Jedro

Tožnik je kršil pogodbene obveznosti, ker je odklonil opravljanje dela po pogodbi o zaposlitvi in ker kljub opozorilu direktorice na delo ni prišel. Glede na to, da je bil za podobne kršitve že predhodno pisno opozorjen (in je opozorilo prejel, preden je s kršitvami nadaljeval), mu je tožena stranka utemeljeno podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika, da se ugotovi, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov z dne 20. 8. 2010 nezakonita in da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo na delovno mesto voznik na terminalu za avtomobile, skladno z obstoječo pogodbo o zaposlitvi z dne 8. 11. 2007 ter ga za čas nezakonitega prenehanja prijaviti v socialno zavarovanje, mu za obdobje od nezakonitega prenehanja do vrnitve na delo obračunati bruto mesečna nadomestila plače, od teh plačati davke in prispevke ter tožniku izplačati neto nadomestila plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posameznega mesečnega zneska do plačila (I. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (II. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja. V pritožbi navaja, da ZDR v 1. odstavku 83. člena določa, da mora delodajalec delavca pred odpovedjo iz krivdnih razlogov pisno opozoriti na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi, če bo s kršitvami nadaljeval. Pred redno odpovedjo mora tako obstajati že vsaj ena kršitev in pisno opozorilo delavcu. Po mnenju pritožbe mora biti delavcu pisno opozorilo vročeno preden stori novo kršitev, za katero se mu nato odpove pogodba o zaposlitvi, saj se lahko le tako seznani z opozorilom delodajalca in temu ustrezno ukrepa. Delavec tako ni pisno opozorjen, če opozorila še ni prejel. Smiselno enako izhaja iz sodne prakse, da gre pri pisnem opozorilu v bistvu za preventivno ravnanje, da se lahko delavec izogne utemeljenim krivdnim odpovednim razlogom (VS RS opr. št. VIII Ips227/2005 in 294/2005). Zato je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, saj iz izpodbijane sodbe ne izhaja, da bi določbo 1. odstavka 83. člena sodišče pravilno uporabilo. Sodišče je v sodbi navedlo, da je tožnik nesprono prejel pisno opozorilo dne 13. 7. 2010, znotraj rokov, ki jih določa zakon in da tako predstavlja veljavno predpostavko za kasnejšo odpoved. Tožnik je ves čas zatrjeval, da je pisno opozorilo prejel dne 13. 7. 2010 in to šele potem, ko je odklonil delo pri toženi stranki, zato v času odklonitve dela 13. 7. 2010 za obstoj pisnega opozorila sploh še ni vedel. Sicer pa je priporočeno pošiljko s pisnim opozorilom prevzela mati tožnika in je pošiljko tožniku vročila šele popoldan istega dne. Tudi direktorica tožene stranke je izpovedala, da je tožnika klicala dne 13. 7. 2010 med 11.00 in 12.30 uro. Ker se tožniku v redni odpovedi z dne 20. 8. 2010 očita, da je dne 13. 7. 2010 odklonil opravljanje dela in ne tudi, da dne 14. 7. 2010 ni prišel na delo, je tako tožnik novo kršitev storil, še preden je bil pisno opozorjen na možnost odpovedi v primeru ponovnih kršitev. Sodišče prve stopnje je zato zmotno uporabilo določbo 1. odstavka 83. člena ZDR, ker te določbe ni razlagalo tako, da je ta procesna predpostavka izpolnjena le v primeru, če je delavec pisno opozorjen na možnost odpovedi oz. da mu je pisno opozorilo bilo vročeno in se je z njim seznanil preden je storil novo kršitev. V zvezi s pritožbenim razlogom zmotne ugotovitve dejanskega stanja pritožba tudi poudarja, da je zmoten zaključek sodišča, da bi se lahko tožnik redni odpovedi izognil tako, da bi se naslednji dan 14. 7. 2010 javil na delo in bil na razpolago toženi stranki. V zvezi s tem sodišče samo ugotavlja, da je neprihod na delo tožnika dne 14. 7. 2010 še ena kršitev. Vendar pa se tožniku v sami redni odpovedi ne očita tudi, da ni prišel na delo 14. 7. 2010, ampak da je zavrnil opravljanje dela za dne 14. 7. 2010. Niti iz obrazložitve odpovedi, niti iz vabila na zagovor s pisno obdolžitvijo ne izhaja kaj drugega, kot da bi naj šlo za delo dne 14. 7. 2010 oz. da tožnik ni prišel na delo tega dne. S tem bi se tožnik, ko bi na delo vseeno prišel izognil le kršitvi dne 14. 7. 2010, ne pa tudi odklonitvi dela dne 13. 7. 2010. Kot je izpovedala zakonita zastopnica tožene stranke dobijo iz L. plan za naslednji dan okrog 11. ure in istega dne pokliče delavce in jih razporedi na delo. V konkretnem primeru se je za delo na dan 14. 7. 2010 delavce razporejalo 13. 7. 2010, ter je po odklonitvi tožnika na to delo razporedila drugega delavca. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in toženi stranki naloži v plačilo stroške postopka tožnika na prvi in drugi stopnji, vse v roku 8 dni, po tem z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Priglasil je stroške pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 in naslednji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, tudi ne tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje ter na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Iz dokaznega postopka pred sodiščem prve stopnje izhaja, da je tožena stranka tožniku dne 20. 8. 2010 podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto voznik na terminalu za avtomobile, ker je kršil 8. in 11. člen pogodbe o zaposlitvi in 31., 32. in 34. člen ZDR s tem, ko je zavrnil opravljanje del, določenih s pogodbo o zaposlitvi. Tožena stranka je tožniku dne 13. 7. 2010 vročila opozorilo o neizpolnjevanju obveznosti in možnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi v primeru ponovne kršitve. V opozorilu je tožena stranka navedla, da je tožnik dne 23. 6. 2010 kršil svoje pogodbene obveznosti ter zakonsko določene delovne obveznosti s tem, ko je zavrnil opravljanje dela „premik vozil na območju L. d.d.“. Sodišče prve stopnje je v okviru formalnega preizkusa redne odpovedi najprej presojalo ali je bilo pisno opozorilo, ki ga je tožena stranka izdala tožniku dne 9. 7. 2010 (vročila dne 13. 7. 2010), v skladu s 1. odstavkom 83. člena ZDR, vsebinsko utemeljeno in ali je s tem podana predpostavka zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je na podlagi zaslišanja tožnika, obeh direktorjev tožene stranke (V.P. in M.M.) zaključilo, da je tožnik kršil pogodbene obveznosti, ko je dne 23. 6. 2010 odklonil opravljanje dela „premiki vozil po območju L.“ in ker dne 24. 6. 2010 na delo ni prišel, kljub opozorilu direktorice V.P., da je dolžan delo opravljati po pogodbi o zaposlitvi. S tem je tožnik kršil 3. in 11. člen pogodbe o zaposlitvi in 31., 32. in 34. člen ZDR.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka tožniku dne 13. 7. 2010 vročila opozorilo po 1. odstavku 83. člena ZDR in ker je tožnik dne 13. 7. 2010 ponovno zavrnil opravljanje del premika vozil po območju L.K. je podan utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Vrhovno sodišče RS je v sodbah opr. št. VIII Ips 227/2005 z dne 8. 10. 2005 in VIII Ips 294/2005 z dne 6. 12. 2005 zapisalo: „pisno opozorilo, ki je predmet tega spora, ureja ZDR v 1. odstavku 83. člena zgolj v zvezi z redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Določa, da mora delodajalec pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga pisno opozoriti delavca na izpolnjevanja obveznosti in možnost odpovedi v primeru ponovne kršitve. Takšno opozorilo je torej opredeljeno zgolj kot pogoj za (kasnejšo) podano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, v kolikor bo delavec ponavljal kršitve. Upoštevaje odvisnost položaja delavca, ki izhaja iz definicije delovnega razmerja (4. člen ZDR), gre v bistvu za preventivno ravnanje, da se lahko delavec izogne utemeljenim krivdnim odpovednim razlogom.

Pritožba sicer opozarja, da je direktorica tožene stranke tožnika poklicala dne 13. 7. 2010 med 11. in 11.30 uro in da je tožnik že zavrnil opravljanje dela „premik vozil po območju L.K. d.d.“, medtem ko je tožnik opozorilo o neizpolnjevanju obveznosti z dne 9. 7. 2010 prejel šele v popoldanskem času dne 13. 7. 2010. Vendar pa navedeno ne vpliva na zakonitost odločitve sodišča prve stopnje, glede na navedene sodbe Vrhovnega sodišča. Opozorilo je torej tožnik nesporno prejel dne 13. 7. 2010 in je bil seznanjen s tem, da lahko delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi, če bo ponovno kršil delovne obveznosti. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnik še imel možnost, da bi toženo stranko obvestil, da bo delo dne 14. 7. 2010, kljub predhodni odklonitvi opravil. V kolikor bi tožnik glede na prejeto opozorilo poskušal preprečiti posledice, na katere je bil opozorjen v opozorilu in bi torej prišel na delo 14. 7. 2010 bi se lahko naknadno skliceval, da je storil vse, da do posledic, na katere je bil opozorjen v opozorilu z dne 9. 7. 2010 (prejetim 13. 7. 2010), ne bi prišlo. Tožnik ni z nobenim dejanjem poskušal preprečiti nastanek posledic, na katere je bil opozorjen z opozorilom in tega tekom postopka tudi zatrjeval, zato je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Tožnik tudi ni zatrjeval, da bi ravnal drugače in ne bi odklonil dela, ki mu ga je odredila direktorica tožene stranke dne 13. 7. 2010, v kolikor bi bil pravočasno seznanjen s posledicami ponovne kršitve. Navsezadnje bi se tožnik lahko tudi naslednjega dne 14. 7. 2010 s toženo stranko dogovoril, da bo delo opravil. Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem individualnem delovnem sporu niso odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP) in prav tako tožeča stranka ne navaja nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko omajala izpodbijano sodbo in ker niso podane kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP) je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožnik sam nosi stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspel (1. odstavek 165. člena ZPP v povezavi s 154. členom ZPP).