Jedro

Vzročna zveza predstavlja del pravno relevantnega dejanskega stanja in tako spada v področje pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja, zaradi česar se pritožbeno sodišče ob reševanju pritožbe brez pritožbenih razlogov ne spušča v presojo pravilnosti ugotovitev sodišča prve stopnje glede vzročne zveze med nesrečo in škodo.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da plača tožniku M.K. odškodnino za negmotno škodo v višini 450.000,00 tolarjev, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 9.11.1994 dalje do plačila, v 8 dneh, da ne bo izvršbe ter stroške postopka v višini 4.342,50 tolarjev, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 9.11.1994 dalje do plačila, v 8 dneh, na žiro račun tožnikove pooblaščenke. Kar je tožnik zahteval več je sodišče zavrnilo, sklenilo pa je tudi, da se postopek ustavi v delu, v katerem je tožnik s tožbo zahteval plačilo gmotne škode.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik, pri čemer v pritožbi navaja le to, da se z višino dosojene odškodnine za negmotno škodo ne strinja, da pritožbo vlaga zaradi zavarovanja roka in se zavezuje, da jo bo dopolnil v roku 8 dni. Pritožbo je vložil pri sodišču dne 9.2.1995, naknadno, dne 15.6.1995, pa je vložil še pripravljalni spis, ki predstavlja dopolnitev pritožbe in v katerem tožnik navaja razloge, zaradi katerih se ne strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje o prisojeni odškodnini.

Pritožba ni utemeljena.

V zvezi z reševanjem pritožbe tožnika je potrebno najprej ugotoviti, da je pritožba sicer popolna, vendar ne navaja konkretnih pritožbenih razlogov, pripravljalnega spisa z dne 15.6.1995, ki te razloge navaja, pa pritožbeno sodišče ob reševanju pritožbe z dne 9.2.1995 ni moglo upoštevati, saj je bil ta pripravljalni spis vložen po preteku pritožbenega roka. Zoper sodbo, izdano na prvi stopnji, se smejo stranke pritožiti v roku 8 dni od vročitve prepisa sodbe (1. odst. 348. čl. ZPP, v povezavi z 4. odst. 14. čl. ZDSS). Dopolnitev pritožbe je možna samo, če rok za pritožbo ni potekel. V predmetni zadevi gre torej za sicer popolno, vendar neobrazloženo pritožbo z dne 9.2.1995, s katero se tožnik le na splošno pritožuje zoper višino dosojene odškodnine za negmotno škodo. Takšno pritožbo je pritožbeno sodišče presojalo v mejah razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti, to je bistvenih kršitev določb postopka iz 2. odst. 354. čl. ZPP in pravilne uporabe materialnega prava (2. odst. 365. čl. ZPP).

Sodišče prve stopnje je tožniku prisodilo iz naslova negmotne škode skupaj odškodnino v znesku 450.000,00 tolarjev, z zamudnimi obrestmi.

Iz naslova pretrpljenih telesnih bolečin mu je prisodilo odškodnino v znesku 100.000,00 tolarjev, iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 250.000,00 tolarjev in za strah 100.000,00 tolarjev. Pri tem je štelo, da je le 15% telesnih bolečin, strahu, pa tudi duševnih bolečin zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti tožnika, posledica nesreče pri delu, ki se je pripetila dne 17.12.1986, vse ostalo pa je posledica tožnikove poškodbe izven dela dne 19.3.1985. To pomeni, da je torej le 15% škode za posamezne oblike negmotne škode, za katere tožnik uveljavlja odškodnino, v vzročni zvezi z nesrečo pri delu dne 17.12.1986. Vzročna zveza predstavlja del pravno relevantnega dejanskega stanja in tako spada v področje pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja. Ker tožnik ne izpodbija sodbe sodišča prve stopnje zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pritožbeno sodišče pa sodbe sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti ne preizkuša tudi iz tega razloga, je pri presoji pravilnosti uporabe materialnega prava glede odmere odškodnine lahko izhajalo le iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje.

Izhajajoč iz takšne podlage pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje odškodnino za posamezne oblike negmotne škode odmerilo celo nekoliko previsoko ter le-ta presega pravično odmero za trajanje in intenzivnost bolečin ter strah, ki ga je tožnik utrpel, pa tudi stopnjo duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Prisojeni zneski za posamezne vrste škode tako celo presegajo pravni standard pravične odškodnine iz 1. odst. 200. čl. zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. list SFRJ št. 19/78-57/89), pri čemer je potrebno ponovno poudariti, da je pri odmeri odškodnine pomembno, da je samo 15% bolečin, strahu in zmanjšanja življenjskih aktivnosti v vzročni zvezi z nesrečo pri delu, vse ostalo pa je posledica nesreče, ki jo je tožnik izven dela utrpel 19.3.1985. Kljub navedenemu pritožbeno sodišče odškodnine ni znižalo, saj ga zavezuje določba 374. člena ZPP, po kateri ne sme spremeniti sodbe v škodo stranke, ki se je pritožila, če se je pritožila samo ona.

Ker pri reševanju pritožbe pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo bistvenih kršitev določb postopka iz 2. odst. 354. čl. ZPP, je v skladu s 368. čl. ZPP pritožbo tožnika zavrnilo in v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.