Jedro

Za obdobje pred uveljavitvijo Sporazuma med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo o socialnem zavarovanju (tj. pred 1. 11. 2010) je, glede obveznosti zavarovanja in pridobitve lastnosti zavarovanca, potrebno uporabiti določbe ZPIZ-1, ki urejajo obvezno zavarovanje in ZMEPIZ. Tožnik v Republiki Sloveniji po 1. 1. 2007 ni bil vključen v obvezno zavarovanje. Z vpisom v poslovni register Republike Slovenije kot družbenik in poslovodna oseba v zasebni družbi je izpolnil dejanski stan po 2. odstavku 15. člena ZPIZ-1, zato so bili s z dnem vpisa izpolnjeni zakonski pogoji za obvezno zavarovanje v Republiki Sloveniji. Po sprejemu Sporazuma bi tožnik skladno z 10. čl. Sporazuma lahko zahteval dogovor o izjemi, česar pa ni storil, zato se v tem delu tudi ne more sklicevati na kršenje načela enakosti pred zakonom, kot je določeno v 14. čl. Ustave RS, saj je razlog, da je tožnik obvezno zavarovan tako v R Sloveniji kot v R Srbiji (v obdobju po sprejetju Sporazuma) na njegovi strani.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 11. 6. 2012 in št. ... z dne 13. 3. 2012, in da se zadeva vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče zahtevku v celoti ugodi oz. podredno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožnik izpostavlja, da se sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi za obdobje pred uveljavitvijo Sporazuma o socialni varnosti med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo, sklicuje zgolj na določbe ZPIZ-1 ter na sodno prakso, pri čemer pa se sodišče ne opredeli do pravno odločilne navedbe o tem, da je v konkretnem primeru kršeno ustavno načelo enakosti pred zakonom po 14. in 22. čl. Ustave RS, saj se državljanom Republike Slovenije, ki so zaposleni in bodo pravico iz pokojninskega zavarovanja črpali iz te podlage, ni potrebno zavarovati še na neki drugi pravni podlagi in jim zato tudi ni potrebno plačevati prispevkov za obvezno zavarovanje še na tej podlagi. Po drugi strani pa ima tožnik, ki je bil vključen v obvezno zavarovanje v Srbiji, obveznost, da se na podlagi statusa družbenika, vključi v obvezno zavarovanje še v Sloveniji, čeprav za to isto obdobje od Slovenije ne bo prejel nobene pokojninske dajatve. Skladno z ustaljeno prakso Ustavnega sodišča RS mora sodišče ugovore strank v zvezi z neustavnostjo bodisi argumentirano zavrniti bodisi prekiniti postopek ter zahtevati oceno ustavnosti. Sodišče prve stopnje se kljub temu do zatrjevane neustavnosti ni opredelilo, s tem pa je kršilo določbo 156. čl. Ustave RS in ustaljeno prakso Ustavnega sodišča RS. Sporna odločitev pomeni tudi kršitev ustavne določbe o svobodni gospodarski pobudi po 74. čl. Ustave RS, saj neutemeljeno omejuje ustanavljanje in poslovodstvo v gospodarskih družbah RS s strani oseb, ki so zaposlene v tujini, saj jim po vrnitvi v R Slovenijo naloži obveznost plačila prispevkov za obvezno zavarovanje za čas, ko je bila oseba v tujini in to tudi v primeru, da je poslovodsko funkcijo opravljala brez plačila. Za obdobje od 1. 11. 2010 dalje, ko je že veljal Sporazum, je sodišče uporabilo zgolj določbo 7. čl. sporazuma, ni pa upoštevalo določb posebnega dela sporazuma, ki urejajo ravno primere, ko je zavarovanec zavarovan po pravnih predpisih obeh držav (npr. 23. člen), s čimer je nepravilno uporabilo materialno pravo. Tožnik se je pri toženi stranki dne 11. 4. 2013 prijavil v socialna zavarovanja iz naslova individualne pogodbe o zaposlitvi, sklenjene z družbi A. d.o.o., katere družbenik in direktor je in to z datumom začetka zavarovanja 12. 4. 2013. Do te pravnoodločilne navedbe se sodišče ni posebej opredelilo, niti ni pozvalo tožene stranke, naj pojasni, zakaj sprememba poslovanja in dopustitev prijave z navedenim datumom, kljub argumentom proti taki prijavi, ki jih je navajala v predmetnem postopku. Glede na navedeno ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, saj se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vseh pravno odločilnih navedb tožnika.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in na katere se sklicuje pritožba.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke z dne 11. 6. 2012 v zvezi s prvostopenjsko odločbo z dne 13. 3. 2012, s katero je bilo odločeno, da ima tožnik lastnost zavarovanca iz naslova družbeništva in poslovodenja zasebne družbe A. d.o.o., B. po 2. odstavku 15. člena ZPIZ-1 od 27. 6. 2007 dalje.

Za odločitev v zadevi so bistvene sledeče ugotovitve in sicer, da tožnik od 1. 1. 2007 dalje v Sloveniji ni bil vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, nadalje, da je bil z dnem 18. 6. 2007 vpisan v Poslovni register Slovenije kot družbenik in poslovodja zasebne družbe A. d.o.o., ter da je podjetje vpisano v sodni register z dnem 27. 6. 2007. Tožnik je bil v obdobju od 6. 12. 2006 do 31. 12. 2011 zaposlen v Republiki Srbiji in tam vključen v obvezno pokojninsko zavarovanje, kar je med strankama nesporno in izhaja tudi iz tožnikove delovne knjižice. Bistveno je torej vprašanje, ali vključenost v obvezno zavarovanje v Republiki Srbiji lahko vpliva na (istočasno) vključitev v obvezno pokojninsko zavarovanje v Republiki Sloveniji. V primeru, da bi šlo za istočasno izpolnjevanje pogojev za vključitev v obvezno zavarovanje v Republiki Sloveniji, se na podlagi 25. člena ZPIZ-1 upošteva „vrstni red“, po katerem so podlage za zavarovanje navedene v zakonu. V primeru pa, ko je oseba obvezno pokojninsko (in invalidsko) zavarovana v tujini, lahko na podlagi 19. člena ZPIZ-1 predlaga izvzem iz obveznega zavarovanja v Sloveniji vendar le, če je tako določeno z mednarodnim sporazumom. Tak sporazum med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo o socialnem zavarovanju (Sporazum; Ur. l. RS, št. 30/2010) je stopil v veljavo šele z dnem 1. 11. 2010, zato pred tem datumom za obravnavani primer niso uporabljive niti določbe Sporazuma niti določba 19. čl. ZPIZ-1. Za obdobje pred uveljavitvijo Sporazuma je, glede obveznosti zavarovanja in pridobitve lastnosti zavarovanca, tako potrebno uporabiti preostale določbe ZPIZ-1, ki urejajo obvezno zavarovanje in pa Zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (ZMEPIZ; Ur. l. RS, št. 81/2000 s spremembami), kot je to sodišče prve stopnje tudi pravilno storilo. ZPIZ-1 v 2. odstavku 15. člena določa, da se obvezno zavarujejo družbeniki zasebnih družb in zavodov v Republiki Sloveniji, ki so poslovodne osebe in niso zavarovane na drugi podlagi. Sodišče prve stopnje se je pravilno sklicevalo na ustaljeno sodno prakso, ki je že zavzela stališče, da se zakonskega besedila iz 2. odst. 15. čl. ZPIZ-1 „in niso zavarovani na drugi podlagi“ ne more tolmačiti tako, da velja tudi za zavarovanje v tujini, konkretno v Republiki Srbiji (npr. VIII Ips 255/2011 z dne 18. 9. 2012). Po stališču pritožbenega sodišča za nasprotno tolmačenje, za katero se zavzema tožnik, ni nobene pravne podlage. Upoštevanje obveznega zavarovanja iz naslova delovnega razmerja v tuji državi bi bilo možno le, če bi bilo to urejeno z mednarodnim sporazumom oziroma po načelih vzajemnosti oziroma recipročnosti, kar pa v konkretni zadevi ni primer in to niti za obdobje po uveljavitvi Sporazuma, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.

Za presojo je torej odločilno, da tožnik v Republiki Sloveniji po 1. 1. 2007 ni bil vključen v obvezno zavarovanje, da pa je z vpisom v poslovni register Republike Slovenije kot družbenik in poslovodna oseba v družbi A. d.o.o., z dnem 27. 6. 2007 izpolnjen dejanski stan po 2. odstavku 15. člena ZPIZ-1, kar pomeni, da so bili s tem izpolnjeni zakonski pogoji za obvezno zavarovanje v Republiki Sloveniji. Skladno z 2. odstavkom 7. člena ZPIZ-1 zavarovalno razmerje nastane na podlagi zakona z vzpostavitvijo pravnega razmerja, ki je podlaga za obvezno zavarovanje. V 3. alineji 33. člena ZPIZ-1 je določeno, da se obvezno zavarovanje samozaposlenih zavarovancev začne za družbenike zasebnih družb in zavodov z dnem vpisa v register kot poslovodna oseba in se zaključi z izbrisom iz takšnega registra.

Po sprejemu Sporazuma bi tožnik skladno z 10. čl. Sporazuma lahko zahteval dogovor o izjemi, kar pa ni storil, zato se v tem delu tudi ne more sklicevati na kršenje načela enakosti pred zakonom, kot je določeno v 14. čl. Ustave RS, saj je razlog, da je tožnik obvezno zavarovan tako v R Sloveniji kot v R Srbiji (v obdobju po sprejetju Sporazuma) na njegovi strani. Poleg tega pritožbeno sodišče izpostavlja, da tožnik v R Sloveniji v spornem obdobju ni bil zavarovan na nobeni podlagi in bo torej tudi v posledici izpodbijanih odločb v enakem položaju z ostalimi zavarovanci v R Sloveniji. Tožnik bo namreč v R Sloveniji v spornem obdobju obvezno zavarovan samo na eni podlagi, torej enako, kot vsi ostali državljani R Slovenije. Pritožbeno sodišče nadalje ocenjuje tudi, da 2. odst. 15. čl. ZPIZ-1 ne posega prekomerno v z Ustavo RS določeno pravico do svobodne gospodarske pobude (74. čl. Ustave RS). Ustava RS zagotavlja tako svobodno gospodarsko pobudo, kot tudi pravico do socialne varnosti (50. člena Ustave RS), pravice do socialne varnosti pa temeljijo na sistemu pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ki je v Republiki Sloveniji osnovan na načelih vzajemnosti in intrageneracijske ter medgeneracijske solidarnosti. Tožnikova pravica do svobodne gospodarske pobude, ki je v konkretnem primeru v tem, da pod pogoji, ki jih določa zakon, ustanovi podjetje v Republiki Sloveniji, v ničemer ni omejena z določilom 2. odst. 15. čl. ZPIZ-1. Dejstvo, da se mora družbenik ali poslovodja zasebne družbe ali zavoda v Republiki Sloveniji obvezno zavarovati, če ni zavarovan na drugi podlagi, je generirano iz ustavne pravice do socialne varnosti, takšna določba pa po stališču pritožbenega sodišča ni nesorazmerna in neustavna, saj se z njo enakomerno upošteva tako interes posameznika glede svobodne gospodarske pobude kot interes posameznika ter širše družbene skupnosti glede pravice do socialne varnosti. Sodišče prve stopnje se resda ni opredelilo do tožnikovih navedb, ki so se nanašale na kršitev določb Ustave RS, vendar pa pomanjkljivost na zakonitost sodbe ni vplivala. Gre za materialnopravna vprašanja, na katera lahko v okviru pritožbenih navedb odgovori tudi pritožbeno sodišče. Po presoji pritožbenega sodišča izpodbijana sodba tudi nima pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti, saj ima razloge o vseh dejstvih, ki so za konkretni spor odločilna.

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem socialnem sporu niso odločilnega pomena (1. odst. 360. čl. ZPP), se pritožbeno sodišče do njih ne opredeljuje. Prav tako tožnik ne navaja nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko dosegel drugačno odločitev, zaradi česar je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).