Jedro

Vprašanje ustavne skladnosti listine, ki je podlaga za vpis, je potrebno rešiti v okviru postopka nastanka oziroma sprejema te listine; v zemljiškoknjižnem postopku je ni več mogoče uveljavljati.

Izrek

Pritožbe se zavrnejo in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Dovoli se izbris zaznambe nepravnomočnosti sklepa o dovolitvi vpisa.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje v točki I. popravilo sklep, ki ga je zemljiškoknjižna referentka v tej zadevi izdala 07. 07. 2009 tako, da je na 11. strani za besedami „zaznamba začasnih ukrepov“ dodalo besedo „prepovedi“; v točki II. izreka pa zavrnilo ugovore R.K., J.Z., J.B., M.K., M.K., M. in J.K., E.Č., K.Č., V.B., M.H. in I.K. ter v izpodbijanem delu potrdilo sklep zemljiškoknjižne referentke, ugovor M.S. in dopolnitev ugovora E. in K.Č. pa je kot prepozne zavrglo.

Udeleženci M.K. ter J. in M.K. navajajo, da sklep izpodbijajo v celoti in iz vseh pritožbenih razlogov, še posebno pa zaradi kršitve materialnega in procesnega prava. Menijo, da si zemljiškoknjižno sodišče napačno razlaga določbe Zakona o zemljiški knjigi (ZZK–1), saj bi moralo ugotoviti, ali priložene listine ustrezajo pogojem, določenim z Zakonom o urejanju prostora (ZUreP–1), ki nalaga tudi, da mora biti območje začasnih ukrepov določeno tako natančno, da je mogoče mejo območja začasnih ukrepov prikazati v zemljiškem katastru. Iz sklepa z dne 07. 07. 2009 pa se ne vidi kateri deli parcel naj bi bili z zaznambo obremenjeni. Taka listina bi morala biti na zemljiški knjigi. Po določbi 1. odst. 30. čl. ZZK–1 bi morala biti predlogu za vpis priložena listina, na podlagi katere se predlaga zaznamba začasnih ukrepov v zemljiški knjigi. Gre za vladno uredbo, ki mora vsebovati tudi namen sprejetja začasnih ukrepov in čas veljavnosti začasnih ukrepov. Zemljiškoknjižno sodišče odloča o pogojih za vpis samo na podlagi listin, za katere zakon določa, da so podlaga za vpis. Zato bi morala biti zaznamba po vsebini takšna, kot jo nalaga 1. odst. 82. čl. ZUreP-1. Zemljiškoknjižno sodišče si napačno razlaga tudi določbo 156. čl. Ustave (URS). Pri odločanju je uporabilo ZZK-1 in ZUreP-1. Zato predlagajo, da sodišče pred Ustavnim sodiščem začne postopek za oceno ustavnosti 81. do 84. člena ZUreP-1. Glede razlogov za oceno ustavnosti se sklicujejo na svoje navedbe v ugovorih zoper sklep z dne 07. 07. 2009. Pritožujejo se tudi zoper pravni pouk, ker za navedbe, ki so v njem, ni navedene pravne podlage. Menijo, da je to v neskladju z Ustavo, ki nalaga Sloveniji, da je pravna država.

Tudi J.B. navaja, da sklep izpodbija v celoti in iz vseh pritožbenih razlogov; še posebno pa meni, da je bila kršena URS. Ne strinja se z zemljiškoknjižnim sodiščem, da ni pristojno začeti ustrezen postopek pred Ustavnim sodiščem. Ravno sodišča morajo skrbeti, da se varuje zakon in URS, zato jim 156. čl. URS nalaga, da morajo prekiniti postopek in začeti postopek presoje ustavnosti, kadar bi morala uporabiti protiustaven zakon. V zadevi zaznambe začasnih ukrepov mora zemljiškoknjižno sodišče uporabiti ZUreP-1. Zato ponovno predlaga, da iz razlogov, ki jih je navedel v ugovoru zoper sklep zemljiškoknjižne referentke, sodišče začne ustrezen postopek pred Ustavnim sodiščem.

Pritožbe so bile vročene predlagateljici, ki pa nanje ni odgovorila.

Pritožbe niso utemeljene.

Glede pritožbenih navedb, da bi moralo sodišče pred Ustavnim sodiščem začeti postopek za oceno ustavnosti določb 81. do 84. čl. ZureP-1: Pravilno si je zemljiškoknjižno sodišče razlagalo 156. čl. URS. Skladno z njim mora prekiniti postopek in začeti postopek ocene ustavnosti zakona, ki bi ga moralo uporabiti pri odločanju, če meni, da je ta zakon protiustaven. Enako določa 1. odst. 23. čl. Zakona o ustavnem sodišču (ZUstS). Zahteva sodišča za oceno ustavnosti se torej lahko nanaša samo na zakonska določila, na katerega bi moralo opreti svojo odločitev; ne zadošča zgolj zveznost med domnevno protiustavnim zakonom in konkretnim sodnim postopkom (prim. odločbo US RS U-I-85/09). Materialnopravna podlaga za zahtevani vpis zaznambe začasnih ukrepov v zemljiški knjigi je določba 3. odst. 82. čl. ZUreP-1: vlada oziroma občina mora v 30–tih dneh od uveljavitve akta o začasnih ukrepih predlagati zaznambo začasnih ukrepov v zemljiški knjigi. V ustavno skladnost določbe, katere bistvo je zagotoviti javno objavo sprejetih začasnih ukrepov, sodišče ne dvomi. Cilj te določbe je zagotoviti publicitetni učinek že sprejetih začasnih ukrepov. Sprejeti pa so bili ti ukrepi v obravnavanem primeru z Uredbo o začasnih ukrepih za zavarovanje urejanja prostora na podlagi programa priprave državnega lokacijskega načrta za povezovalno cesto Jeprca – Stanežiče in programa priprave lokacijskega načrta za povezovalno cesto Stanežiče – Brod (v nadaljevanju Uredba). Uredba je torej listina, ki je podlaga za izpodbijani vpis. Kot je pravilno v izpodbijanem sklepu obrazložilo prvostopenjsko sodišče, se v materialnopravno in postopkovno pravilnost listin, ki so podlaga za vknjižbo, sodišče pri odločanju o vpisih v zemljiško knjigo ne spušča. V zemljiškoknjižnem postopku namreč veljata načeli legalitete (pri odločanju o vpisu v zemljiško knjigo mora sodišče preveriti ali obstoje vse z zakonom določene predpostavke za vpis) in formalnosti (o pogojih za vpis se odloča samo na podlagi listin, za katere zakon določa, da so podlaga za vpis, in na podlagi stanja vpisov v zemljiški knjigi - 124. čl. ZZK–1). Vprašanje ustavne skladnosti listine, ki je podlaga za vpis, je potrebno rešiti v okviru postopka nastanka oziroma sprejema te listine; v zemljiškoknjižnem postopku je ni več mogoče uveljavljati (prim. odločbo US RS U-I-85/09).

Razen tega pa se pritožniki v utemeljitev protiustavnosti sklicujejo na navedbe, ki so jih podali v ugovorih zoper sklep zemljiškoknjižne referentke, kar pa ne zadostuje. Pritožbene navedbe je potrebno konkretizirati v pritožbi sami.

V zvezi s pritožbenimi navedbami, ki se nanašajo na listino, ki je podlaga za izpodbijani vpis in vpis sam: Izpodbijani vpis je sodišče opravilo na podlagi Sklepa Vlade RS z dne 12. 06. 2008, št. 00719-44/2008/4 EVA 2007-2511-0211 v zvezi z Uredbo. Sklep Vlade je priložen zemljiškoknjižnemu predlogu. To je listina, ki dokazuje nastop pravnega dejstva, ki bo zaznamovan z izpodbijanim vpisom (2. odst. 29. čl. ZZK–1). Listina, ki je podlaga za vpis zaznambe začasnih ukrepov, pa je kot rečeno Uredba (1. odst. 30. čl. ZZK–1). Ker je bila objavljena v uradnem glasilu države (Ur.l. RS št. 62-2626/2008 dne 20. 06. 2008), se šteje, da je sodišču poznana (šteje se, da je znana vsakomur). Vedno obstaja možnost seznaniti se z njo, sicer pa se tudi fizično nahaja v spisu. Torej je sodišče imelo na voljo vse listine, ki jih zahteva ZZK-1 za odločanje. Kot je že obrazloženo zgoraj, je pravilno stališče prvostopenjskega sodišča, da se v utemeljenost izdaje in pravilnost same listine, ki je podlaga za vpis, ne sme spuščati. Omejeno je le na preizkus formalnih predpostavk iz 148. člena ZZK-1. Edino kar je zemljiškoknjižno sodišče dolžno presojati tudi z materialnopravnega vidika, je preizkus popolnosti in ničnosti zemljiškoknjižnega dovolila (4. odst. 149. čl. ZZK–1), tega pa pri izpodbijanem vpisu sploh ni, ker gre za vpis na podlagi odločbe državnega organa (2. tč. 1. odst. 149. čl. ZZK-1).

Zmotno je mnenje pritožnikov, da mora biti v zemljiško knjigo vpisana vsebina Uredbe. Kot pravilno zaključuje prvostopenjsko sodišče, ni zakonske podlage, da bi se v zemljiško knjigo vpisal čas trajanja sporne zaznambe in razlogi za izdajo Uredbe. Navedeno je predpisana vsebina Uredbe (vsebina akta o začasnih ukrepih je predpisana v 82. čl. ZUreP-1), ne pa zaznambe v zemljiški knjigi. Zaznamba je namreč vpis, s katerim se opravi vpis ali izbris dejstev, za katera zakon določa, da se vpisujejo v zemljiško knjigo (1. odst. 63. čl. ZZK-1); za obravnavano zaznambo to določa 3. odst. 82. čl. ZUreP-1. Enako velja za pritožbeno grajo, da iz vpisa ni razvidno na katere dele parcel se nanaša. Zemljiška knjiga je namenjena vpisu in javni objavi podatkov o pravicah na nepremičninah in pravnih dejstvih v zvezi z nepremičninami (1. odst. 1. čl. ZZK-1), ne pa prikazu nepremičnin, zato se niti ne da v njej prikazati kateri deli posameznih nepremičnin so obremenjeni. Je pa vse to razvidno iz Uredbe, ki vsebuje: v 2. čl. je opredeljen namen sprejetja začasnih ukrepov; v 3. čl. podlaga predvidene prostorske ureditve v prostorskem aktu; v 4. čl. je navedeno območje začasnih ukrepov, v 7. čl. pa podatki o grafičnem prikazu meje zavarovanega območja, kje se hrani in je možen vpogled vanj; v 5. čl. vrste začasnih ukrepov; in v 6. čl. čas veljavnosti začasnih ukrepov. Vse, za kar se zavzemajo pritožniki, da bi moralo biti predmet vpisa pri zaznambi začasnih ukrepov, je torej razvidno iz javno dostopne listine, ki je podlaga za vpis.

O pritožbeni graji glede pravnega pouka: ZZK–1 posebnih določb o pravnem pouku nima, zato se skladno z 2. odst. 120. čl. ZZK–1 uporabljajo splošne določbe Zakona o nepravdnem postopku (ZNP), ker pa tudi ta nima posebnih določb o pravnem pouku, se glede na 37. čl. ZNP smiselno uporabljajo določbe Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Skladno s 4. odst. 324. čl. ZPP mora sodišče v obrazložitvi navesti tudi predpise, na katere je oprlo svojo odločitev, medtem ko se v pravnem pouku posameznih členov glede na 6. odst. 324. čl. ne navaja. Namen pravnega pouka je seznaniti stranko z možnostjo pritožbe zoper odločitev sodišča. Opozori se jo tudi, kaj mora pritožba vsebovati, do kdaj, kam in kako se vloži; vse zato, da bo vložena pritožba zadostila procesnim predpostavkam in jo bo sodišče vsebinsko obravnavalo. S tem je strankam v postopkih zagotovljena realna (ne pa zgolj formalna) ustavno zagotovljena pravica do pravnega sredstva (25. čl. URS) kot eden od postulatov pravne države (2. čl. URS). In očitno je, da je v konkretnem primeru pravni pouk dosegel svoj namen, saj je pritožbeno sodišče pritožbe pritožnikov, ki so jih podali sami, ne pa preko strokovno usposobljenih pooblaščencev, vsebinsko obravnavalo.

Pritožbena graja torej ni utemeljena. Pritožniki sicer navajajo, da sklep izpodbijajo v celoti, vendar pa v pritožbah ni nobenih navedb, ki bi se nanašale na odločitev v I. izreka (popravni sklep), zato je ta del odločitve pritožbeno sodišče preizkusilo le v mejah uradoma upoštevnih pritožbenih razlogov (2. odst. 350. čl. ZPP v zvezi s 120. čl. ZZK–1 in 37. čl. ZNP). Višje sodišče ugotavlja, da je celoten sklep materialnopravno pravilen, pa tudi nobenih uradoma upoštevnih postopkovnih kršitev prvostopenjsko sodišče ni zagrešilo, zato je pritožbe kot neutemeljene zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep ter hkrati dovolilo izbris zaznambe nepravnomočnosti sklepa o dovolitvi vpisa (2. tč. 3. odst. 61. čl. ZZK – 1).