Jedro

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov sklepalo, da tožeča stranka ni dokazala, da je v posledici ravnanja tožene stranke na strani tožeče stranke prišlo do odpovedi poslovnih sodelovanj z njenimi komitenti, v posledici česar ni mogla izpolniti svoje obveznosti sklenjene sodne poravnave. Takšne dokazne ocene ni mogoče izpodbiti zgolj s pritožbenim sklicevanjem na objektivni učinek objavljenega časopisnega članka, ki naj bi škodil tožeči stranki. Na osnovi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje zato pravilno sklepalo, da tožeča stranka ni dokazala zatrjevanega zvijačnega ravnanja tožene stranke ob sklenitvi sodne poravnave.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v delu, ki se nanaša na odločitev o stroških postopka, spremeni tako, da se zahtevek tožene stranke za povrnitev stroškov postopka nad zneskom 3.606,84 EUR zavrne.

V preostalem delu se pritožba zavrne in se nespremenjeni del prvostopenjske sodbe potrdi.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v petnajstih dneh povrniti 1.339,20 EUR stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na razveljavitev sodne poravnave, ki sta jo pravdni stranki sklenili pri Okrožnem sodišču v Murski Soboti, pod opr. št. Pg 91/2009 dne 01. 10. 2009. Tožeči stranki je naložilo tudi povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 5.250,84 EUR.

V pritožbenem roku je pritožbo zoper prvostopenjsko sodbo vložila tožeča stranka in smiselno uveljavljala zmotno uporabo materialnega prava ter nepravilno ugotovitev dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodi in toženi stranki naloži plačilo pritožbenih stroškov tožeče stranke, podrejeno temu pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi.

V pritožbenem postopku je o utemeljenosti pritožbe kot stvarno pristojno odločalo Višje sodišče v Ljubljani na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije št. Su 72/2011-34 z dne 23. 03. 20011. Pritožba je delno utemeljena, zgolj v delu, ki se nanaša na odločitev o stroških postopka, v preostalem delu pa je neutemeljena.

Tožeča stranka je s tožbo utemeljevala zahtevek na razveljavitev sklenjene sodne poravnave na dejanskih predpostavkah iz 1. in 3. točke 2. odstavka 392. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list št. 26/99-45/08 – v nadaljevanju ZPP).

Neutemeljena je pritožba v delu, v katerem izpodbija ugotovitve prvostopenjskega sodišča o nedokazanosti dejanske predpostavke iz 3. točke 2. odstavka 392. člena ZPP. Tožeča stranka se je v tožbi sklicevala na razlog iz 3. točke 2. odstavka 392. člena ZPP, češ da tožečo stranko pri sklepanju poravnave ni zastopal zakoniti zastopnik. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi na podlagi dejanske ugotovitve, da je sodno poravnavo v imenu sedaj tožeče stranke podpisal tudi prisotni pooblaščenec odvetnik C. L., pravilno sklepalo, da ni podana očitana procesna kršitev, kot jo je zatrjevala tožeča stranka v tožbi. Protispisne pa so pritožbene navedbe, da navedeni pooblaščenec sedaj tožeče stranke ni imel posebnega pooblastila za sklenitev sodne poravnave. Po eni strani je takšno pooblastilo odvetniku zaobsežno že v splošnem pooblastilu v smislu 1. odstavka 95. člena ZPP. Po drugi strani pa je pooblastilo za sklenitev sodne poravnave celo izrecno opredeljeno v pisnem pooblastilu, ki je priloženo pod prilogo B 1 priloženega spisa Pg 91/2009 prvostopenjskega sodišča. Neutemeljena je pritožba tudi v delu, s katerim izpodbija odločitev prvostopenjskega sodišča, ko je zavrnilo razveljavitev sodne poravnave na podlagi 1. točke 2. odstavka 392. člena ZPP. Tožeča stranka se je s tem v zvezi sklicevala na zmoto oziroma zvijačno ravnanje tožene stranke pri sklenitvi sodne poravnave.

Zmota predstavlja eno izmed oblik napake volje pri sklenitvi pravnega posla, katerega predpostavka je ustrezna izjava volje. Zmota predstavlja neskladje med izjavljeno in pravo vsebino volje. Tožeča stranka ni zatrjevala, da z njene strani izražena volja pri sklenitvi sodne poravnave ni bila skladna s pravo vsebino njene volje. Tožeča stranka v pritožbi ne izpodbija dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da je bil ob sklenitvi sodne poravnave namen pravdnih strank prodaja nepremičnine tožeči stranki za dogovorjeno ceno. Takšne ugotovitve zato izključujejo institut zmote na strani tožeče stranke pri sklenitvi sodne poravnave.

Tožeča stranka pa v pritožbi ponavlja trditve, ki se nanašajo na zvijačno ravnanje tožene stranke, ki naj bi bilo v tem, da naj bi z nedopustnim ravnanjem po sklenitvi sodne poravnave v danem intervjuju za časopisni članek diskreditiral zakonitega zastopnika tožeče stranke in samo tožečo stranko. Tožeča stranka je konstrukcijo zvijačnega ravnanja tožene stranke pri sklenitvi poravnave temeljila na trditvi, da naj bi bil že ob sklenitvi sodne poravnave namen tožene stranke, da bo po sklenitvi sodne poravnave onemogočila toženi stranki izpolnitev njene obveznosti iz sklenjene poravnave, s čimer bi tožena stranka pridobila izvršilni naslov za prevzem sporne nepremičnine v posest. Dejanska podlaga takšnega utemeljevanja zvijačnega ravnanja tožene stranke je torej v izkazani vzročni zvezi med protipravnim ravnanjem tožene stranke in nemožnostjo izpolnitve obveznosti tožeče stranke iz sklenjene prisilne poravnave. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov sklepalo, da tožeča stranka ni dokazala, da je v posledici ravnanja tožene stranke na strani tožeče stranke prišlo do odpovedi poslovnih sodelovanj z njenimi komitenti, v posledici česar ni mogla izpolniti svoje obveznosti sklenjene sodne poravnave. Takšne dokazne ocene ni mogoče izpodbiti zgolj s pritožbenim sklicevanjem na objektivni učinek objavljenega časopisnega članka, ki naj bi škodil tožeči stranki. Na osnovi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje zato pravilno sklepalo, da tožeča stranka ni dokazala zatrjevanega zvijačnega ravnanja tožene stranke ob sklenitvi sodne poravnave. Ker pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe ni ugotovilo drugih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

Delno pa je utemeljena pritožba v delu, ki se nanaša na odločitev prvostopenjskega sodišča o stroških pravdnega postopka. Tožeča stranka sicer konkretizirano napada zgolj odmero stroškov, ki se nanašajo na zastopanje tožene stranke na glavni obravnavi dne 29. 10. 2010. Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje na zahtevek za povrnitev stroškov v smislu 3. odstavka 156. člena ZPP, saj je bila tožena stranka na naroku 29. 10. 2010 zastopana preko svojega pooblaščenca. Res pa je, da je sodišče prve stopnje toženi stranki materialnopravno zmotno priznalo kot potrebne pravdne stroške dvakratni znesek nagrade za narok v višini 1.370,00 EUR. Z uveljavitvijo Zakona o odvetniški tarifi je bil namreč uveljavljen sistem nagrajevanja odvetniških storitev, ki določa plačilo ene nagrade za opravo določenega sklopa enakovrstnih storitev v isti zadevi, med drugim tudi nagrado za narok, ki predstavlja nagrado za udeležbo na vseh narokih v konkretnem postopku (tarifna št. 3102). Ob pravilni uporabi materialnega prava je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ugodilo in odločitev o stroških postopka spremenilo tako, da je odmerjene pravdne stroške, ki jih mora tožeča stranka povrniti toženi stranki znižalo za znesek 1.370,00 EUR, povečan za 20% DDV.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odstavka 165. in 1. odstavka 154. člena ZPP. Ker je tožeča stranka s pritožbo uspela le v neznatnem delu, je dolžna povrniti nastale stroške toženi stranki v zvezi z vloženim odgovorom na pritožbo – tar. št. 3210 (1.096,00 EUR) in pavšalni znesek po tar. št. 6002 (20,00 EUR), skupaj 1.116,00 EUR, povečano za 20% DDV.