Jedro

Ker tožnik dejanskega stanja glede zakonskih pogojev za izdajo spornega lokacijskega dovoljenja ne izpodbija in v tožbi ter pritožbi ne navaja ničesar, kar bi kazalo na to, da sporna lokacija ni v skladu z zazidalnim načrtom in predpisanimi soglasji, samo zaradi tega, če mu v postopku na prvi stopnji ni bila ugodena zahteva za ogled kraja posega v prostor, ne more uspeti v tem upravnem sporu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS (Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 5. 1. 2004. S to odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper lokacijsko dovoljenje z dne 15. 9. 2003, ki ga je izdala Upravna enota Kamnik in z njim investitorju A.A. dovolila gradnjo poslovno stanovanjskega objekta pod tam navedenimi pogoji.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje strinja z odločitvijo tožene stranke in z razlogi za njeno odločitev. Pojasnjuje, da tožnik niti ne izpodbija bistvenih dejanskih okoliščin, ki se nanašajo na investitorjevo pravico graditi na v upravnem dovoljenju določenih zemljiščih, kot tudi ne okoliščin, ki bi se nanašale na pravni režim, ki velja za gradnjo spornega poslovnega objekta in skladnost te gradnje z zazidalnim načrtom. Za zazidalni načrt je značilno, da so odmiki objektov od sosednjih parcelnih meja kot tudi gabariti objektov in kote pritličij točno določeni, zato jih je mogoče spreminjati le v okviru dopustnih toleranc, ki so v zazidalnem načrtu tudi izrecno določene. Podobno velja tudi za višino nasutja pri zunanji ureditvi objekta, pri gradnji kanalizacij, cest in dostopnih poti. Zato je sodišče prve stopnje zavrnilo vse tožnikove ugovore. Ugovor o kršitvi ustavnih pravic je sodišče zavrnilo z utemeljitvijo, da so bili v enaki meri varovani interesi tožnika kot tudi investitorja.

3. Tožnik v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 72. člena ZUS in predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in odpravi lokacijsko dovoljenje, izdano investitorju. Dejansko stanje je bilo zmotno in nepopolno ugotovljeno, predvsem pa je v času po vložitvi tožbe postal sporen tudi potek meje med zemljišči v lasti investitorja in tožnika. Tožnik je že v upravnem postopku, zlasti pa v tožbi navajal, da bo investitor postavil objekt na nasutju zemljišča precej nad lego tožnikovega objekta, s čimer se bo odvajala voda na njegovo zemljišče in mu zamakala hišo. Zazidalni načrt določa 1,5 m do 3 m odmika novega objekta od zemljišča soseda. V lokacijskem dovoljenju so bili upoštevani zastareli podatki katastra, saj je bila kasneje soglasno določena drugače potekajoča meja, ki pa v lokacijskem dovoljenju ni upoštevana. Tožnik je vložil tudi predlog za sodno določitev meje, vendar šele v novembru leta 2004. Zato je podan pogoj iz 71. člena ZUS, saj tožnik tega dokaza ni mogel predložiti pred vložitvijo tožbe. Materialni predpisi so bili prav v zvezi z odmikom objekta zato kršeni, opravljen ni bil ogled na kraju samem, čeprav ga je predlagal, glede na njegovo zemljišče pa pomenijo poseganje v njegovo lastninsko pravico.

4. Tožena stranka in prizadeta stranka na pritožbo nista odgovorili.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati Zakon o upravnem sporu (ZUS-1, Ur.l.RS, št. 105/2006), ki v prvem odstavku 107. člena določa, da Vrhovno sodišče vsa pred uveljavitvijo ZUS-1 vložena pravna sredstva v upravnem sporu obravnava po ZUS-1. Glede na kriterij iz drugega odstavka navedenega člena, ker je po ZUN pravnomočnost sodbe pogoj za izvršitev upravnega akta, se obravnavana pritožba vložena po ZUS, obravnava kot pritožba po ZUS-1. 7. V obravnavani zadevi gre za izpodbijanje lokacijskega dovoljenja, oprtega na 85. člen v zvezi z 82. členom Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN). Ta v prvem odstavku določa, da se začeti lokacijski postopki, ki temeljijo na zazidalnih načrtih v skladu z 82. členom zakona, vodijo po določbah Zakona o urbanističnem planiranju. Po navedenem zakonu se lokacijsko dovoljenje izda, če so izpolnjeni pogoji, določeni v 22. in 23. členu zakona. Kateri pogoji so to, je v obrazložitvi izpodbijane odločbe tožene stranke bilo navedeno, sodišče prve stopnje se je s to pravno podlago strinjalo, strinja pa se tudi Vrhovno sodišče. Ker tožnik dejanskega stanja glede zakonskih pogojev za izdajo spornega lokacijskega dovoljenja ne izpodbija in v tožbi ter pritožbi ne navaja ničesar, kar bi kazalo na to, da sporna lokacija ni v skladu z zazidalnim načrtom in predpisanimi soglasji, samo zaradi tega, če mu v postopku na prvi stopnji ni bila ugodena zahteva za ogled kraja posega v prostor, ne more uspeti v tem upravnem sporu.

8. V lokacijskem postopku ima prizadeta stranka namreč možnost varovati svoje koristi tako, da opozarja na morebitno pomanjkanje zakonskih pogojev za izdajo lokacijskega dovoljenja. Zato sosed ne more vplivati na odločitev o lokaciji z ugovori, ki nimajo neposredne zveze s predpisanimi pogoji za konkretno lokacijo. Ne glede na dejstvo, da je tožnikov ugovor glede odmika pravno nejasen (sprva je v postopku zahteval štirimetrski odmik od parcelne meje) in da spornost meje uveljavlja šele po vložitvi tožbe oziroma v pritožbi, ta ugovor ne more vplivati na drugačno odločitev v obravnavani zadevi.

9. Kot je bilo že navedeno, se lokacijsko dovoljenje izda v skladu z zazidalnim načrtom, ki vsebuje tudi določbe o najmanjšem odmiku objekta od parcelne meje. Tak odmik je bil v obravnavanem lokacijskem dovoljenju upoštevan. Tožnik v tožbi niti ne zatrjuje neskladnosti odmika z zazidalnim načrtom, pač pa je v postopku zahteval večji odmik. Šele po vložitvi tožbe je začel zatrjevati spornost in zastarelost katastrske meje, upoštevane v zazidalnem načrtu, kar pomeni nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 74. člena ZUS-1).

10. Tudi ugovor o zmanjšani vrednosti tožnikove lastnine ne more vplivati na drugačno odločitev v tem upravnem sporu, ker se o tem ne odloča v lokacijskem postopku. Odločitve sodišča prve stopnje in pred njim že obeh upravnih organov so glede teh vprašanj skladna tudi z obširno usklajeno upravno sodno prakso Vrhovnega sodišča (npr.: U 1640/95, U 259/84, U 510/93).

11. Pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v obravnavanem primeru ni dopusten. V 3. točki prvega odstavka 75. člena v zvezi s prvim odstavkom 73. člena ZUS-1 je določeno, da je dopustna pritožba zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kadar je upravno sodišče samo ugotavljalo dejansko stanje ter ga ugotovilo drugače, kot je bilo ugotovljeno v upravnem postopku, in je na tej podlagi spremenilo izpodbijani upravni akt, ali če je odločilo v sporih 66. člena ZUS-1 (kršitev ustavnih pravic). V drugih primerih uveljavljanje razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po ZUS-1 ni dopustno. Prav tako uveljavljanje tega pritožbenega razloga ni bilo dopustno po prej veljavnem ZUS (peti odstavek 72. člena). Ker po presoji Vrhovnega sodišča v pritožbi v upravnem sporu ni mogoče uveljavljati razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, razen če je dejansko stanje ugotavljalo prvostopenjsko sodišče samo, česar pa v tem primeru ni storilo, se Vrhovno sodišče do pritožbenih navedb v zvezi z zmotno oziroma nepopolno ugotovljenim dejanskim stanjem ni opredeljevalo.

12. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče, ki pri presoji izpodbijane sodbe tudi ni našlo uradno upoštevnih kršitev, na podlagi 76. člena v zvezi z drugim odstavkom 107. člena ZUS-1, pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.