Jedro

Za nastajanje skupnega premoženja ne zadostuje le formalni obstoj zakonske zveze, temveč morata zakonca delati in pridobivati v dejansko obstoječi življenjski in ekonomski skupnosti.

Na tožencu je breme, da mora določno (z odstotki oziroma v ulomku) zatrjevati višji delež na skupnem premoženju.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v V. točki izreka spremeni tako, da se V. točka izreka v celoti glasi: „Vsaka stranka krije svoje stroške postopka“.

II. V preostalem delu se pritožba kot neutemeljena zavrne in se sklep in sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdita.

III. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenima sklepom in sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da se predlog za prekinitev postopka zavrne (I. točka izreka); ugotovilo, da v zapuščino po pok. A. A. (v nadaljevanju zapustniku), po katerem teče zapuščinski postopek pod opr. št. III D 2933/2010, spadata parceli št. 1/522, k. o. X (sedaj ID ...) in št. 1/600, k. o. X (sedaj ID ...) do deleža ½ (II. točka izreka); zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da v zapuščino po zapustniku spada ena polovica deležev, vrednostnih papirjev na ime B. B. in sicer 875 obveznic RS39, kot jih izkazuje izpis stanja K. d.d. na dan 11. 9. 2010 (III. točka izreka); zavrnilo podredni tožbeni zahtevek, da je prvo tožena stranka (v nadaljevanju prva toženka) B. B. dolžna drugo tožeči stranki (v nadaljevanju drugi tožnici) C. C. izročiti 2/12 vrednostnih papirjev na ime B. B. in sicer 875 obveznic RS39, kot jih izkazuje izpis stanja K. d.d. na dan 11. 9. 2010 (IV. točka izreka); odločilo, da je tožena stranka nerazdelno dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 8.905,12 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila (V. točka izreka).

2. Med postopkom pred sodiščem prve stopnje (16. 1. 2014) je prva toženka B. B. umrla.

3. Dediči pokojne B. B, ki jih je sodišče prve stopnje v uvodu izpodbijanih sklepa in sodbe poimensko navedlo, to je Č. Č., D. D., E. E., F. F., G. G. ter H. H., so skupaj z drugo toženko po pooblaščencu vložili pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Zoper I. točko izreka sklepa in sodbe sodišča prve stopnje pritožujejo le dediči B. B., vsi (tudi druga toženka) pa se pritožujejo zoper II. in V. točko izreka predmetne odločbe. Predlagajo, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, oziroma jo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Glede I. točke izreka predmetne odločbe sodišča prve stopnje dediči B. B. navajajo, da je sodišče prve stopnje ravnalo napačno, ker je odločbo izdalo zoper poimensko navedene domnevne dediče po pokojni B. B. Moralo bi izdati odločbo, ki bi se glasila na skupnost dedičev, ki ne bi bili poimensko določeni, ali pa prekiniti postopek, dokler konkretni dediči ne bi bili znani, kar bi bilo še bolj pravilno. Zapuščinski postopek po pokojni B. B. namreč še ni zaključen. V tej fazi postopka še ni mogoče zaključiti, da bodo navedeni domnevni dediči sploh dedovali, saj v zapuščinskem postopku še niso bili pozvani, da podajo dedne izjave, oporoka se lahko izkaže za neveljavno, nekatere v oporoki navedene osebe pa upoštevajoč njena določila sploh niso dediči, temveč so volilojemniki. Odločitev sodišča prve stopnje (da domnevne dediče po pokojni B. B. v uvodu poimensko navede) prejudicira dedovanje po pokojni B. B. in posega v negativno plat pravice do dedovanja, saj domnevnim dedičem nalaga obveznosti iz naslova zapuščine (npr. plačilo pravdnih stroškov) še preden so se sploh imeli možnost izreči, ali sprejemajo zapuščino. S takšno odločitvijo je prekoračilo tožbeni zahtevek, saj tožnika nista modificirala tožbe tako, da bi z njo zajela vse domnevne dediče, ki jih je sodišče prve stopnje navedlo v uvodu odločbe, prav tako nihče od njih pristal na spremembo tožbe na podlagi 187. člen ZPP. Če jih je sodišče prve stopnje že štelo za pravdno stranko, bi jim moralo zagotoviti pravico do izjave (jih vabiti na obravnavo, jih pozvati k vstopu v pravdo). Pooblaščenec pokojne B. B. je izrecno opozoril, kateri od potencialnih dedičev ga ni pooblastil za zastopanje. Sklep in sodba sodišča prve stopnje jim nista bila pravilno vročena, saj sta jim bila vročena po pooblaščencu, čeprav le-ta še ni imel njihovega pooblastila za zastopanje. Lahko se šteje, da pooblaščenec pokojne pravdne stranke zastopa dediščinsko skupnost, ni pa mogoče šteti, da zastopa tudi posamezne dediče. Napačna je ugotovitev o obstoju življenjske in ekonomske skupnosti med zapustnikom in pokojno B. B. V dokazni oceni sodišče prve stopnje prihaja samo s seboj v nasprotje. V nasprotju z zaključki sodišča prve stopnje iz izpovedi prič izhaja, da med zapustnikom in pokojno B. B. ni bilo oblikovane življenjske in ekonomske skupnosti, saj so domala vse potrdile odločilna dejstva, da si vse do zapustnikove upokojitve v življenju nista delila drugega kot občasne dopuste in priložnostne konce tednov, pri čemer sta imela ločene postelje. Priče so skladno izpovedale tudi, da v času prebivanja v Z. in v času obiskov pri pokojni B. B., zapustnik ni prispeval za vzdrževalne stroške, hrano in podobno. Njihove izpovedi, med drugimi tudi izpoved priče I. I. kot nevtralne priče, so skladne tudi glede vprašanja investiranja (da zapustnik ni imel ničesar z nakupom in izgradnjo hiše v M., temveč je skrbel in investiral v nepremičnino v P., kjer je preživljal tudi veliko svojega časa). Četudi sta skupaj preživljala konce tedna in letni tedenski oddih na morju, sta vodila strogo ločeni življenji, še zlasti glede denarnih zadev, zato nista nikoli osnovala ekonomske skupnosti, ki bi utemeljevala zaključek o skupnem premoženju. Ni relevantno, kako sta urejala lastninskopravna vprašanja pred zapustnikovo smrtjo. Z upoštevanjem omenjene okoliščine je sodišče prve stopnje prekršilo razpravno načelo in pravico do izjave, saj pravdni stranki o tem nista podali navedb. Prav tako niso relevantna procesna ravnanja v drugih postopkih pred in po zapustnikovi smrti. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo ugovora nadpolovičnega deleža, čeprav sta toženki v zvezi s tem ugovorom podali ustrezno trditveno in dokazno podlago, zato je kršilo 22. člen Ustave RS in zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Primarno je prva toženka res zatrjevala, da gre pri nepremičnini v M. za njeno posebno premoženje, vendar pa je evidentno, da je z uveljavljanjem vlaganj svojih posebnih sredstev v nakup predmetne nepremičnine, katere zemljiškoknjižna lastnica je, uveljavljala ugovor nadpolovičnega deleža. Če je sodišče prve stopnje v to dvomilo, bi jo moralo v okviru materialnega procesnega vodstva na to opozoriti. Obstaja tudi nasprotje v razlogih sodbe. Ker je sodišče prve stopnje navedlo, da je treba ugovor nadpolovičnega deleža ne glede na vpis uveljavljati z nasprotno tožbo, kar je glede na odločitev Ustavnega sodišča RS Up-771/11 z dne 28. 2. 2011 napačno, ni jasno, ali sodišče prve stopnje morda šteje, da je bil ugovor nadpolovičnega deleža podan, vendar v napačni obliki. Stroškovna odločitev ni ustrezno obrazložena, saj z vpogledom v listine, na katere se sklicuje sodišče prve stopnje, ni mogoče ugotoviti, katere stroške je priznalo in na kakšni podlagi. Sicer pa je stroškovna odločitev napačna, ker sodišče prve stopnje ni pravilno ocenilo uspeha pravdnih strank v postopku. Upoštevati bi moralo, da sta tožnika s tožbenim zahtevkom primarno zahtevala ugotovitev, da v zapuščino spadajo tudi nepremičnine v M. (vsp. 40.000 EUR), in da se v dedni delež všteje tudi nepremičnina v P. (vsp. 40.000 EUR), ki pa je bil pravnomočno zavrnjen. Približno polovičen uspeh tožnikov utemeljuje odločitev, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka. ZPP v zvezi s pravdnimi stroški ne določa, da gre za nerazdelno obveznost. Nerazdelnost mora biti posebej določena ali dogovorjena (393. člen Obligacijskega zakonika). Povišanje za zastopanje druge stranke je izračunano napačno.

4. F. F. je sama vložila še dopolnitev pritožbe. V pretežnem delu ponavlja pritožbene očitke, ki so navedeni že v pritožbi po pooblaščencu. Navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje, da v zapuščino spada ½ spornih nepremičnin, v nasprotju s 25. točko obrazložitve, ki vsebuje ugotovitve o tem, kako in iz katerega premoženja sta bili nepremičnini pridobljeni. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bilo kredita le 600.000 DIN, kupnina za hišo pa je znašala 3.033.665 DIN, izhaja, da sta obe nepremičnini skupno premoženje zgolj v višini 19,77%. Navedba, da sta zapustnik in pokojna B. B. štela premoženje za skupno premoženje ni resnična in je v nasprotju z izpovedjo B. B. Ni relevantno, kako sta premoženje dojemala zakonca in kakšna je bila delitev v zapuščinskem postopku. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo navedb, da so bili prihodki pokojne B. B. vsaj do 20% višji od zapustnikovih, kar pravno predstavlja ugovor nadpolovičnega deleža na skupnem premoženju.

5. V odgovoru na pritožbo tožnika predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

6. Pritožba je delno utemeljena.

7. Pokojna prva toženka B. B. je bila v pravdi zastopana po (kvalificiranem) pooblaščencu, ki mu je bila dana pravica, da opravlja vsa pravdna dejanja. Pooblastilo za zastopanje v pravdi s smrtjo stranke ne preneha avtomatično, zato se postopek kljub smrti stranke nadaljuje brez prekinitve z njenim pooblaščencem, ki zastopa dediče, dokler mu ti ne prekličejo pooblastila (100. člen ZPP). Ni torej treba, da bi v okoliščinah 100. člena ZPP dediči umrle stranke dali novo pooblastilo, do preklica pooblastila pa v obravnavanem primeru (do trenutka izdaje izpodbijanega sklepa in sodbe) ni prišlo. Iz pojasnjenega izhaja, da je sodišče prve stopnje po smrti stranke pravilno nadaljevalo postopek (in ga zaradi smrti stranke ni prekinjalo) ter je pooblaščencu v skladu z določbami ZPP pravilno vročalo vsa pisanja, vključno s sodbo. Posledično sodišče prve stopnje ni zagrešilo očitane kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker v uvodu navedenih dedičev po pokojni prvi toženki ni posebej pozvalo k vstopu v pravdo in jih ni posebej vabilo na obravnavo.

8. Četudi se postopek nadaljuje brez prekinitve, ker je imela umrla stranka pooblaščenca, se sodna odločba mora glasiti na (lahko tudi poimensko še nedoločene) dediče umrle stranke(1). Sodišču prve stopnje ni bilo treba prekiniti postopka, dokler v zapuščinskem postopku ne bi bilo znano, kdo so dediči. V skladu s stališčem sodne prakse ni treba, da pravdno sodišče čaka na izid zapuščinskega postopka, ampak lahko samo reši predhodno vprašanje in ugotovi, kdo so zapustnikovi dediči. Tako je postopalo tudi sodišče prve stopnje in na podlagi zaključkov o tem, katere osebe prihajajo v tem trenutku v poštev za dedovanje po pokojni B. B., te osebe v uvodu sklepa in sodbe poimensko navedlo. S tem ni prekoračilo tožbenega zahtevka. V zvezi z navedbami pritožbe, da se s tem prejudicira dedovanje in se domnevnim dedičem nalaga obveznosti iz naslova zapuščine (npr. plačilo pravdnih stroškov) še preden so se sploh imeli možnost izreči, ali sprejemajo zapuščino, velja pojasniti, da imajo v uvodu sklepa in sodbe navedene osebe še vedno položaj začasnih dedičev, ti pa ne odgovarjajo za dolgove zapustnika s svojim premoženjem(2). S tem, ko jih je sodišče prve stopnje na tak način proti njihovi volji vključilo v postopek, ni mogoče šteti, da so konkludentno sprejeli dediščino in da se dediščini zato ne morejo več odpovedati. Začasni dedič postane dokončni dedič, ko s podajo pozitivne dedne izjave oziroma najpozneje z izdajo sklepa o dedovanju preneha njegova pravica odpovedati se dediščini in ko je s sklepom o dedovanju pravnomočno ugotovljeno, da je dedič. Izvršitve zapadlih pravic in obveznosti iz zapuščine od njega ni mogoče zahtevati pred trenutkom, ko postane dokončni dedič(3), to je pred pravnomočnostjo sklepa o dedovanju, ne glede na to, da vstopi v pravni položaj zapustnika s trenutkom zapustnikove smrti (za nazaj). Sicer pa se z izpodbijano sodbo dedičem po pokojni B. B. ne nalagajo nobene obveznosti, po spremenjeni stroškovni odločitvi tudi ne obveznost plačila pravdnih stroškov tožnikov. Glede na to, da poimensko navajanje dedičev po pokojni B. B. ni nujno potrebno, jih pritožbeno sodišče v uvodu predmetne odločbe ni poimensko navedlo. Kot prvo toženko je navedlo zgolj „dediči po pokojni B. B“.

9. Za nastajanje skupnega premoženja ne zadostuje le formalni obstoj zakonske zveze, temveč morata zakonca delati in pridobivati v dejansko obstoječi življenjski in ekonomski skupnosti. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodiščem prve stopnje, da je življenjska in ekonomska skupnost med zapustnikom in vdovo B. B. obstajala ves čas zakonske zveze, sklenjene leta 1956, in ne šele od upokojitve zapustnika v letu 1989 dalje. Dokazna ocena sodišča prve stopnje glede pravno relevantnih dejstev si ne nasprotuje, je celovita in popolna, poleg tega je tudi vsebinsko prepričljiva, zato jo pritožbeno sodišče sprejema in se nanjo v izogib ponavljanju nanjo v celoti sklicuje. Ugotovljene okoliščine je sodišče prve stopnje tudi ustrezno ovrednotilo. Na pritožbene očitke velja še pojasniti, da sodišče prve stopnje pravilno ni sledilo neverodostojni izpoved B. B., da se do upokojitve med njo in zapustnikom ni oblikovala življenjska in ekonomska skupnost. Enako velja glede izpovedi F. F. Utemeljeno pa je sledilo izpovedim prič J. J, K. K., L. L, in M. M., ki so bile v rednih stikih z zapustnikom in B. B. Iz njih izhaja, da sta se v aktivni dobi zakonca med tednom posvečala delu, vikende pa sta preživljala skupaj, prav tako sta imela skupne dopuste, skupaj sta obiskovala sorodnike enega in drugega in imela krog prijateljev, s katerimi so se obiskovali. Razlog za takšno, med tednom ločeno življenje zapustnika in B. B., je bil v delovnih obveznostih zapustnika, ki je bil vse od prvega dne službe do upokojitve (po kateri sta nesporno živela skupaj v L. v hiši v M.), zaposlen v R. Ne more biti odločilnega pomena, če sta zakonca imela ločeni postelji. V očeh okolja sta se oba trudila, da bi bila obravnavana kot mož in žena. Izpovedi zgoraj navedenih prič nedvomno omogočajo tudi zaključek, da sta bila zakonca povezana tudi na ekonomskem področju, saj iz njih izhaja, da sta svoje dohodke namenjala tudi kritju skupnih potreb in da sta premoženje, ki sta ga ustvarila in ga vzdrževala, tudi skupaj uživala (v L. sta prebivala, v P. sta dopustovala). Iz izpovedi priče J. J., ki ji je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo (22. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), tako na primer izhaja, da je hrano v P., ko so letovali skupaj, nabavil zapustnik, ter da se je zapustnik bolj brigal za P., v L. pa bolj B. B. Dejstvo, da nista imela skupnega denarja in bančnih računov, zato ne more biti odločilnega pomena oziroma ne more utemeljiti zaključka, za katerega se zavzema pritožba. Enako velja glede okoliščine, da je eden vlagal v eno hišo, drugi pa v drugo, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Oblike ekonomske skupnosti so raznovrstne, od bolj rahlih, kakršna je iz zgoraj pojasnjenih razlogov podana tudi v obravnavanem primeru, do intenzivnih, ko zakonca združita vse svoje zaslužke in ko drug drugega pooblastita za razpolaganje s sredstvi na svojih bančnih računih. Dodatno je sodišče prve stopnje pri svoji presoji, ali je med zakoncema v relevantnem obdobju obstajala življenjska in ekonomska skupnost, utemeljeno upoštevalo tudi okoliščino, da sta zapustnik in B. B. sama štela svoje premoženje za skupno (kar med drugim kaže na neverodostojnost izpovedi B. B. o neobstoju življenjske in ekonomske skupnosti). O tem je pravilno sklepalo (tudi) na podlagi okoliščine, da je B. B. na zapuščinski obravnavi po zapustniku sama zatrjevala obstoj skupnega premoženja, in na podlagi okoliščine, da sta se zakonca za časa življenja dogovarjala, kako ga bosta razdelila. S tem, ko je to okoliščino upoštevalo, ni prekršilo razpravnega načela in pravice do izjave, saj je bila del trditvene podlage.

10. Vse navedene okoliščine tudi po presoji pritožbenega sodišča utemeljujejo sklep, da sta zakonca živela v sicer ohlapni (kar je bilo glede skupnega bivanja povezano z objektivnimi okoliščinami narave zapustnikove zaposlitve), a vendarle obstoječi življenjski in ekonomski skupnosti tudi pred zapustnikovo upokojitvijo.

11. Glede na pritožbene navedbe F. F. pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je že sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da gre za skupno premoženje, če je bilo pridobljeno tudi s skupnimi sredstvi (krediti, pridobljenimi zaradi financiranja nepremičnine). Pravilno je pojasnilo tudi, da v skladu z ustaljeno sodno prakso vložki posebnega premoženja v skupno premoženje vplivajo le na velikost deležev na skupnem premoženju (primerjaj 16. in 25. točko obrazložitve izpodbijane sodbe).

12. Sodišče prve stopnje je deleže na skupnem premoženju določilo ob upoštevanju zakonske domneve o enakih deležih. Takšna odločitev sodišča prve stopnje je pravilna ne glede na to, da se je sodišče prve stopnje pri tem sklicevalo (tudi) na prevladajoče stališče sodne prakse Vrhovnega sodišča(4), da je treba ugovor nadpolovičnega deleža ne glede na vpis toženega zakonca v zemljiški knjigi uveljavljati z nasprotno tožbo, ki pa nasprotuje stališču Ustavnega sodišča(5) (da zadošča ugovor nadpolovičnega deleža). Prvenstveno je sodišče prve stopnje namreč zaključilo, da tožena stranka s svojimi navedbami ni uveljavljala ugovora nadpolovičnega deleža(6), temveč le ugovor izključne lastnine, s čimer se pritožbeno sodišče strinja. S posameznimi navedbami, ki po mnenju pritožbe pomenijo uveljavljanje nadpolovičnega deleža, je tožena stranka, ki je vseskozi vztrajala, da je nastanek skupnega premoženja preprečevalo že dejstvo, da med zapustnikom in pokojno B. B. kljub sklenjeni zakonski zvezi v relevantnem obdobju ni obstajala za nastanek skupnega premoženja potrebna življenjska in ekonomska skupnost, le dodatno pojasnjevala in utemeljevala neobstoj takšne skupnosti. Z navedbami o virih financiranja (visoki dohodki, prihranki, denarna nagrada, kredit, sredstva od prodaje podarjenih nepremičnin) spornih nepremičnin v M., ni imela ambicij uveljavljati ugovora nadpolovičnega deleža, temveč je z njimi utemeljevala svoj ugovor izključne lastnine. Na pravilnost takšnega zaključka kaže tudi dejstvo, da tožena stranka ni postavila določno opredeljenega ugovora o nadpolovičnem deležu na skupnem premoženju. Da je na tožencu breme, da mora določno (z odstotki oziroma v ulomku) zatrjevati višji delež na skupnem premoženju, je ustaljeno stališče sodne prakse(7). Zato se je sodišče prve stopnje pravilno omejilo le na obravnavanje ugovora izključne lastnine in ni bilo dolžno opraviti materialnega procesnega vodstva. Pravilno je tudi upoštevalo, da ugovor posebnega premoženja sam po sebi še ne vsebuje tudi ugovora višjega deleža na skupnem premoženju(8). Na podlagi ugotovitve, da sporni nepremičnini v M. predstavljata skupno premoženje in glede na izostanek posebnega ugovora o višjem deležu na skupnem premoženju, je sodišče prve stopnje deleže na skupnem premoženju pravilno določilo ob upoštevanju zakonske domneve o enakih deležih (drugi odstavek 51. člena ZZZDR in 59. člen ZZZDR).

13. Pritožba utemeljeno izpodbija stroškovno odločitev (ki jo je v nasprotju s pritožbenimi navedbami sicer mogoče preizkusiti), da mora tožena stranka povrniti tožeči stranki vse njene pravdne stroške na podlagi tretjega odstavka 154. člena ZPP. Ni namreč mogoče pritrditi sodišču prve stopnje, da tožeča stranka v pravdi ni uspela le s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka (pa s tem delom niso nastali posebni stroški). V obravnavani zadevi je tožeča stranka zahtevala ugotovitev, da v zapuščino spada tudi hiša v M. (vsp. 40.100 EUR), denarna sredstva in vrednostni papirji na računih vdove na dan smrti zapustnika, vse do ½, s čimer je skoraj v celoti uspela (uspela ni glede denarnih sredstev nad zneskom 596,62 EUR in glede 875 obveznic RS39, v zvezi s katerimi je neuspešno uveljavljala tudi podredni tožbeni zahtevek). Obenem je tožeča stranka zahtevala tudi, da se vdovi v njen dedni delež vračuna vrednost stanovanjske hiše v P. (vsp. 40.100,00 EUR), s čimer ni uspela. Pojasnjeno utemeljuje sklep, da sta imeli pravdni stranki v obravnavani zadevi približno enak uspeh. Dosežen uspeh pravdnih strank in odsotnosti okoliščin, ki bi narekovale odstop od primarnega pravila, da v primeru deljenega uspeha krije vsaka stranka svoje stroške, v obravnavanem primeru narekujeta odločitev, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (drugi odstavek 154. člena ZPP). V tem smislu je pritožbeno sodišče spremenilo stroškovno odločitev sodišča prve stopnje.

14. Po povedanem je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v V. točki izreka spremenilo tako, kot to izhaja iz izreka predmetne odločbe (5. alineja 358. člen ZPP). V preostalem delu je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sklep in sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Pritožbeno sodišče je odločilo še o pritožbenih stroških (prvi odstavek 165. člena ZPP). Tožena stranka je s pritožbo uspela le glede odločitve o stroških, ne pa tudi glede odločitve o glavni stvari, zato sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP). Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek (prvi odstavek 155. člena ZPP).

Op. št. (1): Ne sme se glasiti na mrtvo stranko.

Op. št. (2): Začasni dedič je dedič, ki se še lahko odpove dediščini, pa tudi dedič, ki je sicer sprejel dediščino, pa se kasneje ugotovi, da ni pravi dedič – glej K. Zupančič in V. Žnidaršič Skubic, Dedno pravo, tretja spremenjena in dopolnjena izdaja, str. 214. Op. št. (3): VS RS sodba in sklep II ips 303/2008 z dne 15. 12. 2011. Op. št. (4): II Ips 98/2013 z dne 16. 5. 2013. Op. št. (5): Up - 771/11 z dne 31. 2. 2013, Up - 822/13 z dne 4. 12. 2014. Op. št. (6): Med argumentoma sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni ugovarjala višjega deleža na skupnem premoženju in da je treba ugovor nadpolovičnega deleža uveljavljati z nasprotno tožbo ni nasprotja, saj iz razlogov sodbe izhaja, da je bil zadnji argument le dodatni razlog.

Op. št. (7): Glej odločbo VS RS II Ips 603/2007 z dne 23. 6. 2010. Op. št. (8): Glej odločbe VS RR II Ips 260/2010 z dne 19.12.2013, II Ips 603/2007 z dne 23. 6 .2010, II Ips 443/2008.