Jedro

Izvedeniško mnenje je dokaz, ki se nanaša na ugotovitev ali razjasnitev posameznih dejstev, medtem ko je uporaba pravnih pravil v pristojnosti sodišča. To zato ni vezano na celotne ugotovitve izvedeniškega mnenja, tudi v delu, ko se ta opredeljuje do soprispevka posameznih udeležencev prometne nezgode k nastanku škode, temveč zgolj na njegove dejanske ugotovitve o načinu in poteku prometne nezgode.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnika sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna plačati tožnici znesek 3.943,49 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhajajo iz 1. točke izreka sodbe kot odškodnino za škodo, ki jo je utrpela v škodnem dogodku dne 20.9.2005. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo in toženi stranki naložilo, da je dolžna tožnici povrniti pravdne stroške v višini 1.851,59 EUR, tožeča stranka pa je dolžna stranskemu intervenientu povrniti pravdne stroške v višini 170,14 EUR.

Zoper sodbo se pritožujeta tožena stranka in stranski intervenient. Tožena stranka v pritožbi navaja, da ugotovitve sodišča temeljijo na parcialnih ugotovitvah izvedenca cestnoprometne stroke in nasprotujejo sklepnim ugotovitvam izvedenca. Izvedenec je v analizi prometne situacije podal oceno, da nobena od udeleženk ni kršila cestnoprometnih predpisov ter da sta obe reagirali pravilno in v skladu s konkretno situacijo ter obstoječo signalizacijo. Izvedenec je izračunal, da bi za varno srečanje med voziloma bilo potrebno najmanj 0,57 m prečne oddaljenosti, tako da sklicevanje sodišča na dejanskih 1,9 m razpoložljivega vozišča, ki ga je na voljo imela stranska intervenientka, predstavlja zgolj teoretično varianto. Izvedenec je možnost, da bi intervenientka lahko zapeljala mimo stoječega vozila tožnice, navedel zgolj, če bi stranska intervenientka zagledala tožničino vozilo, še preden je zapeljala po klancu in v desni ovinek. Zmotna je tudi ugotovitev sodišča, da je bilo tožničino vozilo v mirovanju, saj je lahko bilo tudi v fazi ustavitve. Tudi ugotovitev sodišča, da bi tožnica z umikom v desno na peščeno bankino izven vozišča lahko ogrozila svojo varnost, je zmotna. Nobena od udeleženk ni kršila predpisov in pravil varne vožnje, zato bi sodišče moralo uporabiti določilo 3. odstavka 154. člena OZ, to je pravilo o enaki odgovornosti imetnikov motornih vozil. Stranska intervenientka v pritožbi opozarja, da je sodišče iz izvedeniškega mnenja vzelo le dele, ki so odgovarjali njegovi odločitvi. Izvedenec je ugotovil, da je M. P. vozila s primerno hitrostjo, da srečanje vozil na mestu trčenja ni bilo možno ter da je vzrok nezgode spolzko vozišče. Sodišče ni odgovorilo na vprašanje, ali je bila P. dolžna pričakovati, da vozišče visi v naklonu ter da jo ob zelo rahlem zaviranju lahko odnese na drugo stran prav zaradi nepravilne lege vozišča. Vzročna zveza je pretrgana z napačno lego vozišča. Zmotna ugotovitev sodišča je tudi, da bi stranska intervenientka ob previdni vožnji lahko zapeljala mimo stoječega vozila tožnice, kar ni res in je v nasprotju z izvedenskim mnenjem. Sodišče namreč ni upoštevalo stranskih ogledal, ki bi se zadela. Vozilo z ogledali je široko 1,94 m. Vsak povprečno skrben voznik na mestu stranske intervenientke ob vsaki hitrosti bi moral zavirati, kar pa bi nujno zaradi nepravilne lege vozišča imelo za posledico, da bi ga zaneslo na drugo stran. Iz konteksta je tudi navedba sodišča, da bi stranska intervenientka lahko zapeljala mimo stoječega vozila tožnice. Bistvena kršitev določb postopka je podana v delu, kjer sodišče ocenjuje stališče izvedenca glede soprispevka kot nesprejemljivo, dele mnenja pa sprejema kot visoko strokovne. Izvedensko mnenje je lahko v celoti skladno s pravili stroke, ali pa je nestrokovno. Zmotna ugotovitev dejanskega stanja se kaže v sklepanju sodišča prve stopnje, da bi tožnica z umikom na peščeno bankino ogrozila svojo varnost. To svojo trditev sodišče prve stopnje opira le na fotografije. Z umikom na peščeno bankino bi bil omogočen varen prehod vozila, ki je imelo prednost. Pri hitrosti stranske intervenientke okrog 30 km/h je imela tožnica več kot dovolj časa, da bi zapeljala tudi vzvratno. Soprispevek tožnice k nezgodi je zagotovo podan v višini vsaj 50 %. Zmotna ugotovitev dejanskega stanja je tudi, ko sodišče prve stopnje zatrjuje, da prometni znak „prednost vozil iz nasprotne smeri“ prepoveduje zapeljati na zoženi del ceste, dokler ga ne prevozijo vozila iz nasprotne smeri. Pri tem je sodišče zanemarilo, da je imela tožnica pred seboj okrogli prometni znak, ki prične veljati takoj. Ravnala je v nasprotju s prepovedjo in zapeljala na zoženi del ceste, s tega pa se ni umaknila. Napačna je tudi ugotovitev, da je vozilo tožnice v trenutku trka stalo, kar je v nasprotju s pričanjem priče D..

Pritožbi nista utemeljeni.

Oba pritožnika izpodbijata sodbo sodišča prve stopnje zgolj glede temelja odškodninske odgovornosti, pri čemer stranska intervenientka navaja, da bi sodišče moralo uporabiti najmanj 50 % soprispevek tožnice k nastali škodi, tožena stranka pa, da bi moralo odločiti o odgovornosti imetnikov nevarne stvari po enakih delih na podlagi določila 3. odstavka 154. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Sodišče prve stopnje je glede poteka prometne nezgode postavilo izvedenca za cestnoprometne raziskave prometnih nezgod I. K. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi sodišča prve stopnje, da je potrebno tudi ta dokaz obravnavati v okviru vseh izvedenih dokazov, saj ZPP ne pozna sistema večje dokazne vrednosti posameznega dokaza. Sodišče ima tudi prav, da je izvedeniško mnenje dokaz, ki se nanaša na ugotovitev ali razjasnitev posameznih dejstev (243. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP), v konkretnem primeru glede poteka prometne nezgode, medtem ko je uporaba pravnih pravil o morebitni krivdni odgovornosti udeležencev prometne nesreče v pristojnosti sodišča. Ni se tako mogoče strinjati s pritožnikoma, da bi sodišče moralo izvedencu slediti tudi glede soprispevka obeh udeleženk k nastali škodi.

Odgovornost pri nesreči, ki jo povzročijo premikajoča se motorna vozila, ureja 154. člen OZ, ki uveljavlja odgovornost po načelu krivde. Zgolj v primeru, ko sodišče ugotovi, da ni kriv nobeden od imetnikov motornih vozil, odgovarjata ta po enakih delih, razen če pravičnost ne zahteva kaj drugega (3. odstavek 154. člena ZPP). Iz izvedeniškega mnenja izvedenca I. K., ki ga je pritožbeno sodišče na seji ponovno ocenilo, izhaja, da je do nezgode prišlo v deževnem vremenu ob mokrem in spolzkem asfaltu in dobri vidljivosti, na cestišču širine zgolj 3,4 m, ki je nedeljeno in na katerem normalno srečanje ni mogoče. Tožnica je zapeljala do prometnega znaka „prednost vozil iz nasprotne smeri“, ko je zagledala nasproti vozeče vozilo stranske intervenientke. Zavila je proti desnemu robu vozišča in vozilo zaustavila tako, da je bilo prednje desno kolo tik ob ali na samem desnem robu vozišča, prednji desni del pa je bil okoli 1,4 m naprej od prometnega znaka. Izvedenec je ugotovil, da je voznica reagirala pravilno in se zaustavila. Tožnici torej ni mogoče pripisati nikakršnega soprispevka k nastanku škode v smislu 171. člena v zvezi z 2. odstavkom 154. člena OZ. Izvedenec je sicer res zapisal, da bi se tožnica lahko umaknila na bankino oziroma izven cestišča, vendar pa tega po določilih Zakona o varnosti cestnega prometa (ZVCP-1), ki je veljal v času nezgode, ni bila dolžna. Določilo 1. odstavka 49. člena citiranega zakona namreč ob srečanju določa, da se mora voznik po potrebi umakniti na desno stran vozišča, zmanjšati hitrost ali ustaviti, določilo 52. člena citiranega zakona pa, da mora biti na vozišču ustavljeno (ali parkirano) vozilo vzporedno z robom vozišča in od tega oddaljeno največ 30 cm, v danem primeru pa je izvedenec ugotovil, da je tožnica stala na samem robu vozišča. Stranska intervenientka je vozilo vozila pod vplivom alkohola (0,51 mg alkohola v litru zraka), s čimer je kršila določilo 1. odstavka 129. člena ZVCP-1, saj pod vplivom alkohola ne bi smela voziti niti pričeti voziti, alkohol pa vliva na podaljšanje reakcijskega časa in presojo voznika. Vozila je po klancu navzdol, na zoženem delu ceste, v ovinek, kjer ni imela celotne preglednosti zoženega dela ceste in s hitrostjo okoli 32 km/h. Stranska intervenientka je pravilno reagirala z zaviranjem, ko je opazila tožnico, vendar pa je prišlo do zdrsa prednjega dela vozila in do trčenja. Ključno vprašanje glede na dane ugotovitve je, ali je stranski intervenientki mogoče očitati, da je do nezgode prišlo po njeni krivdi in v tem delu pritožbeno sodišče soglaša s pritrdilnim odgovorom sodišča prve stopnje. Iz mnenja izvedenca namreč izhaja, da bi stranska intervenientka lahko vozila bližje desnemu robu vozišča, predvsem pa počasneje glede na spolzko, nepregledno in zoženo cestišče in upoštevajoč svoje psihofizično stanje. Po določilu 1. in 2. odstavka 30. člena ZVCP-1 mora namreč voznik voziti s takšno hitrostjo, da vozilo ves čas obvladuje in da ga lahko ustavi pred oviro, ki jo glede na okoliščine, sposobnosti, lastnosti in stanje ceste ter preglednosti na njej, pa tudi vremenske razmere lahko pričakuje. Ugotovitev izvedenca, da je stranska intervenientka vozila v okviru dovoljene hitrosti, še ne pomeni, da je bila ta hitrost primerna v smislu prej opisanih okoliščin, saj stranska intervenientka avtomobila ni zmogla ustaviti. Pritožbene trditve o pretrganju vzročne zveze predstavljajo nedopustno pritožbeno novoto, saj stranska intervenientka ne izkazuje, zakaj jih ni podala že v postopku pred sodiščem na prvi stopnji. Enako velja za očitek, da bi tožnica morala voziti vzvratno, ki pa je po oceni pritožbenega sodišča tudi neutemeljen. Iz priloženih fotografij namreč ne izhaja, da bi se vozišče zožilo prav ob prometnem znaku, zato je tožnica upravičeno štela, da je s takojšnjo ustavitvijo ob skrajnem desnem robu storila vse, da bi nezgodo preprečila. Za znake „prednost vozil iz nasprotne smeri“ pa je tudi določeno, da se postavljajo na mestu, s katerega je mogoče videti del ceste, na katerega se nanaša prepoved (2. točka 102. člena Pravilnika o prometni signalizaciji in prometni opremi na javnih cestah, Ur. l. RS, št. 46/2000) in torej ne drži pritožbena navedba intervenientke, da začne znak veljati takoj, kot to velja za večino ostalih znakov za izrecne odredbe. Glede na ugotovljeno odgovornost stranske intervenientke za prometno nezgodo pa tudi ni utemeljeno sklicevanje tožene stranke na določilo 3. odstavka 154. člena OZ o odgovornosti obeh imetnikov motornih vozil po enakih delih ter je sodišče pravilno uporabilo določilo 1. odstavka 154. člena OZ.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi glede na opisano niso podani, obe pritožnici pa tudi ne izpodbijata višine dosojene odškodnine, ki je tudi sicer skladna glede na naravo in težo poškodbe z obstoječo sodno prakso, je višje sodišče pritožbi zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Ob tem je glede na očitke prvostopnemu sodišču o parcialnosti povzemanja ugotovitev izvedeniškega mnenja le-to samo neposredno uporabilo, s čimer pa pritožnicama ni kršilo njunih pravic do ustnega in neposrednega obravnavanja. Tudi v postopku na prvi stopnji se je namreč ta dokaz uporabljal zgolj kot listinski dokaz brez neposrednega zaslišanja izvedenca, na enak način pa ga je presojalo tudi pritožbeno sodišče. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 1. odstavka 154. v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP.