Jedro

Pritožbeno sodišče tako zaključuje, da tožnica ni izkazala, da bi izpodbijani vpis kršil njeno lastninsko (ali drugo stvarno) pravico in je prvostopenjsko sodišče tako pravilno zaključilo, da ni podana tožničina aktivna (stvarna) legitimacija ter je zahtevek posledično pravilno zavrnilo. Stranka je namreč stvarno legitimirana, če je nosilka pravic ali obveznosti iz materialnopravnega razmerja, na katero se nanaša civilni spor, kar pa tožnica v konkretnem postopku glede na zgornjo obrazložitev pritožbenega sodišča ni, zato je potrebno zahtevek po izbrisni tožbi zavrniti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba ter sklep potrdita.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom v I. točki izreka odločilo, da je glavna obravnava končana, v II. točki izreka je zavrglo tožbeni zahtevek (pravilno tožbo) za ugotovitev ničnosti Pogodbe o prenosu nezazidanih stavbnih zemljišč za k.o. ..., sklenjeno 27. 8. 2018 med toženkama, v III. točki izreka je zavrnilo tožbena zahtevka po izbrisni tožbi s katerima je tožnica zahtevala ugotovitev neveljavnosti vknjižbe prenosa lastninske pravice pri nepremičnini z ID znakom parcela ... 000/1 v korist prve toženke in vzpostavitev prejšnjega stanja vpisov tako, da se izbriše vknjižba lastninske pravice v korist prve toženke in se znova vknjiži lastninska pravica v korist Republike Slovenije. V IV. točki izreka je tožnici naložilo plačilo pravdnih stroškov drugi toženki. Kar je druga toženka zahtevala drugače glede zakonskih zamudnih obresti od pravdnih stroškov je sodišče zavrnilo.

2. Zoper drugo, tretjo in četrto točko izreka odločbe je pritožbo vložila tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter sodbo in sklep v izpodbijanem delu spremeni ali razveljavi in zadevo vrne v nov postopek, tožnici (pravilno toženi stranki) naj naloži plačilo pritožbenih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V bistvenem tožnica v pritožbi izpodbija odločitev prvostopenjskega sodišča, da tožnica nima aktivne legitimacije za izbrisno tožbo in da je nedopusten vmesni ugotovitveni zahtevek za ugotovitev ničnosti Pogodbe o prenosu nezazidanih stavbnih zemljišč za k.o. ... s 27. 8. 2008 (v nadaljevanju Pogodba). Izpostavlja, da je uveljavljala vmesni ugotovitveni zahtevek (tretji odstavek 181. člena ZPP) za ugotovitev ničnosti Pogodbe o prenosu nezazidanih stavbnih zemljišč za k.o. ... s 27. 8. 2018, s čimer si je zagotovila pravnomočno odločitev o neobstoju pravnega razmerja, ki učinkuje tudi v morebitnih drugih postopkih iz tega razmerja. Navaja, da pravnega interesa za vmesni ugotovitveni zahtevek ni potrebno dokazovati. Nadalje, ker je ugotovitev neobstoja pravnega razmerja po Pogodbi prejudicialna za odločanje o glavnem zahtevku, bi moralo sodišče o njem odločiti, ne pa ga zavreči. Skladno z 92. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) se na ničnost lahko sklicuje vsaka zainteresirana oseba, pri presoji, kdo ima interes od uveljavljanja ničnosti, pa je potrebno izhajati iz učinkov, ki jih nična pogodba lahko povzroči in za koga jih lahko povzroči. Pritožnica nadalje pojasnjuje, da lahko svojo pravno korist uresniči le z vloženo tožbo za uveljavitev ničnosti, saj je od stranke, ki je Pogodbo sklenila (druga toženka) upravičena zahtevati, da nepremičnina, ki je bila predmet Pogodbe, delno predstavlja funkcionalno oziroma pripadajoče zemljišče, katerega tožnica kot solastnica stavbe na sosednji parceli nujno potrebuje za redno rabo solastne nepremičnine. Pravna korist tožnice je torej ohranitev svojega izpolnitvenega zahtevka do odsvojitelja. Opozarja, da mora tudi sicer sodišče na ničnost paziti po uradni dolžnosti, torej četudi se stranka nanjo ne sklicuje, vendar ob pogoju, da razpolaga z dejstvi, iz katerih izhaja podlaga za izrek ničnostne sankcije. Prav takšna dejstva, to je nasprotovanje Pogodbe kogentni določbi iz 88. člena Zakona o denacionalizaciji, pa je tožnica pravočasno podala. Postopanje sodišča, ki se je najprej ukvarjalo z aktivno legitimacijo tožnice za izbrisno tožbo, je nepravilno. Po mnenju pritožnice tudi ni pravno vzdržno stališče sodišča, da tožnica ni niti zatrjevala, katera stvarna ali obligacijska pravica naj bi ji bila s sporno vknjižbo kršena. Izpostavlja, da je ves čas postopka zatrjevala obstoj pripadajočega zemljišča na parceli, ki je bila s Pogodbo prenesena. Pripadajoče zemljišče je tisto, ki je stavbi potrebno za njeno redno rabo in brez katerega stavba ne more funkcionirati. Takšno zemljišče je prav tako predmet stvarne pravice, in sicer lastninske oziroma solastninske pravice, zato je napačen zaključek prvostopenjskega sodišča, da tožnica ni zatrjevala nobene stvarne ali obligacijske pravice. Solastnica hiše na parcelni številki 000/1 k.o. ... je poleg tožnice Republika Slovenija (druga toženka), ki zagotovo zasleduje enake interese kot tožnica, da se stavbama na parcelni številki 000/1 k.o. ... odmeri takšno pripadajoče zemljišče, ki ga solastnici stavb dejansko uporabljata in potrebujeta za redno rabo, ne pa da se nepremičnina sredi denacionalizacijskega postopka prenaša na tretjo osebo. Opozarja na možnost nadaljnje odtujitve s strani Občine A. (trenutne vknjižene lastnice), s tem pa je ogroženost pridobitve stvarne pravice tožnice na pripadajočem zemljišču toliko večja. Opozarja še na izostanek dokaznega sklepa v izpodbijani odločbi.

3. Pritožba je bila vročena toženima strankama, ki nanjo nista odgovorili.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek po izbrisni tožbi, saj je ugotovilo, da tožnica zanj ni aktivno legitimirana skladno s 243. členom Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju: ZZK-1). Aktivno legitimacijo ji je odreklo, ker tožnica ni zatrjevala, katera stvarna ali obligacijska pravica naj bi ji bila kršena z izpodbijanim vpisom prve toženke v zemljiško knjigo. Zaradi neobstoja aktivne legitimacije je z izpodbijanim sklepom nato zavrglo tožbo v delu za ugotovitev ničnosti Pogodbe, s katero je druga toženka prenesla lastninsko pravico na prvo toženko. Do zavrženja ničnostnega dela tožbe je prišlo zaradi neobstoja pravnega interesa tožnice. Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopenjskega sodišča pravilna, a iz deloma drugačnih razlogov, kot jih je navedlo prvostopenjsko sodišče. 6. Prvostopenjsko sodišče je sprejelo na naroku za glavno obravnavo 30. 1. 2020 dokazni sklep in izvedlo dokazovanje (list. št. 57 in 58 spisa), v katerem je vpogledalo vse listine. Nobenega dokaznega predloga ni zavrnilo. Ocena dokazov izhaja iz razlogov izpodbijane odločbe. Dejstvo, da je iz odločbe izostala navedba dokaznega sklepa, ne pomeni kršitve postopka, niti ne predstavlja posega v pravico do izjave tožeče stranke ter kršitev 22. člena Ustave Republike Slovenije. Tožeča stranka je bila na naroku seznanjena z dokazi, ki jih je sodišče izvedlo in se je do njih lahko opredelila tako v vlogah, kot na naroku. Noben predlagan dokaz ni bil zavrnjen. Nobena kršitev določb postopka do konca naroka niti ni bila zatrjevana (286.b člen ZPP).

7. Pravilno je sicer pritožbeno stališče, da gre pri prvi točki tožničinega zahtevka (za ugotovitev ničnosti) dejansko za vmesni ugotovitveni zahtevek po tretjem odstavku 181. člena ZPP in da je slednji prejudicialen za glavni zahtevek, tj. za izbrisno tožbo. Tako se je pravilno opredelilo tudi prvostopenjsko sodišče. Drži tudi pritožbena navedba, da za vmesni ugotovitveni zahtevek ni treba izkazati pravnega interesa, kot se to sicer zahteva za samostojno ugotovitveno tožbo, saj se ta pri vmesnem ugotovitvenem zahtevku domneva. Navedeno pa ne pomeni, da lahko ničnost uveljavlja oseba, ki pravnega interesa za ugotovitev ničnosti določenega pravnega posla nima. V pravni teoriji in sodni praksi je nesporno, da je obstoj pravnega interesa procesna predpostavka vsake zahteve za sodno varstvo, torej tudi tožbe1. Po presoji pritožbenega sodišča tožnica pravnega interesa za ugotovitev ničnosti Pogodbe nima. Pritožbena navedba, da predstavlja zemljišče, katerega lastništvo je bilo s Pogodbo preneseno, pripadajoče zemljišče za stavbo na sosednjem zemljišču, katere solastnica je tudi tožnica in da bi slednja tako lažje urejala pripadajoče zemljišče s prejšnjim lastnikom kot s sedanjim, saj je druga toženka solastnica objekta na parc. št. 000/1 k.o. ... skupaj s tožnico, ne utemeljuje pravnega interesa.

8. Bistvo pravnega interesa pri zahtevku za ugotovitev ničnosti je, da ima tožnik korist od tega, da se pravni posel razglasi za ničnega.2 Navedbe, da bi tožnica pripadajoče zemljišče in mejo lažje urejala z drugo toženko kot s prvo toženko ali morebitnim drugim lastnikom, niso pravno relevantne in ne izkazujejo pravnega interesa za ugotovitev ničnosti. Pripadajoče zemljišče (kot tudi meja) se lahko ureja z vsakokratnim lastnikom sosednjega zemljišča, kot je to zapisalo tudi sodišče v izpodbijani odločbi (točka 22), zato tožnici ne bo onemogočeno urejanje pripadajočega zemljišča in meje s sedaj vpisano lastnico na parc. št. 000/1 k.o. ... (prvo toženko). Tožničin pravni položaj se ne bi v ničemer izboljšal, če bi bila Pogodba razglašena za nično oziroma njen položaj ni v ničemer slabši, saj lahko še vedno v celoti uredi pripadajoče zemljišče, morebiten drugačen dostop, ki ga omogoča stvarno pravo, kot tudi mejo, ne glede na to, kdo je lastnik sosednjega zemljišča. Prvostopenjsko sodišče je tako pravilno ugotovilo neobstoj pravnega interesa za ugotovitev ničnosti. Posledično so neutemeljene in nerelevantne pritožbene navedbe glede nasprotovanja Pogodbe določbi 88. člena Zakona o denacionalizaciji.

9. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je tožnica podala trditveno podlago za ugotovitev ničnosti, na katero mora sicer sodišče paziti tudi po uradni dolžnosti, torej tudi, če se zainteresirana stranka nanjo sploh ne sklicuje. Drži, da skladno z 92. členom OZ sodišče na ničnost pazi po uradni dolžnosti, vendar tudi pri tem sodišče ne more mimo procesne predpostavke, tj. pravnega interesa in trditvene podlage. Kot že obrazloženo tožnica nima pravnega interesa za ugotovitveni zahtevek na ničnost, zato so pritožbene navedbe v tej smeri neutemeljene.

10. Prvi odstavek 243. člena ZZK-1 določa, da lahko izbris določenega vpisa v zemljiško knjigo zahteva tisti, čigar stvarna ali obligacijska pravica mu je bila z vpisom kršena. Pravilno navaja pritožba, da gre pri pripadajočem zemljišču za lastninsko pravico, navadno v obliki solastnine ali pa kot splošni del z vknjiženo solastninsko pravico v korist vsakokratnega lastnika posameznega dela pri etažni lastnini. Nesporno je tudi, da je lastninska pravica ena izmed petih stvarnih pravic, ki jih določa Stvarnopravni zakonik. Vendar pa pritožnica pri tem spregleda, da s svojimi navedbami ne izkazuje obstoja (svoje) lastninske pravice na pripadajočem zemljišču (slednje očitno še ni urejeno).

11. Da bi tožnica izkazala kršitev svoje stvarne pravice (kar zatrjuje v pritožbi), zaradi vpisa v zemljiško knjigo prve toženke, bi morala izkazati obstoj svoje lastninske (ali morebitne druge stvarne) pravice. Samo zatrjevanje, da ima na sosednjem zemljišču pripadajoče zemljišče, ki ga nujno potrebuje za redno vzdrževanje svoje stavbe (v solastnini), brez kakršnega koli pravnega naslova, iz katerega bi ta njena lastninska pravica na pripadajočem zemljišču izhajala, ne zadošča za napolnitev pravnega standarda »kršitve stvarne pravice«, ki jo mora tožnik utrpeti z izpodbijano vknjižbo za aktivno legitimacijo za izbrisno tožbo (skladno z 243. členom ZZK-1). Prav tako so za ugotovitev kršitev stvarne pravice nerelevantne pritožbene navedbe o ogroženosti pridobitve stvarne pravice na pripadajočem zemljišču. Glede na pritožbene navedbe ni mogoče govoriti niti o t.i. pričakovani3 (lastninski) pravici tožnice na pripadajočem zemljišču. Pritožbeno sodišče tako zaključuje, da tožnica ni izkazala, da bi izpodbijani vpis kršil njeno lastninsko (ali drugo stvarno) pravico in je prvostopenjsko sodišče tako pravilno zaključilo, da ni podana tožničina aktivna (stvarna) legitimacija ter je zahtevek posledično pravilno zavrnilo. Stranka je namreč stvarno legitimirana, če je nosilka pravic ali obveznosti iz materialnopravnega razmerja, na katero se nanaša civilni spor, kar pa tožnica v konkretnem postopku glede na zgornjo obrazložitev pritožbenega sodišča ni, zato je potrebno zahtevek po izbrisni tožbi zavrniti.

12. Pritožbene navedbe, da odrekanje legitimacije za vložitev ničnostne tožbe določenemu krogu oseb privede do neenakega obravnavanja strank v postopkih za ugotovitev ničnosti in do kršitve ustavne določbe o enakem varstvu pravic so posplošene. Pritožnica konkretno ne navede, zakaj naj bi prišlo v obravnavanem primeru do neenakega položaja, niti v katerem (primerljivem) položaju naj bi bilo odločeno drugače, zato se pritožbeno sodišče do takšnih pomanjkljivih pritožbenih navedb ne more konkretneje opredeliti.

13. Ker torej pritožbene navedbe niso utemeljene, podane pa niso niti absolutne bistvene kršitve, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, in je prvostopenjsko sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, krije svoje stroške pritožbenega postopka (154. in 165. člen ZPP).

1 Glej npr.: sklep VS RS II Ips 253/2012, z dne 25. 10. 2012, sklep VS LJ I Cp 586/2020 z dne 30. 3. 2020 2 A. Polajnar-Pavčnik, v: M. Juhart, D. Možina, B. Novak, A. Polajnar-Pavčnik, V. Žnidaršič Skubic: Uvod v civilno pravo (2011), str. 179. 3 Pri pričakovani (lastninski) pravici gre skladno s sodno prakso za takšen pravni standard, da je njena zemljiškoknjižna pridobitev mogoča neposredno na podlagi „perfektnega“ zavezovalnega in razpolagalnega dela pravnega posla (sodba VS RS, II Ips 243/2013, z dne 22. 1. 2015). Iz pritožbenih navedb a contrario ne izhaja, da bi imela tožnica s prejšnjo lastnico (drugo toženko) sklenjen kakršen koli pravni posel v zvezi z zatrjevano pravico na pripadajočem zemljišču.