Jedro

Tožeča stranka v zahtevku za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja ni navajala, kdaj se je na ozemlju Republike Slovenije naselila, tega odločilnega dejstva pa tako tožena stranka kot upravni organ I. stopnje nista raziskala.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba tožene stranke z dne 8. 1. 2003 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka v revizijskem postopku (na podlagi 101. in 102. člena Zakona o vojnih invalidih, Uradni list RS št. 63/95, 19/97 in 75/97 - ZVojI) po uradni dolžnosti odpravila odločbo Upravne enote A. z dne 12. 6. 2002, s katero je prvostopni organ tožeči stranki priznal status in pravice žrtve vojnega nasilja - otroka, katerega starš je bil ubit zaradi sodelovanja v NOB in odločila, da se tožeči stranki ne prizna statusa in pravic žrtve vojnega nasilja. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da je bila tožeča stranka rojena leta 1935 v kraju B. v Republiki Hrvaški, oče tožeče stranke je bil Hrvat in je v kraju B. dne 8. 8. 1944 izgubil življenje zaradi nasilnega dejanja okupatorja. Tožeča stranka ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja iz 8. odstavka 2. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja, ob pogojih iz 1. člena navedenega zakona, saj oče tožeče stranke ni bil državljan Republike Slovenije in ni bil v vojni ali vojaški agresiji na Republiko Slovenijo, izpostavljen nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom. Okoliščine za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja se presojajo iz vidika pokojnega starša in ne otroka, zato ni dopustno priznanje statusa širiti izven okvirov, ki jih je določil zakonodajalec.

Tožeča stranka v tožbi izpodbija odločbo tožene stranke. V tožbi navaja, da obrazložitev tožene stranke ni razumljiva. Izpostavlja se narodnost pokojnega očeta, ki naj bi bil Hrvat, to pa ne drži, saj Hrvaška kot samostojna republika v času njegovega življenja ni obstajala, NOB pa je bila enovita vojska proti okupatorju. Sodišču predlaga, da o njenem sporu pravično razsodi in poda sprejemljivo obrazložitev.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo povzema vsebino izpodbijanega upravnega akta in tožbe tožeče stranke. Pripominja, da se kljub temu, da je tožeča stranka sedaj državljan Republike Slovenije, okoliščine za priznanje žrtve vojnega nasilja oziroma izpolnjevanje pogojev 8. odstavka 2. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja, presojajo z vidika pokojnega starša - žrtve vojnega nasilja. Sodišču predlaga, da tožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrne.

Zastopnik javnega interesa, državno pravobranilstvo Republike Slovenije je v postopku prijavilo udeležbo, odgovora na tožbo pa ni podalo.

Tožba je utemeljena.

Sodišče je s svojo sodbo z dne 7. 11. 2003 v zadevi že odločilo in tožbo tožeče stranke zavrnilo, Vrhovno sodišče Republike Slovenije pa je s svojim sklepom z dne 3. 6. 2005, pritožbi tožeče stranke ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo temu sodišču v ponoven postopek.

Zakon o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95, 8/96, 44/96, 70/97, 43/99, 28/00, 64/01 in 110/02-ZZVN) v 1. členu določa, da gre status žrtve vojnega nasilja državljanu Republike Slovenije, ki je bil v vojni izpostavljen nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom okupatorja, agresorja ali njunih sodelavcev. Žrtev vojnega nasilja pa je po 2. členu istega zakona ob pogojih iz 1. člena oseba, ki so jo nemške, italijanske in madžarske okupacijske sile od 6. 4. 1941 do 15. 5. 1945 zaradi političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov prisilno izselile (izgnanec), poslale v taborišče (taboriščnik), zapor (zapornik), na prisilno delo (delovni deportiranec) ali internacijo (interniranec) ter oseba, ki je pobegnila pred vojnim nasiljem (begunec) in nasilno odvzeta staršem (ukradeni otrok). Žrtev vojnega nasilja pa je po 8. odstavku 2. člena ZZVN ob pogojih iz 1. člena tega zakona tudi otrok, katerega starš je bil ubit zaradi sodelovanja v NOB ali je izgubil življenje v okoliščinah za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja po tem zakonu ali je bil ubit kot talec in tudi oseba, ki je pobegnila pred izgonom na isto okupacijsko ozemlje. Ob pravilni uporabi določb 6. in 7. odstavka 2. člena ZZVN pa gre status žrtve vojnega nasilja osebi, nad katero je bil prisilni ukrep ali nasilno dejanje povzročeno na ozemlju bivše kraljevine Jugoslavije, če se je naselila v Sloveniji z namenom stalnega prebivanja, takoj ko je bilo to mogoče glede na tedanje transportne nastanitvene, zaposlitvene in druge razmere, vendar najkasneje do 31. decembra 1945. V zadevi ni sporno, da je bila tožeča stranka stanujoča v kraju C., Republika Slovenija, sedaj državljanka Republike Slovenije, rojena dne 11. 8. 1935 v kraju B. v Republiki Hrvaški. V zadevi tudi ni sporno, da je okupator očeta tožeče stranke ubil dne 8. 8. 1944 v kraju B., kjer je družina tožeče stranke v času očetove smrti prebivala. Iz vsebine listin in zapisnikov o izpovedbah, ki se nahajajo v upravnih spisih pa ni mogoče ugotoviti, kdaj se je tožeča stranka naselila na ozemlju Republike Slovenije. Kot ugotavlja v svojem sklepu tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije, tožeča stranka v zahtevku za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja ni navajala, kdaj se je na ozemlju Republike Slovenije naselila, tega odločilnega dejstva pa tako tožena stranka kot upravni organ I. stopnje nista raziskala.

Glede na gornje je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo po 2. točki 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Ur. list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00 - ZUS), zato ker so dejstva v bistvenih točkah nepopolno ugotovljena ter zadevo po 2. odstavku 60. člena ZUS vrnila toženi stranki v ponoven postopek.