Jedro

Izrek izpodbijane sodbe je sam s sabo v nasprotju. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi zavrnilo, kar pomeni, da sta odločbi pravilni in zakoniti, v nadaljevanju pa je poseglo v drugi odstavek dokončne odločbe in ga spremenilo tako, da je številko III. (gre za III. kategorijo invalidnosti) nadomestilo z II. (II. kategorija invalidnosti). Poseg v dokončno odločbo pomeni, da le-ta ni bila pravilna in zakonita. Gre torej za nasprotje med I. in II. točko izreka, s tem da sodišče svoje odločitve, zakaj je potreben poseg v dokončno odločbo, ni utemeljilo niti z dejanskimi niti s pravnimi razlogi. Zato odločitve ni mogoče preizkusiti.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi št. ... z dne 7. 5. 2010 in št. ... z dne 31. 3. 2011 ter da se stranskega intervenienta razvrsti v I. kategorijo invalidnosti (I. točka izreka). V odločbi št. ... z dne 31. 3. 2011 je v drugem odstavku št. „III.“ nadomestilo z „II.“, v ostalem pa odločbo pustilo nespremenjeno (II. točka izreka). Sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek za povračilo stroškov pritožbenega postopka pri toženi stranki v višini 867,00 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 31. 3. 2011 do plačila ter tudi odločilo, da tožnik in stranski intervenient nosita svoje stroške postopka (III. in IV. točka izreka).

Zoper sodbo je pritožbo vložil stranski intervenient in sicer iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje pri odločanju kot zadnje delo stranskega intervenienta upoštevalo delo pomožni zidarski delavec z nekvalificirano strokovno izobrazbo. Delo je potrebno vsebinsko obravnavati torej ocenjevati dejansko delo, ne pa eventualni zapis v delovni dokumentaciji, da gre za delo pomožnega zidarja. Splošno znano je, da je delo pomožnega zidarja fizično celo bolj naporno kot delo zidarja, saj se ravno od teh delavcev pričakuje in zahteva opravljanje fizično zahtevnih del (prenašanje težkih bremen, delo v pretežno prisilnih položajih, itd.). Tak opis dela pa ne sodi v okvir omejitev, ki jih je priznala tožena stranka. Enostavno si ni mogoče zamisliti izvajanja del z upoštevanjem omejitev, ki izhajajo iz odločb tožene stranke. Še toliko bolj se to izkaže ob upoštevanju delovnih izkušenj stranskega intervenienta, njegove starosti in del, ki jih je dejansko opravljal ter tudi objektivne možnosti zaposlitve. Takih del ni, sploh upoštevaje dejstvo, da stranski intervenient nima druge formalne izobrazbe kot osnovnošolsko. Očitno je to tudi razlog, da niti sodišče takih del ni navedlo, pa čeprav po drugi strani ugotavlja, da naj bi taka dela obstajala. Stranski intervenient je prepričan, da je potrebno pri odločanju o njegovem zahtevku izhajati iz dejanskega, realnega in objektivno izkazanega dela, ki ga je dejansko opravljal, ko je nastopil razlog invalidnosti. Pri odločanju o njegovi preostali delovni zmožnosti in ugotavljanju obstoja „drugih del“, ki naj bi jih lahko opravljal, pa bi bilo potrebno upoštevati tudi strokovno in splošno izobrazbo, delovne izkušnje in osebne lastnosti ter objektivne možnosti za zaposlitev. Takšno stališče izhaja tudi iz sodne prakse. Ni mogoče slediti zaključkom sodišča, da zaposlitvene možnosti niso relevantne. Trditev sodišča, da naj bi stranski intervenient še vedno lahko opravljal določeno delo vsaj s polovico polnega delovnega časa pa so v nasprotju z njegovo dejansko delovno zmožnostjo, ki se je ocenjevala s strani invalidskih komisij in izvedenke. Glede ugotovitev sodišča, da tudi iz izvidov ne izhaja, da bi bila pri stranskem intervenientu podana popolna nezmožnost za delo, pa je potrebno upoštevati, da je šlo za izvide specialistov, ki so podajali mnenja glede specifične zdravstvene orientiranosti in zaradi problema, zaradi katerega je bil stranski intervenient napoten k njim. Glede ugotovitev, da naj bi bili mnenji invalidskih komisij skladni in tudi skladni z mnenjem izvedenke, pa stranski intervenient opozarja, da takšni zaključki v celoti ne držijo, saj so si bila mnenja različna vsaj glede tega, katera kategorija naj bi bila pri stranskem intervenientu podana. Stranski intervenient meni, da so vsa mnenja napačna, saj je pri njemu podana I. kategorija invalidnosti. S pripravljalno vlogo so bile podane tudi pripombe na izvedensko mnenje in predlagana dopolnitev in angažiranje ustreznega tima izvedencev, čemur pa sodišče ni ugodilo, take odločitve pa tudi ni pojasnilo. Odločitev sodišča je tudi nenavadna in do neke mere tudi v nasprotju s samim zahtevkom, saj po eni strani sodišče zavrne tožnikov tožbeni zahtevek kot neutemeljen, potem pa hkrati poseže v dokončno odločbo tako, da v drugem odstavku III. nadomesti z II.. Tako postopanje ni pravilno in gre dejansko za odločitev, ki je sama s sabo v nasprotju, saj sodišče ne more poseči v odločbo na tak način, sploh ker hkrati navede, da zavrača tožbeni zahtevek, s katerim se zahteva razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti. V kolikor je prišlo do posega v vsebino odločb, je potrebna drugačna odločitev, kar je potrebno upoštevati tudi v stroškovnem smislu. Vsak poseg v odločbo je potrebno ustrezno oblikovati, česar pa sodišče v konkretnem primeru ni pravilno storilo.

Stranski intervenient predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku oziroma izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

Pritožba je utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da ima sodba sodišča prve stopnje pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, razen tega tudi izrek nasprotuje samemu sebi. Gre za kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), na katero pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti in na katero opozarja tudi stranski intervenient v pritožbi.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 31. 3. 2011, s katero je bila zavrnjena pritožba tožeče stranke in stranskega intervenienta vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 7. 5. 2010. V reviziji pa je drugostopenjski organ posegel v prvi odstavek izreka prvostopenjske odločbe in ga spremenil tako, da se zavarovanec (stranski intervenient) razvrsti v III. kategorijo invalidnosti. Sprememba učinkuje s prvim dnem naslednjega meseca po izdaji odločbe. Odločeno je bilo tudi, da ni stroškov upravnega postopka. Tožbo je vložil delodajalec, kateremu se je pridružil tudi stranski intervenient. Iz tožbenega zahtevka izhaja predlog, da se stranskega intervenienta razvrsti v I. kategorijo invalidnosti (zahtevek za priznanje pravice, ki se veže na I. kategorijo invalidnosti niti ni bil postavljen).

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje o pravicah iz invalidskega zavarovanja sploh ni odločalo. Kot je bilo že omenjeno namreč tožbeni zahtevek na priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja niti ni bil postavljen. Stranski intervenient tudi pravilno opozarja, da je izrek sam s sabo v nasprotju, saj je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi z dne 7. 5. 2010 in z dne 31. 3. 2011 zavrnilo, kar pomeni, da sta odločbi pravilni in zakoniti. V nadaljevanju pa je poseglo v drugi odstavek dokončne odločbe z dne 31. 3. 2011 in ga spremenilo tako, da je številko III. (gre za III. kategorijo invalidnosti) nadomestilo z II. (II. kategorija invalidnosti). Poseg v dokončno odločbo pa v bistvu pomeni, da le-ta ni bila pravilna in zakonita. Gre torej za nasprotje med I. in II. točko izreka, s tem da sodišče svoje odločitve, zakaj je potreben poseg v dokončno odločbo ni utemeljilo niti z dejanskimi niti s pravnimi razlogi. To pa pomeni, da odločitve niti ni mogoče preizkusiti. Vse to pa je povezano tudi z vprašanjem, ali je stranski intervenient v sporu uspel, kar vpliva tudi na stroškovno odločitev v zadevi.

Pritožbeno sodišče je zato ugodilo pritožbi in na podlagi 354. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. V novem sojenju bo sodišče prve stopnje odpravilo ugotovljene pomanjkljivosti, ter ponovno odločilo v zadevi.

Glede priglašenih pritožbenih stroškov, pa je pritožbeno sodišče skladno s tretjim odstavkom 165. člena ZPP sklenilo, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka.