Jedro

Tožnik je bil v Državnem zboru izvoljen v trajno sodniško funkcijo. Glede sodnikovih pravic in dolžnosti v zvezi s sodniško službo se subsidiarno, torej če niso urejene v ZSS, uporablja ZDR-1 (4.a člen ZSS). V primeru, da iz ocene sodniške službe izhaja, da sodnik ne ustreza sodniški službi, mu sodniška funkcija preneha po samem zakonu (7. točka prvega odstavka 74. člena ZSS) z dnem potrditve ocene s strani sodnega sveta (tretji odstavek 74. člena ZSS). Tožniku je sodniška funkcija prenehala na dan, ko je oceno sodniške službe potrdil Sodni svet, v tem primeru pa ne pride v poštev uporaba določb ZDR-1 o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Tožniku je z nastopom službenega razmerja oz. sodniške službe delovno razmerje kot strokovnemu sodelavcu prenehalo, saj obstoj delovnega in službenega razmerja hkrati ni mogoč. V času službenega razmerja tožniku delovno razmerje tudi ni mirovalo (kot je to npr. v primeru vodilnih delavcev, ki imajo pogodbo o zaposlitvi za določen čas - prvi in drugi odstavek 74. člena ZDR-1). ZSS namreč določbe, iz katere bi izhajalo, da sodniku v času sodniške službe prejšnje delovno razmerje miruje, nima. Iz tega razloga tožnik nima pravice zahtevati oz. predlagati, da ga delodajalec v primeru prenehanja sodniške službe razporedi na prejšnje delovno mesto in da se mu ponovno vzpostavi delovno razmerje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 18. 4. 2013 in še traja brez prekinitve z vsemi pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja ter ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo, da je tožena stranka dolžna tožnika prerazporediti na delovno mesto, ki ustreza izobrazbi in sposobnostim tožnika ter da je tožena stranka dolžna tožniku plačati stroške pravdnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi (1., 2. in 3. točka I. točke izreka).

Zoper navedeno sodbo se pravočasno pritožuje tožnik zaradi kršitve materialnega prava in kršitve določb ZPP ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, pri tem pa predlaga, da se zadeva dodeli drugemu sodniku v obravnavanje. Navaja, da si je izpodbijana sodba v nasprotju sama s seboj, v nasprotju s sklepom z dne 26. 9. 2013 v tem postopku, v nasprotju z določbami ZSS, ZDR-1, ZPos, ZPP in ZDSS-1. Pri tožniku je potrebno uporabljati določbe ZDR-1, kar pomeni, da veljajo za tožnika vsa pravila, ki opredeljujejo delovna razmerja pri delodajalcih. Sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrača uporabo ZDR-1 iz razloga, ker naj ne bi šlo za delovno razmerje, temveč za sodniško (tudi poslansko) funkcijo. Kljub temu, da je tožnik bil v službenem razmerju, ta okoliščina ne izključuje delovnega razmerja, saj službeno razmerje opredeljuje vse pravice in obveznosti službujočega funkcionarja skladno z ZDR-1 in nič drugače. Sodišče prve stopnje se s subsidiarno uporabo ZDR-1 sploh ni ukvarjalo. Samo prenehanje sodniške funkcije še ne pomeni, da je tožnik izgubil vse pravice, ki mu gredo po ZDR-1. Ne drži, da se vloga tožnika z dne 6. 6. 2013 ne more šteti kot uveljavitev pravice po 37. členu ZPos. Tožnik je opozoril bivšega delodajalca na kršitve in predlagal oz. zahteval, da se ga zaposli nazaj na delo, kot ga je predhodno opravljal. Tožnik v pritožbi navaja še, da je predlagal prekinitev postopka do pravnomočne rešitve predhodnega vprašanja v zadevi pod opr. št. I-U 1027/2013 Upravnega sodišča v Ljubljani. Po prepričanju tožnika bi sodišče prve stopnje moralo postopek prekiniti ali se do navedenega predloga vsaj opredeliti, saj o predhodnem vprašanju ne bi moglo sodišče samo odločiti, ker o njem že poteka postopek pred upravnim sodiščem. Zato je podana kršitev postopka. Pritožbenih stroškov tožnik ni priglasil. Tožena stranka je na pritožbo tožnika odgovorila. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Pritožbenih stroškov tožena stranka ni priglasila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti uveljavljanih kršitev postopkovnih določb niti tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ter da je pravilno uporabilo materialno pravo.

Z izpodbijano sodbo je bilo odločeno o tožbenem zahtevku tožnika v ponovljenem postopku pred sodiščem prve stopnje, ki je dne 13. 6. 2013 izdalo sklep, opr. št. I Pd 1040/2013, s katerim je tožbo tožnika zavrglo in katerega je pritožbeno sodišče s sklepom, opr. št. Pdp 696/2013 z dne 26. 9. 2013, razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.

Tožnik v pritožbi sodišču prve stopnje očita, da bi moralo postopek prekiniti do odločitve upravnega sodišča o razlogih za prenehanje sodniške funkcije ali se do tožnikovega predloga za prekinitev vsaj opredeliti. Iz navedb tožnika izhaja, da je zoper odločbo Sodnega sveta z dne 18. 4. 2013 (A7) sprožil upravni spor, v katerem bo upravno sodišče odločalo o utemeljenosti razlogov za potrditev negativne ocene sodniške službe. V primeru, da bo tožnikovemu zahtevku v tožbi, ki jo je vložil na upravnem sodišču (A16), ugodeno, bo navedena odločba Sodnega sveta odpravljena. V zvezi s slednjim pritožbeno sodišče ugotavlja, da tudi v primeru, če bo upravno sodišče tožbi v upravnem sporu ugodilo, to na odločanje sodišča v predmetni zadevi ne more vplivati, tako da bi sodišče tožnikovemu zahtevku v predmetni zadevi lahko ugodilo. Gre za dva ločena postopka in dve povsem ločeni vprašanji. Vprašanje ugotovitve obstoja delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki po 18. 4. 2013 namreč ni odvisno od morebitne odprave sklepa Sodnega sveta z dne 18. 4. 2013 s strani upravnega sodišča. Ker torej ne gre za predhodno vprašanje, je tožnikov pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje postopek prekiniti, že iz tega razloga neutemeljen. Neutemeljen pa je tudi pritožbeni očitek, da bi se moralo sodišče prve stopnje opredeliti do tožnikovega neutemeljenega predloga za prekinitev postopka, saj tega ne nalaga sodišču niti Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.) niti ZPP.

Tožnik je s tožbo v predmetni zadevi uveljavljal ugotovitev obstoja delovnega razmerja pri toženi stranki. V postopku pred sodiščem prve stopnje je bilo ugotovljeno, da je tožnik dne 10. 3. 2004 nastopil sodniško službo na Okrajnem sodišču A., prej pa je bil v delovnem razmerju kot višji strokovni svetovalec. Dne 18. 4. 2013 je tožniku prenehala sodniška funkcija na podlagi potrditve ocene sodniške službe Sodnega sveta z istega dne, ki je potrdil negativno oceno Personalnega sveta Višjega sodišča B. z dne 25. 5. 2012, iz katere je izhajalo, da ne ustrezna sodniški službi. Tožnik je v postopku zatrjeval, da mu je navedenega dne prenehala le funkcija sodnika, ne pa tudi delovno razmerje in da ga je tožena stranka zato dolžna pozvati nazaj na delo višjega pravosodnega svetovalca. Tožena stranka po njegovem mnenju tudi ni izvedla postopka redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, niti ni upoštevala prekluzivnih rokov. Zatrjeval je še, da je v predmetni zadevi potrebno uporabiti 37. člen Zakona o poslancih (ZPos; Ur. l. RS, št. 48/92 in nadalj.).

Materialnopravna podlaga, ki ureja položaj sodnikov, je poleg Ustave RS (Ur. l. RS, št. 33/91 in nadalj.) Zakon o sodniški službi (ZSS; Ur. l. RS, št. 19/94 in nadalj.). Slednji v drugem odstavku 1. člena določa, da je sodnik v službenem razmerju z Republiko Slovenijo, v nadaljevanju pa zakon za službeno razmerje uporablja termin sodniška služba. V skladu s 4.a členom ZSS se glede sodnikovih pravic in dolžnosti v zvezi s sodniško službo, ki niso urejene v ZSS, smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja delovna razmerja, to je Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13 in nadalj.). ZSS v 5. členu določa, da sodniku preneha funkcija v primerih in pod pogoji, ki jih določata ustava in ZSS. V prvem odstavku 33. člena ZSS pa je določeno, da sodniku sodniška funkcija preneha, če iz ocene sodniške službe izhaja, da sodnik ne ustreza sodniški službi. V tem primeru mu na podlagi 7. točke prvega odstavka 74. člena ZSS preneha sodniška funkcija po zakonu, pri čemer iz tretjega odstavka 74. člena ZSS izhaja, da se v takšnem primeru šteje, da je razlog za prenehanje sodniške funkcije podan z dnem, ko sodni svet potrdi tako oceno sodniške službe.

Personalni svet Višjega sodišča B. je dne 25. 5. 2012 za tožnika podal oceno sodniške službe (A3), iz katere izhaja, da tožnik ne ustreza sodniški službi. Zoper to oceno je tožnik vložil pritožbo (A4), ki jo je Personalni svet Vrhovnega sodišča Republike Slovenije zavrnil (A5). Negativno oceno sodniške službe je dne 18. 4. 2013 potrdil Sodni svet (A6 in A7).

Tožnik je bil v Državnem zboru dne 17. 2. 2004 izvoljen v trajno sodniško funkcijo, dne 10. 3. 2004 pa je prisegel pred predsednikom Državnega zbora (A1). Glede na 23. člen ZSS je s tem dnem nastopil sodniško službo in vstopil v službeno razmerje z Republiko Slovenijo (drugi odstavek 1. člena ZSS). Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnik ni bil v delovnem razmerju(1). ZSS izrecno določa, da je sodnik v službenem razmerju z Republiko Slovenijo (drugi odstavek 1. člena ZSS). ZDR-1 pa v prvem odstavku 4. člena določa, da je delovno razmerje razmerje med delavcem in delodajalcem, v katerem se delavec prostovoljno vključi v organiziran delovni proces delodajalca in v njem za plačilo, osebno in nepretrgano opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca. Torej ne gre za enako razmerje, saj je sodnik pri izvrševanju sodniške funkcije vezan le na Ustavo in zakon. Na takšno ugotovitev ne vpliva niti dejstvo, da je tožnik imel delovno knjižico in da obstaja enotna evidenca iz delovnega razmerja. Po vsebini sta si sicer obe razmerji podobni (z izjemo odnosa podrejenosti - nadrejenosti, ki ga v službenem razmerju ni), zato se tudi glede sodnikovih pravic in dolžnosti v zvezi s sodniško službo subsidiarno, torej če niso urejene v ZSS, uporablja ZDR-1 (4.a člen ZSS).

Vendar subsidiarna uporaba določbe ZDR-1 ne vpliva na način prenehanja sodniške funkcije v primeru, da iz ocene sodniške službe izhaja, da sodnik ne ustreza sodniški službi. V takem primeru mu sodniška funkcija preneha po samem zakonu (7. točka prvega odstavka 74. člena ZSS) z dnem potrditve ocene s strani sodnega sveta (tretji odstavek 74. člena ZSS). Zmotno je tako stališče tožnika, da mora delodajalec (v predmetni zadevi tožena stranka) v primeru nastopa omenjenih okoliščin (prenehanje sodniške funkcije zaradi negativne ocene sodniške službe) upoštevati določbe ZDR-1 o postopku z redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi in prekluzivnih rokih. Tožniku je tako sodniška funkcija prenehala na dan 18. 4. 2013, ko je oceno sodniške službe potrdil Sodni svet. Delovnega razmerja, kot že navedeno, ni mogoče enačiti s službenim razmerjem oziroma s sodniško službo.

Tako je zmotno tožnikovo stališče, da mu je prenehala le sodniška služba, ne pa tudi delovno razmerje na delovnem mestu strokovnega sodelavca. Tožniku je dne 9. 3. 2004 prenehalo delovno razmerje kot strokovnemu sodelavcu, saj je naslednjega dne, 10. 3. 2004, podal prisego pred predsednikom Državnega zbora (A1). S tem dnem je nastopil sodniško službo in je vstopil v službeno razmerje z Republiko Slovenijo (A2). Službeno razmerje je specifična oblika razmerja med sodnikom in Republiko Slovenijo, ki je posebej urejeno v ZSS in po vsebini podobno delovnemu razmerju, kot že pojasnjeno, zato se ZDR-1 tudi subsidiarno uporablja glede pravic in obveznosti sodnika (4.a člen ZSS). Z nastopom službenega razmerja oz. sodniške službe tožnika mu je delovno razmerje kot strokovnemu sodelavcu prenehalo, saj obstoj delovnega in službenega razmerja hkrati ni mogoč(2). V času službenega razmerja tožniku delovno razmerje tudi ni mirovalo (kot je to npr. v primeru vodilnih delavcev, ki imajo pogodbo o zaposlitvi za določen čas - prvi in drugi odstavek 74. člena ZDR-1), kot zmotno meni tožnik, pač pa je povsem prenehalo. ZSS namreč določbe, iz katere bi izhajalo, da sodniku v času sodniške službe prejšnje delovno razmerje miruje, nima. Iz tega razloga tožnik nima pravice zahtevati oz. predlagati, da ga delodajalec v primeru prenehanja sodniške službe razporedi na prejšnje delovno mesto in da se mu ponovno vzpostavi delovno razmerje.

Takšne pravice pa tožnik nima niti na podlagi analogne uporabe 37. člena ZPos, ki določa, da ima poslanec (funkcionar), ki je bil do izvolitve v delovnem razmerju, pravico, da se v treh mesecih po prenehanju poslanskega mandata vrne na delo, ki ga je opravljal, ali na drugo delo, ki ustreza vrsti in stopnji njegove strokovne izobrazbe. Citiranega člena v predmetni zadevi ni mogoče analogno uporabiti, saj obstajajo bistvene vsebinske razlike med poslanskim in sodniškim mandatom. Poslanski mandat je po naravi stvari časovno omejen, saj je vezan na volitve v državni zbor, ki se praviloma (redne volitve) opravljajo vsake 4 leta (drugi odstavek 12. člena Zakona o volitvah v državni zbor (ZVDZ; Ur. l. RS, št. 44/92 in nadalj.) ali celo pogosteje (predčasne volitve; tretji odstavek 12. člena ZVDZ). Lastnosti časovne omejenosti poslanskega mandata ne spremeni niti dejstvo, da ima poslanec lahko več zaporednih poslanskih mandatov, zaradi česar je poslanska funkcija lahko trajnejša, ni pa trajna. Nasprotno pa sodnik svojo funkcijo opravlja trajno (129. člen Ustave RS) in mu funkcija lahko preneha po samem zakonu, če nastopi ena od situacij, navedenih v prvem odstavku 74. člena ZSS. Če sodniku sodniška funkcija preneha, ne „oživi“ prejšnje delovno razmerje, niti nima možnosti zahtevati vrnitve na prejšnje delovno mesto. Zato v predmetni zadevi ni relevantno, ali je tožnik takšno zahtevo podal in ali je imela vse potrebne sestavine, prav tako tudi ne, ali je takšna zahteva absolutna, v smislu, da vzpostavitev prejšnjega delovnega razmerja ni vezana na odločitev delodajalca, pač pa nastopi avtomatično s tem, ko je podana zahteva. Ob tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da se je v svojem sklepu, opr. št. Pdp 696/2013 z dne 26. 9. 2013, sklicevalo na ZPos iz razloga, ker je VS RS v zadevi, opr. št. VIII Ips 178/2011 z dne 3. 9. 2012, zavzelo stališče, da je potrebno uporabiti zakon, ki ureja delovna razmerja (takrat veljaven Zakon o delovnih razmerjih - ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.), za situacije, ki jih ZPos ne ureja (pravna praznina).

Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da s pritožbo uveljavljani razlogi in razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Odločitev temelji na določilih 353. člena ZPP.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka je odpadla, ker jih tožnik in tožena stranka nista priglasili.

Op. št. (1): Tako tudi sklep pritožbenega sodišča, opr. št. Pdp 377/2011 z dne 6. 5. 2011. Op. št. (2): Smiselno podobno tudi tretji odstavek 42. člena ZSS, ki določa, da sodnik ne sme skleniti delovnega razmerja za opravljanje del iz prejšnjega odstavka (to so pedagoška, znanstvena, publicistična, raziskovalna ali druga podobna dela v pravni stroki, ki ne ovirajo opravljanja sodniške službe) ali drugih del, ki jih sodnik lahko opravlja poleg sodniške službe.