sploh ni nahajal oziroma da na tem mestu ne velja omejitev hitrosti, kot jo zatrjuje prekrškovni organ, pritožbeno sodišče tudi v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe ne zasledi kršitve po 5. točki prvega odstavka 155. člena ZP-1, saj ob zgoraj obrazloženem, ko s spremembo kraja meritve hitrosti ni bilo poseženo v storilčevo pravico do obrambe, in ob tem, ko sta se tako storilec kot prekrškovni organ strinjala o mestu meritve ter o dejstvu, da je na PN, zapisniku o meritvi hitrosti ter opisu dejanskega stanja zapisani naslov meritve (Mariborska cesta 220) očitna pomota, PN pa je bil v tem delu s I. točko izreka izpodbijane sodbe tudi spremenjen, ni mogoče zaključiti, da bi se sodba nanašala na dejanje, ki ni predmet konkretizacije prekrška.

12.Glede na navedeno in v odsotnosti kršitev, na katere v skladu s 159. členom ZP-1 pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo storilca kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

13.Ker storilec s pritožbo ni uspel, mu je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 147. člena ZP-1 ter tar. št. 8132 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) naložilo v plačilo stroške pritožbenega postopka – sodno takso v znesku 135,00 EUR, ki jo je dolžan plačati v roku in na način, določenem v pozivu prekrškovnega organa.

14.Kraj storitve prekrška je, kadar prekrškovni organ ugotavlja kršitve prometnih predpisov, ki se nanašajo na najvišjo dovoljeno hitrost, bistvenega pomena pri pravni opredelitvi prekrška. Natančna opredelitev kraja storitve prekrška je pomembna z vidika storilčeve pravice do učinkovite obrambe, saj ima že na podlagi tretje alineje 29. člena Ustave možnost predlagati razbremenilne dokaze, med drugim tudi dokaze, ki zmorejo ovreči domnevo, da se je v določenem časovnem trenutku nahajal na kraju, na katerem naj bi prišlo do storitve prekrška, ki se mu očita, oziroma da dokazuje, da je na določenem kraju s predpisi oziroma prometnim znakom določena drugačna omejitev hitrosti (tako: VSRS Sodba IV Ips 31/2017).