Jedro

Zastaranje terjatve za sukcesivno nastajajočo bodočo premoženjsko škodo začne teči, ko tožnik zve za bodočo škodo in jo lahko uveljavlja. Pravočasno sodno uveljavljanje prve tovrstne škode je pogoj za uveljavljanje nadaljnjih škod, ker pravočasno sodno uveljavljane prve terjatve pretrga zastaranje in začne po koncu pravdnega postopka znova teči zastaralni rok za naslednje istovrstne bodoče terjatve (tretji odstavek 392. člena ZOR).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 1.860.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov do plačila in rente v mesečnem znesku 70.000 SIT. Odločilo je, da mora tožeča stranka toženi stranki povrniti 328.900 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.2.2004 do plačila. Sledilo je ugovoru tožene stranke in sklenilo, da so vsi tožnikovi odškodninski zahtevki zaradi poteka absolutnega zastaralnega roka zastarali.

Pritožbeno sodišče je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je s stališčem sodišča prve stopnje glede poteka absolutnega zastaralnega roka iz drugega odstavka 376. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78 in nasl., ZOR).

Zoper to sodbo je tožeča stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj ji Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodi, sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je dokazala vse elemente odškodninskega delikta. Stališče nižjih sodišč glede ugovora zastaranja odškodninske terjatve ni pravilno. Na podlagi pravne teorije in sodne prakse zastaranje odškodninske terjatve (tudi za premoženjsko škodo) prične teči z dnem, ko je oškodovanec zvedel za storilca škode in škodo. Tožnik zaradi spleta različnih, zlasti objektivnih okoliščin, odškodninske terjatve ni mogel uveljavljati do leta 1997, ko je preko svojega sorodnika stopil v stik s pooblaščencem. Povzročitelja škode ni mogel identificirati do tistega trenutka, ko je njegov pooblaščenec pregledal listine in podatke iz sodnega registra. Vse to izhaja iz dokazov v spisu, zlasti potrdila z dne 24.3.2000, iz katerega izhaja, da tožnik živi v hiši v Cazinu in je brez kakršnihkoli prejemkov; iz predloga tožene stranke za določitev tožniške varščine, v katerem sama tožena stranka zatrjuje, da je tožnik tujec s stalnim bivališčem v tujini; iz dokaznih predlogov tožeče stranke z njenim zaslišanjem in postavitvijo izvedenca medicinske stroke, s katerim bi bilo moč ugotoviti, kdaj je bilo končano zdravljenje; in iz potrdila Ministrstva za obrambo RS o trajanju vojne v Bosni. Jasno je, da tožnik zaradi svojega zdravstvenega stanja, nepoznavanja slovenskega jezika in nezmožnosti komuniciranja z odvetniki na območju RS zaradi vojne v Bosni do trenutka, ko je angažiral pooblaščenca, ni vedel niti ni mogel vedeti za obseg premoženjske škode, ki mu je nastala.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Tožeča stranka v tej pravdi uveljavlja povrnitev premoženjske škode zaradi prizadete telesne poškodbe in prizadetega zdravja v smislu 195. člena ZOR, in sicer izgubo na plači v času od 1.3.1995 do 28.2.1998, od 2.3.1998 pa zahteva plačilo rente v mesečnem znesku 70.000 SIT. Odločitev nižjih sodišč o zavrnitvi tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine za premoženjsko škodo je materialnopravno pravilna in temelji na neizpodbojni ugotovitvi, da je bilo zdravljenje tožeče stranke zaključeno najkasneje 15.10.1986. Preteklo in bodočo premoženjsko škodo (195. člen ZOR) je mogoče uveljavljati bodisi v obliki rente bodisi s sukcesivnim vtoževanjem odškodnine za preteklo obdobje. Tudi za tako vrsto škode in za tak način njenega uveljavljanja pa veljajo določbe o zastaranju (prvi in drugi odstavek 376. člena ZOR). Zastaranje terjatve za sukcesivno nastajajočo bodočo premoženjsko škodo začne teči, ko tožnik zve za bodočo škodo in jo lahko uveljavlja. Pravočasno sodno uveljavljanje prve tovrstne škode je pogoj za uveljavljanje nadaljnjih škod, ker pravočasno sodno uveljavljane prve terjatve pretrga zastaranje in začne po koncu pravdnega postopka znova teči zastaralni rok za naslednje istovrstne bodoče terjatve (tretji odstavek 392. člena ZOR).(1) Objektivni zastaralni rok petih let prične teči, ko škoda nastane (drugi odstavek 376. člena ZOR). V obravnavanem primeru se je tožnikovo stanje kot dokončno stabiliziralo najkasneje 15.10.1986. Najkasneje takrat mu je zaradi izgube na zaslužku začela nastajati škoda, glede katere je bilo ob normalnem teku stvari gotovo, da bo nastajala tudi v bodoče, in sicer trajno, ker oškodovanec po lastnih trditvah ni pridobitno sposoben. Takrat je torej zvedel oziroma mogel zvedeti za bodočo premoženjsko škodo in njen obseg in jo mogel uveljavljati, kar pomeni, da je 16.10.1986 pričel teči zastaralni rok za škodo, ki jo uveljavlja v tem postopku. Nastala je prva premoženjska škoda od ponavljajočih se istovrstnih škod, katerih povračilo terja tožeča stranka.

Ob vložitvi tožbe 3.3.1998 je bil glede na začetek teka obeh zastaralnih rokov tožbeni zahtevek za prvo odškodninsko terjatev zastaran, zaradi česar ni prišlo do pretrganja zastaranja, ki bi omogočalo nov tek zastaralnega roka po koncu prejšnjega spora (388. v zvezi s tretjim odstavkom 392. člena ZOR). Potem ko je zastarala prva terjatev, je prenehala pravica zahtevati izpolnitev nadaljnjih sukcesivno nastajajočih enakovrstnih terjatev. Gre namreč za bodočo predvidljivo premoženjsko škodo, glede katere je bilo že ob stabiliziranju tožnikovega stanja ob normalnem teku stvari gotovo, da bo nastajala tudi v bodočnosti. Ob dejstvu, da se je pred vložitvijo tožbe iztekel objektivni zastaralni rok iz drugega odstavka 376. člena ZOR, je poudarjanje subjektivnih okoliščin na strani tožeče stranke, zaradi katerih ni mogla zvedeti za povzročitelja škode in njen obseg (na primer njegovo zdravstveno stanje in nepoznavanje slovenskega jezika), brezpredmetno in se revizijsko sodišče s trditvami v nakazani smeri ni bilo dolžno podrobneje ukvarjati.

Kar zadeva zadržanje zastaranja (383. člen ZOR), pri katerem tožeča stranka vztraja tudi v reviziji, revizijskemu sodišču ne preostane drugega, kot da ponovi, da so domnevne nepremagljive ovire v Bosni in Hercegovini - vojno stanje - nastopile šele v letu 1992, ko je tožnikova odškodninska terjatev že absolutno zastarala.

Končno so neutemeljeni tudi vsi očitki, naslovljeni na sodišče prve stopnje, ker je zavrnilo dokazne predloge tožeče stranke s postavitvijo izvedenca medicinske stroke, zaslišanjem tožeče stranke in pribavo podatka o tem, od kdaj do kdaj je trajalo vojno stanje v Bosni in Hercegovini. Že na nižjih stopnjah sojenja je bilo pojasnjeno, da je prepozno predlaganje dokazov (v ponovljenem sojenju) sankcionirano z njihovem neupoštevanjem. Navajanje novih dejstev in predlaganje novih dokazov na prvem naroku nove glavne obravnave je dopustno le, če je izpolnjen pogoj nekrivde (drugi odstavek 362. člena ZPP), vendar pa tožeča stranka okoliščin v tej smeri ni zatrjevala. Z zaslišanjem tožeče stranke bi se lahko ugotavljala le dejstva, na podlagi katerih bi sodišče lahko sklepalo, ali je potekel subjektivni zastaralni rok iz prvega odstavka 376. člena ZOR. Ker je bil nosilni argument za zavrnitev tožbenega zahtevka tožeče stranke potek absolutnega zastaralnega roka iz prvega odstavka 376. člena ZOR, ki ima za posledico zastaranje odškodninske terjatve ne glede na potek subjektivnega zastaralnega roka iz prvega odstavka 376. člena ZOR, bi bila predmet dokazovanja ob izvedbi tega dokaza dejstva, ki niso pravno relevantna. Revizijsko sodišče se strinja s stališčem nižjih sodišč, da je dejstvo, od kdaj do kdaj je trajalo vojno stanje v Bosni in Hercegovini v prostoru, kjer teče ta postopek, širše znano. Ker dejstev, ki so splošna znana, ni treba dokazovati (četrti odstavek 214. člena ZPP), sodišče tožeče stranke z zavrnitvijo dokaznega predloga, naj se pribavijo podatki o začetku in koncu vojnega stanja v Bosni in Hercegovini, tožeče stranke ni prikrajšalo za sodelovanje pri dokazovanju.

Revizijsko sodišče je neutemeljeno revizijo tožeče stranke zavrnilo (378. člen ZPP).

Op. št. (1): Primerjaj s pravnim mnenjem Zvezne skupne seje, 25. in 26.11.1986, Poročilo VSS 2/86, str. 29.