Jedro

N ačelo avtonomije strank ali prostega urejanja obligacijskih razmerij (3. čl. OZ) med drugim pomeni tudi, da se stranke same odločijo, ali bodo sklenile pogodbo, s kom jo bodo sklenile in kakšna bo njena vsebina. Le če mora nekdo po zakonu skleniti pogodbo, lahko zainteresirana oseba zahteva, da se takšna pogodba nemudoma sklene (17. čl. OZ). Obveznost skleniti podobo tožene stranke bi lahko obstajala tudi, če bi se ta k sklenitvi najemne ali prodajne pogodbe sama zavezala. Da bi bilo temu tako, tožnik ni zatrjeval, prav tako pa tudi ne, da bi takšna obveznost tožene stranke temeljila na zakonskem določilu. Če tožena stranka pogodbe ni bila dolžna skleniti, tudi ne more nositi škode, ki bi morebiti komu nastala, če pogodba ni sklenjena.

Izrek

- Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

- Tožeča stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da sta ji toženca dolžna solidarno plačati odškodnino v višini 29.228,00 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 04.10.2004 do plačila.

Zoper navedeno sodbo se po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami) pritožuje tožeča stranka. Izpodbija zaključek sodišča, da ni nedopustnega ravnanja tožene stranke, saj je to izkazano. Dejstvo, da je tožnik imel posest lokala, ne pomeni, da je imel tudi možnost opravljanja dejavnosti, saj je obratovalno dovoljenje mogoče pridobiti zgolj na zahtevo lastnika objekta, ki pa je favoriziral tožnikovega podnajemnika. Ravno obratovanje je bil temelj najemnega razmerja med tožnikom in toženo stranko. Tožnik ob začetku najema ni mogel predvideti, da bo prišlo do novega Zakona o graditvi objektov (ZGO; Ur. l. RS, št. 110/02), ki mu je onemogočil opravljanje dejavnosti zaradi neaktivnosti tožene stranke. V dokaz teh navedb je tožnik predlagal številna dokazila in priče, sodišče pa teh dokazov ni izvedlo. Samo na podlagi zakona podaljšano najemno razmerje ne pomeni možnosti zahtevati obratovalno dovoljenje, saj pooblastila za zastopanje pri urejanju potrebne upravne dokumentacije z dne 08.11.2000 ni mogoče razumeti kot pooblastilo za pridobitev obratovalnega dovoljenja, ki bi ga vsekakor morala pridobiti tožena stranka. Obratovalno dovoljenje je tožnik lahko pridobil šele po podpisu prodajne pogodbe z dne 04.10.2004. Priča G. je potrdil, da je tožena stranka Upravno enoto opozorila, da so tožnikove priče v postopku dale neresnične izjave z zvezi s poslovanjem, kar dokazuje oviranje tožnika s strani tožene stranke. Priči G. in A. sta potrdili, da je bilo kandidatov za nakup veliko, pri čemer je bilo znano, da se je poslovni prostor prodajal. Vztraja pri izvedbi vseh predlaganih dokazov, izpodbija pa tudi odločitev o stroških pravdnega postopka. Opozarja še, da je sodišče spregledalo, da ima tožnik drugega pooblaščenca, predlaga razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje in ponovno sojenje ter priglaša stroške pritožbe.

Tožena stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka od tožene zahteva povračilo škode v skupni višini 29.228,00 EUR, ki ji je po njenih navedbah nastala, ker ji je pravni prednik prvo tožene stranke M.- ŽJ d.o.o. onemogočal nakup poslovnih prostorov, ker sta toženca želela tožnika izseliti, mu onemogočila uporabo poslovnega prostora v času od 01.12.2003 do 01.05.2005 in ker mu nista hotela podaljšati najemnega razmerja. Vtoževani znesek zajema povračilo škode zaradi nezmožnosti uporabe poslovnega prostora v višini 1.500,00 EUR mesečno za čas od 01.12.2003 do 01.05.2005, povračilo stroškov pridobivanja dokumentacije v znesku 120.000,00 SIT, povračilo potnih stroškov v znesku 479.280,00 SIT in stroškov tlakovanega dostopa do lokala v znesku 414.098,00 SIT.

Vsakdo se je dolžan vzdržati ravnanja, s katerim bi utegnil drugemu povzročiti škodo (10. člen Obligacijskega zakonika - OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami). Kdor povzroči drugemu škodo, pa jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde (131. člen OZ). Da bi tožeča stranka v postopku uspela, mora zatrjevati in izkazati protipravnost ravnanja tožene stranke, obstoj škode ter vzročno zvezo med nastalo škodo in ravnanjem tožene stranke. Ta pa nosi breme dokazovanja, da škoda ni nastala po njeni krivdi.

Očitek tožnika, da mu tožena stranka ni hotela prodati poslovnega prostora oziroma da je favorizirala drugega kupca in da mu ni hotela podaljšati najemnega razmerja, ne more predstavljati nedopustnega ravnanja kot nujnega elementa odškodninske odgovornosti. Temeljno načelo obligacijskega prava avtonomije strank ali prostega urejanja obligacijskih razmerij (3. člen OZ) med drugim pomeni tudi, da se stranke same odločijo, ali bodo sklenile pogodbo, s kom jo bodo sklenile in kakšna bo njena vsebina. Le če mora nekdo po zakonu skleniti pogodbo, lahko zainteresirana oseba zahteva, da se takšna pogodba nemudoma sklene (17. člen OZ). Obveznost tožencev, da skleneta pogodbo, bi lahko obstajala tudi, če bi se ta k sklenitvi najemne ali prodajne pogodbe sama zavezala. Da bi bilo temu tako, tožnik ni zatrjeval, prav tako pa tudi ne, da bi takšna obveznost tožencev temeljila na zakonskem določilu. Če tožena stranka pogodbe ni bila dolžna skleniti, tudi ne more nositi breme povračila škode, ki bi morebiti komu nastala, če pogodba ni bila sklenjena.

Tožena stranka je imela tudi vso možnost izbire, s kom bo sklenila najemno ali prodajno pogodbo. Šele z ustanovitvijo pogodbene predkupne pravice (507. člen OZ (1)) z dne 28.06.2001 se je tožena stranka zavezala, da bo v primeru prodaje spornega poslovnega prostora, tega pod enakimi pogoji ponudila tožniku, 13.07.2004 pa je bil poslovni prostor tožniku ponujen v nakup. V kolikor se je tožena stranka dogovarjala z drugimi osebami, je to stvar njene izbire, saj ji predkupna pravica tožnika tega ne onemogoča, tožnik pa niti ne zatrjuje, da bi bila ta kršena. Tako protipravnosti tudi v tovrstnih očitkih ni zaslediti. Ker je tožena stranka s tožnikom za sporni prostor dne 04.10.2004 sklenila tudi prodajno pogodbo, pred tem pa se molče strinjala s podaljšanjem najemne pogodbe, se očitki tožnika izkažejo tudi kot povsem neresnični.

Enako velja tudi glede sodelovanja tožene stranke pri pridobivanju obratovalnega dovoljenja, brez katerega tožnik poslovnega prostora, oddanega v najem, ni mogel uporabljati. Da obratovalnega dovoljenja nima, je bilo tožniku znano že ob sklenitvi najemne pogodbe 14.12.1991, kot priznava tudi v pritožbi. Da bi se tožena stranka kdajkoli zavezala, da bo obratovalno dovoljenje pridobila oziroma pri tem tožniku pomagala, tožnik niti ne zatrjuje. V kolikor bi zaradi spremembe zakonodaje in odsotnosti obratovalnega dovoljenja tožnik ne mogel uresničevati svojega namena, zaradi katerega je sklenil najemno pogodbo, bi imel možnost odpovedi le te. Tudi očitek tožnika, da ga je tožena stranka v postopku pridobivanja obratovalnega dovoljenja ovirala, se izkaže kot neutemeljen. Tožnik je imel na voljo upravni postopek, urejen z Zakonom o splošnem upravnem postopku in ustreznimi materialnimi predpisi, v katerem odločajo upravni organi. Tožena stranka, četudi je ta res upravni enoti sporočila, da tožnikove priče ne govorijo resnice, tožniku ni onemogočila pridobitve uporabnega dovoljenja, saj tudi v pritožbi tožnik priznava, da je obratovalno dovoljenje pridobil in mu tako škoda niti ni mogla nastati.

Kot že povedano, obveznost tožene stranke, da sklene najemno ali prodajno pogodbo ali pridobi obratovalno dovoljenje, ni nastopila, zato tožnik tudi ni upravičen do povračila potnih stroškov in stroškov dokumentacije, ki jo je pridobival v zvezi s sklepanjem in podaljševanjem pogodb ali pridobivanjem obratovalnega dovoljenja.

Tožniku tudi ne gre povračilo stroškov izdelave dostopne poti, ki naj bi jo ta zahtevala. Tožena stranka kot najemodajalec in kasneje prodajalec je imela vse možnosti, da sama določi pogoje, pod katerimi bo vstopala v obligacijska razmerja, v kolikor se tožnik z njimi ni (ne bi) strinjal, je imel možnost vstop v takšno razmerje odkloniti (3. člen OZ).

Glede na povedano, so vsa zatrjevanja pritožbe, ki ponavljajo očitke tožnika o favoriziranju drugih kupcev, nesodelovanju in onemogočanju pri pridobivanju obratovalnega dovoljenja, spremembah zakonodaje in podobnem, odveč, zato pritožbeno sodišče nanje ni posebej odgovarjalo. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki jo tožnik očita z navedbami o nasprotju razlogov glede zaključka sodišča, da ni nedopustnega ravnanja tožene stranke, ki naj bi bilo izkazano. Takšno kršitev zagreši sodišče le, če o odločilnih dejstvih povzame vsebino listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku v nasprotju s tistim, kar je v takšnih listinah ali zapisnikih zapisano (14. točka 2. odstavka 339. člena ZPP), ali je izrek sodbe nerazumljiv ali v nasprotju z razlogi sodbe (15. točka 2. odstavka 339. člena ZPP), ne pa, če sodišče naredi drugačen zaključek o obstoju zatrjevanega dejstva, kot želi pravdna stranka. Resda je sodišče napačno označilo pooblaščenca tožeče stranke, takšen zapis pa nima za posledico nasprotja ali nedoslednosti, zaradi katere sodbe ne bi bilo mogoče preizkusiti, niti to ni moglo vplivati na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe (1. odstavek 339. člena ZPP). Kršitve pravdnega postopka sodišče tudi ni zagrešilo, ker ni zaslišalo predlaganih prič. Dokaznega sklepa, da jih bo zaslišalo, sodišče ni sprejelo, čeprav pritožba meni drugače, pa tudi če bi ga, na takšno odločitev kasneje ni vezano, zavrnitev dokaznih predlogov pa je tudi ustrezno obrazložilo. Z zaslišanjem teh prič je tožnik dokazoval svoja zatrjevanja o favoriziranju drugega kupca, nesodelovanju in onemogočanju pri pridobivanju uporabnega dovoljenja in podobnem. Tudi, če bi se te trditve izkazale za resnične, pa na utemeljenost njegovega tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine ne morejo vplivati (2), zato je bila zavrnitev tovrstnih dokaznih predlogov utemeljena.

Neutemeljeno pritožba izpodbija tudi odločitev o stroških pravdnega postopka. Drži sicer, da so se na narokih obravnavali vsi tožbeni zahtevki (tudi tisti, glede katerih sta se pravdni stranki poravnali). Ker pa je znesek odškodnine, ki ga je zahteval tožnik, 29.228,00 EUR se vrednost storitve po tarifi št. 18 Odvetniške tarife odmeri na 700 točk. Toliko toženi stranki pripada za sestavo pripravljalne vloge, v kateri je odgovorila na tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine, za udeležbe na narokih pa bi samo glede tega zahtevka toženi stranki pripadalo 700 točk za prvi narok (1. točka tarife št. 20) in 350 točk za nadaljne naroke, na katerih se je obravnavala glavna stvar (2. točka tarife št. 20) ter 175 točk za narok, ki je bil preložen. Višina pravdnih stroškov tožene stranke, kot jo je odmerilo sodišče, je tako znotraj višine, ki ji pripada.

Ker uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani, pri presoji pa pritožbeno sodišče tudi ni zaznalo absolutnih bistvenih kršitev pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, pravilno pa je sodišče prve stopnje uporabilo tudi materialno pravo (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP).

(1) S pogodbenim določilom o predkupni pravici se lastnik stvari (prodajalec) zavezuje, da bo predkupnega upravičenca obvestil o nameravani prodaji stvari določeni osebi ter o pogojih te prodaje ter mu ponudil, naj jo on kupi pod enakimi pogoji.

(2) Enako tudi Ude, Betetto, Galič, Rijavec, Sedam Lukić in Zobec: Pravdni postopek s komentarjem, str. 358. in sodba II Ips 554/99.