Jedro

Načelo individualizacije višine odškodnin mora biti vselej upoštevano le tako, da ne privede do različnega obravnavanja oškodovancev pred sodišči zgolj v odvisnosti od vneme posameznega oškodovanca v prikazovanju obsega in teže posledic, ter tako, da odmera odškodnine ni le posledica izključno oškodovančevega individualnega vrednotenja konkretnih posledic, katerih subjektivno doživljanje je z vidika slehernega oškodovanca že po naravi stvari zanj vselej poudarjeno neugodno. Upoštevati je treba, da ima načelo individualizacije višine odškodnine korektiv v enako pomembnem načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki terja presojo tožnikovih posledic v primerjavi tudi z bistveno hujšimi posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse, saj je to pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanje odškodnin zanje v ustreznih razmerjih.

Morebitna pritrditev tožnikovi oceni obrazložitve sodišča druge stopnje kot take, ki je v nasprotju z listinami, ki se nahajajo v spisu, še ne bi omogočala sklepa o obstoju kršitve določb pravdnega postopka v postopku na drugi stopnji. Ta bi bila podana šele v primeru upoštevnosti nadaljnjega revizijskega očitka o drugačni ugotovitvi dejanskega stanja (brez obravnave) na drugi stopnji v primerjavi z dejanskim stanjem, ugotovljenim v sodbi sodišča prve stopnje. Ker je taka procesna kršitev relativne narave, bi moral biti za njeno upoštevnost izpolnjen pogoj iz določbe prvega odstavka 339. člena ZPP - torej, da bi lahko vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe.

Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana med drugim le, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku, in med samimi temi listinami in zapisniki. Takega nasprotja pa v razlogih sodb sodišč prve in druge stopnje ni in do njega tudi ni moglo priti zgolj zaradi očitno pomotne označbe stopnje gibljivosti vratne hrbtenice z zapisom znaka za odstotek (namesto za kotno stopinjo) v razlogih drugostopenjske sodbe.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo zahtevku tožnika in toženi stranki naložilo plačilo 1,672.289 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posamičnih zneskov in datumov dalje, kot je to navedeno v izreku prvostopenjske sodbe. Navedeni znesek predstavlja vsoto tožniku priznanih odškodnin za posamične od ugotovljenih oblik nastale mu nepremoženjske in premoženjske škode v prometni nesreči z dne 31.5.1998, povzročeni po izključni krivdi zavarovanca tožene stranke - in sicer za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem v višini 650.000 SIT (od zahtevanih 1,100.000 SIT), za strah v višini 150.000 SIT (od zahtevanih 350.000 SIT), za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v višini 600.000 SIT (od zahtevanih 1,000.000 SIT) ter za premoženjsko škodo v celotnem terjanem znesku 272.289 SIT. Zahtevek v delu za plačilo višjega zneska odškodnine (to je za znesek 1,050.000 SIT) in v delu za plačilo zakonskih zamudnih obresti od terjanega zneska odškodnine za nepremoženjsko škodo za čas od 1.10.1998 do 24.9.2001 je sodišče prve stopnje zavrnilo. Upoštevaje uspeh strank v pravdi glede na njen izid je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo tudi plačilo tožnikovih pravdnih stroškov v znesku 233.393 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi v obsegu, razvidnem iz izreka prvostopenjske sodbe (s sklepom pa tožnika oprostilo plačila sodnih taks).

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zoper zavrnilni del prvostopenjske sodbe zavrnilo in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, delno pa je ugodilo pritožbi tožene stranke in tožniku na prvi stopnji prisojeno odškodnino za nepremoženjsko škodo znižalo za 250.000 SIT - torej na 1,150.000 SIT s pripadki (sicer pa s sklepom še razveljavilo prvostopenjsko sodbo v delu odločitve o tožniku prisojeni odškodnini za premoženjsko škodo za znesek 268.989 SIT s pripadki in v tem delu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje ter zavrglo pritožbo tožene stranke zoper prvostopenjski sklep o taksni oprostitvi tožnika).

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo, s katero izpodbija celotni zavrnilni del pravnomočne sodbe - to je za znesek 1,300.000 SIT zavrnjene odškodnine za nepremoženjsko škodo ter glede zakonskih zamudnih obresti od terjanega zneska odškodnine za nepremoženjsko škodo za čas od očitno 1.10.1998 ("očitno" zato, ker tožnik označuje s tem datumom obseg izpodbijanja obrestnega dela pravnomočne odločitve na več mestih v obrazložitvi revizije in ker je skladen z datumom iz tožbenega zahtevka, zaradi česar je bilo treba tožnikovo uvodno označbo obsega izpodbijanja zavrnilnega dela odločitve o obrestih z datumom šele "od 1.7.1999 dalje" šteti za pomotno) do 24.9.2001 - pri čemer uveljavlja kot revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Za sleherno od ugotovljenih oblik nepremoženjske škode so bile tožniku po njegovem mnenju prisojene neustrezno nizke odškodnine, pri čemer tožnik v reviziji ponovno in ločeno po posamičnih oblikah nepremoženjske škode niza vse tiste okoliščine, ki ga po njegovem mnenju upravičujejo do odškodnin zanje v celotnih zahtevanih zneskih in ki jih sodišči prve in druge stopnje bodisi nista v zadostni meri bodisi sploh ne upoštevali ter s tem zmotno uporabili materialno pravo. Tožnik ocenjuje priznane mu odškodnine kot takšne, ki so njemu na škodo v nasprotju s sodno prakso glede na po njegovem mnenju primerljive škode, pri čemer se v oporo temu sklicuje na konkretne primere iz sodne prakse. Znižanje odškodnin na drugi stopnji za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ter za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pa tožnik graja tudi z očitkom sodišču druge stopnje, da je ob odločanju o odškodninah za ti obliki nepremoženjske škode zagrešilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Tožnik končno še obširno graja pravnomočno odločitev v delu o zavrnitvi zahtevka za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska odškodnine za nepremoženjsko škodo za čas pred 25.9.2001 in predlaga obsegu izpodbijanja ustrezno spremembo pravnomočne sodbe - to je v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku v celoti.

Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 36/2004 - uradno prečiščeno besedilo) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

V odgovor neutemeljenim revizijskim trditvam o tožniku prenizko priznanih odškodninah za sleherno od ugotovljenih oblik nepremoženjske škode je treba opozoriti na nujno upoštevnost obsega prizadetosti tožnikove telesne integritete spričo škodnega dogodka. Glede na neizpodbojne dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje (tretji odstavek 370. člena ZPP) je namreč že vrsta in teža tožnikove poškodbe tista, ki spričo njenih posledic upoštevno determinira višino tožniku pripadajoče pravične denarne odškodnine za vsako izmed oblik pretrpljene nepremoženjske škode. Tožnikova poškodba je bila diagnosticirana kot zvin vratu, z medicinskega vidika pa opredeljena kot lahka telesna poškodba, katere zdravljenje je potekalo brez nekih posebnosti in zdravniških posegov ter je ostalo znotraj okvirov običajnega. Pri odmeri denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo je kot eno izmed obeh načel nujno upoštevno načelo individualizacije višine odškodnine. To načelo pa ni ovira za sklep o neutemeljenosti vseh tistih revizijskih navedb v obravnavanem primeru, ki pomenijo bodisi le poudarjeno ponavljanje ob pravnomočni določitvi odškodnin že ustrezno upoštevanih posledic v okviru sleherne izmed posamičnih oblik nepremoženjske škode, bodisi zatrjevanje takih posledic, glede katerih ni v ugotovljenem dejanskem stanju v postopku na prvi in drugi stopnji (in ki ga tožnik v reviziji izrecno tudi sam ocenjuje kot pravilno) nobene opore za sklep, da bi bile pri tožniku tudi resnično izkazane. Načelo individualizacije višine odškodnin mora biti vselej upoštevano le tako, da ne privede do različnega obravnavanja oškodovancev pred sodišči zgolj v odvisnosti od vneme posameznega oškodovanca v prikazovanju obsega in teže posledic, ter tako, da odmera odškodnine ni le posledica izključno oškodovančevega individualnega vrednotenja konkretnih posledic, katerih subjektivno doživljanje je z vidika slehernega oškodovanca že po naravi stvari zanj vselej poudarjeno neugodno. Upoštevati je treba, da ima načelo individualizacije višine odškodnine korektiv v enako pomembnem načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki terja presojo tožnikovih posledic v primerjavi tudi z bistveno hujšimi posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse, saj je to pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanje odškodnin zanje v ustreznih razmerjih. Tožnik graja uporabo tudi tega načela v obravnavanem primeru, vendar je bilo treba še pred tem preizkusiti izpodbijano sodbo v smeri revizijsko zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka v postopku na drugi stopnji.

Sodišču druge stopnje namenjen očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka v zvezi z odločitvijo o višini odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem utemeljuje tožnik s trditvijo, da je "obrazložitev sodišča druge stopnje v nasprotju z listinami, ki se nahajajo v spisu in dejstvi, ugotovljenimi po sodišču prve stopnje", saj tožnik ni nosil Schantzove ovratnice le tri tedne (kot je to zapisano in upoštevano v obrazložitvi drugostopenjske sodbe), temveč kar 30 dni (kot je to ugotovljeno v mnenju izvedenca in v obrazložitvi prvostopenjske sodbe), sodišče druge stopnje pa ob tem tudi ni upoštevalo, da je bil tožnik zaradi poškodbe pregledan pri specialistu kirurgu v travmatološki ambulanti in da je bil izpostavljen škodljivemu RTG sevanju. Najprej je treba s tem v zvezi pojasniti, da tudi morebitna pritrditev tožnikovi oceni obrazložitve sodišča druge stopnje kot take, ki je v nasprotju z listinami, ki se nahajajo v spisu, še ne bi omogočala sklepa o obstoju kršitve določb pravdnega postopka v postopku na drugi stopnji. Ta bi bila podana šele v primeru upoštevnosti nadaljnjega revizijskega očitka o drugačni ugotovitvi dejanskega stanja (brez obravnave) na drugi stopnji v primerjavi z dejanskim stanjem, ugotovljenim v sodbi sodišča prve stopnje. Ker je taka procesna kršitev relativne narave, bi moral biti za njeno upoštevnost izpolnjen pogoj iz določbe prvega odstavka 339. člena ZPP - torej, da bi lahko vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. Res je, da je bila kot ena izmed spremljajočih nevšečnosti tožnikovega zdravljenja upoštevana pri odmeri odškodnine za telesne bolečine tudi nošnja Schantzove ovratnice in da se v razlogih drugostopenjske sodbe navedeno obdobje te nošnje (tri tedne) razlikuje od v postopku na prvi stopnji ugotovljenega, po izvedenskem mnenju povzetega obdobja (30 dni). Vendar zaradi takega razhajanja v ugotovitvah o trajanju nošnje Schantzove ovratnice (do katerega je kljub tožnikovi tudi lastni izpovedbi o le tritedenskem nošenju ovratnice - glej list. št. 80 spisa - prišlo resda z nedovoljenim poseganjem v ugotovljeno dejansko stanje) drugostopenjska odločitev o višini tožniku pripadajoče odškodnine za to obliko nepremoženjske škode ni nepravilna; pravilna je ne le spričo tožniku odrejene nošnje t.i. ovratnice "na odvzem", kar že samo po sebi zmanjšuje pomen popolne natančnosti ugotovitve obdobja njene nošnje, temveč tudi glede na vse ostale okoliščine, upoštevne ob odmeri odškodnine za to obliko nepremoženjske škode. Možnost vpliva procesne kršitve na zakonitost in pravilnost sodbe pa je po določbi prvega odstavka 339. člena ZPP nujni pogoj za njeno upoštevnost (revizijski razlog iz 2. točke prvega odstavka 370. člena ZPP). V oporo sklepu o obstoju pravkar navedenega revizijskega razloga pa tudi ne morejo biti tožnikovi očitki sodišču druge stopnje, da ob odmeri odškodnine za isto obliko nepremoženjske škode ni upoštevalo tožnikovega pregleda pri specialistu kirurgu v travmatološki ambulanti in njegove izpostavljenosti škodljivemu RTG sevanju ob tej priliki. Tudi v primeru točnosti teh očitkov namreč ne bi šlo za procesno kršitev, predvsem pa jim ni mogoče pritrditi. Če sodišče druge stopnje v razlogih svoje sodbe ni povzelo vseh v postopku na prvi stopnji ugotovljenih nevšečnosti, ki so spremljale tožnikovo zdravljenje, še ne pomeni, da jih ob odločanju o višini odškodnine ni upoštevalo, saj je v postopku na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje sprejelo kot pravilno (enako tudi tožnik izrecno v reviziji glede ugotovljenega dejanskega stanja v postopku na obeh stopnjah). Z materialnopravnega vidika pa tem okoliščinam pravilno ni pripisalo nekega posebej poudarjenega pomena ob odločanju o višini odškodnine, saj tožnik ni bil napoten na pregled k specialistu kirurgu v travmatološko ambulanto po zdravniških navodilih v okviru zdravljenja posledic poškodbe, ki je bilo tedaj že zaključeno, ob tem pregledu pa je bilo ugotovljeno, da gibljivost vratnega dela hrbtenice ni motena in da tožnik posebnega kirurškega zdravljenja ne potrebuje.

Očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka v zvezi z odločitvijo o višini odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pa utemeljuje tožnik s trditvijo, da "prihaja do razlik med ugotovitvami izvedenca in izpovedbo tožnika - torej listinskimi dokazi v spisu in razlogi v obeh izpodbijanih sodbah in je s tem podana absolutna bistvena kršitev postopka po 11. točki drugega odstavka 339. člena ZPP", saj je sodišče druge stopnje naredilo kardinalno napako - s posledico bagateliziranja tožnikovih trajnih posledic, ko je stopnjo omejitve gibljivosti vratne hrbtenice vrednotilo izraženo v odstotkih namesto v kotnih stopinjah, kot izhaja iz izvedenskega mnenja; sodišči prve in druge stopnje pa tudi nista upoštevali vseh omejitev v tožnikovem življenju (na področju športnih in poklicnih aktivnosti). Tožnik z očitkom, da "prihaja do razlik med ugotovitvami izvedenca in izpovedbo tožnika - torej listinskimi dokazi v spisu in razlogi v obeh izpodbijanih sodbah", ne more kot revizijskega razloga uspešno uveljaviti bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (na katero očitno meri in je revizijsko sklicevanje na 11. točko s tem v zvezi najbrž zgolj pomotno). Ta je namreč podana med drugim le, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku, in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Takega nasprotja pa v razlogih sodb sodišč prve in druge stopnje ni in do njega tudi ni moglo priti zgolj zaradi očitno pomotne označbe stopnje gibljivosti vratne hrbtenice z zapisom znaka za odstotek (namesto za kotno stopnjo) v razlogih drugostopenjske sodbe. S tem sodišče druge stopnje ni poseglo v na prvi stopnji ugotovljen in po izvedenskem mnenju natančno povzet obseg zmanjšanja gibljivosti vratne hrbtenice tožnika, saj o pravilnosti dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje s tem v zvezi ni izrazilo nobenih pomislekov, s tem pa tudi ni kakorkoli vsebinsko drugače vrednotilo teh posledic tožnikove poškodbe. Revizijskega očitka sodiščema obeh stopenj o neupoštevanju vseh omejitev v tožnikovem življenju pa ni mogoče opredeliti kot očitka procesnopravne narave. Nanj je treba odgovoriti, da sta sodišči vse ugotovljene omejitve pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti upoštevali in so te v pravnomočno določenem znesku tožniku iz tega naslova pripadajoče odškodnine prišle ustrezno do izraza; če pa nista upoštevali tistih omejitev, ki v dejanskih ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje niso navedene, a so pri tožniku po njegovem mnenju podane, gre za na revizijski stopnji neupošteven očitek nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Z materialnopravnega vidika pa je treba sicer pritrditi tožnikovemu očitku zgrešenosti razlogovanja sodišča druge stopnje o pomenu dejstva, da pri tožniku niso bile ugotovljene degenerativno obrabne spremembe vratne hrbtenice v smislu osteohondroze ali spondiloze, vendar je tudi izhajajoč iz ugotovljenih posledic kot izključnih učinkih tožnikove poškodbe (v obliki le lažje omejene gibljivosti vratne hrbtenice in ob sicer normalni napetosti obvratnega mišičevja in oblikovanosti vratnega dela hrbtenice ter normalni, prosti in neboleči gibljivosti vseh sklepov zgornjih okončin) drugostopenjska odmera odškodnine za to obliko nepremoženjske škode materialnopravno pravilna.

K doslej obrazloženemu je treba še dodati, da je celotna tožniku prisojena odškodnina v primerjavi s prisojenimi odškodninami v tožnikovemu podobnih primerih, opravljeni po poenotenem preračunu valutnih razmer na dan sojenja na prvi stopnji, ustrezno oziroma primerno umeščena v okvir ostalih prisojenih odškodnin za tako škodo. Drugačnega sklepanja revizijske trditve s tem v zvezi ne terjajo, saj njegove pravilnosti tožnik s konkretnimi primeri, ki jih v reviziji ponuja v primerjavo (na primer II Ips 131/2001 in II Ips 61/2002), v ničemer ne omaja, temveč jo kvečjemu nasprotno le še potrjuje - in to prav v smeri nujne upoštevnosti različnih okoliščin vsakega posamičnega primera po eni strani ter sorazmerne usklajenosti višine odškodnin za po obsegu različne nepremoženjske škode po drugi strani.

Revizijsko sodišče končno sprejema kot pravilno tudi pravnomočno odločitev glede zamudnih obresti od prisojenega zneska odškodnine za nepremoženjsko škodo. Od leta 1991 dalje se je izoblikovala enotna sodna praksa, po kateri so sodišča priznavala zamudne obresti za nepremoženjsko škodo od dneva izdaje prvostopenjske sodbe. Sodna praksa sicer ni formalni pravni vir. Kljub temu pa določa splošna in abstraktna pravila na ravni uporabe prava. Zato vrhovno sodišče s tem, da vodi evidenco sodne prakse in skrbi za njeno enotno uporabo, skrbi za pravno varnost in enakost v obravnavanju pred sodišči. Za spremembo ustaljene sodne prakse, ki vrhovno sodišče veže, mora biti podan evidenten in utemeljen razlog, saj bi sicer prišlo do neenakega obravnavanja oškodovancev.

1.1.2002 kot dan, po katerem se (glede na načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, sprejeto na občni seji 26.6.2002) priznavajo zamudne obresti od nastanka zamude dalje, ni poljubno izbran, temveč je določen zato, ker sta tega dne stopila v veljavo Obligacijski zakonik (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001) in novela Zakona o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (ZPOMZO-A; Ur. l. RS, št. 109/2001). OZ je na novo uredil zamudne obresti in uzakonil obrestno mero zamudnih obresti z nespremenljivo 8-odstotno obrestno mero. Režim zamudnih obresti z vračunano valorizacijsko obrestno mero je začasno pustil v veljavi in določil ZPOMZO-A kot zakon, ki začasno ureja višino zamudnih obresti. ZPOMZO-A, ki je prav tako začel veljati 1.1.2002, pa je številčno ločil prave zamudne obresti od obresti po predpisani obrestni meri z vključeno valorizacijo. V odgovor tožnikovemu revizijskemu negiranju slehernih zakonskih sprememb na tem področju s 1.1.2002 pa naj bo še dodatno pojasnjeno, da je bila z uveljavitvijo ZPOMZO-A v njemu predpisana obrestna mera zamudnih obresti določena kot temeljna obrestna mera, povečana za 13,5 odstotnih točk, iz določbe prvega odstavka 3. člena dotedanjega ZPOMZO (kjer je bila definirana temeljna obrestna mera) pa je bil izpuščen pojem "revalorizacija". Dolgoletne sodne prakse, ki je bila namenjena preprečevanju dvojne valorizacije odškodnin, pa ni mogoče spremeniti v posamičnem primeru, temveč se mora sprememba nanašati na nedoločen krog oškodovancev in mora veljati za vse oškodovance hkrati. S pravkar obrazloženim je odgovorjeno tudi na tožnikov revizijski očitek o po njegovem mnenju neupravičeni uporabi njegovega denarja s strani tožene stranke.

Ker se po obrazloženem izkaže, da razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, niso podani - vključno s tudi po uradni dolžnosti upoštevnim revizijskim razlogom zmotne uporabe materialnega prava, je bilo treba revizijo na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.