Jedro

Kot je obrazložilo sodišče prve stopnje v 13. točki izpodbijane sodbe, se je za preklic pogojne obsodbe odločilo zaradi obsojenčevega odnosa do plačila obveznosti oškodovancema, njegove pasivnosti ter ugotovitve, da kljub opozorilu možnosti preklica pogojne obsodbe do sedaj oškodovancema niti deloma ni poravnal dolgovanega zneska in ga niti ne namerava, niti ni poskušal stopiti z njima v stik. Pritožbeno sodišče nasprotno ocenjuje, da pasivnost obsojenca, opozorilo o možnosti preklica obsodbe ter okoliščina, da ni stopil v stik z oškodovancema za preklic pogojne obsodbe, niso odločilne okoliščine. Odločilna je okoliščina, ki izhaja iz pravilno ugotovljenih dejstev, da obsojenec ni mogel izpolniti posebnega pogoja zaradi objektivnih ovir.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se obsojenemu R.J. pogojna obsodba izrečena s sodbo Okrajnega sodišča v Celju, opr. št. I K 54546/2011 z dne 1.10.2013, ki je postala pravnomočna 12.10.2013, ne prekliče in se postopek za preklic pogojne obsodbe ustavi.

Stroški postopka za preklic pogojne obsodbe bremenijo proračun.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje obsojenemu R.J. preklicalo pogojno obsodbo, ki mu je bila izrečena s pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Celju, opr. št. I K 54546/2011 z dne 1.10.2013 in mu izreklo kazen osem mesecev zapora. Glede stroškov kazenskega postopka je odločilo, da jih je obsojenec, na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) dolžan plačati in sicer stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in sodno takso, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe.

Proti taki sodbi je vložil pritožbo obsojenec, smiselno zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču ravno tako smiselno predlaga, da pritožbi ugodi in izrečene pogojne obsodbe ne prekliče ter postopek za preklic pogojne obsodbe ustavi.

Višje sodišče v Kopru je kot pristojno za sojenje v tej zadevi odločalo o predmetni pritožbi na podlagi sklepa podpredsednice Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. Su 1490/2016 z dne 8.8.2016. Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, kar izhaja iz točke 10 izpodbijane sodbe, da je obsojenec oziroma njegova družina po pravnomočnosti sodbe prejemala določeni denarni dohodek, in sicer je od 1.3.2014 do 31.5.2014 obsojenec prejemal denarno socialno pomoč v višini 386,48 EUR, od 1.7.2014 do 30.6.2014 otroški dodatek v višini 114,31 EUR, od 30.10.2013 do 31.12.2015 je prejemal tudi mesečna denarna nakazila od Ministrstva za obrambo, skupaj je v tem obdobju prejel 6.797,59 EUR neto. Ugotovilo je nadalje, da je obsojenec od 1.9.2015 zaposlen in da njegova plača znaša 720,00 EUR. Sodišče prve stopnje je še ugotovilo, da so proti obsojencu v teku številni izvršilni postopki. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje zaključilo, da je obsojenec imel možnost vsaj deloma izpolniti dodatna pogoja, ki so mu bila izrečena v pravnomočni sodbi I K 54546/2011 z dne 1.10.2014. Ta zaključek je utemeljilo z oceno, da tudi izvršilni postopki obsojencu niso onemogočali, da bi poskušal vsaj delno izpolniti dolg do obeh oškodovancev, saj Zakon o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) v 101. členu določa prejemke, ki so izvzeti iz izvršbe, kamor spada tudi denarna socialna pomoč in otroški dodatek, medtem ko 102. člen ZIZ določa omejitve izvršbe na dolžnikove denarne prejemke in sicer je izvršba omejena na 76% bruto minimalne plače, razen v primeru preživninskih terjatev, ko je omejena na 50%, kar pomeni, da so kljub izvršilnim postopkom obsojencu mesečno ostajala določena denarna sredstva, od katerih bi lahko z manjšimi poplačili izpolnjeval svoje obveznosti. Po oceni sodišča prve stopnje izvršilni postopki niso onemogočali obsojencu, da poskuša stopiti v stik z oškodovancema in se vsaj poskuša dogovoriti o možnostih in načinu poplačila svojih obveznosti, česar pa tudi ni storil. Pritožnik pravilno opozarja, da je zaključek sodišča prve stopnje zmoten, saj posebnega pogoja v izrečeni pogojni obsodbi ni mogel izpolniti zaradi objektivnih ovir. Stališče kot izhaja iz izpodbijane sodbe, da bi moral obsojenec od zneskov, ki jih je prejemal iz naslova socialne pomoči in otroškega dodatka nameniti za plačilo naloženih obveznosti po pogojni obsodbi, je nevzdržno. Enako velja za oceno, da so „določena denarna sredstva“, kot to navaja sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, ki so izvzeta iz izvršbe na podlagi 102. člena ZIZ, lahko bila podlaga za plačilo naloženih obveznosti. Res je, da je bil obsojenec od 1.9.2015 dalje zaposlen, vendar je v pritožbi izkazal, da plače ni prejemal in je bil prisiljen zoper delodajalca vložiti izvršbo.

Kot je obrazložilo sodišče prve stopnje v 13. točki izpodbijane sodbe, se je za preklic pogojne obsodbe odločilo zaradi obsojenčevega odnosa do plačila obveznosti oškodovancema, njegove pasivnosti ter ugotovitve, da kljub opozorilu možnosti preklica pogojne obsodbe do sedaj oškodovancema niti deloma ni poravnal dolgovanega zneska in ga niti ne namerava, niti ni poskušal stopiti z njima v stik. Pritožbeno sodišče nasprotno ocenjuje, da pasivnost obsojenca, opozorilo o možnosti preklica obsodbe ter okoliščina, da ni stopil v stik z oškodovancema za preklic pogojne obsodbe, niso odločilne okoliščine. Odločilna je okoliščina, ki izhaja iz pravilno ugotovljenih dejstev, da obsojenec ni mogel izpolniti posebnega pogoja zaradi objektivnih ovir.

V obravnavanem primeru gre za postopek preklica pogojne obsodbe po izteku preizkusne dobe in ni več mogoče odločati na vse načine, ki so predvideni v 61. členu KZ-1. Pritožbeno sodišče je zato izpodbijano sodbo spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe, saj je ugotovilo, da ni podlage za nobeno od drugih odločb navedenih v četrtem odstavku 506. člena ZKP. Glede na navedeno stroški postopka bremenijo proračun.