Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno opozorilo, da je potrebna ekvivalenca dajatev, tako v primeru odmene, ki jo delodajalec zagotavlja delavcu za spoštovanje konkurenčne prepovedi, kot v primeru dogovorjene odškodnine v primeru kršitve te prepovedi. Pri tem pa je zmotno odločilo, da v primeru, ko sta navedeni dajatvi očitno neuravnoteženi, to predstavlja ničnost teh določb, ki ima za posledico, da te določbe sploh ne veljajo in tako tudi delodajalec delavcu ni dolžan plačati odškodnine, dogovorjene v pogodbi o zaposlitvi. Takšno stališče bi bilo pravilno v primeru, da bi tožena stranka od tožnika zahtevala plačilo odškodnine oziroma pogodbene kazni zaradi nespoštovanja konkurenčne klavzule, ki je bila določena v pretirani višini in ne obratno, da tožena stranka svojemu delavcu ni dolžna izplačati dogovorjene odškodnine za spoštovanje konkurenčne prepovedi. Tožena stranka je tako dolžna izpolniti pogodbeno dogovorjeno obveznost, in sicer tožniku izplačati odškodnino za spoštovanje konkurenčne prepovedi.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati odškodnino za spoštovanje konkurenčne klavzule v neto znesku 62.439,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 2. 2003 dalje do plačila in tožniku povrniti pravdne stroške z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 926,17 EUR, v roku 15 dni od prejema sodbe, po tem roku z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožeča stranka iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in primarno sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podredno, da sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati nadomestilo za spoštovanje konkurenčne klavzule v višini 5.427,86 EUR z zakonskim zamudnimi obrestmi od 3. 1. 2003 dalje do plačila; nadalje podredno predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev v ponovno odločanje sodišču prve stopnje v vsakem primeru, pa tudi povrnitev vseh priglašenih stroškov postopka. Priglaša tudi pritožbene stroške. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek potem, ko je ugotovilo, da je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki za nedoločen čas od 1. 3. 1999 dalje do 3. 1. 2003, ko mu je delovno razmerje prenehalo na podlagi sklepa tožene stranke z dne 14. 10. 2002 in sklepa komisije za varstvo pravic z dne 2. 12. 2002, ki sta bila s pravnomočno sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 1310/2003 z dne 7. 10. 2004 razveljavljena. Ugotovljeno je bilo, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo in še traja ter da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo in mu za čas od 4. 1. 2003 obračunati in izplačati ustrezno plačo, prispevke in davke za navedeno obdobje. Tožena stranka je tožniku za čas od 4. 1. 2003 do 14. 12. 2004 priznala vse pravice iz delovnega razmerja, izplačala nadomestila plače in vpisala delovno dobo v delovno knjižico. Sodišče je pravilno ugotovilo, da se je tožnik s pogodbo o zaposlitvi, sklenjeno 1. 6. 2001 zavezal, da dve leti po prenehanju delovnega razmerja ne bo opravljal poslov s področja zavarovalništva in da bo v primeru kršitve plačal toženi stranki pogodbeno kazen v višini 24-ih izplačanih bruto povprečnih plač na zaposlenega pri toženi stranki v zadnjih treh mesecih. Tožena stranka pa se je za primer spoštovanja konkurenčne klavzule zavezala tožniku plačati v roku enega meseca po prenehanju delovnega razmerja odškodnino oziroma odmeno v enkratnem znesku v višini realizirane provizije v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem delovnega razmerja. Sodišče je ugotovilo, da bi tožnik v primeru obveznosti za plačilo pogodbene kazni zaradi nedovoljenega konkuriranja moral plačati 32.403,84 EUR, med tem ko bi znašala obveznost tožene stranke zaradi spoštovanja konkurenčne klavzule 83,60 EUR, kar predstavlja kršitev zakonskega načela enake vrednosti dajalcev, zato je to pogodbeno določilo v skladu s 86. členom v povezavi 88. členom Obligacijskega zakonika nično in posledično ne zavezuje ne tožnika ne tožene stranke. Tožnik se z zaključki prvostopnega sodišča ne strinja, in sicer v delu, ko sodišče ugotavlja višino provizije v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem delovnega razmerja in ko sodišče ugotavlja, da je dogovor o spoštovanju konkurenčne ničen. Glede višine provizije, bi sodišče lahko ugotovilo z vpogledom v spis opr. št. Pd 290/2004, da je tožena stranka tožniku izplačala provizijo za oktober 2002 v znesku bruto 151.222,00 SIT, za november 2002 v znesku 113.781,00 SIT in v decembru 2002 v znesku 117.701,00 SIT, kar skupaj predstavlja provizijo 382.704,00 SIT ali 1.596,99 EUR. Glede na določilo 4. odstavka 7. člena pogodbe o zaposlitvi, je razbrati, da ne gre za enkratno izplačilo, temveč za večkratno mesečno izplačilo v višini treh provizij pred dnem prenehanja delovnega razmerja, zato je zaključek sodišča o neobstoju ekvivalentne dajatve nepravilen. Določba 86. člena OZ glasi, da je pogodba, ki nasprotuje Ustavi Republike Slovenije, prisilnim predpisom in moralnim načelom nična, če namen kakšnega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo, ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. Ker je tožniku delovno razmerje prenehalo 3. 1. 2003, ko je že veljal novi Zakon o delovnih razmerjih, je potrebno upoštevati tudi določbe 2. odstavka 39. člena ZDR, ki pravi, da se mora denarno nadomestilo za spoštovanje konkurenčne klavzule določiti s pogodbo o zaposlitvi in znaša mesečno najmanj tretjino povprečne mesečne plače delavcev v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem delovnega razmerja. V primeru tožnika bi bilo tako potrebno denarno nadomestilo določeno s pogodbo o zaposlitvi razsojati le, ali je določeno v pravi višini. V kolikor v pogodbi ni določena ekvivalentna obveznost, potem je potrebno pogodbeno voljo zamenjati z zakonskim minimumom 1/3 povprečne mesečne plače delavca v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem delovnega razmerja.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu nalaga določba 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, zaradi česar tudi ni popolno ugotovilo dejanskega stanja.

5. Pritožba pravilno opozarja, da je odločitev sodišča prve stopnje, da je določilo pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 6. 2001 v 5. odstavku 7. člena nično, neutemeljena in tudi v škodo tožniku, ki uveljavlja izplačilo odškodnine zaradi spoštovanja konkurenčne prepovedi ravno na tej podlagi. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, v času sklenitve pogodbe o zaposlitvi takrat veljavni Zakon o delovnih razmerjih (ZDR/90 – Ur. l. RS, št. 14/90 in naslednji) teh vprašanj ni urejal, čeprav je v 7. členu urejal inštitut konkurenčne klavzule. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je konkurenčna klavzula imela pravno podlago v določbi 74. člena Ustave Republike Slovenije, ki določa prepoved dejanja nelojalne konkurence in da je bila pri tem omejena z določbo 1. odstavka 49. člena Ustave Republike Slovenije, ki zagotavlja svobodo dela. Sodišče prve stopnje pravilno opozarja, da je potrebna ekvivalenca dajatev, tako v primeru odmene, ki jo delodajalec zagotavlja delavcu za spoštovanje konkurenčne prepovedi, kot dogovorjena odškodnina v primeru kršitve te prepovedi. Pri tem pa je sodišče prve stopnje zmotno sklepalo, da v primeru, ko sta navedeni dajatvi očitno neuravnoteženi, to predstavlja ničnost teh določb, ki ima za posledico, da te določbe sploh ne veljajo in tako tudi delodajalec delavcu ni dolžan plačati odškodnine, dogovorjene v pogodbi o zaposlitvi. Stališče sodišča prve stopnje bi bilo pravilno v primeru, da bi tožena stranka od tožnika zahtevala plačilo odškodnine oziroma pogodbene kazni zaradi nespoštovanja konkurenčne klavzule, ki je bila določena v pretirani višini in ne obratno, da tožena stranka svojemu delavcu ni dolžna izplačati dogovorjene odškodnine za spoštovanje konkurenčne prepovedi.

6. Glede na navedeno stališče je potrebno ugotoviti, da je tožena stranka dolžna izpolniti pogodbeno obveznost, in sicer tožniku izplačati odškodnino, ki mu pripada na podlagi 5. odstavka 7. člena pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 6. 2001 v višini realizirane provizije v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem delovnega razmerja z zapadlostjo en mesec po prenehanju delovnega razmerja. Od 31. dne dalje pa je tožena stranka dolžna tožniku poleg odškodnine plačati tudi zakonite zamudne obresti do dneva plačila odškodnine, kot je določeno v pogodbi o zaposlitvi. Gre torej za pogodbeno dogovorjeno obveznost, ki jo je tožena stranka dolžna izpolniti.

7. Neutemeljeno pa je sklicevanje tožnika, da mu je tožena stranka dolžna plačati odškodnino zaradi spoštovanja konkurenčne prepovedi, odmerjeno ob uporabi določbe 2. odstavka 39. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji), ki je stopil v veljavo 1. 1. 2003 in določa, da denarno nadomestilo za spoštovanje konkurenčne klavzule znaša mesečno najmanj tretjino povprečne plače delavca v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi. Navedena določba namreč za tožnika ne velja, ker je bila pogodba o zaposlitvi, v kateri je bila določena konkurenčna klavzula in odškodnina za spoštovanje le-te, sklenjena v letu 2001, ko ZDR še ni veljal, poleg tega pa je potrebno tudi ugotoviti, da je tožniku res prenehalo delovno razmerje 3. 1. 2003, vendar na podlagi sklepa delodajalca, ki je postal dokončen 2. 12. 2002, zato je po stališču pritožbenega sodišča potrebno za sporno razmerje uporabiti le določbe stare delovnopravne zakonodaje in sicer tudi glede na prehodno določbo ZDR, ki v 233. členu določa, da se postopki uveljavljanja in varstva pravic, obveznosti ni odgovornosti iz delovnega razmerja, uvedeni pred dnem uveljavitve tega zakona, dokončajo po predpisih, ki so veljali in se uporabljali do uveljavitve tega zakona. Navedena določba sicer govori o postopkih tako, da je iz nje zaključiti, da je delovno razmerje tožniku pri toženi stranki prenehalo po stari delovnopravni zakonodaji, torej mu gredo tudi pravice iz delovnega razmerja po stari delovnopravni zakonodaji in ne po novem Zakonu o delovnih razmerjih.

8. Sodišče prve stopnje zaradi napačnega materialnopravnega stališča ni ugotavljalo višine realizirane provizije v zadnjih treh mesecih za tožnika pred prenehanjem delovnega razmerja. Zato bo moralo v ponovljenem postopku ugotoviti to višino in nato odločiti o tožbenem zahtevku.

9. Glede na zgoraj navedeno je pritožbeno sodišče razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje in tudi sklenilo, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka.

10. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo kljub določbi 1. odstavka 30. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1 – Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004), po kateri zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali bistvene kršitve določb postopka sodišče druge stopnje izpodbijane sodbe, s katero je sodišče prve stopnje na podlagi obravnave odločilo o zahtevku, ne sme razveljaviti in zadeve vrniti v nov postopek, če je nepravilnost mogoče popraviti z dopolnjeno ali ponovljeno izvedbo dokazov ali drugih procesnih dejanj na obravnavni pred sodiščem druge stopnje. V tem individualnem delovnem sporu je potrebno izvesti dokazni postopek še v smeri, v kateri sploh ni bil izvajan, zato je pritožbeno sodišče sklenilo, da z vidika smotrnosti in ekonomičnosti postopka pravilneje, da se dokazni postopek dopolni pred sodiščem prve stopnje. Zato je sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.