Jedro

Pri še osporavani odškodninski obliki je treba še zlasti upoštevati določbo 203. člena ZOR, saj je tožnik ob nesreči bil star komaj 17 let, trajne posledice dogodka pa ga bodo prizadevale še vse življenje. Delo mizarja bo opravljal (v mejah preostale telesne zmogljivosti) z večjimi telesnimi napori, težave pa bo imel tudi z zaposlitvijo. Prikrajšanost na osebnostnem področju je izkazana z objektivno izvedensko ugotovitvijo: okvara kolenskega hrustanca in oslabelost mišičja levega stegna zaradi posledic zloma leve stegnenice posega po ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki jih izpodbijana sodba povzema, tudi na področje vsakdanjih drobnih opravil in športnega udejstvovanja, torej tudi kvalitetne izrabe prostega časa, vse s stališča oviranja in delnega onemogočanja.

Dosojena odškodnina iz tega naslova v znesku 2,500.000,00 SIT zato ni pretirana, je pa tudi v skladu s sodno prakso v podobnih primerih.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora tožniku plačati odškodnino v znesku 1,450.000,00 SIT s pripadki, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Pritožbo tožene stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno, pritožbi tožeče stranke pa je ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje tako spremenilo, da je toženi stranki naložilo, da mora tožniku plačati znesek 2,950.000,00 SIT s pripadki.

Proti takšni sodbi vlaga revizijo tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga njeno spremembo tako, da bo odškodnina za tožnikove duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti znižana na 800.000,00 SIT, ali pa razveljavitev sodb nižjih sodišč glede spornega zneska 1,700.000,00 SIT s pripadki in vrnitev zadeve v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje. Izpodbijana sodba zanika uporabo objektivnih kriterijev za določanje odškodnine in se zavzema za določitev odškodnine po prostem preudarku. Objektivni kriteriji so podani v izvedenskem mnenju, ki se nanaša na odstotek tožnikove invalidnosti. Pri tem je pokomocijski možganski sindrom ugotovljen brez objektivnih neuroloških izvidov. Tožnik je bil ob nezgodi star 17 let, zaradi česar se utegnejo posledice škodnega dogodka sčasoma zmanjšati. Zato je dosojena odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pretirana in je tudi v nasprotju s sodno prakso v podobnih primerih. Določanje odškodnine v tem in podobnih primerih bi moralo temeljiti na objektivnih kriterijih. Nato so v reviziji citirani posamezni primeri določitve odškodnin v podobnih situacijah, ki po mnenju revidenta od odškodnine, dosojene v tem primeru, odstopajo v škodo tožene stranke.

Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila, tedanje javno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Uporaba določbe 200. in 203. člena ZOR o pravični odškodnini za nepremoženjsko škodo - v tem obsegu pa tudi za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti - predpostavlja obstoj dejanskih okoliščin, ki se nanašajo poleg drugih okoliščin primera zlasti na stopnjo bolečin in njihovo trajanje. V tem okviru gre po eni strani za specifične, le konkretnemu primeru lastne ugotovitve, predvsem strokovne izvide in ostala dejstva, ki primer individualizirajo, po drugi strani pa tudi za uporabo objektivnih meril, po katerih je mogoče opraviti primerjavo z drugimi podobnimi primeri škod zaradi zagotovitve enakega obravnavanja manjših, večjih in katastrofalnih škod in odškodnin zanje. Revizija ima torej prav, da je treba dosegati enaka merila pri dosoji višine odškodnin, kar pomeni, da naj objektivna merila glede na različne razmere v času sojenja odpravljajo tudi učinke padca vrednosti denarja. Vendar pa ob dolžni individualizaciji posameznih škodnih primerov uporaba objektivnih meril ne more pomeniti tarifiranja odškodnin, med drugim z uporabo invalidnostnih tabel. Revizija vidi pravno nedoslednost izpodbijane sodbe prav pri razlagi strokovnega izvida o stopnji tožnikove invalidnosti s stališčem, da so ob enaki stopnji invalidnosti bile v drugih primerih dosojene nižje odškodnine. Taka razlaga vodi v presojo mimo določbe 200. člena ZOR. Sodišče namreč prisodi pravično denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo ob upoštevanju vseh okoliščin, ki se nanašajo na obseg in trajanje bolečin - torej tudi s stališča proste presoje.

Opisanega načelnega izhodišča, ki ga ponuja revizija, torej revizijsko sodišče ne sprejema v celoti in v ponujenem obsegu. Izpodbijana sodba je izhajala iz pravilnega izhodišča, da je treba tabele Zavarovalnice T. o odstotku tožnikove invalidnosti uporabiti le primeroma, oziroma da "ni odločilno, kakšen je odstotek telesnih poškodb oškodovanca, temveč katere so trajne posledice in kako se manifestirajo." Revizijsko sodišče tako pravno stališče sprejema. Njegova uporaba pa pripelje do odločitve o višini odškodnine, ki je bistveno višja od tiste, ki je bila dosojena na prvi stopnji. Pri še osporavani odškodninski obliki je treba še zlasti upoštevati določbo 203. člena ZOR, saj je tožnik ob nesreči bil star komaj 17 let, trajne posledice dogodka pa ga bodo prizadevale še vse življenje. Delo mizarja bo opravljal (v mejah preostale telesne zmogljivosti) z večjimi telesnimi napori, težave pa bo imel tudi z zaposlitvijo. Prikrajšanost na osebnostnem področju je izkazana z objektivno izvedensko ugotovitvijo: okvara kolenskega hrustanca in oslabelost mišičja levega stegna zaradi posledic zloma leve stegnenice posega po ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki jih izpodbijana sodba povzema, tudi na področje vsakdanjih drobnih opravil in športnega udejstvovanja, torej tudi kvalitetne izrabe prostega časa, vse s stališča oviranja in delnega onemogočanja. Dosojena odškodnina iz tega naslova v znesku 2,500.000,00 SIT zato ni pretirana, je pa tudi v skladu s sodno prakso v podobnih primerih. Pri tem glede na subjekt in obseg revizijskega izpodbijanja niti ni pravno odločilna presoja primernosti razmerja znotraj posameznih tožnikovih prikrajšanj. Odškodnina za prestane tožnikove telesne bolečine in nevšečnosti je namreč glede na opis in v razmerju s tu obravnavano odškodninsko postavko določena pod spodnjo mejo priznanih odškodnin v podobnih primerih.

Izpodbijani sodbi torej ni mogoče očitati niti v reviziji zatrjevanih nepravilnosti, niti napak na katere mora revizijsko sodišče po določbi 386. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti. Zato jo je bilo treba zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).