Jedro

Sodišče poudarja, da upoštevaje zgoraj povzeto stališče Vrhovnega sodišča RS, za kršitve, ki utemeljujejo izrek omejitve gibanja - pridržanja na podlagi četrtega odstavka 84. člena ZMZ-1 zadošča ugotovitev, da so bile kršitve, ki so napad na osebno in premoženjsko varnost, storjene in zato ni možna ekskulpacija z utemeljevanjem neprištevnosti v smislu kazenske (ne)odgovornosti, kot je mogoče povzeti tožbene navedbe. Glede na obrazloženo ni utemeljeno tožnikovo stališče oz ugovor, da odvzem prostosti, zgolj zaradi kršitve javnega reda in miru, ni ustavno dopusten. Presoja toženke, da je treba glede na tožnikove kršitve za zaščito osebne, premoženjske varnosti ter javnega reda pred nevarnostjo, ki jo lahko povzroča ravnanje tožnika, tožniku izreči ukrep omejitve gibanja na Center za tujce, je tudi po presoji sodišča pravilna.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

O izpodbijanem sklepu

1.Z izpodbijanim sklepom je toženka tožniku na podlagi 4. alineje prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) omejila gibanje, ker je to nujno potrebno zaradi varstva osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda (1. točka izreka) na prostore Centra za tujce, Veliki Otok 44z, 6230 Postojna, od 5. 8. 2024 od 11.30 ure do prenehanja razlogov, vendar najdlje do 5. 11. 2024 do 11.30 ure, z možnostjo podaljšanja za en mesec (2. točka izreka). Ugotovila je, da stroški v postopku niso nastali.

2.Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik 22. 7. 2024 vložil prošnjo za mednarodno zaščito.

3.Toženka je ugotovila, da je tožnik 23. 7. 2024, 24. 7. 2024, 30. 7. 2024 in 1. 8. 2024 kršil 10. in 11. člen Uredbe o hišnem redu azilnega doma (v nadaljevanju Uredba HR), kljub opozorilu nadaljeval z neupoštevanjem Uredbe HR, s čimer je ogrožal ne le sebe, ampak tudi ostale nastanjene v azilnem domu. Toženka je na podlagi:

-uradnega zaznamka socialne službe z dne 30. 7. 2024 ugotovila, da je tožnik zmerjal socialnega delavca A. E. in mu grozili z napadom zunaj azilnega doma (v nadaljevanju vse Ravnanje 30-7-24).

-poročila o dogodku Varnostne službe z dne 24. 7. 2024 (22:05) ugotovila, da se je tožnik pri avtomatih za pijačo močno razburjal zaradi konflikta z drugo osebo. Ugotovila je, da so varnostniki opazili, da je imel tožnik motne oči, bil je zelo agresiven, udarjal je samega sebe in govoril v povišanem tonu. Začasno se je umiril, potem pa je kar naenkrat prijel stol in ga silovito zagnal ob tla. Tožnika, ki ni upošteval poziva k umiritvi in je nadaljeval s kričanjem in kriljenjem rok, so varnostniki pospremili do recepcije in zadržali do prihoda policije. Policija je prosilcu izdala plačilni nalog (v nadaljevanju vse Ravnanje 1 24-7-24).

-poročila o dogodku Varnostne službe z dne 24. 7. 2024 (23:19) ugotovila, da je prosilec, ko je bil izpuščen iz policijskega postopka, odšel pred vhod azilnega doma in glasno govoril v arabščini, s čimer je kalili nočni mir. Varnostniki so ga opozorili na neprimerno obnašanje. Prosilec je najprej rekel, da pokadi cigareto in odide v notranjost azilnega doma. Kmalu zatem je začel vpiti in groziti varnostniku, da mu bo prerezal vrat. Varnostniki so tožnika zopet pospremili v čakalnico in odredili zadržanje do prihoda policije. V času zadržanja je tožnik grozil varnostnikom (da bo z njimi obračunal, da bo vrgel bombo). Nadalje je tožnik slekel hlače in se v pričo varnostnikov začel samozadovoljevati (v nadaljevanju vse Ravnanje 2 24-7-24).

-uradnega zaznamka socialne službe z dne 31. 7. 2024 ugotovila, da je bil tožnik obtožen kraje mobitela, postal žaljiv in začel vpiti na soudeležence konflikta (v nadaljevanju Ravnanje 31-7-24).

-poročila o delu varnostne službe z dne 1. 8. 2024 in uradnega zaznamka socialne službe UOIM z dne 1. 8. 2024 ugotovila, da je ponoči 1. 8. 2024 (21:10) razbijal in uničeval lastnino azilnega doma. Pred kavnim avtomatom je živčno tolkel po avtomatu in brcal koš za smeti. Pozivov varnostnika k umiritvi ni upošteval. Socialni delavec je prosilca opozoril, da je to kršenje hišnega reda (v nadaljevanju Ravnanje 1-8-24).

4.Tožnik je zanikal Ravnanje 30-7-24, Ravnanja 1 24-7-24 in Ravnanja 2 24-7-24 pa se ni spomnil. V zvezi z Ravnanjem 31-7-24 je zanikal krajo mobitela in povedal, da je dobil 50 eur od lastnika ukradenega mobitela, da mobitel odkupi nazaj od tistega, ki ga je ukradel. V zvezi z Ravnanjem 1-8-24 pa je povedal, da je bil pijan. Tožnik je še povedal, da je kulturen, urejen in da ni nič naredil.

5.Toženka je ugotovila, da je tožnik kršil 10. in 11. člen Uredbe HR, da je bil zaradi kršitev z njim opravljen razgovor z uradno osebo in socialno službo, ki ni imel ustreznega učinka. Ugotovila je, da je tožnik, ki je dobro poznal pravila v azilnem domu, s svojim obnašanjem vnašal nemir v življenje v azilnem domu, ogrožal sebe, zaposlene in ostale sostanovalce v azilnem domu. Tožniku je bila ves čas nastanitve v azilnem domu na voljo pomoč socialnih delavcev. Celostna obravnava tožnika pa ni doprinesla k spremembam v tožnikovem vedenju, zaradi česar je toženka ocenila, da je izrek ukrepa omejitve gibanja v konkretnem primeru nujen, logičen in utemeljen. Tožnik je s svojim ravnanjem oziroma neprimernim obnašanjem kršil hišni red azilnega doma, hkrati pa tudi grozil osebam, ki v azilnem domu opravljajo svoje dolžnosti in to na način, da so v strahu za svoje življenje, zato je na podlagi četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ tožniku omejila gibanje. Toženka je upoštevajoč vsa ravnanja tožnika, ki so jih zabeležili v prostorih azilnega doma, ugotovila, da je utemeljeno pričakovati, da bi tožnik v primeru, da bi ostal v prostorih azilnega doma, s kršitvami nadaljeval. To potrjuje tudi njegovo vsakodnevno odklonsko vedenje. Toženka je ugotovila, da omejitev gibanja na prostore azilnega doma ne bi pripomogla k temu, da bi s kršitvami prenehal, saj bi bil še vedno nastanjen v istih prostorih, kot je bil do sedaj, kjer velja enak hišni red, ki ga je v preteklosti kljub opozorilom kršil, s tem pa bi še vedno ogrožal sebe ter ogrožal in ustrahoval ostale prosilce in zaposlene. Vsa dejanja, pa tudi opozorila varnostnikov in celo posredovanje policije, do sedaj namreč niso imeli nobenega učinka pri tem, da bi se njegovo vedenje kakorkoli izboljšalo. Toženka je ugotovila, da bi bil ukrep pridržanja na območje azilnega doma popolnoma neučinkovit in je edina učinkovita možnost, s katero bi se preprečile ponovne kršitve tožnika, uporaba strožjega ukrepa, to je pridržanja na prostore Centra za tujce, saj se lahko le na ta način prepreči tožnikovo ogrožanje sebe, drugih in ogrožanje javnega reda. Če bi tožnik ostal v azilnem domu, bi lahko nadaljeval s svojim neprimernim vedenjem, žaljivim in nasilnim odnosom, neupoštevanju navodil in posledično ukrep omejitve gibanja ne bi dosegel svojega namena. Toženka je zato na tožniku na podlagi 4. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. omejila gibanja na prostore Centra za tujce in sicer od 5. 8. 2024 od 11:30 do prenehanja razloga, vendar najdlje do 5. 11. 2024 od 11:30, z možnostjo podaljšanja za en mesec.

Povzetek relevantnih tožnikovih navedb

6.Tožnik zaradi nepopolno oz. zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka, predlaga odpravo izpodbijanega sklepa.

7.Tožnik meni, da iz opisa dogodkov, ki naj bi botrovali odločitvi pristojnega organa, ne izhaja ključno dejstvo, to je odreditev milejšega ukrepa po ZMZ-1, ki je predpogoj za stopnjevanje sankcije z omejitvijo gibanja na CT Postojna. Tožnik meni in na lastni koži občuti, da gre v primeru omejitve gibanja na prostore Centra za tujce (ne glede na korekten in človeški ter zgleden odnos zaposlenih v CT Postojna) za primer, ki je v bistvenem podoben priporu, zato je treba glede procesnih jamstev uporabljati strožje kriterije iz 20. člena Ustave. Tožnik meni, da so podane kršitve več členov Ustave RS mednarodnih konvencij, ki zavezujejo Republiko Slovenijo neposredno in sicer tožnik zatrjuje kršitev Ustave RS v določbah naslednjih členov: 2. člena, ki Slovenijo opredeljuje kot pravno (in socialno) državo: 8. člena, ki določa, da morajo biti zakoni in drugi predpisi v skladu s splošno veljavnimi načeli mednarodnega prava in z mednarodnimi pogodbami, ki obvezujejo Slovenijo ter da se ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe uporabljajo neposredno, 14. člena, ki določa enakost pred zakonom, 19. člena, ki izrecno določa varstvo osebne svobode, 21. člena, ki na ustavni ravni zagotavlja varstvo človekove osebnosti in dostojanstva; 22. člena, ki določa enako varstvo pravic; 23. člena, ki opredeljuje pravico do (vsebinskega) sodnega varstva, 25. člena, ki vsakomur zagotavlja pravico do pritožbe, 32. člena, ki določa, da se vsakdo lahko svobodno giblje in 34. člena Ustave RS, ki določa pravico do osebnega dostojanstva in varnosti, (drugega odstavka); 31. člena Konvencije o statusu beguncev in Protokola o statusu beguncev1 - Ženevske konvencije) ter 5. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin2 - EKČP. Tožnik meni, da so v 19. členu Ustave postavljeni višji (strožji) standardi presoje, saj je treba pri odločanju uporabiti načelo sorazmernosti. Tožnik je prepričan, da odvzem prostosti zgolj zaradi kršitve javnega reda in miru - če bi do kršitev prišlo - ni ustavno dopusten in po njegovem mnenju izpodbijani sklep ne prestane testa sorazmernosti niti po tej plati. Nikomur se ne sme vzeti prostost, razen v primerih in po postopku, ki ga določa zakon, pri čemer temelj za navedeno ne more biti hišni red.

8.Tožnik navaja, da mora biti vsakdo, ki mu je odvzeta prostost, v materinem jeziku ali v jeziku, ki ga razume, takoj obveščen o razlogih za odvzem prostosti. V čim krajšem času, mu mora biti tudi pisno sporočeno, zakaj mu je bila prostost odvzeta. Takoj mora biti poučen o tem, da ni dolžan ničesar izjaviti, da ima pravico do takojšnje pravne pomoči zagovornika, ki si ga svobodno izbere. Navedeno tožniku ni bilo omogočeno. Strogi test sorazmernosti po oceni tožnika ni bil izveden. Ukrep, kot ga je odredila toženka ni primeren po mnenju tožnika tudi zato, ker pri tožniku sproža dodatne duševne motnje in napade osebne stiske. Tožnik je nemiren, težko diha in težko ubesedi svojo stisko. Tožnik je tesnoben. Tožnik je ločen od družine, pri čemer njegova mati umira in mu je zato še težje. To je bil tudi razlog, da je ob hudi stiski in žalosti zaužil Lyrico in Rivotril. Gre za psihotropne snovi, ki imajo lahko tudi nezaželene stranske učinke in motnje v obnašanju, kar se je zgodilo tudi pri tožniku. Tožnik meni in se spominja, da je pri avtomatu za kavo prosil, če bi mu kdo posodil denar za kavo. Agresivnega ravnanja in obnašanja se ne spominja.

9.Toženki očita, da pri tožniku ni vsebinsko preverila poznavanja in razumevanja hišnega reda in pravil javnega reda in miru ter tudi ni upoštevala, da tožnik izvira iz tujega okolja, druge kulture in da ni poznal različnih neugodnih možnosti telesnega odziva na psihotropne substance. Tožnik ugovarja, da določena objektivna merila, na katerih temeljijo razlogi za sum neučinkovitosti ukrepa v obrazložitvi napadenega sklepa, umanjkajo, kar je direktna kršitev navedenih določb Ustave RS in mednarodnih konvencij, ki zavezujejo RS. V ZMZ-1 kriteriji, po katerih bi toženka lahko to nevarnost presojala, niso določeni.

10.Tožnik meni, da je pridržanje na prostore Centra za tujce v konkretnem primeru nesorazmeren ukrep, ki ni nujen, saj toženka ni pojasnila in z razlogi podprla, da se omejitve gibanja v Azilnem domu ne da učinkovito izvajati. Za dosego zasledovanega cilja navedeni ukrep tudi ni primeren. Tožnik bi najprej moral dobiti ustrezno strokovno pomoč in po potrebi medikamentozno terapijo, predpisano s strani strokovnjaka (zdravnika). Šele po vseh izvedenih predhodnih ukrepih bi lahko sklepali na tožnikovo voljno ravnanje in nespoštovanje pravil. Pa še takrat bi toženka morala in mogla izvesti najprej milejši ukrep, ki je po svoji vsebini sankcija kaznovalne narave. Tožnik ugovarja, da je pavšalna navedba "drugih primerljivih razlogov" v izreku sklepa, ki ne omogoča izvedbe silogizma in ustrezne subsumpcije, saj povsem odprta in takega sklepa ni moč preizkusiti, kar je absolutno bistvena kršitev pravil postopka. Zahteva po silogističnem konkretiziranju sicer abstraktnega zakonskega dejanskega stanu v smislu iskanja izostrene pravne vezi je ključnega pomena in osnovna predpostavka in brez navedenega sklep ni more prestati ustrezne pravne presoje. Tožnik razume omejitev gibanja kot izjemen poseg v njegovo osebno svobodo. Stroga presoja dejstev tako s strani upravnega organa kot sodišča v tem postopku je po mnenju tožnika tako nujna. Že zgolj navedeno je razlog, da sodišče sklep nemudoma razveljavi.

11.Tožnik meni, da je sklep tudi sicer napačen in nezakonit. Omejitev gibanja je bila tožniku odrejena brez tehtanja in izvedbe strogega testa sorazmernosti in tudi brez vsebinskega upoštevanja tožnikove izjave. Tožniku bi bila toženka dolžna najprej zagotoviti ustrezno zdravstveno oskrbo in ne šteti njegovih prošenj za način obrambe. Če je tožnik v takšnem duševnem stanju, ki terja psihiatrično pomoč, mu jo je toženka dolžna zagotoviti. Meni, da neugodne razmere v azilnem domu (za osebe s psihičnimi motnjami) ne morejo biti podlaga za omejitev gibanja, še najmanj pa jih je moč tolmačiti na škodo tožnika. Izpostavlja, da tudi v azilnem domu obstaja možnost omejitve gibanja, seveda na ustrezni podlagi. Toženki očita, da ni niti poskusila odstraniti razlogov tožnikove stiske in težav, hkrati pa ni opravila ustreznega testa sorazmernosti. Meni, da je toženka spregledala, da tožnik ne razume fizičnih odzivov lastnega telesa in se ni zavedal posledic uživanja zdravil, s katerimi je poskušal zmanjšati žalost, stisko in psihične motnje in ki mu jih ni predpisal za to usposobljen zdravnik. Toženki očita, da ni obrazložila nujnosti razlogov pridržanja in da zgolj potencialna možnost neuspešnosti milejšega ukrepa ni zadosten, pa tudi ne realen razlog za tako hud poseg v osnovne temeljne pravice tožnika. Tožnik se sklicuje na vsebinsko varstvo na podlagi mednarodnih konvencij, ki zavezujejo Republiko Slovenijo in trdi, da je zaprt ne da bi storil kaznivo dejanje, saj trenutno situacijo dojema kot da je v zaporu.

12.Toženka po mnenju tožnika ni pravilno (oziroma sploh ne) uporabila določb ZMZ-1, saj tožnika ni hitro in natančno soočila z razlogi za omejitev gibanja, prav tako pa je tožnikova možnost obrambe hudo okrnjena, saj tožnik v trenutku omejitve gibanja ni imel ustrezne pravne pomoči. Izpostavlja, da tožniku ni bila omejena zgolj pravica do gibanja/svobode gibanja, temveč gre za obširen poseg v spekter osnovnih človekovih pravic, predvsem pa v osebno svobodo. Slednjo je moč omejiti zgolj ob izpolnjevanju zakonsko določenih kriterijev in še to le kot skrajno možnost. Tožnik je nekaznovan, kar pomeni, da je toženka sklepala predaleč in v napačno smer. Toženki očita, da ni niti poskusil izvesti milejšega ukrepa niti ni skušal individualizirano pristopiti k rešitvi tožnikove situacije. Tako verjetnost neuspešnosti milejšega ukrepa ni nič večja od verjetnosti, da bi se tožnik z ustrezno terapijo popolnoma umiril in tudi spoštoval milejši ukrep, če bi bil ta sploh potreben. Tožnik meni, da obrazložitev pravih razlogov za odvzem svobode ni podana, kar je absolutna bistvena kršitev pravil postopka.

13.Tožnik meni še, da je podana še dodatna absolutna bistvena kršitev pravil postopka iz 27. čl., 3. odst. ZUS-1 v zvezi z 237. čl., 2. odst., 3. tčk. ZUP in 33. čl. ZMZ-1, saj tožniku ni bila dana možnost, da se informirano in vsebinsko ter z ustrezno strokovno pravno podporo izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo sklepa. Toženki očita, da tožniku ni omogočila pravice do izjave glede razlogov za pridržanje, tj. glede relevantnih okoliščin po določbah ZMZ-1 oziroma je šlo zgolj za formalno možnost, ki je tožnini mogla ustrezno izkoristiti. Ukrep pridržanja in omejitev gibanja na Center za tujce v Postojni brez dvoma pomeni odvzem osebne svobode ter za ukrep, primerljiv z institutom pripora ali s kazensko sankcijo zapora na zaprtem oddelku v slovenskih zaporih. Tožnik meni, da se zaradi absolutno bistvenih kršitev pravil postopka izpodbijanega sklepa ne da preizkusiti. Na to kaže tudi odsotnost vsakršnih kriterijev in časovnih okvirov za presojo o tem, ali razlogi za omejitev še obstajajo. Po določbah ZMZ-1 lahko omejitev gibanja traja le dokler obstajajo razlogi. V izpodbijanem sklepu ni niti z besedico omenjeno kdo, kdaj in na kakšen način bo ugotavljal obstoj razlogov oziroma kdo in v kakšnih rokih navedeno mora preverjati.

Povzetek zahteve za izdajo začasne odredbe

14.Tožnik na podlagi drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) predlaga, da sodišče z začasno odredbo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, ker bo oziroma tožniku že nastaja nepopravljiva škoda. Predlaga, da naslovno sodišče do pravnomočne odločitve stanje uredi tako, da mora toženka takoj po prejemu sklepa prenehati izvajati ukrep pridržanja tožnika v Centru za tujce v Postojni in tožniku omogočiti ustrezno strokovno zdravstveno oskrbo.

15.Tožnik ne razume, zakaj mu je bila odvzeta svoboda, če je vse, kar bi potreboval, le ustrezno določena in predpisana ter izvajana in nadzorovana medikamentozna terapija zaradi psihičnih motenj. Psihične motnje so takšne narave, da lahko povzročajo pri tožniku nenadzorovane odzive fizične narave kot tudi v obnašanju, čustvovanju in odzivanju. Tožnik ima - kar je glede na njegovo obnašanje povsem jasno - izkazane psihične težave. Tožnik si je poskusil pomagati sam, zaradi neznanja in v hudi stiski na nepravilen način. Tožnik potrebuje ustrezno zdravstveno oskrbo in šele za tem je njegovo obnašanje lahko predmet sankcioniranja. Zgolj ravnanje in obnašanje v skrajni sili in stiski, povzročeni iz dalj časa trajajočih (zdravstvenih) razlogov in stanja ni razlog za omejitev osebne svobode, saj tožena stranka milejšega ukrepa sploh ni poskusila izvesti, predvsem pa ni izvedla pregleda pri strokovnjaku psihiatrične stroke, ki je na voljo v Azilnem domu. Izvrševanje ukrepa bo tožniku prizadejalo nepopravljivo škodo. Tožnik se v Centru za tujce ne počuti dobro, ker je bilo njegovo stanje in duševno zdravje okrnjeno že v azilnem domu oziroma zaradi dalj časa trajajoče odsotnosti od doma. Utrpel bi takšne psihične posledice, ki jih ni moč odpraviti. Tožnik ne razume jezika, ne govori jezika in se sploh počuti izgubljenega in je v hudi stiski. Tožnik si z omejeno svobodo niti ne more pomagati, saj tudi jezika ne razume in se sporazumeva s pomočjo drugih prosilcev, ki vsaj malo govorijo angleško. Tožnik je brez osebne svobode, tega mu ne bo mogel povrniti nihče, čeprav tožnik v Sloveniji (niti drugje) ni storil nič takšnega, na kar bi lahko voljno vplival in ni storilec kaznivih dejanj. Pravica do osebne svobode je uzakonjena v 19. čl., 1. odst. Ustave Republike Slovenije in 6. čl. Listine EU o temeljnih pravicah. Tožnik iz previdnosti vseeno predlaga, da sodišče toženi stranki odredi takšno postopanje, kot ga nalaga pravo EU. Tudi v primeru, da bi sodišče presodilo, da je treba izrečeni ukrep zgolj nadomestiti z milejšim, tožnik predlaga izdajo ustrezne začasne odredbe. Tožnik predlaga izdajo začasne odredbe tudi v primeru, če bo naslovno Sodišče sklep odpravilo in ga vrnilo v ponovno odločitev toženi stranki, saj odprava sklepa pomeni, da je odvzem svobode tožniku nezakonit in se mora nemudoma prenehati izvajati.

Navedbe toženke

16.Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da vztraja pri izpodbijanem sklepu, prereka vse navedbe tožnika in predlaga zavrnitev tožbe.

17.Ponavlja, da tožnik kljub opozorilu ni upošteval hišnega reda azilnega doma. Tožniku je bil ukrep izrečen ustno in nemudoma je prejel zapisnik, ki vsebuje razloge za izrek ukrepa. Zapisnik je bil tožniku prebran v njemu razumljivem jeziku. Prav tako je bil pisni odpravek sklepa izdan in preveden v njemu razumljiv materni jezik. Toženka vztraja, da stalna kršitev hišnega reda tožnika v azilnem domu, ki so vključevale nespoštljivo vedenje in nasilen odnos do zaposlenih, predstavljajo toženki resno grožnjo, ki opravičuje ukrep omejitve gibanja na prostore Centra za tujce v Postojni. Mani, da ni nepomembno dejstvo, da je tožnika obravnavala tudi policija. Z odstranitvijo tožnika iz prostorov azilnega doma sta zagotovljena mir in predvsem varnost zaposlenih in ostalih prosilcev za mednarodno zaščito, nastanjenih v azilnem domu.

K I. točki izreka

18.Sodišče je v dokaznem postopku izvedlo vse predlagane dokaze in sicer: prebralo listine sodnega spisa, ki so označene kot priloga od A1 do A4, v soglasju z obema strankama štelo za prebrane vse listine spisa toženke št. 2142-104/2024 ter zaslišalo tožnika.

Tožba ni utemeljena.

19.Po presoji sodišča je toženka pravilno ugotovila, da so v obravnavani zadevi podani pogoji za izrek ukrepa omejitve tožnikovega gibanja na Center za tujce, zato se sodišče na podlagi drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sklicuje na razloge izpodbijane odločbe.

20.Če ni mogoče po določbah ZMZ-1 zagotoviti doseganja ciljev po določbah prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, lahko pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja prosilcu na območje azilnega doma tudi, kadar je to nujno potrebno zaradi varstva osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda. S to določbo je slovenski zakonodajalec v notranji pravni red vnesel določbo člena 8(1) in (2) ter (3)(e) Direktive o sprejemu (Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev)). Omenjene določbe Direktive o sprejemu med drugim določajo, da kadar se izkaže za potrebno ter na podlagi posamične presoje vsakega primera, lahko države članice prosilca pridržijo, če ni mogoče učinkovito uporabiti drugega, manj prisilnega ukrepa. Prosilca se sme pridržati le, kadar to zahteva zaščita nacionalne varnosti ali javnega reda. Če pristojni organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti tega ukrepa iz prejšnjega odstavka ali prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja, se lahko prosilcu, ki ni mladoletnik ali mladoletnik brez spremstva, odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce (drugi odstavek 84. člena ZMZ-1).

21.Izpodbijani sklep temelji na stališču, da so podani razlogi za odreditev ukrepa omejitve tožnikovega gibanja iz četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Na tej pravni podlagi lahko pristojni organ odredi prosilcu ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma ali v skladu z drugim odstavkom 84. člena ZMZ-1 na območje Centra za tujce, med drugim ko je to nujno potrebno zaradi varstva osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda; drugi primerljivi razlogi javnega reda se razumejo kot tisti, ki predstavljajo resnično, sedanjo in dovolj resno grožnjo temeljnemu interesu države (četrta alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1). Po presoji sodišča ukrep po svojih značilnostih ustreza odvzemu prostosti, zato je treba presoditi, ali je nevarnost, ki jo tožnik pomeni za varstvo osebne in premoženjske varnosti, vsaj enaka teži posega, ki ga tak ukrep pomeni za njegovo pravico do svobode. Poseg v prosilčevo osebno svobodo v skladu z navedeno določbo je namreč mogoč le na podlagi konkretnih dejstev in okoliščin, ki utemeljujejo obstoj navedenih razlogov varstva osebne in premoženjske varnosti. Pri tem ne gre za vzpostavljanje dokaznega standarda, po katerem mora biti onkraj vsakršnega dvoma, da je tožnik storil dejanje ogrožanja življenja in premoženja z vidika obstoja kaznivega dejanja ali prekrška, ampak morajo biti dejstva (in okoliščine) dovolj konkretna, da je na njihovi podlagi mogoče oceniti resnost varnostnega tveganja, ki ga za osebno in premoženjsko varnost pomeni prosilec. Zadošča objektivno dejstvo, da je prosilec taka dejanja storil in je za preprečitev nadaljevanja teh dejanj treba nujno izreči najstrožji ukrep omejitve gibanja na Center za tujce (pridržanje).

22.Vrhovno sodišče RS v sodbi I Up 237/2022 z dne 21. 12. 2022 je že zavzelo stališče, da za pridržanje iz razloga po četrti alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 (med drugim kadar je to nujno potrebno zaradi varstva osebne in premoženjske varnosti) ni treba ugotavljati prosilčeve krivde za dejanja, ki pomenijo grožnjo navedenim vrednotam. Po presoji Vrhovnega sodišča RS zadošča objektivno dejstvo, da je prosilec taka dejanja storil in je za preprečitev nadaljevanja teh dejanj nujno potrebno izreči najstrožji ukrep omejitve gibanja na Center za tujce (pridržanje). Ker torej v obravnavani zadevi ne gre za kazenski postopek in ne za ugotavljanje tožnikove kazenske odgovornosti za kazniva dejanja (ko bi bila njegova krivda lahko izključena zaradi neprištevnosti ob njihovi storitvi — tretji odstavek 1. člena KZ-1), niti pridržanje ni kazen, ampak je preventivni ukrep zoper prosilca za mednarodno zaščito, ki se na tej pravni podlagi nahaja na ozemlju Republike Slovenije do odločitve o prošnji, so te navedbe, da se tožnik ni zavedal svojih ravnanj (zaradi svojega psihičnega stanja in zaužitih tablet), da jih ni hotel storiti, kot jih je mogoče smiseln povzeti, neutemeljene.

23.Sodišče poudarja, da upoštevaje zgoraj povzeto stališče Vrhovnega sodišča RS, za kršitve, ki utemeljujejo izrek omejitve gibanja - pridržanja na podlagi četrtega odstavka 84. člena ZMZ-1 zadošča ugotovitev, da so bile kršitve, ki so napad na osebno in premoženjsko varnost, storjene in zato ni možna ekskulpacija z utemeljevanjem neprištevnosti v smislu kazenske (ne)odgovornosti, kot je mogoče povzeti tožbene navedbe. Glede na obrazloženo ni utemeljeno tožnikovo stališče oz ugovor, da odvzem prostosti, zgolj zaradi kršitve javnega reda in miru, ni ustavno dopusten. Presoja toženke, da je treba glede na tožnikove kršitve za zaščito osebne, premoženjske varnosti ter javnega reda pred nevarnostjo, ki jo lahko povzroča ravnanje tožnika, tožniku izreči ukrep omejitve gibanja na Center za tujce, je tudi po presoji sodišča pravilna.

24.Kot izhaja iz izpodbijanega sklepa, je toženka svojo odločitev utemeljila na več ravnanjih tožnika in sicer da je: 30. 7. 2024 zmerjal socialnega delavca AD in mu grozili z napadom zunaj AD; da se je 24. 7. 2024 okoli 22.05 pri avtomatih za pijačo močno razburjal zaradi konflikta z drugo osebo, bil zelo agresiven, udarjal samega sebe, govoril v povišanem tonu, nato pa prijel stol, ga silovito zagnal ob tla in kljub pozivu varnostnikov nadaljeval s kričanjem, kriljenjem rok, zaradi česar mu je policija izdala plačilni nalog; da je 24. 7. 2024 ob cca. 23.19 pred vhodom v azilni dom glasno govoril v arabščini, nato po opozorilu varnostnikov, da obnašanje ni primerno, začel vpiti in groziti varnostniku, da mu bo prerezal vrat, v v času zadržanja do prihoda policije grozil varnostnikom, da bo z njimi obračunal, da bo vrgel bombo, nato slekel hlače in se vpričo varnostnikov začel samozadovoljevati; da je 31. 7. 2024 bil obtoženi kraje mobitela, bil žaljivi in vpil na soudeležence konflikta; in 1. 8. 2024 ponoči razbijal in uničeval lastnino azilnega doma, tolkel po kavnem avtomatu, brcal koš za smeti in kljub pozivom varnostnikov k umiritvi, navodil ni upošteval. Tožnik tega v bistvenem s tožbo niti ne izpodbija, zaslišan prizna Ravnanje 1 24-7-24, Ravnanje 2 24-7-24 in Ravnanje 1-8-24, ostali dve ravnanji pa zanika. Pravilna je tudi presoja toženke, da tožniku ne verjame, ko zanika Ravnanje 30-7-24 in Ravnanje 31-7-24, ki v očitanem delu izhajata in sta dokazana z uradnima zaznamkoma z dne 30. in 31. 7. 2024. Kot že navedeno tožnik v bistvenem ne zanika očitanih ravnanj, ampak jih opravičuje s svojim zdravstvenim stanjem, kar pa, kot že povzeto, ne vpliva na zakonitost izrečenega ukrepa.

25.Nedokazan je tožbeni ugovor, da ukrep, ki ga je odredila toženka, ni primeren tudi zato, ker naj bi pri tožniku sprožal dodatne duševne motnje, naj bi bil tesnoben, imel napade osebne stiske, naj bi bil nemiren, težko dihal in težko ubesedil svojo stisko. Tožnik namreč na izrecno vprašanja pove, da se v Centru za tujce počuti dobro, da pa bi rad šel domov.

26.Neutemeljen je tudi tožbeni ugovor, da tožnik v materinem jeziku ni bil obveščen o razlogih za odvzem prostosti oziroma, da mu v čim krajšem času ni bilo pisno sporočeno, zakaj mu je bila prostost odvzeta, saj iz zapisnika št. 2142-104/2024/3 z dne 1. 8. 2024 izhaja, da je bil tožnik opozorjen, da mu bo ob nadaljnjih kršitvah Uredbe o hišnem redu azilnega doma izrečen ukrep omejitve gibanja na podlagi četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Iz zapisnika št. 2142-104/2024/3 z dne 5. 8. 2024 pa izhaja, da je tožnik nemudoma prejel zapisnik, ki vsebuje razloge za izrek ukrepa, da je bil zapisnik prebran v tožniku razumljivem jeziku, da je bil pisni odpravek sklepa izdan in preveden v tožniku razumljivem jeziku, na kar vse pravilno opozori toženka v odgovoru na tožbo.

27.Sodišče se sicer strinja s tožbeno navedbo, da je pridržanje prosilca dopustno le takrat, ko je sorazmerno glede na legitimni cilj pridržanja, vendar so bile po mnenju sodišča v konkretnem primeru te okoliščine podane in so razvidne iz razlogov izpodbijanega sklepa. Toženka je namreč pojasnila, da v primeru kršitev hišnega reda obstaja tudi možnost izreka ukrepov iz 82.b člena ZMZ-1 in prepričljivo obrazložila, zakaj ukrepanje po tej določbi ne pride v poštev. Presodila je, da je bil tožnik opozorjen na možnost izreka omejitve gibanja v primeru nadaljevanja in stopnjevanja kršitev hišnega reda in da namen ukrepa omejitve gibanja po 82.b členu ZMZ-1 ne bi bil dosežen, saj bi bil tožnik vrnjen v okolje, v katerem bi se kršitve nadaljevale. Z ugotovitvijo, da je sicer možno ukrepati tudi na blažji način, je toženka po presoji sodišča utemeljila, zakaj je bila edina možnost omejitev tožnikovega gibanja na prostore Centra za tujce. Določbo 82.b ZMZ-1 je tako uporabila le z namenom, da bi pojasnila, kako je uporabila načelo sorazmernosti in da drugačni ukrepi (tudi omejitev gibanja na območje azilnega doma) ne pridejo v poštev. Neutemeljen je tako tudi tožbeni očitek, da naj bi bila omejitev gibanja tožniku odrejena brez tehtanja in izvedbe testa sorazmernosti.

28.Na zakonitost izpodbijanega sklepa ne vpliva ugotovitev, da zakonodajalec ni prenesel določb 8(4) Direktive o sprejemu 2013/33/EU v notranji pravni red. Vrhovno sodišče je res že večkrat pojasnilo, da slovenski zakonodajalec v nacionalno zakonodajo še ni v celoti prenesel določbe četrtega odstavka 8. člena Recepcijske direktive II (po kateri države članice zagotovijo, da so pravila o alternativah pridržanja določena v nacionalnem pravu), kar ima za posledico, da sodišče v upravnem sporu ne more odločiti o izbiri drugega, sorazmernega ukrepa (kot so redno javljanje, finančno jamstvo ali zadrževanje na določenem območju itd.). Vendar pa navedeno stališče ne pomeni, da toženka ne more presojati sorazmernosti v razmerju do milejšega ukrepa zadrževanja na območju azilnega doma ob upoštevanju tožnikovih preteklih ravnanj v skladu z ZMZ-1, kot je to storila tudi v obravnavani zadevi.

29.Neutemeljen je tudi tožbeni ugovor, da v upravnem postopku, v katerem je bil tožniku izrečen ustni ukrep omejitve gibanja, ni imel pooblaščenca. Podpora in pravna pomoč svetovalcev za begunce po ZMZ-1 je namreč prosilcem zagotovljena le pred Upravnim in Vrhovnim sodiščem Republike Slovenije in ne v upravnem postopku pred toženo stranko (prvi odstavek 9. člena ZMZ-1), kar je ugodnejše od standardov Procesne direktive II, skladno s katero je treba prosilcem na vseh stopnjah postopka, vključno po izdaji zavrnilne odločbe, na njihove lastne stroške omogočiti učinkovito posvetovanje s pravnim ali drugim svetovalcem.

30.Sodišče je na podlagi obrazloženega po ugotovitvi, da je po pravilnem postopku izpodbijan sklep pravilen in na zakonu utemeljen, na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

K II. točki izreka

31.Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

32.Zakon ne določa, kakšno škodo je mogoče šteti za težko popravljivo v smislu navedene zakonske določbe in gre za nedoločen pravni pojem, vendar pa mora biti glede na ustaljeno upravno sodno prakso Vrhovnega sodišča taka škoda resna, tožniku mora neposredno groziti, začasno pa jo je mogoče odvrniti le z zadržanjem izvršitve izpodbijanega upravnega akta. Izdaja začasne odredbe je namenjena povečanju učinkovitosti sodnega varstva, ker zakonska ureditev ne predvideva suspenzivnega učinka izpodbojne tožbe v upravnem sporu. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in obliko ter obseg škode, pojasniti in s stopnjo verjetnosti izkazati, zakaj je ta škoda zanj težko popravljiva, za vse navedeno pa predložiti tudi dokaze.

33.Tožnik utemeljuje težko popravljivo škodo s slabim počutjem v Centru za tujce (ki ga sicer zaslišan na naroku negira, saj pove, da se v Centru za tujce počuti dobro) in meni, da mu je z nezakonitim odvzemom prostosti kršena pravica do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave in 6. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, kar že samo po sebi pomeni težko oziroma nepopravljivo škodo.

34.V obravnavani zadevi je tožnik vložil tožbo zoper sklep o omejitvi gibanja po četrti alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. V takem primeru pa izdaja začasne odredbe ne more temeljiti na samem dejstvu odvzema prostosti, temveč na obstoju težko popravljive škode, ki bi zaradi njega oziroma v povezavi z njim lahko nastala, še preden bi pristojno sodišče v upravnem sporu pravnomočno presodilo, da je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita. Navedena težko popravljiva škoda pa bi morala pretehtati nad potrebnim varstvom javnega interesa, da bi bilo začasno odredbo mogoče izdati, kar je treba ugotoviti v vsakem primeru posebej.

35.Izpodbijani akt je po presoji sodišča zakonit, zato tožnik težko popravljive škode v tem okviru ni uspel izkazati. Zakonita omejitev gibanja namreč ne pomeni nedopustnega posega v pravico do osebne svobode (prvi odstavek 19. člena Ustave RS). V preostalem delu tožnik težko popravljivo škodo uveljavlja z argumentom pravice do učinkovitega sodnega varstva, če bi sodišče tožbi ugodilo. Ker je tožbo zavrnilo, niti ta razlog ni izkazan. S samim sklicevanjem na odvzem prostosti kot težko popravljivo škodo, ne da bi tožnik ob tem izkazal osebno okoliščino posebne ranljivosti, pa tudi ne more biti izkazana težko popravljiva škoda. Zato je sodišče zavrnilo zahtevo za izdajo začasne odredbe.

-------------------------------

1Sodišče Evropske unije je v zvezi z enako določbo točke e tretjega odstavka 8. člena Direktive 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta že presodilo, da ni v nasprotju s 6. členom Listine, ki ureja pravico do osebne svobode in ustreza pravici do osebne svobode iz 5. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (zadeva C-601/15, J. N. proti Staatssecretaris voor Veiligheid en Justitie).

2Prav tam, 69. točka obrazložitve.

3Tako tudi Vrhovno sodišče v sodbi in sklepu I Up 237/2022 z dne 21. 12. 2022.

4Primerjaj npr. sklep Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 1/2022 Z dne 2.2. 2022 in sodbo Vrhovnega sodišča I Up 12/2022 z dne 26. 1. 2022.

5Glej na primer sklep Vrhovnega sodišča I Up 87/2022 z dne 18. 8. 2022 (13. točka obrazložitve).

6Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev).

7Navedeno je urejeno v prvem odstavku njenega 22. člena, iz katerega je razvidno, da se prosilcem se na vseh stopnjah postopka, vključno po izdaji zavrnilne odločbe, na njihove lastne stroške omogoči učinkovito posvetovanje s pravnim ali drugim svetovalcem, ki ga kot takšnega priznava in dopušča nacionalno pravo, o zadevah v zvezi z njihovimi prošnjami za mednarodno zaščito. Države članice lahko nevladnim organizacijam dovolijo zagotavljanje brezplačne pravne pomoči in/ali zastopanja prosilcem v postopkih iz poglavja III in poglavja V v skladu z nacionalnim pravom (drugi odstavek navedenega člena).

8Sklep Vrhovnega sodišča I Up 209/2022 z dne 16. 11. 2022.

9Primerjaj Sodbo in sklep tega sodišča I U 765/2023.

-------------------------------

Zveza

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe Zakon o mednarodni zaščiti (2017) - ZMZ-1 - člen 84, 84/1, 84/1-4

Pridruženi dokumenti: Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.