Jedro

Po določbi prvega odstavka 2. člena zakona o zaposlovanju tujcev (ZZT - Uradni list RS, št. 33/92) tujec praviloma lahko sklene delovno razmerje ali opravlja delo v Republiki Sloveniji na podlagi delovnega dovoljenja. Po določbi 16. člena ZZT preneha tujcu delovno razmerje pri delodajalcu, če s pretekom časa, za katerega je bilo izdano, preneha delovno dovoljenje. Na to določbo je sodišče v izpodbijani sodbi oprlo svojo odločitev.

Izrek

Revizija se kot neutemeljena zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo zavrnilo zahtevek tožeče stranke za razveljavitev odločbe tožene stranke z dne 21.10.1993 v zvezi s sklepom o zavrženju ugovora z dne 16.6.1995 kot prepoznega. Zavrnilo je tudi zahtevek na sprejem tožnice v delovno razmerje in na plačilo plače od 26.10.1993 dalje, ter na povrnitev stroškov postopka.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo drugostopenjskega sodišča je tožnica vložila pravočasno revizijo, v kateri je uveljavljala revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da je sodišče v izpodbijani sodbi zavzelo napačno pravno stališče glede sporazuma, ki sta ga v zvezi z izgradnjo jedrske elektrarne Krško že v letu 1970 sklenili takratni socialistični republiki Slovenija in Hrvaška. V tem sporazumu, ki ima značaj mednarodne pogodbe, je bilo določeno, da vsaka podpisnica participira 50 % tudi pri strukturi zaposlenih. Zato delovno dovoljenje za tožnico ne bi bilo potrebno, saj bi lahko imela sklenjeno delovno razmerje brez posebnega delovnega dovoljenja, kar na podlagi mednarodne pogodbe. S tem, ko je tožena stranka upoštevala določbe zakona o zaposlovanju tujcev, je samo reševala problem presežnih delavcev v nasprotju z veljavno zakonodajo. Zato se sodišče, ki se o tej okoliščini ni izreklo, ob očitku, da tožena stranka ni nikogar zaposlila na delovnem mestu tožnice, tudi ni izreklo o vseh za odločitev pomembnih dejstvih v tožničini pritožbi. Zato je predlagala, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in obe sodbi spremeni tako, da ugodi zahtevku tožeče stranke v celoti oziroma podredno, da sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 35/91 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94) vročena nasprotni stranki, ki je na revizijo odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

V odgovoru na revizijo je tožena stranka prerekala revizijske navedbe, vztrajala pri razlogih izpodbijane sodbe in predlagala zavrnitev revizije.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam druge stopnje. Zato revizijsko sodišče revizijo preizkusi le v delu, ki se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi le na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, ki so upoštevne po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), druge bistvene procesne kršitve pa revizija zatrjuje samo vsebinsko, ne da bi jih tudi formalno opredelila, zato revizijsko sodišče revizije v tej smeri ni preizkušalo. Čeprav revidentka navaja, da bi se moralo nižje sodišče izreči o odločilnih dejstvih, ker naj bi tožena stranka določbe zakona o zaposlovanju tujcev uporabila za reševanje presežnih delavcev, revizijsko sodišče ugotavlja, da pri navajanih dejstvih ne gre za odločilna dejstva, pomembna v tem sporu. Obravnavani spor rešuje samo vprašanje, ali bi revidentka brez ustreznega dovoljenja za delo lahko ostala v delovnem razmerju pri toženi stranki ali ne. Zato navedbe glede dejstev o trajno presežnih delavcih ne morejo biti odločilne in zato ni jasno, katera naj bi bila v zvezi s tem v reviziji zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

Materialno pravo v izpodbijani pravnomočni sodbi glede na ugotovljeno dejansko stanje, po mnenju revizijskega sodišča, ni bilo zmotno uporabljeno. Po določbi prvega odstavka 2. člena zakona o zaposlovanju tujcev (ZZT - Uradni list RS, št. 33/92) tujec praviloma lahko sklene delovno razmerje ali opravlja delo v Republiki Sloveniji na podlagi delovnega dovoljenja. Po določbi 16. člena ZZT preneha tujcu delovno razmerje pri delodajalcu, če s pretekom časa, za katerega je bilo izdano, preneha delovno dovoljenje. Na to določbo je sodišče v izpodbijani sodbi oprlo svojo odločitev.

ZZT pozna tudi izjeme. Po določbi drugega odstavka 2. člena ZZT lahko tujec sklene delovno razmerje ali opravlja delo v Republiki Sloveniji brez delovnega dovoljenja, če je tako določeno z mednarodnim sporazumom. Ta določba, s katero revidentka skuša dokazovati napačno odločitev sodišča, v spornem primeru ne more biti upoštevana.

Sporazuma, ki je bil že 27.10.1970 sklenjen med takratnima socialističnima republikama Slovenijo in Hrvatsko, ni mogoče šteti za mednarodno pogodbo, saj je bil sklenjen kot medrepubliški dogovor v federativni državi. Po osamosvojitvi obeh republik bi bilo sicer možno sporazumu dati tako veljavo, vendar bi moral biti ponovno sprejet in objavljen na predpisan način. V določbi 3. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) je določeno, da na ozemlju Republike Slovenije neposredno veljajo samo tiste mednarodne pogodbe, ki jih je sklenila Jugoslavija in se nanašajo na Slovenijo, pa tudi za te pogodbe je moral parlament sprejeti akt o notifikaciji teh pogodb. Zato bivšega medrepubliškega sporazuma ni mogoče obravnavati kot mednarodno pogodbo.

Tudi če bi se sporazum lahko obravnaval kot mednarodna pogodba, v njem ni nobene določbe o sklepanju delovnih razmerij. Še več, kljub drugačnemu zatrjevanju tožeče stranke v njem ni niti določb o kadrovski politiki niti o pariteti pri zaposlovanju. Pariteto, vendar ne popolno in ne za delovna mesta, ki niso vodilna oziroma ključna, predvideva samoupravni sporazum o ureditvi medsebojnih pravic in obveznosti ustanoviteljev in N. iz leta 1982, vendar za zaposlitev na ta delovna mesta ne določa posebnih pogojev. Poleg tega pa je treba pri tem še upoštevati, da je bil ta samoupravni sporazum podpisan kot akt za ureditev notranjih odnosov v ..., in zato ne more imeti značaja mednarodne pogodbe v smislu določbe drugega odstavka 2. člena ZZT. Zato so neutemeljeni revizijski očitki, da so bili zmotno uporabljeni materialni predpisi pri odločanju o zakonitosti prenehanja njenega delovnega razmerja.

Zaradi navedenih razlogov je revizijsko sodišče v skladu z določbo 393. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je določbe ZPP uporabilo smiselno kot predpise Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).