Jedro

Pri presoji, ali je bilo ravnanje državnega organa protipravno, je treba izhajati iz narave njegovega dela, tako vsaka zmotna uporaba materialnega prava in kršitev določb pravdnega postopka še ne pomeni protipravnega ravnanja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala plačilo 12.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 2. 2011 dalje ter 5.629,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 4. 2004 dalje.

2. Tožnica v pravočasni pritožbi izpodbija sodbo iz vseh pritožbenih razlogov in kot bistveno navaja, da pravnomočnost odločbe sodišča ne preprečuje možnosti presoje o zatrjevani protipravnosti sodnikovega ravnanja v odškodninskem sporu. Zaradi materialnopravno zmotne presoje sodišče prve stopnje sploh ni presojalo, ali je bilo ravnanje sodišč v sicer pravnomočno končanem postopku protipravno. Če je o tem vendarle odločalo, pa se ni izjavilo o obširnih tožničinih navedbah glede kršitev Okrajnega sodišča v Piranu v zadevi pod opr. št. P 203/2003, ki je odločalo zgolj na podlagi navedb tožnice v pravnomočno končanem postopku, ni pa presojalo navedb in dokazov toženke (tu tožnice). Po mnenju tožnice je nepopolno ugotovljeno tudi dejansko stanje, saj sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali je bilo predmet dokazne presoje v pravnomočno končanem postopku tudi dejstvo, da je bil zdravniški karton ponarejen v delu o datumu prvega obiska pri zdravniku. Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo glede nepremoženjske škode, ki jo je tožnica utrpela, ker ni bila slišana v postopku z rednimi in niti z izrednimi pravnimi sredstvi. Izrek sodbe je v nasprotju z razlogi sodbe in vsebino listin, poleg tega pa sodba nima ustreznih razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so nejasni in med seboj v nasprotju, zlasti glede protipravnosti in vzročne zveze. Predlaga spremembo sodbe, podredno razveljavitev izpodbijane sodbe.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Odškodninska odgovornost države za škodo, ki jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo opravlja, temelji na 26. členu Ustave RS. Za obstoj odškodninske odgovornosti morajo biti kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji: protipravno ravnanje državnega organa, nastanek pravno priznane škode in vzročna zveza med protipravnim ravnanjem in nastalo škodo.

6. Pri presoji, ali je bilo ravnanje državnega organa protipravno, je treba izhajati iz narave njegovega dela, zato vsaka zmotna uporaba materialnega prava in kršitev določb pravdnega postopka še ne pomeni protipravnega ravnanja. Iz okoliščin posameznega primera mora biti razvidno, da je državni organ pri izvajanju javne funkcije odstopil od potrebne skrbnosti do te mere, da je njegovo ravnanje postalo protipravno. Ustaljena sodna praksa (1) s protipravnostjo sodnikovega ravnanja razume le kvalificirano stopnjo napačnosti: nerazumno odstopanje od jasnih določb materialnega prava in uveljavljene sodne prakse (2); neuporabo povsem jasne določbe zakona ali namerno razlago predpisa v nasprotju z ustaljeno sodno prakso zaradi pristranskosti (3); grobo kršenje postopka (4); opustitev ugotavljanja lastništva stanovanja, ki je v izvršbi predmet izvršbe (5); napake, ki so povsem zunaj okvira pravno še dopustnega dejanja (v smislu arbitrarnosti oziroma izdaje odločbe zunaj kakršnegakoli z zakonom predvidenega postopka) (6); vrsto hudih postopkovnih napak v postopku, za katerega je že po naravi stvari značilna velika občutljivost (postopek pridržanja v psihiatrični organizaciji) (7).

7. Analiza tožničine trditvene podlage pokaže, da v obravnavanem primeru ne gre za nič od naštetega, zato je ugotovitev sodišča prve stopnje (čeprav se ni natančneje opredelilo do navedb tožnice v zvezi s kršitvami Okrajnega sodišča v Piranu in v zvezi z upravnim nadzorom Ministrstva za zdravje, ki je pokazal, da je zapis v zdravniškem kartonu antidatiran), da protipravnost ravnanj sodišč kot predpostavka odškodninske odgovornosti države v obravnavanem primeru ni izkazana, vendarle pravilna. Za presojo v konkretnem primeru je treba upoštevati naravo sodnikovega dela in predvsem zanjo značilni načeli proste presoje dokazov in neodvisnosti sodnikov pri sojenju. V tem smislu je treba tudi razumeti zapis sodišča prve stopnje, da v pravnomočno sodno odločbo sodišče v tej zadevi ne more posegati. Ugotavljanja zatrjevane protipravnosti sodnikovega ravnanja v odškodninskem sporu, kot pravilno opozarja pritožnica, pravnomočnost sodne odločbe ne preprečuje (8), toda to ne pomeni, da lahko tožnica doseže drug(ačn)o dokazno oceno ali celo drugačno odločitev, kot izhaja iz pravnomočne sodne odločbe. Na to je pravilno opozorilo že sodišče prve stopnje (7. točka obrazložitve) (9). Pritožbena očitka o nepravilnem materialnopravnem izhodišču in odsotnosti presoje protipravnosti tako nista utemeljena.

8. Iz sodnih odločb Okrajnega sodišča v Piranu in Višjega sodišča v Kopru izhaja, da je bil sporni zdravniški karton predmet dokazne presoje in da sta sodišči ob tem upoštevali tudi ugotovitve strokovnega upravnega nadzora Ministrstva za zdravje, ki je ugotovilo utemeljen sum ponarejanja in prirejanja medicinske dokumentacije. Tožnica je v vseh fazah postopka zatrjevala le, da gre za neresnične in ponarejene listine, pri čemer v nobeni izmed svojih vlog oziroma vloženih pravnih sredstev ni zatrjevala vsebinske ponareditve medicinske dokumentacije glede diagnoze, poteka bolezni ali nastale bolezni, temveč le glede datiranja in oštevilčenja ambulantnih kartonov. Te okoliščine, vključno s časovnim razmikom med nastankom poškodbe in datumom prihoda v bolnišnico, ter v zvezi s tem predlagane dokaze sta obe sodišči na podlagi navedb tožnice in v skladu z načelom proste presoje dokazov pri svojih odločitvah ustrezno upoštevali in v pravnomočno zaključeni zadevi, v kateri je tožnica nastopala kot toženka, oškodovanki prisodili primerno odškodnino, v presežku pa tožbeni zahtevek zavrnili. V zvezi s tem je pomembno, da dejstvo, da je bila medicinska dokumentacija ponarejena, nikoli ni bilo potrjeno s pravnomočno kazensko sodbo, kar je pogoj za uveljavljanje obnovitvenega razloga po 6. točki 394. člena ZPP. Izkazan je bil zgolj utemeljen sum na podlagi upravnega nadzora Ministrstva za zdravje, kar pa po mnenju pristojnega državnega tožilca ni zadostovalo za začetek oziroma nadaljevanje kazenskega pregona. Tožnica je tako imela vse možnosti za vzpostavitev ustrezne trditvene in dokazne podlage, do katere sta se obe sodišči v vseh primerih tudi ustrezno opredelili. Zgolj to, da tožnica ni zadovoljna s končnim izidom postopka, še ne pomeni, da ji ni bilo omogočeno enako obravnavanje v postopku in enakost orožij. V vseh postopkih ji je bilo omogočeno navajanje relevantnih okoliščin in predložitev ustreznih dokazov, prav tako pa je v skladu s svojimi možnostmi izkoristila vsa možna redna in izredna pravna sredstva, vključno z ustavno pritožbo.

9. Sodiščem v konkretnem primeru ni torej mogoče očitati protipravnosti. Ker ni izpolnjena že prva izmed predpostavk odškodninske odgovornosti, ki morajo biti izpolnjene kumulativno, se sodišču prve stopnje ni bilo treba opredeljevati do ostalih (škode in vzročne zveze), zato v pritožbi očitane bistvene kršitve postopka niso podane. Iz istega razloga se do preostalih pritožbenih navedb (10) ne bo opredelilo tudi višje sodišče. 10. Pritožbeno sodišče tudi ni odkrilo pomanjkljivosti, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP). Tožnica s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

(1) Povzeto po sodbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 9. 1. 2014, II Ips 200/2010. (2) Sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. 1. 2011, II Ips 1014/2007. (3) Sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. 11. 2003, II Ips 556/2002. (4) Sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 20. 5. 2010, II Ips 64/2010. (5) Sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 28. 10. 2004, II Ips 505/2003. (6) Sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 17. 12. 2012, III Ips 48/2010. (7) Sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 20. 7. 2012, II Ips 110/2012. (8) Pravna mnenja VSS 2/95, str. 5. (9) Pritožnica, ki sodišču prve stopnje sprva očita, da zaradi nepravilnega materialnopravnega izhodišča sploh ni presojalo protipravnosti (zadnji odstavek na 2. strani pritožbe in drugi odstavek na 3. strani obrazložitve), v nadaljevanju dopušča možnost, da je to kljub vsemu storilo (tretji odstavek na 3. strani obrazložitve).

(10) Pritožbeno sodišče pripominja, da je odločbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 16. 1. 2008, opr. št. II Cp 5167/2007, 27. 5. 2010 razveljavilo Ustavno sodišče z odločbo Up-903/08.