Jedro

Upnik mora predlagati takšno sredstvo zavarovanja, s katerim je mogoče doseči namen zavarovanja. Začasne odredbe v zavarovanje denarnih terjatev služijo zagotovitvi (premoženja) za bodočo izvršbo.

Namen zavarovanja bi lahko tožeča stranka dosegla z začasno odredbo, ki bi urejala varovanje premoženja tožene stranke in prepoved razpolaganja s premoženjem tožene stranke, s čimer bi bilo tožeči stranki onemogočeno kasnejše poplačilo vtoževane denarne terjatve.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II.Tožeča stranka nosi sama svoje pritožbene stroške, toženi stranki pa je dolžna v 15 dneh od prejema te sodbe povrniti njene pritožbene stroške v znesku 1.116,30 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude do plačila.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katerim je tožeča stranka predlagala, da se toženi stranki prepove razpolaganje z vsemi sredstvi, ki so zbrana v rezervnem skladu objekta X, ID stavbe: 000, stavba 517, ter sredstvi na posebnih računih, ki so namenjena upravljanju in vzdrževanju objekta X, ID stavbe: 000, stavba 517, v primeru kršitve prepovedi pa se toženi stranki izreče denarna kazen v višini 50.000,00 EUR.

2.Zoper navedeni sklep se je tožeča stranka pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za izdajo za začasne odredbe ugodi, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Zahteva tudi povračilo pritožbenih stroškov.

3.Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega sklepa.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje denarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala (prvi odstavek 270. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ). Upnik mora verjetno izkazati tudi nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (drugi odstavek 270. člena ZIZ). Upnik ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo (tretji odstavek 270. člena ZIZ).

6.Ni dovolj, da upnik v predlogu izkaže pogoje za začasno odredbo, pač pa mora predlagati takšno sredstvo zavarovanja, s katerim je mogoče doseči namen zavarovanja. Začasne odredbe v zavarovanje denarnih terjatev služijo zagotovitvi (premoženja) za bodočo izvršbo. Po prvem odstavku 271. člena ZIZ sme sodišče izdati vsako začasno odredbo, s katero je mogoče doseči namen zavarovanja, v drugem odstavku istega člena pa so vrste začasnih odredb v zavarovanje denarne terjatve naštete primeroma. Tako iz predpostavk za izdajo začasne odredbe po 270. členu ZIZ, kot primeroma naštetih sredstev zavarovanja v 271. člena ZIZ, je razvidno, da posegajo na dolžnikovo premoženje, ki naj bi se zagotovilo za bodočo izvršbo.

7.V obravnavani zadevi tožeča stranka uveljavlja zoper toženo stranko plačilo 189.969,47 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi iz naslova izpolnitve pogodbene obveznosti in iz naslova odškodninske odgovornosti. To denarno terjatev bi bilo mogoče zavarovati s sredstvi, ki so v lasti tožene stranke. Tožeča stranka pa predlaga, naj se toženi stranki do zaključka pravdne zadeve prepove razpolaganje s sredstvi v lasti etažnih lastnikov. Etažni lastniki ustanovijo rezervni sklad za kritje bodočih stroškov rednega upravljanja, sredstva rezervnega sklada pa predstavljajo njihovo skupno premoženje (prvi in drugi odstavek 199. člena Stvarnopravnega zakonika). Tudi sredstva, ki jih etažni lastniki namenijo upravljanju in vzdrževanju, niso premoženje upravnika. Namen zavarovanja bi lahko tožeča stranka dosegla z začasno odredbo, ki bi urejala varovanje premoženja tožene stranke in prepoved razpolaganja s premoženjem tožene stranke, s čimer bi bilo tožeči stranki omogočeno kasnejše poplačilo vtoževane denarne terjatve. Predlagana začasna odredba tega cilja ne zasleduje, zato je odločitev sodišča prve stopnje o njeni zavrnitvi pravilna.

8.Ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje pri izdaji izpodbijanega sklepa zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ko se ni opredelilo glede obstoja predpostavk za izdajo začasne odredbe po 270. členu ZIZ. Do teh predpostavk se sodišče prve stopnje ni bilo dolžno opredeljevati, ker za zavrnitev predloga zadošča ugotovitev o neprimernem sredstvu zavarovanja.

9.Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da izpodbijani sklep nima razlogov glede predloga za zavarovanje zoper Etažne lastnike stavbe na naslovu X kot drugo toženko. Postopek s tožbo in predlogom za izdajo začasne odredbe, ki ju je tožnica prvotno vložila zoper A. d. d. kot prvo toženko in Etažne lastnike stavbe na naslovu X kot drugo toženko, je namreč sodišče prve stopnje s sklepom z dne 1. 10. 2024 razdružilo in odločilo, da bo zahtevek zoper Etažne lastnike stavbe na naslovu X obravnavalo ločeno v postopku, ki se vodi pod opr. št. VII Pg 1665/2024. V postopku, ki teče po tožbi, mora sodišče sprejeti tudi odločitev o predlogu za zavarovanje z začasno odredbo.

10.Višje sodišče je s tem odgovorilo na pritožbene trditve, za katere je ocenilo, da so bile pomembne pri presoji pravilnosti izpodbijanega sklepa (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Ker uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani in ker višje sodišče ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

11.Izrek o stroških temelji na prvem odstavku 165. člena in prvem odstavku 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje pritožbene stroške, toženi stranki pa mora povrniti strošek odgovora na pritožbo. Višje sodišče je priglašene pritožbene stroške tožene stranke odmerilo v skladu z določili Odvetniške tarife in ji priznalo strošek odgovora na pritožbo (1500 točk) in materialne stroške (25 točk), 22% DDV, kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke v višini 0,60 EUR znaša skupaj 1.116,30 EUR. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v 15 dneh od prejema te sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od zamude do plačila (378. člen v zvezi z 299. členom Obligacijskega zakonika in 313. členom ZPP).

Zveza:

Zakon o izvršbi in zavarovanju (1998) - ZIZ - člen 270, 270/1, 270/2, 270/3, 271, 271/1, 271/2 Stvarnopravni zakonik (2002) - SPZ - člen 119, 119/1, 119/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.