Jedro

Če več imetnikov motornih vozil odgovarja deloma ali v celoti, potem odgovarjajo solidarno. Z uporabo argumenta a contrario pridemo do zaključka, da v primeru, da ne odgovarjajo za škodo, njihove (solidarne) odgovornosti ni, zato je v postopku ugotavljanja odgovornosti za škodo, povzročeno tretjim, ugovor izključne krivde dopusten.

Izrek

Pritožbama se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na drugotoženo stranko, razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem se pritožba tožeče stranke zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu (ki se nanaša na prvotoženo stranko), potrdi.

V delu, ki se nanaša na prvotoženo stranko, tožeča in prvotožena stranka vsaka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, v razveljavljenem delu pa se odločitev o pritožbenih stroških pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženima strankama nerazdelno naložilo plačilo 3.653,01 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in povračilo pravdnih stroškov tožene stranke v višini 1.388,93 EUR. V preostanku je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo.

Zoper zavrnilni del navedene sodbe se po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po

338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožuje tožeča stranka. Izpodbija višino prisojene denarne odškodnine, saj je ta po njenem mnenju prenizka. Tožnica je v prometni nesreči utrpela zvin vratne hrbtenice. Pri presoji pa je sodišče premalo upoštevalo njeno izpovedbo, tudi glede na ugotovitve izvedenskega mnenja, bi moralo za pretrpljene telesne bolečine in prestane nevšečnosti prisoditi vseh vtoževanih 3.000,00 EUR. Opozarja na načelo enakosti pred zakonom, v podkrepitev svojih navedb pa prilaga tudi odločitve iz sodne prakse. Glede na utrpljen dokaj hud primaren stran in zmeren sekundaren strah enega tedna ter lažji dveh tednov, bi moralo sodišče za prestan strah prisoditi tožnici vseh zahtevanih 1.500,00 EUR. Pri odmeri odškodnine za duševne bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je sodišče prezrlo tožničino mladost in njeno izpovedbo in ji neupravičeno ni prisodilo vtoževanih 1.800,00 EUR. Pri presoji premoženjske škode ni upoštevalo stroškov pregleda in voženj k specialistu nevrologu, saj tožnici ni preostalo nič drugega, kot da je šla na pregled k specialistu samoplačniško ter stroškov zdravniškega potrdila. Izpodbija tudi odločitev o stroških pravdnega postopka, saj je sodišče nepravilno izračunalo uspeh tožnice v postopku, neutemeljeno ni priznalo stroškov celotnega plačanega predujma in ni upoštevalo, da so stroški izvedenine neodvisni od uspeha. Zahteva tudi zakonite zamudne obresti od dne plačane izvedenine in se sklicuje na primere iz sodne prakse. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe in priglaša stroške pritožbe.

Drugotožena stranka v pritožbi opozarja na pravilno interpretacijo določbe 4. odstavka 154. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki določa solidarno odgovornost imetnikov vozil za škodo, ki jo utrpijo drugi, le v primeru, da sta udeležena imetnika v celoti ali deloma odgovorna za nastalo škodo. Sodišče je to določbo uporabilo zmotno, saj ni dopustilo ugovora drugotožene stranke, da voznik, katerega odgovornost krije drugotožena stranka, ni v ničemer soprispeval k nastali nesreči. Opozarja tudi na odločitev Vrhovnega sodišča, predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in ponovno sojenje ter priglaša stroške pritožbe.

Prvotožena stranka v odgovoru na pritožbi pojasnjuje, da je tudi sama pripravila pritožbo z vsebino kot drugotožena stranka, pa je zaradi smotrnosti ni vložila. Sklicuje se na komentar navedenega člena in dosedanjo sodno prakso, po kateri se glede svoje odgovornosti do tretjih nobena od toženih strank ne more sklicevati na ekskulpacijske razloge objektivne odgovornosti. Glede pritožbe tožeče stranke pa navaja, da že obstoj predhodnih degenerativnih sprememb in vrsta poškodbe kažeta na neutemeljenost njene pritožbe. Predlaga zavrnitev obeh pritožb in priglaša stroške odgovora na pritožbi.

Pritožbi sta utemeljeni v delu, ki se nanaša na drugotoženo stranko, pritožba tožeče stranke pa je neutemeljena v delu, ki se nanaša na prvotoženo stranko.

19.05.2002 se je v naselju Rečica ob Paki zgodila prometna nesreča, v kateri sta bila udeležena motorno kolo in osebni avtomobil, tožnica pa je bila ob tem poškodovana kot sopotnica v osebnem avtomobilu. Za zavarovano osebno vozilo tožnica zahteva povračilo škode od prvotožene stranke, za nezavarovano motorno vozilo pa od drugotožene stranke.

Toženca sta v postopku pred sodiščem prve stopnje podala ugovor izključne krivde drugega udeleženca nesreče. Sodišče je takšna ugovora zavrnilo, sklicujoč se pri tem na stališča pravne teorije glede 154. člena OZ in obstoječo sodno prakso. Posledično ni ugotavljalo ali sta oba udeleženca odgovorna za nesrečo in zavrnilo tudi dokazni predlog za pridobitev mnenja izvedenca cestnoprometne stroke.

Takšno stališče sodišča prve stopnje je materialnopravno zmotno. Ob uveljavitvi OZ 01.01.2002 je v veljavo stopila nekoliko spremenjena ureditev odgovornosti pri nesreči, ki jo povzročijo premikajoča se motorna vozila. 1. - 3. odstavek 154. člena OZ se nanašajo na medsebojno razmerje dveh ali več imetnikov motornih vozil, ki so udeleženi v nesreči. V spremenjenem 4. odstavku pa je urejena odgovornost dveh ali več imetnikov motornih vozil v razmerju do tretjega (to je osebe, ki ni imetnik motornega vozila, po sodni praksi pa tudi nekrivi imetnik motornega vozila (1)). Ta določa, da če za škodo, ki jo utrpijo drugi, v celoti ali deloma odgovarjata dva imetnika motornih vozil, je njuna odgovornost solidarna.

Pred tem je odgovornost imetnikov vozil v razmerju do tretjih urejal Zakon o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), ki je v 4. odstavku 178. člena določal, da za škodo, ki jo utrpijo drugi, odgovarjata imetnika motornih vozil solidarno.

Že gramatikalna primerjava obeh besedil nakazuje na spremenjeno ureditev odgovornosti imetnikov motornih vozil do tretjih. Če ti odgovarjajo deloma ali v celoti, potem odgovarjajo solidarno. Z uporabo argumenta a contrario pridemo do zaključka, da v primeru, da ne odgovarjajo za škodo, njihove solidarne odgovornosti ne more biti.

Odgovornost imetnika motornega vozila v razmerju do tretjih je vedno objektivna, saj gre po sodni praksi motorno vozilo šteti za nevarno stvar (2. odstavek 131. člena OZ). Pri takšni odgovornosti se vzročnost domneva, nosilec objektivne odgovornosti pa lahko dokazuje, da je pravnorelevantni vzrok za škodo izven lastnosti nevarne stvari ali v dejanju tretjega ali oškodovanca (2).

Pomen specialne ureditve (3) odgovornosti več imetnikov motornih vozil do tretjih gre iskati v tem, da je njihova odgovornost do tretjega solidarna in je ta zato dolžan upniku na njegovo zahtevo izpolniti celotno obveznost (4), ne glede na to, v kakšnem razmerju so prispevali k nastanku škode. S tem se postopek ugotavljanja odgovornosti za škodo, povzročeno tretjim, razbremeni ugotavljanja deleža posameznega odškodninsko odgovornega imetnika motornega vozila in je ta predmet njihovih medsebojnih razmerij (5), zato ugovori glede višine odgovornosti posameznega imetnika niso dopustni. Glede na povedano, pa je dopusten ugovor, da je izključno kriv eden ali pa tudi več imetnikov motornih vozil (6).

Nasprotna razlaga, da je takšna odgovornost do tretjih solidarna, ne glede na to ali imetnik motornega vozila odgovarja za škodo, bi po mnenju pritožbenega sodišča v neenak položaj postavila imetnika motornega vozila, ki je bilo udeleženo v nesreči dveh ali več motornih vozil, ki proti tretjemu ne bi imel možnosti uveljavljati ugovora izključne krivde drugega imetnika in imetnika motornega vozila, ki bi bilo edino udeleženo v nesreči ter bi zato imel na voljo vse ugovore, ki bi lahko pripeljali do izključitve njegove odgovornosti. Takšna razlaga bi bila v nasprotju z ustavno zagotovljenim načelom enakosti (14. člen Ustave Republike Slovenije) in posledično neustavna.

Ker zaradi zmotne uporabe materialnega prava sodišče ni ugotavljalo ali sta oba udeleženca vsaj deloma odgovorna za škodo, je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Zato je pritožbeno sodišče pritožbama ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo v delu, ki se nanaša na drugotoženo stranko (355. člen ZPP). V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti ali je imetnik motornega vozila (motornega kolesa), za katerega povračilo škode tožnica zahteva od drugotožene stranke, vsaj delno odgovoren za škodo, ki jo je utrpela tožnica. Če bo ugotovilo vsaj minimalno njegovo odgovornost, bo odgovornost drugotoženca solidarna s prvotožencem, v nasprotnem primeru pa njegove odgovornosti ne bo.

Ker pa se prvotožena stranka zoper sodbo sodišča prve stopnje ni pritožila, pritožbeno sodišče v sodbo ni moglo poseči v delu, ki se nanaša nanjo, saj bi s tem kršilo prepoved iz 359. člena ZPP. Sodbo sodišča prve stopnje je zato presodilo tudi glede višine dosojene odškodnine.

Višina odškodnine za nepremoženjsko škodo je odvisna od pomena prizadete dobrine in namena odškodnine, ne sme pa podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom (179. člen OZ). Pri odmeri sodišče upošteva tudi načeli individualizacije in objektivne pogojenosti višine odškodnine. Načelo individualizacije izhaja iz spoznanja, da je vsak posameznik neponovljiva in nerazdružljiva celota telesne in duševne biti, zato vsak specifično doživlja svojo telesno in duševno celovitost ter posege vanjo. Načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine pa terja upoštevanje objektivnih materialnih možnosti družbe ter sodne prakse v podobnih primerih nepremoženjskih škod, ki se zagotavlja s primerjavo števila povprečnih plač.

Tožnica je v prometni nesreči utrpela zvin vratne hrbtenice. Telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem je sodišče ugotavljalo tudi z zaslišanjem tožnice, njeno izpovedbo pa skladno z načelom proste presoje dokazov, določenem v 8. členu ZPP, objektiviziralo s pridobljenim mnenjem izvedenca dr. K.. Ugotovilo je, da je tožnica 7 dni prestajala zmerne bolečine in 14 dni lažje bolečine ter, da bo lažje do zmerne bolečine ob težjih fizičnih delih, daljši prisiljeni drži, sunkovitih in forsiranih gibih tožnica prestajala tudi v prihodnje. 50 % slednjih gre pripisati predhodno ugotovljenim degenerativnim spremembam, ki se manifestirajo kot mišična bolečina v medlopatičnem predelu, zaradi katerih se je tožnica zdravila že pred poškodbo. Med zdravljenjem je tožnica prestala 6 neugodnih obiskov pri zdravniku, sedemdnevno nošnjo ovratnice, lokalno masažo, počitek in razgibavanje doma.

Upoštevajoč te ugotovitve ter dejstvo, da je tožnica ob nesreči dosegla šele 26 let in bo tako bolečine prestajala še dolgo časa, pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da odmerjena denarna odškodnina za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem v znesku 1.500,00 EUR dosega standard pravične denarne odškodnine. Poškodbo tožnice gre uvrstiti med lažje poškodbe, ki v ničemer ne odstopa od običajnega zdravljenja, to pa je bilo kratkotrajno (med zdravljenje zaradi poškodbe ne gre šteti tudi zdravljenja zaradi degenerativnih sprememb), prineslo pa je tudi visoko stopnjo ozdravitve, kar tožnice ne opravičuje do višje denarne odškodnine iz tega naslova.

Primerna je tudi denarna odškodnina za pretrpljen strah. Nekaj minut trajajoč hud primarni strah, teden dni trajajoč zmeren strah za izid zdravljenja, ki je prešel v lažjega v trajanju dveh tednov, ki pravni standard porušenega psihičnega ravnotežja komajda dosega, ne upravičujejo do denarne odškodnine, ki bi presegala 500 EUR. Tožnica ni bila v strahu za življenje, diagnoza zvin vratne hrbtenice pa že po splošnem izkustvu ne more povzročati hujšega strahu za izid zdravljenja.

Pritožba neutemeljeno izpodbija tudi odmero denarne odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Aktivna gibljivost vratne hrbtenice ni zmanjšana, omejitve pri dvigovanju in prenašanju težjih bremen, prisiljeni telesni drži, sunkovitih gibih in podobnem, ki jih gre do 50 % pripisati predhodno ugotovljenim degenerativnim spremembam, pa tožnice ne opravičujejo do denarne odškodnine v višini 1.800,00 EUR, kot meni pritožba, saj je že dosojena v višini 1.500,00 povsem primerna.

Celotna dosojena odškodnina v višini 3.500,00 EUR predstavlja skoraj 4 povprečne neto plače v času sojenja, s čimer se tožnico uvršča ob bok primerljivim primerom. Dosojenih odškodnin iz sodne prakse, ki jih ponuja pritožba, ni mogoče enostavno prenesti na obravnavani primer, saj se morata za neposredno primerjavo dejanski stanji obeh primerov popolnoma ujemati. Dosojena odškodnino pa nedvomno dosega standard pravične denarne odškodnine, primerljive s primeri iz novejše sodne prakse.

Neutemeljeno se tožnica pritožuje tudi zoper odločitev o povrnitvi premoženjske škode. 1. odstavek 174. člena OZ jo opravičujejo do povračila stroškov v zvezi z zdravljenjem in drugih potrebnih stroškov, ki so s tem v zvezi. Pregled pri nevrologu po ugotovitvah izvedenskega mnenja zaradi v nesreči utrpljene poškodbe ni bil nujen, zato ga ne gre uvrstiti med stroške tožničinega zdravljenja, ki so v zvezi s to poškodbo. Enako velja tudi glede prevoza na nevrološki pregled. Tožnici tudi ne gre povračilo stroškov za pridobitev zdravniškega potrdila. V kolikor je bil ta strošek potreben npr. za uveljavljanje odškodninskega zahtevka, bi ga lahko uveljavljala kot strošek pravde, saj bi tako nastal zaradi postopka (1. odstavek 151. člena ZPP).

Tožnici tudi ne gredo celotni stroški predujma za izvedensko mnenje, saj ima glede tistega dela, ki je bil plačan preveč, pravico do vračila. Glede preostalega pa velja, da gredo pravdni stranki tudi stroški založene izvedenine v razmerju z doseženim uspehom v pravdi, saj drugačnega vrednotenja (razen glede separatnih stroškov po 156. členu ZPP) pravila ZPP ne omogočajo (1. odstavek 154. člena ZPP). Merilo potrebnosti, na katerega se sklicuje pritožba, pa je splošna predpostavka, ki je potrebna, da se stroški pravdne stranke sploh priznajo (1. odstavek 155. člena ZPP). Enako stališče je moč najti tudi v pravni teoriji (7) in sodni praksi, posamezni primeri iz sodne prakse, ki jih navaja pritožba, pa so materialnopravno zmotni in ne opravičujejo drugačne odločitve. Glede zakonitih zamudnih obresti od pravdnih stroškov velja, da te tečejo šele od poteka paricijskega roka dalje, saj se ti vrednotijo enotno in jih naloži v plačilo šele sodišče s sodbo, zato drugače ne more veljati niti za stroške izvedenine kot del pravdnih stroškov. Premalo pa ni ovrednoten niti uspeh tožnice v pravdi. Princip ugotavljanja uspeha ločeno glede temelja in ločeno glede višine odškodnine je sprejemljiv le v tistih primerih, ko ugotavljanje temelja povzroči znatne pravdne stroške (8). Ker v obravnavanem primeru glede temelja dokazni postopek sploh ni bil izveden, bi bilo uspeh tožeče stranke potrebno ovrednotiti zgolj glede višine. Niti pred spremembo niti po spremembi tožbe, pa ta ni dosegel 50 %. Ker pa pritožbeno sodišče odločitve ni smelo spremeniti v škodo tožnice, v to ni poseglo.

V delu, ki se nanaša na prvotoženo stranko, pritožbeno sodišče ni zasledilo utemeljenosti uveljavljenih pritožbenih razlogov, niti kršitev na katere pazi po uradni dolžnosti (350. člen ZPP), zato je pritožbo tožeče stranke v tem delu zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje, kolikor se ta nanaša na prvotoženo stranko, potrdilo (353. člen ZPP).

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, v delu, ki se nanaša na prvotoženo stranko, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP), v tem delu pa tudi prvotožena stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni bil potreben (155. člen ZPP), v delu, ki se nanaša na drugotoženo stranko, pa se odločitev o stroških pritožbenega postopka pridrži za končno odločbo (3. odstavek 165. člena ZPP).

Za sojenje v tej zadevi je Višje sodišče v Ljubljani pristojno na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča RS št. Su 72/2009 – 14 z dne 19.3.2009, s katerim je bila pristojnost z Višjega sodišča v Celju prenesena na Višje sodišče v Ljubljani.

Sodba II Ips 185/96. Lahko dokazuje, da škoda ne izvira iz nevarne stvari oz. nevarne dejavnosti temveč iz kakšnega vzroka, ki je bil izven stvari in njegovega učinka ni bilo mogoče pričakovati, se mu izogniti ali ga odvrniti ali da škoda deloma ali v celoti izvira iz dejanja oškodovanca ali koga tretjega, ki ga ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstranit (1. - 3. odstavek 153. člena OZ).

Glede na določbo 1. odstavka 186. člena OZ, da v primeru, da več oseb skupaj povzroči škodo, te odgovarjajo solidarno, se postavlja vprašanje potrebnosti takšne ureditve.

395. člen OZ.

Solidarni dolžnik, ki plača več, kot znaša njegov delež, lahko zahteva od drugega dolžnika, da mu povrne njegov del, ki se določi glede na težo njegove krivde in težko posledic, ki so sledile iz njegovega delovanja. Če tega ni mogoče ugotoviti pa so deleži enaki, razen če je drugačna odločitev v interesu pravičnosti (188. člen OZ).

Takšno stališče je moč zaslediti tudi v delu pravne teorije; npr. Igor Strnad: Kako OZ ureja odgovornost imetnikov motornih vozil nasproti tretjim?, Pravna praksa, številka 12, z dne 01.04.2004. Glej Ude in ostali: Pravdni postopek s komentarjem, str. 31 in naslednja.

Enako tudi: sodba in sklep II Ips 530/2005.