Jedro

Investicija je bila v času razpisa že izvedena, ne pa tudi plačana, kar pomeni, da je tožeča stranka na razpis vložila vlogo za sofinanciranje plačila zapadlih obveznosti, to pa ni bilo predmet razpisa.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila vlogo tožeče stranke za sofinanciranje izgradnje objektov lokalne gospodarske javne infrastrukture na področju varstva okolja za obdobje 2002 in 2003 in sicer za investicijo „čistilna naprava na postajnem platoju“. Navedeno odločbo je izdala v zvezi s sodbo Upravnega sodišča U 81/2002 z dne 20. 1. 2004. V obrazložitvi odločbe navaja, da je tožeča stranka dne 17. 11. 2001 vložila prijavo na Javni razpis za pripravo in izvedbo programa sofinanciranja izgradnje objektov lokalne gospodarske javne infrastrukture na področju varstva okolja za obdobje 2002 in 2003 (v nadaljevanju Javni razpis). Predmet Javnega razpisa je bilo sofinanciranje izgradnje objektov in naprav obveznih lokalnih javnih služb varstva okolja z nepovratnimi sredstvi proračuna RS. Po Javnem razpisu bi naj bilo sofinanciranje izvedeno tako, da bi ministrstvo svoje finančne obveznosti poravnalo v odobrenem deležu po prejemu potrjenega računa oziroma situacije, ki jo upravičencu izstavi izvajalec gradnje. V obravnavanem primeru pa ni šlo za sofinanciranje gradnje po situacijah ali računih, temveč za odplačevanje posojila za izgrajeno čistilno napravo Hodoš. Iz pogodbe sklenjene med Občino Hodoš in izvajalcem A. d.d. je namreč razvidno, da bo izvajalec občini do pridobitve finančnih sredstev kreditiral njen delež stroškov. To izhaja tudi iz dopisa občine z dne 13. 4. 2015, v katerem se navaja, da občina ne bo mogla poravnavati kredita. Iz dokumentov je tudi razvidno, da se je gradnja začela že dne 29. 11. 1998 ter da so obveznosti občine na dan 10. 10. 2000 iz tega naslova znašale 19,214.098,85 SIT. Vse navedeno potrjuje, da je izvajalec Občini Hodoš dal kredit za plačilo obveznosti. Javni razpis pa se nanaša na sofinanciranje izgradnje projektov, ki šele bodo realizirani po razpisu, ne pa za sofinanciranje plačil zapadlih obveznosti po kreditnih pogodbah. Prav tako je Javni razpis kot pogoj določal, da mora imeti občina organizirano javno službo v skladu Zakonom o gospodarskih javnih službah. Iz dopisa B. z dne 5. 5. 2009 pa izhaja, da občina še na ta dan, to je več kot 8 let po objavi razpisa, ni organizirala obvezne javne službe odvajanja in čiščenja komunalne odpadne vode. Tožeča stranka tudi ni izpolnjevala razpisnega pogoja, ki se nanaša na pripravo investicijske dokumentacije, saj je ta morala biti izdelana v skladu z Uredbo o enotni metodologiji za izdelavo programov za javna naročila investicijskega značaja.

2. Tožeča stranka v tožbi navaja, da je tožena stranka v ponovljenem postopku ponovno zavrnila njeno vlogo, pri tem pa ni sledila sodbi sodišča. Od objave razpisa do izdaje odločbe je poteklo že 14 let, v tem obdobju pa so se bistveno spremenile razmere. Čistilna naprava je še vedno v upravljanju tožeče stranke in je tudi njeno osnovno sredstvo, kar je skladno z namenom in načeli finančno tržne gospodarske upravičenosti. Tako je zaključek, da pri investiciji niso bili upoštevani kriteriji v variantah, zmoten. Ekonomska upravičenost investicije je izkazana, na kakšen način bo projekt izveden, pa je odločitev tožeče stranke, kar pa ne pomeni njene neracionalnosti. Tožeča stranka se je odločila za varianto, s katero ji bo družba A. d.d. odobrila blagovni kredit, kar pa je bistvena razlika od normalnega kredita, katerega ji izvajalec del tudi ne more dati glede na svojo dejavnost. Zato je zaključek tožene stranke, da je A. odobril kredit tožeči stranki, zmoten. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka.

3. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri svoji odločitvi in prereka navedbe tožeče stranke. Za obravnavano čistilno napravo je bilo že dne 11. 5. 2001 izdano uporabno dovoljenje, kar pomeni, da je bil objekt zgrajen že pred tem, torej tudi že pred Javnim razpisom, ki je bil objavljen dne 2. 11. 2001. Očitno pa občina svojih obveznosti do izvajalca ni poravnala in jih je želela poravnati tudi s sredstvi pridobljenimi na javnem razpisu. To izhaja tudi iz tožbenih navedb, da ji je družba A. odobrila blagovni kredit. Predmet razpisa pa je bilo sofinanciranje izgradnje objektov in naprav obveznih lokalnih javnih služb varstva okolja, ne pa odplačilo kakršnih koli kreditov, tudi blagovnih ne. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

4. Tožba ni utemeljena.

5. Sodišče ugotavlja, da je v obravnavani zadevi že odločilo s sodbo U 81/2002-12 z dne 12. 1. 2004 in sicer je tožbi ugodilo, odpravilo sklep tožene stranke z dne 15. 1. 2002 ter zadevo vrnilo v ponovni postopek, ker so bila dejstva v bistvenih točkah nepopolno ugotovljena. Toženi stranki je naložilo, da mora v ponovnem postopku ugotoviti, kdaj se je navedena investicija dejansko pričela, katere faze te investicije so bile izvedene pred objavo Javnega razpisa dne 2. 11. 2001 in tiste faze investicije izločiti iz obravnave, morala pa bo obravnavati in odločiti o prijavi glede tistih faz investicije, ki so bile izvedene po dnevu objave Javnega razpisa.

6. Sodišče kot neutemeljen zavrača tožbeni ugovor, da tožena stranka v ponovnem postopku ni ravnala v skladu z napotki sodišča v citirani sodbi.

7. Javni razpis je med drugim določal, da predmet razpisa niso faze investicije, ki so bile pričete pred dnevom, ko je ministrstvo objavilo Javni razpis v Uradnem listu, ta pa je bil objavljen dne 2. 11. 2001. V ponovljenem postopku je tožena stranka ugotovila, da je bila čistilna naprava, ki jo je tožeča stranka prijavila na Javni razpis, zgrajena že pred objavo razpisa. Navedeno potrjuje izdano uporabno dovoljenje z dne 11. 5. 2001, čemur tožeča stranka v tožbi ne ugovarja. Posledično to pomeni, da ni bil izpolnjen razpisni pogoj, saj ne samo, da je bila investicija začeta pred dnevom objave Javnega razpisa, temveč je bila celo pred tem tudi v celoti zaključena. Pri tem pa ni relevantno kako definirati način financiranja izvedenih del s strani izvajalca del, saj gre pri tem za medsebojno razmerje med tožečo stranko kot naročnikom in A. kot izvajalcem del. V bistvu to le potrjuje, da je bila investicija v času razpisa že izvedena, ne pa tudi plačana, kar pomeni, da je tožeča stranka na razpis vložila vlogo za sofinanciranje plačila zapadlih obveznosti, to pa ni bilo predmet razpisa. Že navedeno je zadostovalo za zavrnitev vloge tožeče stranke, zato tožbeni ugovor, da je pri investiciji upoštevala njeno ekonomsko upravičenost ter da je čistilna naprava njeno osnovno sredstvo, niti ni relevanten.

8. Glede na ugotovljeno dejansko stanje in materialno podlago, ki jo predstavlja Javni razpis, je sodišče zaključilo, da je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, zato je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1).

9. Odločitev o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka sama trpi stroške postopka.