Jedro

Nepoštenost se ne domneva, ampak jo je potrebno izrecno zatrjevati in dokazovati. Ker iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje ne izhaja, da je tožeča stranka zatrjevala nepoštenost tožene stranke, ji pripadajo zamudne obresti šele od vložitve tožbe dalje.

Tožena stranka je sicer pavšalno prerekala vtoževane račune v celoti, konkretne razloge za prerekanje pa je navedla le v zvezi z vtoževanimi stroški vode. Takšno pavšalno oziroma nesubstancirano prerekanje ne zadostuje. Dejstva, ki jih stranka zanika brez navajanja razlogov, se namreč štejejo za priznana in torej nesporna. Ker višina nespornih stroškov izhaja iz predloženih računov, je sodišče materialnopravno pravilno ugodilo tožbenemu zahtevku v delu, ki se nanaša na plačilo glavnice stroškov elektrike in upravljanja.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje: v 1. točki izreka delno spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneskov : - 5.856,34 EUR od 29. 11. 2008 do 15. 2. 2009, - 1.157,52 EUR od 6. 1. 2009 do 15. 2. 2009 in - 763,35 EUR od 7. 2. 2009 do 15. 2. 2009, in se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 15484/2009 z dne 16.2.2009 v 1. točki izreka v tem obsegu razveljavi; v 1. točki izreka delno razveljavi za znesek 6.996,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obresti od 16. 2. 2009 dalje do plačila, za izvršilne stroške, in v celoti v 2. točki izreka ter se zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v 1. točki izreka potrdi v delu, v katerem je navedeni sklep o izvršbi ostal v veljavi za znesek 780,47 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.2.2009 do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče obdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 15484/2009 z dne 16.2.2009 v 1. on 2. točki izreka za znesek 7.777,21 EUR z zamudnimi obrestmi in za izvršilne stroške v višini 132,12 EUR (1. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožeči stranki povrne njene pravdne stroške v znesku 1.106,00 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila (2. točka izreka).

2. Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zavrne tožbeni zahtevek oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

K spremembi izpodbijane sodbe

5. Kadar se vrača tisto, kar je bilo neupravičeno pridobljeno, je potrebno plačati zamudne obresti, in sicer, če je bil pridobitelj nepošten, od dneva pridobitve, drugače pa od dneva vložitve tožbe (193. člen OZ). Nepoštenost se ne domneva, ampak jo je potrebno izrecno zatrjevati in dokazovati. Ker iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje ne izhaja, da je tožeča stranka zatrjevala nepoštenost tožene stranke, ji pripadajo zamudne obresti šele od vložitve tožbe dalje.

6. Glede na navedeno, je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na plačilo zakonskih zamudnih obresti od naslednjega dne po zapadlosti posameznega vtoževanega računa do vložitve tožbe zavrnilo, kot to izhaja iz prve alineje I. točke izreka te odločbe (355. člen ZPP).

K zavrnitvi pritožbe

7. Ker so bili stroški elektrike in upravljanja nesporni (tako temelj kot višina), je sodišče prve stopnje ugotavljalo le višino stroškov vode. Pritožnik se z ugotovitvijo o nespornosti stroškov elektrike in upravljanja ne strinja. Navaja, da je tožena stranka že v ugovoru zoper sklep o izvršbi z dne 12. 3. 2009 ugovarjala vtoževanim terjatvam v celoti, po temelju in višini, prav tako je vsem stroškom ugovarjala tudi v pripravljalni vlogi z dne 28. 9. 2010. Po vpogledu v ugovor tožene stranke zoper sklep o izvršbi in v njeno pripravljalno vlogo z dne 28. 9. 2010, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka sicer pavšalno prerekala vtoževane račune v celoti, konkretne razloge za prerekanje pa je navedla le v zvezi z vtoževanimi stroški vode. Takšno pavšalno oziroma nesubstancirano prerekanje ne zadostuje. Dejstva, ki jih stranka zanika brez navajanja razlogov, se namreč štejejo za priznana in torej nesporna (2. odstavek 214. člena ZPP). Ker višina nespornih stroškov izhaja iz predloženih računov, je sodišče materialnopravno pravilno ugodilo tožbenemu zahtevku v delu, ki se nanaša na plačilo glavnice stroškov elektrike in upravljanja (780,47 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila.

8. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo v navedenem obsegu zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje glede zneska 780,47 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje (353. člen ZPP).

K razveljavitvi izpodbijane sodbe

9. Neutemeljeni so očitki tožene stranke, da iz predloženih bančnih izpiskov ne izhaja, ali je tožeča stranka račune V. - K. za porabljeno vodo plačala iz lastnih sredstev ali iz sredstev, ki se nahajajo na posebnem (fiduciarnem) računu na katerem se zbirajo sredstva lastnikov. Tožeča stranka je namreč zatrjevala, da je sporne stroške plačala iz svojih sredstev, saj drugih sredstev sploh ni imela. V dokaz slednjega je predložila izpiske plačil, ki jih je opravila iz transakcijskega računa odprtega pri H banki (A19 in A22), iz katerih izhaja, da je preko tega računa opravljala plačila tudi v dobro javnega podjetja V. K. Ker iz listin v spisu (B6) izhaja, da transakcijski račun odprt pri H. banki, iz katerega so bila opravljena plačila v dobro javnega podjetja V. - K, ni fiduciarni račun, se je dokazno breme, da je tožeča stranka sporne stroške plačala iz fiduciarnega računa, prevalilo na toženo stranko, ki pa le-tega ni zmogla. V dokaz trditev, da tožeča stranka spornih stroškov ni plačala iz svojih sredstev, ni predložila nobenega primernega dokaza, zato ji že v postopku na prvi stopnji, kot z enakimi navedbami v pritožbi, slednjega ni uspelo dokazati.

10. Višina stroškov porabljene in zaračunane vode pa je bila v postopku na prvi stopnji sporna. Zato je sodišče ugotavljalo njihovo višino, pri čemer ima pritožnik prav, da sodba nima razlogov o ugovorih tožene stranke, da višina porabljene vode kot izhaja iz vtoževanih računov ni utemeljena. Samo sklicevanje na pripravljalno vlogo tožeče stranke, v kateri naj bi ta pojasnila višino zaračunane vode, ni dovolj in ni v skladu z 8. členom ZPP, po katerem mora sodišče odločiti, katera dejstva se štejejo za dokazana, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Tožeča stranka je sicer trdila, da je tožena stranka porabila 49 % vode po odštevalnem števcu, vendar slednjega ni dokazala, saj delilnik stroškov, ki ga je predložila (A38), ni jasen in preverljiv. Poleg tega je tožena stranka ugovarjala, da iz odštevalnega števca izhaja, da je bila celotna količina porabljene vode v obdobju od maja do septembra 2008 5.248 m 3

, pri čemer jo je tožena stranka po odštevalnem števcu porabila 1.028 m 3

, kar pa ni 49 % (A37), kot zatrjuje tožeča stranka.

11. Ker tožeča stranka v postopku ni pojasnila od kje zgoraj navedeno odstopanje, sodišče pa se do ugovora tožene stranke, da ni porabila 49 % vse vode, ni opredelilo, sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Zato je bilo potrebno pritožbi delno ugoditi in sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na vtoževane stroške vode v znesku 6.996,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obresti od vložitve tožbe dalje do plačila, razveljaviti. V posledici navedenega je bilo potrebno razveljaviti tudi stroškovno odločitev sodišča prve stopnje (1. odst. 354. člena ZPP).

12. V ponovljenem postopku naj sodišče ugotovi, na kakšen način (po kakšnem delilnem ključu) se je obračunavala porabljena voda in glede na ugotovljeno presodi, ali je tožena stranka porabila tolikšno količino vode, kot jo tožeča stranka vtožuje v tem postopku ter posledično odloči o utemeljenosti višine tožbenega zahtevka za povračilo stroškov vode.

13. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (3. odstavek 164. člena ZPP).