Jedro

Delna pokojnina je samostojna pravica in kot taka je opredeljena v 58. členu ZPIZ-1. Za pridobitev te pokojnine so določeni posebni pogoji, ki morajo biti izpolnjeni, da se taka pravica zavarovancu lahko prizna.

Tožnica je enega od pogojev za priznanje pravice do delne pokojnine izpolnila šele v času, ko je že veljal ZPIZ-2, zato ni zakonske podlage, da bi se tožnici priznala pravica do delne pokojnine po določbah ZPIZ-1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama trpi stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 21. 11. 2013 in z dne 18. 7. 2014 ter da se toženi stranki naloži, da izda odločbo, s katero tožnici prizna pravico do delne pokojnine po določbah ZPIZ-1 in sicer v višini glede na pokojninsko osnovo, pri kateri se upoštevajo tudi plače oziroma nadomestila plače, ki jih je tožnica prejemala v letu 1979. Zavrnilo je tudi zahtevek za povrnitev stroškov postopka.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je napačna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je 4. 12. 2012 vložila zahtevo za priznanje pravice do starostne pokojnine, ne pa zahteve za delno pokojnino. Iz odločb tožene stranke namreč izhaja, da je 4. 12. 2012 vložila zahtevo za priznanje pravice do delne pokojnine po določbah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami). Po določbi 8. člena ZPIZ-1 je delna pokojnina: starostna pokojnina, ki se delavcu, ki je po upokojitvi ostal oziroma ponovno vstopil v delovno razmerje s skrajšanim delovnim časom, izplačuje v sorazmerju s skrajšanjem polnega delovnega časa. To pa pomeni, da je tudi delna pokojnina starostna pokojnina, ne pa katera druge pravica iz pokojninskega zavarovanja. Napačen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica pogojev za priznanje pravice do delne pokojnine po ZPIZ-1 ni izpolnila do 31. 12. 2012 iz razloga, ker je z opravljanjem odvetniške dejavnosti v polovičnem delovnem času začela šele 1. 3. 2013. Tožnica je namreč pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine izpolnjevala že 31. 12. 2012, kot to ugotavlja tudi tožena stranka. Ker je tudi delna pokojnina starostna pokojnina, je s tem, ko je izpolnila pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine, izpolnila tudi pogoje za pridobitev pravice do delne (starostne) pokojnine. Kar se tiče dodatne zahteve (ki ni pogoj v smislu zakonskih določb za pridobitev pravice do pokojnine), ki jo za pridobitev pravice do delne (starostne) pokojnine določa 1. odstavek 58. člena ZPIZ-1, to je delovno razmerje z največ polovico delovnega časa, pa zadošča, da se zavarovanec najkasneje do konca postopka, to je do izdaje odločbe, zaposli oziroma začne opravljati dejavnost z največ polovico delovnega časa. Tožnica je tako pridobila pravico do izplačevanja delne pokojnine s 1. 3. 2013, ko je začela opravljati odvetniško dejavnost s polovico delovnega časa. Nadalje tožnica opozarja na prehodno določbo 1. odstavka 390. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 96/12 s spremembami), po katerem se v postopku za uveljavljanje pravic ves čas postopka uporabljajo določbe ZPIZ-1. To pa pomeni, da v tožničinem primeru ZPIZ-1 ni veljal le do 31. 12. 2012, temveč še po tem datumu in sicer do konca postopka, torej do izdaje odločbe. Tožnica je namreč svoj zahtevek za priznanje pravice do delne starostne pokojnine vložila še v času pred uveljavitvijo ZPIZ-2, torej v času veljavnosti ZPIZ-1. Takšno stališče izhaja tudi iz sodbe Psp 146/2014 z dne 21. 8. 2014, ki jo v odgovoru na tožbo citira tožena stranka. Drugačna razlaga bi pomenila ustavno nedopusten poseg v pridobljene oziroma pričakovane pravice. Tolmačenje sodišča prve stopnje namreč pomeni retroaktivno veljavnost predpisov v škodo tožnice, kar pa je nedopustno in neustavno. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi ter toženi stranki naloži povračilo stroškov postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 18. 7. 2014, s katero je bila zavrnjena tožničina pritožba, vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 21. 11. 2013. Drugostopenjski organ je nato navedeno odločbo odpravil ter odločil, da tožnica nima pravice do delne pokojnine po določbi 58. člena ZPIZ-1. S prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 21. 11. 2013 je namreč prvostopenjski organ tožnici priznal pravico do delne pokojnine v znesku 461,39 EUR na mesec od 1. 3. 2013 dalje. Tožnica je navedeno odločbo v predsodnem postopku izpodbijala iz razloga, ker ji je bila pravica priznana po določbah ZPIZ-2 ne pa po določbah ZPIZ-1. Po navedbah tožnice je namreč odmera delne pokojnine po določbah ZPIZ-1 ugodnejša, kot pa odmera po določbah ZPIZ-2. 6. V zadevi je torej sporno, ali tožnica po določbah ZPIZ-1 izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do delne pokojnine. Kot to ugotavlja sodišče prve stopnje, izhaja pa tudi iz dokumentacije v spisu je tožnica 4. 12. 2012 pri toženi stranki vložila zahtevo na predpisanem obrazcu za priznanje pravice do starostne pokojnine. Iz vlog vloženih pred izdajo prvostopenjske odločbe izhaja, da uveljavlja priznanje delne pokojnine. Tožena stranka je zato štela, da je bil zahtevek za priznanje pravice do delne pokojnine vložen že 4. 12. 2012, kar očitno med strankama ni sporno. ZPIZ-1, ki je veljal do 31. 12. 2012, je v 58. členu določal, da zavarovanec, ki je izpolnil pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine, lahko pridobi pravico do delne pokojnine, če je v delovnem razmerju z največ polovico polnega delovnega časa. Da je tožnica izpolnila pogoje do starostne pokojnine po določbah ZPIZ-1, v zadevi tudi ni sporno. Prav tako ni sporno, da je tožnica s polovičnim delovnim časom začela opravljati dejavnost šele 1. 3. 2013. Ker tožnica ni bila zavarovana oziroma ni opravljala dejavnosti z največ polovico polnega delovnega časa, to pomeni, da ne izpolnjuje pogojev, določenih v 1. odstavku 58. člena ZPIZ-1 za priznanje delne pokojnine in so torej s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene. Tudi Vrhovno sodišče RS je v sodbi(1) zavzelo stališče, da oseba, ki sicer izpolnjuje ostale pogoje za pridobitev delne pokojnine, ne more biti polno zavarovana in obenem imeti pravico do delne pokojnine. Zavarovanec mora najprej urediti spremembo zavarovanja in s tem v zvezi podati zahtevo za ugotovitev lastnosti zavarovanca oziroma prijavo spremembe med zavarovanjem iz razlogov opravljanja dejavnosti odvetništva le s polovico delovnega časa, saj je ureditev ustreznega zavarovanja eden od pogojev za pridobitev pravice do delne pokojnine. Delna pokojnina je torej samostojna pravica in kot taka je opredeljena tudi v 58. členu ZPIZ-1. Za pridobitev te pokojnine so določeni posebni pogoji, ki morajo biti izpolnjeni, da se taka pravica zavarovancu lahko prizna. Da gre za samostojno pravico izhaja tudi iz 1. odstavka 4. člena ZPIZ-1, kjer so naštete vrste pravic.

7. Glede uporabe 1. odstavka 390. člena ZPIZ-2, kjer je določeno, da se v postopku za uveljavljanje pravic iz obveznega zavarovanja ali za ugotavljanje pokojninske dobe, ki se je začel pred uveljavitvijo tega zakona, uporabljajo predpisi, ki so veljali do uveljavitve tega zakona, pa pritožbeno sodišče poudarja, da morajo biti pogoji za priznanje pravice izpolnjeni že pred začetkom veljavnosti novega zakona, torej najkasneje 31. 12. 2012. Tožnica pogojev po določbi 58. člena ZPIZ-1 do navedenega datuma, kot je bilo že obrazloženo, ni izpolnila. Glede uporabe 1. odstavka 390. člena ZPIZ-2 je stališče zavzelo tudi vrhovno sodišče(2) , ki poudarja, da je namen navedene določbe v tem, da se zavarovancem, ki so s postopkom pričeli pred uveljavitvijo ZPIZ-2 in so pogoje za priznanje pravic izpolnili v času veljavnosti ZPIZ-1, zagotovi, da bo njihova zahteva obravnavana na podlagi določb ZPIZ-1, čeprav se bo o njej odločalo že v času veljavnosti ZPIZ-2. Na drugi strani bi namreč tožena stranka brez te določbe po 1. 1. 2013 že morala uporabiti določbe ZPIZ-2. Za uporabo 1. odstavka 390. člena ZPIZ-2 pa je pomembno ne le, da je bila zahteva za priznanje pravic vložena pred 31. 12. 2012, temveč tudi, da so bili po prejšnjih predpisih izpolnjeni pogoji za pridobitev pravic. Drugačno stališče bi pomenilo, da bi si praktično vsi zavarovanci z vložitvijo zahteve še v času veljavnosti ZPIZ-1, pa čeprav v času veljavnosti tega zakona in pod pogoji tega zakona še ne bi pridobili pravic po tem zakonu, tudi v času veljavnosti ZPIZ-2 zagotovili obravnavanje in odločanje o njihovih pravicah še po starem zakonu, kar pa ni logično niti sistemsko sprejemljivo. Enako izhaja tudi iz sodbe Psp 146/2014 z dne 21. 8. 2014, ki jo v pritožbi navaja tožnica.

8. Ker je torej tožnica enega od pogojev za priznanje pravice do delne pokojnine izpolnila šele v času, ko je že veljal ZPIZ-2, v tem primeru torej ni zakonske podlage, da bi se tožnici priznala pravica do delne pokojnine po določbah ZPIZ-1, kot je to pravilno razsodilo sodišče prve stopnje. V tem primeru tudi ne gre za kršitev ustave, kot se zavzema tožnica v pritožbi.

9. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

10. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče na podlagi 1. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da sama trpi stroške pritožbe.

(1) Glej VIII Ips 88/2013 z dne 15. 10. 2013. (2) Glej VIII Ips 308/2015 z dne 19. 4. 2016.