Jedro

Mladoletnost sama po sebi ne zadošča za izpodbitje domneve nelojalnosti osebe nemške nacionalne pripadnosti. Pri osebah, ki so bile v času druge svetovne vojne sicer še mladoletne, vendar pa že v starosti, v kateri so bile dejansko sposobne oblikovati svojo voljo in jo izraziti, je potrebno zlasti upoštevati njihovo lastno ravnanje in da so lahko ravnali le svojim letom primerno. Poleg tega in kljub temu, da je odločilno ravnanje mladoletne osebe same, s tem načeloma ni izključeno, da ne bi takšna oseba mogla zatrjevati, da so njeni starši ali kakšna bližnja oseba ravnali tako lojalno, da to izpodbija domnevo nelojalnosti tudi za mladoletno osebo. Vendar pa je ravnanje takrat mladoletne osebe toliko bolj pomembno, kolikor starejša je bila v času druge svetovne vojne.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 6.10.2005. S to odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Upravne enote Maribor z dne 28.6.2004, s katero je bilo ugotovljeno, da B.B., rojen 29.11.1927 v Gradcu, Avstrija, ni državljan Republike Slovenije in da se po predpisih o državljanstvu, ki so na območju Republike Slovenije veljali do uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije, od 28.8.1945 ni štel za jugoslovanskega državljana.

Sodišče prve stopnje navaja, da gre v obravnavani zadevi za ugotavljanje državljanstva tožnika kot predhodno vprašanje v postopku denacionalizacije. Zakon o državljanstvu FLRJ (ZDrž; Ur. l. FLRJ, št. 54/46 in 105/48) je v 1. odstavku 35. člena določal, da za državljane FLRJ veljajo vse osebe, ki so bile na dan 28.8.1945 po veljavnih predpisih državljani FLRJ. Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o državljanstvu FLRJ (Ur. l. FLRJ, št. 105/48) je v novem 2. odstavku 35. člena določil, da se za državljane FLRJ ne štejejo osebe nemške narodnosti, ki živijo v tujini in ki so se med vojno ali pred vojno s svojim nelojalnim ravnanjem pregrešile zoper svoje državljanske dolžnosti. V upravnem postopku je bilo ugotovljeno, da je bil tožnik rojen 29.11.1927 v Gradcu in da je bil državljan Kraljevine Jugoslavije. Tožnik se je že pred 4.12.1948 nahajal v tujini in se do 4.12.1948 ni več vrnil na območje bivše Jugoslavije. Tožena stranka je pravilno ugotovila tudi, da je bil nemške narodnosti. Nelojalnost se domneva, vendar je glede na odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-23/93, domneva izpodbojna. Tožnik je z dopisom z dne 14.6.2004 sporočil, da je pred drugo svetovno vojno obiskoval osnovno šolo in kasneje še nižjo gimnazijo v Mariboru. Od septembra 1943 je bil dijak Deželne sadjarske-vinogradniške šole v Mariboru, novembra 1944 pa je bil vpoklican v nemško vojsko. Od maja leta 1945 je bil v angleškem vojnem ujetništvu. Tožnik glede lojalnosti svoje matere ni postavil niti nobenih trditev niti ni predložil nobenih dokazov. Ko je bil vpoklican v nemško vojsko, je imel 17 let. Po presoji upravnega sodišča je okoliščina, da je sledil vpoklicu, izraz tožnikove nelojalnosti. Iz upravnega spisa izhaja, da je imel možnost, da dokazuje lojalnost tako za svojo mater kot tudi za sebe, vendar mu ta dokaz ni uspel. Zoper sodbo upravnega sodišča je bila dne 12.5.2006 vložena pritožba. Tožnik v njej meni, da naj bi upravno sodišče bistveno kršilo postopkovne določbe zato, ker je vročilo odgovor na tožbo hkrati s sodbo. Z opustitvijo pravočasne vročitve odgovora na tožbo ni dalo možnosti za odgovor nanjo. Sodišče naj bi poleg tega kršilo določbe postopka še s tem, da je spremenilo dejansko stanje v tistem delu, ki se nanaša na tožnikovo nelojalnost. Odločilo naj bi o njej na temelju okoliščine, ki se v upravnem postopku sploh ni presojala, namreč da se je odzval na vpoklic. Zmotno naj bi bilo uporabljeno tudi materialno pravo, ker je 2. odstavek 35. člena ZDrž uporabilo tako, da je ta imel retroaktiven učinek. To naj bi bilo v nasprotju tako z določili ZDrž kot tudi s takrat veljavno ustavo. Z uporabo Zakona o dopolnitvah in spremembah ZDrž (Ur. l. FLRJ, št. 105/48) naj bi bili kršeni tudi tožnikovi temeljni človekovi pravici, ki ju naj bi imel na temelju 2. in 15. člena Splošne deklaracije o človekovih pravicah. Upravno sodišče naj bi zgolj povzelo odločitev tožene stranke, da je bil tožnik oseba nemške narodnosti. Tožnikove izpovedi, da je Jugoslovan, naj ne bi presojala niti tožena stranka niti upravno sodišče. Zakaj mu nista verjela, ni mogoče razbrati in ni mogoče preizkusiti, kar naj bi bila absolutna bistvena kršitev pravil postopka. Zmoten je tudi zaključek upravnega sodišča, da je tožnik bil nelojalen zato, ker se je odzval vpoklicu v nemško vojsko. Če se ne bi bil odzval, bi to za njega pomenilo kazen zaradi dezerterstva.

Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

Ker je s 1.1.2007 začel veljati in se uporabljati ZUS-1, je bilo treba s tožnikovo pritožbo, ki je bila vložena v letu 2006, ravnati po določbi 2. odstavka 107. člena ZUS-1. Skladno s to določbo se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, še naprej obravnavajo kot pritožbe po določbah ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1 in v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. Ker v obravnavani zadevi niso izpolnjeni pogoji za obravnavanje vložene pritožbe kot pritožbe po določbi 2. odstavka 107. člena ZUS-1, jo je Vrhovno sodišče RS obravnavalo kot revizijo. Sodba sodišča prve stopnje je v skladu z določbo 2. odstavka 107. člena ZUS-1 postala pravnomočna s 1.1.2007. Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo, ki se lahko vloži zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz 2. in 3. odstavka 75. člena ZUS-1 in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek 85. člena ZUS-1). Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 85. člena ZUS-1). Vrhovno sodišče preizkusi izpodbijano sodbo le v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1).

Upravno sodišče bi glede na 16. člen ZUS v povezavi z 279. členom ZPP moralo odgovor na tožbo vročiti tožniku še pred odločitvijo o tožbi. Ker tega ni storilo, je kršilo določbe pravdnega postopka, vendar ne tako, da bi bila takšna kršitev po presoji Vrhovnega sodišča RS bistvena. Kršitev namreč ni vplivala na pravilnost sodbe (2. odstavek 75. člena ZUS-1). Smisel vročitve odgovora na tožbo je v tem, da se tožniku omogoči seznaniti z navedbami in razmisleki, ki jih je v odgovoru na tožbo podala tožena stranka. S seznanitvijo se tožniku omogoči, da na njih odgovori in tako doseže izdajo pravilne sodbe. Na takšen način hkrati varuje svoje koristi.

Tožena stranka je v odgovoru na tožbo zgolj zapisala, da "vztraja pri izdani odločbi in ocenjuje, da je le-ta pravilna in zakonita glede na dejansko stanje ..., navedbe tožeče stranke v tožbi pa neutemeljene, zato tožena stranka predlaga, da Upravno sodišče Republike Slovenije tožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrne." Takšen odgovor pomeni, da tožena stranka vztraja pri svojih pravnih nazorih, ki jih je izrazila že v (s tožbo izpodbijani) odločbi. Vsebinsko pa je odgovor prazen, zato poseben odgovor nanj ni bil potreben in celo niti mogoč. Opustitev vročitve torej ni mogla vplivati na pravilnost sodbe.

Neutemeljen je tudi očitek, da je upravno sodišče odločilo na temelju drugačnega dejanskega stanja glede tožnikove nelojalnosti. Že odločba prvostopenjskega upravnega organa navaja, da je bil tožnik leta 1944 vpoklican v nemško vojsko. Drugostopenjski upravni organ postopka za ugotovitev dejstev ni dopolnil, temveč je, kot je zapisal v predzadnjem odstavku svoje odločbe, odločil glede na ugotovljeno dejansko stanje. To dejansko stanje je bilo glede na 51. člen ZUS tudi podlaga za odločitev upravnega sodišča. Navedba v sodbi upravnega sodišča, da tožnik vpoklica v nemško vojsko ni obrazložil ali kako drugače pojasnil, zgolj ugotavlja, da navedb v to smer ni bilo. To pa glede ugotovljenega dejstva, namreč da je bil tožnik vpoklican v nemško vojsko, nič ne spremeni. Pravilno pa je revident opozoril na to, da odziva vpoklicu ni mogoče razumeti kot izraza nelojalnosti. Izraz nelojalnosti bi lahko bilo služenje v nemški vojski le, če bi bilo prostovoljno. Podatka, da bi bil B.B. prostovoljec, pa ni in zato tudi odziv vpoklicu ni izraz nelojalnosti.

Brez podlage je očitek, da sodba upravnega sodišča, in že pred njo odločba tožene stranke, nista presodili njegove trditve, da je bil Jugoslovan. Sodba upravnega sodišča je to storila na koncu prvega odstavka na str. 4, upravni organ druge stopnje pa na koncu tretjega odstavka na str. 4 svoje odločbe.

Neutemeljen je tožnikov očitek, da je bilo zmotno uporabljeno materialno pravo, ker je uporaba novele ZDrž iz leta 1948 (Ur. l. FLRJ, št. 105/48) pripeljala do nedovoljenega retroaktivnega učinka. Ker je novela ZDrž iz leta 1948 veljala od 4.12.1948, so brez jugoslovanskega državljanstva ostale osebe nemške narodnosti, ki so se 4.12.1948 nahajale v tujini. Za njih se je štelo, kot da državljanstva FLRJ niso niti pridobile. Kakšen je bil pravni položaj glede njihovega državljanstva do 4.12.1948, pa za odločitev v tej zadevi ni odločilno. Čeprav je učinek 2. odstavka 35. člena ZDrž retroaktiven, Ustavno sodišče RS kljub temu ni odločilo, da bi bila njegova uporaba neskladna z Ustavo Republike Slovenije (glej odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-23/93 z dne 20. 3. 1997, Ur. list RS, št. 23/97, tč. 41 in nasl., zlasti tč. 45 in 47).

Splošna deklaracija o človekovih pravicah v 15. členu prepoveduje le samovoljni odvzem državljanstva, ne vsakršen odvzem; 2. člen Splošne deklaracije o človekovih pravicah pa določa, da je vsakdo upravičen do enakih pravic, ne glede na vrsto okoliščin, med katere lahko spada tudi nacionalna pripadnost. Ustavno sodišče RS je preizkusilo, ali je uporaba drugega odstavka 35. člena ZDrž (v besedilu novele ZDrž) v nasprotju z Ustavo RS in s splošnimi pravnimi načeli. Odločilo je, da ni (glej navedeno odločbo, oš. 45). Izjavilo se je posebej tudi o domnevi nelojalnosti za osebe nemške narodnosti. Ni menilo, da bi bila domneva protiustavna. Edina omejitev, ki izhaja iz odločbe Ustavnega sodišča RS je, da domneva nelojalnosti ne sme biti neizpodbojna. Če bi bila neizpodbojna, potem bi "namesto razlikovanja po kriteriju lojalnosti vzpostavil razlikovanje po narodnosti" (točka 47 navedene odločbe). To pa bi bilo protiustavno, razlikovanje na temelju lojalnosti pa ni.

Revident je menil, da je bilo zmotno ugotovljeno dejansko stanje glede nelojalnega ravnanja. V reviziji sami je navedel vrsto razlogov, iz katerih naj bi izhajala njegova lojalnost, zlasti pa navaja, da je bil ob začetku vojne še zelo mlad, namreč star 14 let. Vrhovno sodišče RS najprej pripominja, da dejanskega stanja v reviziji ne more preizkusiti (2. odstavek 85. člena ZPP), v predloženi zadevi pa to niti ni pomembno. Nelojalnost je namreč pravno nedoločni pojem in kot takšen del materialnega prava. Njegovo pravilno uporabo pa revizijsko sodišče lahko preizkusi in to mora storiti celo po uradni dolžnosti. Razlogi, ki jih navaja tožnik, pa so materialnopravne narave, zato jih je revizijsko sodišče preizkusilo.

Domneva nelojalnosti za starše se ne razteza tudi na otroke (tako že odločba Ustavnega sodišča RS z opr. št. Up-461/01, tč. 8 in Up-525/04, tč. 8). Otrok lahko torej svojo lojalnost dokazuje tako, da zatrjuje in po potrebi dokazuje dejstva, ki se nanašajo osebno nanj. Ustavno sodišče je v več odločbah poleg tega izrazilo svoje mnenje, da je potrebno upoštevati starost otroka (tako odločbe z opr. št. Up-461/01, Up-2/02 in Up-525/04), vendar se doslej še ni izreklo, na kakšen način.

Drugače kot revident Vrhovno sodišče Republike Slovenije ne meni, da je starost tista okoliščina, ki sama po sebi zadošča za izpodbitje domneve nelojalnosti. Polnoletniki morajo, da izpodbijejo domnevo nelojalnosti, dokazati ravnanje, ki je bilo koristno za narode FLRJ. Takšno ravnanje mora biti praviloma aktivno. Za mladoletnika tudi velja domneva nelojalnosti, zato je prav, da se vsaj načeloma od njega zahteva isto za izpodbitje domneve kot od polnoletnika. To pa je ravnanje v korist narodov FLRJ.

Na presojo Vrhovnega sodišča RS, da zgolj mladoletnost ne zadošča za ovrženje domneve nelojalnosti, poleg tega vpliva tudi razmislek, ki bo pojasnjen v nadaljevanju. Zakon o denacionalizaciji je podelil denacionalizacijskim upravičencem denacionalizacijski zahtevek, ki je premoženjske narave. Denacionalizacijski upravičenci so načeloma le državljani Republike Slovenije, kot to izhaja iz 1. in 3. odstavka 9. člena ZDen. V času druge svetovne vojne polnoletne osebe nemške narodnosti zaradi tretjega odstavka 63. člena ZDen v povezavi z drugim odstavkom 35. člena ZDrž praviloma niso denacionalizacijski upravičenci. Takšna ureditev je, kot je Ustavno sodišče RS že izrazilo v odločbi z opr. št. U-I-23/93 v tč. 45 in 47 posledica vojnih razmer, storjenih zločinov in nacifikacije večine pripadnikov nemške manjšine v nekdanji Jugoslaviji. Če bi se zavzelo stališče, da za izpodbitje domneve nelojalnosti zadošča že mladoletnost vlagatelja denacionalizacijskega zahtevka v času druge svetovne vojne, bi se velikokrat dogodilo, da bi starši otroka zaradi svoje nemške narodnosti (in zaradi domneve nelojalnosti) ne bili denacionalizacijski upravičenci, njihovi otroci pa bi to bili. Denacionalizacijski upravičenci bi bili izključno zaradi svoje mladoletnosti pri vseh ostalih enakih okoliščinah. Pri tem so bili oboji nemške narodnosti in so tudi v vsem ostalem delili enako usodo. To bi bilo protislovje, zato mladoletnik ne more ovreči domneve nelojalnosti zgolj z navedbo svoje starosti.

Starost pa se kljub temu lahko upošteva, čeprav na drugačen način. Pri osebah, ki so bile v času druge svetovne vojne sicer še mladoletne, vendar pa že v starosti, v kateri so bile dejansko sposobne oblikovati svojo voljo in jo izraziti, je potrebno zlasti upoštevati njihovo lastno ravnanje in da so lahko ravnale le svojim letom primerno. Poleg tega, in kljub temu, da je odločilno ravnanje mladoletne osebe same, s tem načeloma ni izključeno, da ne bi takšna oseba mogla zatrjevati, da so njeni starši ali kakšna bližnja oseba ravnali tako lojalno, da to izpodbija domnevo nelojalnosti tudi za mladoletno osebo. Vendar pa je ravnanje takrat mladoletne osebe toliko bolj pomembno, kolikor starejša je bila v času druge svetovne vojne.

Tožnik sam navaja, da je bil ob začetku druge svetovne vojne leta 1941 star 14 let (prav verjetno: 13 let in pol). V tej starosti, še bolj pa v naslednjih letih, je po presoji Vrhovnega sodišča RS že zmogel oblikovati svojo voljo in jo tudi izraziti tako, da je predvsem pomembno njegovo ravnanje.

Tožnik je možnost izpodbitja domneve nelojalnosti imel. Tožnik ni niti zatrjeval kakršnegakoli ravnanja, ki bi lahko izpodbilo domnevo nelojalnosti. Isto velja tudi za njegovo mater. Domneve nelojalnosti mu torej ni uspelo izpodbiti.

Ker je bil B.B. oseba nemške narodnosti, ker je 4.12.1948 živel v tujini, in ker mu ni uspelo izpodbiti domneve nelojalnosti, so bile podane vse predpostavke za uporabo 2. odstavka 35. člena ZDrž. Odločitev upravnega sodišča je torej pravilna; Vrhovno sodišče RS pa jo dopolnjuje z razlogi te sodbe.

Revizijsko sodišče je zavrnilo revizijo kot neutemeljeno (92. člen ZUS-1).

Ker revident ni uspel z revizijo, nosi sam stroške tega postopka (1. odstavek 154, 1. odstavek 165. člena ZPP in 1. odstavek 22. člena ZUS-1).