Jedro

Za zavrnitev prošnje za azil kot očitno neutemeljene so pravno pomembna le dejstva in okoliščine, ki se nanašajo na obstoj kakšnega izmed razlogov, določenih v 2. odstavku 35. člena ZAzil.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 11.1.2005 (1. točka izreka sodbe in sklepa), s sklepom pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks (2. točka izreka sodbe in sklepa). Z navedeno odločbo je tožena stranka kot očitno neutemeljeno zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji (1. točka izreka) in določila, da mora v roku treh dni od dneva pravnomočno končanega azilnega postopka zapustiti Republiko Slovenijo (2. točka izreka).

V obrazložitvi izpodbijane sodbe prvostopno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba tožene stranke pravilna in zakonita. Med drugim navaja, da je tožena stranka pravilno zavrnila tožnikovo prošnjo za pridobitev azila v Republiki Sloveniji na podlagi 2. alinee 2. odstavka 35. člena Zakona o azilu (Uradni list RS, št. 134/03, UPB1, v nadaljevanju ZAzil). Tožnik je v prošnji za pridobitev azila navedel, da je bil prisiljen zapustiti izvorno državo (Makedonijo), ker se je sprl s someščanom po imenu B. zaradi zemljišča, ki je njegovo, B. pa je del tega zemljišča zasedel. Ker je B. v dobrih odnosih s predstavniki organizacije AKSH, so ga začeli njeni člani nadlegovati, od njega pa so zahtevali tudi, da se jim priključi, česar pa on ni želel. Prvostopno sodišče se strinja s toženo stranko, ko je ta štela, da okoliščine zatrjevanih napadov na tožnika v izvorni državi ne pomenijo preganjanja v smislu ZAzil. Pri tem se sklicuje tudi na določbe 6.c člena, 2. odstavka 7. člena in 1. odstavka 9. člena Direktive Sveta Evropske unije o minimalnih standardih za kvalifikacijo in status državljanov tretjih držav ali oseb brez državljanstva kot beguncev oziroma kot oseb, ki kakorkoli drugače potrebujejo mednarodno zaščito in vsebina priznane zaščite z dne 29.4.2004 (Uradni list EU, št. L 304/12 z dne 30. 9.2004, v nadaljevanju Direktiva) in jih povzema. Za vidik ponavljanja dejanj preganjanja pa je po presoji prvostopnega sodišča pomembno tudi dejstvo, da so tožnika, po njegovih lastnih navedbah, pripadniki AKSH iskali in preganjali samo v rodni vasi S. Prvostopno sodišče še navaja, da tudi po njegovi presoji narava dejanj zoper tožnika v njegovi izvorni državi, kot jih zatrjuje tožnik, v obravnavanem primeru ne predstavljajo zadostne resnosti, tako, da bi le to pomenilo kršitve absolutnih človekovih pravic iz 3. člena MKVČP oziroma 18. člena Ustave Republike Slovenije.

Tožnik v pritožbi zoper izpodbijano sodbo (1. točko izreka sodbe in sklepa) uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS. Smiselno ponovi tožbene navedbe in navaja zakaj je zapustil izvorno državo. Ker mu po njegovem prepričanju v izvorni državi grozi preganjanje, izpolnjuje pogoje za pridobitev azila v Republiki Sloveniji. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in njegovi tožbi ugodi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopnega sodišča pravilna in temelji na zakonu. Če je podan kakšen razlog iz 2. odstavka 35. člena ZAzil, lahko pristojni organ o stvari takoj odloči in zavrne prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno, ker dejanske okoliščine, v katerih je prošnja podana, ali razlogi, ki jih prosilec navaja, kažejo, da dejansko ne potrebuje zaščite v obliki azila. Po 2. alinei 2. odstavka 35. člena ZAzil pristojni organ takoj odloči o stvari in prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno zavrne tudi, če je iz tožnikove prošnje očitno, da mu v njegovi izvorni državi ne grozi preganjanje.

Prvostopno sodišče in pred njim tožena stranka sta svojo odločitev v obravnavani zadevi pravilno oprla na 2. alineo 2. odstavka 35. člena ZAzil. Azil je oblika zaščite, ki se prizna tujcem zaradi individualne ogroženosti v smislu razlogov, kot jih določa ZAzil oziroma Konvencija o statusu beguncev in Protokol o statusu beguncev (Uradni list RS-MP, št. 9/92, v nadaljevanju Ženevska konvencija), in sicer zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem, osnovanem na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali pripadnosti določenemu političnemu prepričanju.

Pritožbeno sodišče se strinja s prvostopnim sodiščem, da je tožena stranka v obravnavanem primeru zadostila kriterijem, določenim v 2. odstavku 35. člena. Natančno je ugotovila dejanske okoliščine, na podlagi katerih je utemeljila svoje preudarke, ki so jo vodili k presoji, da je tožnikova prošnja za azil očitno neutemeljena. Podatki v upravnih spisih namreč potrjujejo, kar je pravilno presodilo tudi prvostopno sodišče, da razlogov, ki jih tožnik pavšalno navaja kot razloge za pridobitev azila v Republiki Sloveniji (spor s someščanom, ki sodeluje z organizacijo AKSH, zaradi zemljišča in grožnje s strani AKSH, ker ni hotel z njo sodelovati), ni mogoče šteti za preganjanje v smislu ZAzil, kot ga prvostopno sodišče pravilno pojasnjuje v izpodbijani sodbi.

Na drugačno odločitev tudi ne morejo vplivati pritožbeni ugovori, s katerimi tožnik smiselno le ponovi tožbene navedbe, ki jih je pravilno presodilo že prvostopno sodišče. Ker so za zavrnitev prošnje za azil kot očitno neutemeljene pravno pomembna le dejstva in okoliščine, ki se nanašajo na obstoj kakšnega izmed razlogov, določenih v 2. odstavku 35. člena ZAzil, je tudi po presoji pritožbenega sodišča pristojni organ ob ugotovitvi, da je iz tožnikove prošnje očitno, da mu v njegovi izvorni državi ne grozi preganjanje iz razlogov v smislu ZAzil, pravilno takoj odločil o stvari in ni ugotavljal pogojev za priznanje azila iz 2. in 3. odstavka 1. člena ZAzil. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000), neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.