Jedro

Ko sodišče odloča o priporu zaradi ponovitvene nevarnosti, je dolžno: ugotoviti in navesti tiste konkretne okoliščine, iz katerih je možno napraviti na življenjskih izkušnjah utemeljen sklep, da obstaja realna nevarnost, da bo obdolženec ponovil določeno specifično kaznivo dejanje; napraviti obrazložen sklep, ali bi bila zaradi nevarnosti ponovitve določenega kaznivega dejanja lahko ogrožena varnost ljudi in napraviti obrazložen sklep, ali je varnost ljudi zaradi ponovitve določenega kaznivega dejanja ogrožena do te mere, da to odtehta poseg v obdolženčevo pravico do osebne svobode.

Določbe 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP ni mogoče razlagati tako, da mora sodišče ugotovitvi obstoj vseh alternativno naštetih okoliščin, ki zadevajo kaznivo dejanje in storilca, marveč morata biti podani najmanj ena objektivna in ena subjektivna okoliščina, ki v medsebojni povezavi utemeljujeta sklep o realni nevarnosti, da bo prav določen posameznik ponovil istovrstno kaznivo dejanje.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti zagovornika obdolženega A.Š. se zavrne.

Obrazložitev

Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Mariboru je s sklepom z dne 14.8.2005 zoper obd. A.Š. iz pripornega razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) odredil pripor. Okrožno sodišče v Mariboru je s sklepom z dne 17.8.2005 pritožbo obdolženčevega zagovornika zoper sklep preiskovalnega sodnika zavrnilo kot neutemeljeno.

Zoper ta pravnomočni sklep je zagovornik dne 29.8.2005 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti ter predlagal, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in pravnomočni sklep o odreditvi pripora razveljavi in pripor odpravi oziroma podrejeno nadomesti z ukrepom prepovedi približevanja. V zahtevi navaja, da priporni razlog ponovitvene nevarnosti ni podan ter da v konkretnem primeru ni možno napraviti sklepa, da je v smislu 20. člena Ustave Republike Slovenije ogrožena varnost ljudi zaradi nevarnosti ponovitve določenega kaznivega dejanja do te mere, da to odtehta poseg v obdolženčevo pravico do osebne svobode.

Vrhovni državni tožilec svetnik F.M. iz Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije v odgovoru na zahtevo, podanem po 2. odstavku 423. člena ZKP dne 8.9.2005, predlaga zavrnitev zahteve kot neutemeljene.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

1. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je bil pripor zoper obd. A.Š. (ki je bil zoper obdolženca odrejen z izpodbijanim pravnomočnim sklepom) odpravljen s sklepom preiskovalnega sodnika z dne 29.8.2005 in nadomeščen z ukrepom prepovedi približevanja določenemu kraju ali osebi po členu 195.a ZKP.

2. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja: - da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 420. člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega prava, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena: - da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (1. odstavek 424. člena ZKP) in katere mora vložnik konkretizirati in jih ne le poimensko navesti.

3. Pogoji za odreditev pripora so:

1. da je podan utemeljen sum, da je obdolženec storil kaznivo dejanje, 2. obstoj katerega od pripornih razlogov iz 1. do 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP in 3. da je pripor neogibno potreben za potek postopka ali varnost ljudi.

Iz navedb v zahtevi za varstvo zakonitosti izhaja, da zagovornik ne izpodbija utemeljenosti suma kot pogoja za odreditev pripora. Meni pa, da priporni razlog ponovitvene nevarnosti ni podan, šlo je za enkratni dogodek, zato po mnenju zagovornika ni možno napraviti sklepa, da je v smislu 20. člena Ustave ogrožena varnost ljudi zaradi nevarnosti ponovitve določenega kaznivega dejanja do te mere, da to odtehta poseg v obdolženčevo pravico do svobode.

Priporni razlog ponovitvene nevarnosti iz 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP je podan, če teža, način storitve ali okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno ter storilčeve osebne lastnosti, prejšnje življenje, okolje in razmere, v katerih živi, ali kakšne druge posebne okoliščine kažejo na nevarnost, da bo ponovil kaznivo dejanje, dokončal poskušano kaznivo dejanje ali storil kaznivo dejanje, s katerim grozi. Po ustaljeni sodni praksi je sodišče, ko odloča o priporu zaradi ponovitvene nevarnosti, vselej dolžno: ugotoviti in navesti tiste konkretne okoliščine, iz katerih je možno napraviti na življenjskih izkušnjah utemeljen sklep, da obstaja realna nevarnost, da bo obdolženec ponovil določeno specifično kaznivo dejanje; napraviti obrazložen sklep, ali bi bila zaradi nevarnosti ponovitve določenega kaznivega dejanja lahko ogrožena varnost ljudi in napraviti obrazložen sklep, ali je varnost ljudi zaradi ponovitve določenega kaznivega dejanja ogrožena do te mere, da to odtehta poseg v obdolženčevo pravico do osebne svobode. Zakon le primeroma našteva nekatere objektivne in subjektivne okoliščine, na podlagi katerih je mogoče izkustveno sklepati, da je podana realna nevarnost, da bi obdolženec, če bi bil na prostosti, ponovil kaznivo dejanje. Vendar pa določbe 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP ni mogoče razlagati tako, da mora sodišče ugotovitvi obstoj vseh alternativno naštetih okoliščin, ki zadevajo kaznivo dejanje in storilca, marveč morata biti podani najmanj ena objektivna in ena subjektivna okoliščina, ki v medsebojni povezavi utemeljujeta sklep o realni nevarnosti, da bo prav določeni posameznik ponovil istovrstno kaznivo dejanje (sodba VS RS, opr. št. I Ips 45/2000), te okoliščine pa je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu sodišče zanesljivo ugotovilo.

Pogoj za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti je pravnomočnost sodne odločbe. Če je bila v pritožbenem postopku pritožba zavrnjena, se zahteva za varstvo zakonitosti vloži zoper odločbo prve in druge stopnje, saj obe skupaj predstavljata pravnomočno sodno odločbo. Zato so neupoštevne navedbe v zahtevi, da bi pritožbeno sodišče ne smelo okoliščin pripornega razloga ponovitvene nevarnosti obrazložiti obširneje, kot je to v svojem sklepu storil preiskovalni sodnik. Preiskovalni sodnik je v sklepu o odreditvi pripora, ki vsebuje tudi opis obdolžencu očitanih kaznivih dejanj ugrabitve po 2. in 1. odstavku 144. člena KZ in hude telesne poškodbe po 1. odstavku 134. člena KZ v zvezi s členom 25 KZ, storjenih na škodo istega oškodovanca, zaključil, da teža dejanja, način storitve in okoliščine storitve dejanja (dejanje je bilo storjeno sredi belega dne, na brutalen način je bil oškodovanec obvladan in potisnjen v obdolženčevo vozilo in proti svoji volji odpeljan z obdolženčevim vozilom) kažejo na nevarnost, da bi obdolženec kaznivo dejanje ponovil. Senat okrožnega sodišča je v svojem sklepu, s katerim je zavrnil pritožbi obdolženca in njegovega zagovornika, razlogom sklepa preiskovalnega sodnika v zvezi s pripornim razlogom ponovitvene nevarnosti dodal obširnejše razloge (stran 4 in 5), tako glede objektivnih okoliščin: teže dejanja (kaznivo dejanje ugrabitve po 2. odstavku 144. člena KZ), ki se izkazuje tudi v zakonu predpisano kaznijo zapora od enega do desetih let; in načina storitve kaznivih dejanj ugrabitve in hude telesne poškodbe (izredno brutalen način delovanja treh sostorilcev zoper oškodovanca), kot tudi glede subjektivnih okoliščin: osebnih lastnostih obdolženca. Okoliščino, da je oškodovancu grozil z umorom za borih 150.000 SIT kaže ob nadaljnji okoliščini, da je oškodovanca skupaj s soobdolžencema pretepel in hudo telesno poškodoval ter za tem zvišal zahtevek do oškodovanca na 2.000.000 SIT, je sodišče pravilno presodilo, ko je zaključilo, da je obdolženec nepredvidljiva oseba, ki očitno nima zadržkov za izvrševanje hudih kaznivih dejanj z elementi nasilja.

Tako je sodišče v pravnomočnem sklepu navedlo, da je glede na težo in naravo obdolžencu očitanih kaznivih dejanj, zaradi zagotovitve varnosti življenja in telesne integritete oškodovanca, kar bi bilo lahko glede na nepredvidljivost obdolženca, ogroženo z morebitnimi novimi protipravnimi ravnanji obdolženca zoper oškodovanca, pripor neogibno potreben in sorazmeren ukrep. Ugotovilo je, da je podana realna in konkretna nevarnost, da bo obdolženec ponovil kazniva dejanja z elementi nasilja in presodilo, da varstva teh vrednot z milejšim ukrepom ni mogoče zagotoviti. Kolikor pa zahteva za varstvo zakonitosti takšno presojo zavrača in nakazuje, da konkretna nevarnost obdolžencu ni dokazana, uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

4. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve zakona, ki jih v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja zagovornik obdolženca, niso podane, zato je zahtevo na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.