Jedro

Sodbo, s katero je končan spor v postopkih majhne vrednosti, je dovoljeno izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. To pomeni, da pritožbeno sodišče ne more upoštevati navedb pritožbe, s katerimi skuša prikazati drugačno dejansko stanje, kot je bilo ugotovljeno na prvi stopnji. Obsežna pritožba se nanaša predvsem na trditve o tem, da je tožena stranka v času Covid prikazovala, da je bilo določeno delo opravljeno, čeprav ni bilo in to vse z namenom, da dobi financiranje od ministrstva. Za presojo te zadeve pa je odločilna trditvena podlaga tožeče stranke in dejstva, ki so povezana s pravilno uporabo materialnega prava.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala od tožene stranke plačilo 1.815,00 EUR s pripadki. Tožeči stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov.

2. Proti tej sodbi vlaga pritožbo tožeča stranka. Najprej trdi, da je bila sodba napačno vročena na oglasno desko. Prosi, da se ponovno pregledajo vsa dokazila, ki so v spisu. Šlo je za izkoriščanje podjemne pogodbe v času Covida. Sodišče ni upoštevalo potrdila o opravljenem preizkusu varstva pri delu z dne 10. 3. 2020, ker je bilo po stališču sodišča vloženo prepozno. Iz tega bi se videlo, da je na tem potrdilu delovno mesto, ki je njeno in ni osebni asistent. To dokazuje, da se niso pogovarjali o izvajanju osebne asistence. Sodišče trdi, da ni opravila dela, ki je predmet podjemne pogodbe. Ni pa upoštevalo, kdo je po dejanski pogodbi opravil povečanega števila prostih ur in kdo je prejel plačilo. Takrat se je naredilo veliko dodatnih podjemnih pogodb z razlogom zaprtja ustanov zaradi Covid. Uporabniki so ostali doma, število opravljenih ur pa se je povečalo za tiste ure, ko niso bili v šoli ali zavodu. Tako se je pogodbe izkoriščalo in kar nekaj jih je bilo s strani ministrstev zavrnjenih. Ni seznanjena, ali je njena pogodba bila realizirana in ali je tožena stranka prejela kakšna sredstva iz naslova njene najemne pogodbe. Sodišče ni preverilo izpiskov prilivov v tistem času. Tožena stranka je sklepala pogodbe za informatika, ki je mož strokovne sodelavke zavoda A. A. Tega vpogleda ni imela in je prosila sodišče naj preveri, pa je bilo to zavrnjeno, ker to ni predmet tega postopka. To bi dokazovalo, da so nekateri opravljali dela ali imeli pogodbo za pridobivanje sredstev. Takrat so plače zamujenim zamujale, ker se je čakalo prilive iz ministrstva. Zato bi bilo treba pogledati, kdo je plačeval B. A. in še nekaterim. C. A. je pisala tožnici in D. D. glede katerih ur se bodo prikazovale ministrstvu, kot da bi bile opravljene in to že po poškodbi tožničine noge. Sodišče je spregledalo dokaz o prvotnem planu deljenja ur zaradi povečanega obsega del in da niso bili seznanjeni, katere podjemne pogodbe so se dejansko realizirane in bile plačane s strani ministrstva. Prilaga opcije dogovora, kdo naj bi komu opravljal osebno asistenco zgolj zaradi pridobivanja sredstev. Med njimi je tudi njen sin E. E., ki pa nikoli ni nič delal za zavod in je bil na najemni pogodbi za pridobitev sredstev. D. D. bi to zanikala in njen sin je tudi zaposlen v vojski. To je javna služba in ni mogel opravljati drugih del. Iz poročila izhaja, da je C. A. navedla, koliko ur se bo komu pisalo za ministrstvo. Sodišče ni upoštevalo nastanka datuma podjemnih pogodb, ki so v zaslonu v pritožbi spodaj prikazane in bile pripravljene 2. 4. 2020 in bile dopolnjene 8. 4. 2020. Iz tega izhaja, da so pogodbe delali po vzorcu, ker se je mudilo za ministrstvo, tako, da imajo datumi na pogodbi 16. 3. 2020, ko so nastopili Covid ukrepi. Sodišče prezre, da je šlo za goljufanje ministrstva, da bi zavod pridobil sredstva in nas poplačal, ker svojih sredstev ni imel. V sodbi je napisano, da si je poškodovala nogo in zato ni mogla opravljati delo osebnega asistenta. Kako pa to, da so lahko podpisali najemno pogodbo, če delo osebnega asistenta ni zmogla? Iz tega izhaja, da pogodbe niso podpisali 30. 3. 2020, ampak šele 2. 4. 2020. Sprašuje se, koliko prostovoljcev imenuje zavod kot pooblaščeno osebo za ravnanje z občutljivimi osebnimi podatki? V točki 9 sodbe je laično navedeno, da gre za identične podpise, ki so po toženi stranki ponarejeni. Sprašuje se, koga s tem obtožuje sodišče? Dokazala je, da je vse posredovala C. A. v tiskanje in da je ona potem speljala dalje in požigosala. To je priznala tudi na sodišču. Opozarja, da je postopek vodil na okrajnem sodišču strokovni sodelavec F. F. Večkrat jo je prekinil, ker se je zagovarjala brez odvetnice, vmes je bil zmeden in ni bil prepričan, če je vse v spisu. Po posredovanju okrajne sodnice G. G. je le našel dokazila, ki jih pa ni želel vpogledati. C. A. je bila na dolgotrajnem psihiatričnem zdravljenju v bolnici v ... in v ... Opozarja na spletno stran H. H., ki opozarja na zlorabo osebne asistence in meni, da bi bilo treba zaslišati H. H. o tem. Sodišče bi dobilo jasno sliko.

3. Na vročeno pritožbo je odgovorila tožena stranka in predlaga zavrnitev. Tožnica navaja v pritožbi nova dejstva in dokaze, ki jih ni mogoče upoštevati. Podjemna pogodba z dne 6. 3. 2020 je bila za delo osebnega asistenta, kar tožnica ni opravila. Zato ji ne gre plačilo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka najprej trdi, da ji sodba ni bila pravilno vročena. V spisu je k listovni št. 156 pripeta vročilnica. Res pa je, da je sodišče obveščalo tožnico, da če ne bo prevzela sodnega pisanja, bo vročalo na oglasno desko. Nadalje tožnica uveljavlja kot absolutno bistveno kršitev določb ZPP podatek, da je vodil obravnavo strokovni sodelavec. Pritožbeno sodišče na to odgovarja, da je bil res na naroku prisoten strokovni sodelavec F. F. in okrajna sodnica G. G. (primerjaj zapisnik na glavni obravnavi 22. 3. 2023). Zapisnik sta podpisala oba, vendar to dejanje ni v nasprotju z določbami zakona. Po 54. členu Zakona o sodiščih lahko strokovni sodelavci v posameznih zadevah pod vodstvom sodnika vodijo glavne obravnave ter opravljajo drugo delo po odredbi sodnika. Pomembno je, da je bila sodnica ves čas in je nadzorovala delo strokovnega sodelavca, kar smiselno potrdi tudi pritožba, ko navaja, da ko se je nekaj zakompliciralo, je našla podatke v spisu sodnica. Tako se izkaže, da je bila sodba vročena tožnici, tožnica je vložila pritožbo in sodišče jo je pravilno štelo za pravočasno.

6. Ker gre v predmetni zadevi za spor majhne vrednosti, je v odgovoru na nadaljnje pritožbene navedbe treba upoštevati določbe 442. in naslednjih členov ZPP. V postopku majhne vrednosti, kar je predmetni postopek (443. člen ZPP), pritožbeno sodišče mora upoštevati določbo 458. člena ZPP. Ta določa, da je sodbo, s katero je končan spor v postopkih majhne vrednosti, dovoljeno izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. To pomeni, da pritožbeno sodišče ne more upoštevati navedb pritožbe, s katerimi skuša prikazati drugačno dejansko stanje, kot je bilo ugotovljeno na prvi stopnji. Obsežna pritožba se nanaša predvsem na trditve o tem, da je tožena stranka v času Covid prikazovala, da je bilo določeno delo opravljeno, čeprav ni bilo in to vse z namenom, da dobi financiranje od ministrstva. Za presojo te zadeve pa je odločilna trditvena podlaga tožeče stranke in dejstva, ki so povezana s pravilno uporabo materialnega prava.

7. Tožnica je zahtevala plačilo za delo, ki ga je opravila po podjemni pogodbi, ki je bila podpisana 16. 3. 2020. Gre torej za zahtevek za izpolnitev pogodbe. Tožena stranka pa je ugovarjala, da po tej podjemni pogodbi ni bilo opravljeno nobeno delo in da zato tožnica ni upravičena do plačila. Tožena stranka je tudi dokazala, da so imeli tudi dogovor o prostovoljnem delu, za kar ji ni moglo iti plačilo. Za preklic dogovora pa je tožena stranka trdila in sodišče temu sledi, da je bil podpis direktorice D. D. ponarejen.

8. Res je, kar trdi tožnica, da je sodišče prve stopnje v točki 8 obrazložitve ugotovilo, da so bile podpisane nekatere pogodbe, ko uporabniki niso mogli več v zavod zaradi Covida. Vendar tožnica ni dokazala, da bi ona opravila takšno delo po podjemni pogodbi, katero sedaj navaja kot podlago tožbenemu zahtevku in tudi ne, na podlagi kakšnega drugega dela, za katero ji gre plačilo. Pač pa je bil med pravdnima strankama sklenjen dogovor o prostovoljnem delu z dne 30. 3. 2020 in ta dela je tudi tožnica opravljala. Za uspešnost tožbenega zahtevka bi torej tožnica morala dokazati, da je po pogodbi z dne 16. 3. 2020 nekaj opravila, kar ni dobila plačano, ali pa je delala druga dela, za katera je bil dogovor, da so odplačna. Toženka je celo tožnico ovadila zaradi suma ponareditvi podpisa na preklicu dogovora o prostovoljnem delu in dodatku (C1). Pritožba sicer sprašuje, kdo naj bi to naredil. Vendar ta podatek ni odločilen, da bi tožnica lahko bila uspešna s tožbenim zahtevkom. Tožena stranka je trdila, da tega preklica ni bilo in da podpis ni od direktorice. Tožnica pa v tej pravdi ni predlagala grafologa, ki bi potrdil, da je preklic dogovora podpisala direktorica tožene stranke.

9. Ker je izključeno drugačno ugotavljanje dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, tudi ne more pritožbeno sodišče odgovarjati na obširne pritožbene navedbe o tem, kdo vse in kdaj je sklepal navidezne pogodbe v času Covida, zaradi pridobitve sredstev iz ministrstva. Če tožnica meni, da gre za ravnanje tožene stranke, ki bi zahtevalo preizkus ravnanja s strani plačnika teh sredstev po pogodbah bo lahko to uveljavljala v ustreznih postopkih. Za uspešnost svojega tožbenega zahtevka pa bi morala dokazati izpolnitev pogodbe oziroma delo, za katero je bilo dogovorjeno plačilo.

10. Pritožba graja ugotovitev sodišča, da je dokazilo o opravljenem izpitu za varstvo pri delu predložila prepozno. Vendar je treba upoštevati, da v postopku zaradi spora majhne vrednosti, sodišče določbo 453. člena ZPP, da dejstva in dokazi, ki jih stranka navaja v vlogah, ki niso navedena v členu 452, se ne upošteva. Pomembno je, da je bila tožnica na to opozorjena (list. št. 20) in tudi v vabilu na glavno obravnavo. Glede pritožbenih navedb, pa je bila tožnica opozorjena v pravnem pouku v sodbi.

11. Bistvo pritožbe je, da bi sodišče moralo raziskovati, kako je posloval Zavod X. v spornem času. Vendar so tudi te navedbe o dejstvih, ki bi morala biti predlagana in navajana že pred glavno obravnavno, nikakor pa ne v pritožbi. Vendar je sodišče prve stopnje imelo vpogled v določene dokaze, kateri so bili pravočasno predloženi in je odgovorilo na tožničine navedbe o tem, da so bila dela opravljena kljub temu, da je bil dogovor o prostovoljnem delu preklican. Sodišče ni sledilo tožnici, da je bil ta dogovor preklican in ugotovilo je, na podlagi opravljenih zaslišanj, da dela po pogodbi niso bila opravljena. Tako se izkaže, da tožnica ni dokazala svojih trditev. Ostale navedbe o tem, kdo vse je dobil plačana dela oziroma je zavod ta dela zaračunal ministrstvu, dela pa niso bila opravljena, pa na samo zadevo ne morejo vplivati. Kot povedano, bo tožnica te navedbe lahko predlagala v ustreznih nadzornih postopkih, če bo menila, da je to potrebno.

12. Ker je sodišče prve stopnje na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in pri tem ni zagrešilo smiselno uveljavljanih absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Izrek o stroških temelji na določbi 165. in 154. člena ZPP.