Jedro

Toženec tožniku neutemeljeno očita neskrbnost v zvezi s hrambo podatkov. Le zato, ker tožnik z določenimi listinami, na katere se sklicuje toženec, ne razpolaga, ne pomeni, da se mu zavarovalna doba za sporno leto ne bi mogla priznati. Kot je pojasnil izvedenec, je podatke o obračunu in plačilu prispevkov moč razbrati iz bilance stanja in izkaza uspeha. Tega ne spremeni dejstvo, da je bil tožnik sam zavezan plačevati prispevke, kot to kot bistveno izpostavlja toženec. Toženec tako s sklicevanjem na obveznost plačila prispevkov (6. člen ZPIZ‑2) neuspešno poskuša nasprotovati sprejeti odločitvi sodišča prve stopnje, saj je zaključek, da so bili prispevki obračunani in plačani, dokazno podprt z mnenjem izvedenca finančne stroke.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi toženca št. zadeve: ... z dne 8. 10. 2020 in št. zadeve: ... z dne 24. 12. 2019 ter zadevo vrnilo tožencu v ponovno upravno odločanje.

2. Zoper sodbo se pritožuje toženec iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodni izvedenec potrdil, da je bil tožnik od 1. 1. 1991 do 31. 12. 1991 vključen v obvezno zavarovanje kot družbenik in direktor družbe A. d. o. o., B., s podlago zavarovanja 40, in da je bil edini zaposlen. Ta ugotovitev je ključna, saj za zavarovance, ki so sami zavezanci za obračun in plačilo prispevkov velja, da se obdobja zavarovanja v zavarovalno dobo upošteva pod pogojem plačila prispevkov. Iz načela obveznosti zavarovanja in obveznosti plačevanja prispevkov izhaja načelo v petem odstavku 6. člena ZPIZ-2, da so pravice iz obveznega zavarovanja sorazmerne zavarovančevi plači ali drugim dohodkom in vplačanim prispevkom, če zakon ne določa drugače. Načelo upoštevanja zavarovanja v zavarovalno dobo pod pogojem plačila prispevkov velja absolutno za zavarovance, ki so zavezani za obračun in plačilo prispevkov. Tožnik je bil, glede na status lastništva in poslovodenja družbe, zavezanec za plačilo. To pomeni, da je bil sam dolžan obračunati in izplačevati prispevke ter podatke sam posredovati na predpisanih obrazcih, dolžan pa je bil tudi skrbeti za hrambo podatkov. Svoja zatrjevanja bi moral dokazovati z listinami, ki so trajne narave in iz katerih bi bilo mogoče ugotoviti dejansko plačilo prispevkov, kot na primer virmanski nalog, REK obrazce, obrazec M-4. Tožnik ni predložil nobenega verodostojnega dokaza za svoje trditve. Na podlagi podatkov bilance stanja in bilance uspeha iz trimesečnega poročila za leto 1991 družbe A. d. o. o. ni mogoče ugotoviti dejanskega plačila prispevka za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, niti višine osnove zavarovanja v spornem obdobju. Predložene bilance so le podatki za pravno osebo. Iz bilance uspeha konkretno plačilo prispevka za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ni razvidno. Tožnikova bilanca tudi ni bila revidirana. Izvedenec je potrdil, da bilanca stanja in izkaz uspeha nimata neposredne povezave z obračunom in plačilom prispevka za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Iz bilanc ni mogoče z gotovostjo ugotoviti plačila prispevka za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Sodni izvedenec je izpovedal, da ne more ugotoviti vzroka za odprte obveznosti iz bilance stanja. Po takrat veljavnem Zakonu o računovodstvu je bil tožnik dolžan trajno hraniti letne obračune knjiženja, plačilne liste. Priča C. C. je izpovedala, da iz bilance uspeha ni razviden konkreten znesek plačanega prispevka za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, razvidni so le stroški dela. Če bi tožnik plačal prispevek, bi bil izpolnjen tudi obrazec M-4. Tožnik niti s sodnim izvedencem ni dokazal, da je dejansko plačal prispevke, prav tako ni ugotovljena osnova od katere naj bi bil plačan prispevek za pokojninsko in invalidsko zavarovanje.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. Po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna.

6. Predmet sodne presoje je pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca z dne 8. 10. 2020 v zvezi s prvostopenjsko odločbo z dne 24. 12. 2019. Z dokončno odločbo z dne 8. 10. 2020 je toženec po pritožbi tožnika odločbo z dne 24. 12. 2019 odpravil in odločil, da ima tožnik pravico do izplačila 20 % starostne pokojnine v znesku 248,65 EUR na mesec od 28. 11. 2019 dalje, da od 1. 12. 2019 dalje znaša 20 % starostne pokojnine 252,38 EUR na mesec, da se od 1. 1. 2020 dalje tožniku izplačuje 40 % starostne pokojnine kot akontacija v znesku 520,91 EUR na mesec, ter da se del starostne pokojnine izplačuje do prenehanja obveznega zavarovanja s polnim delovnim oziroma zavarovalnim časom.

7. Pritožbeno sodišče v zadevi odloča drugič. S sodbo Psp 67/2022 je ugodilo pritožbi tožnika in prvostopenjsko sodbo V Ps 956/2020 razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Presodilo je, da je bilo dejansko stanje glede vprašanja, ali se obdobje od 1. 1. 1991 do 31. 12. 1991 upošteva v zavarovalno dobo, nepopolno ugotovljeno in posledično zmotno uporabljeno materialno pravo. Sodišču prve stopnje je zato naložilo, naj v ponovljenem sojenju zasliši pričo C. C. in tožnika, zlasti glede vprašanja, na kakšni podlagi naj bi bil tožnik v spornem obdobju zavarovan ter kako je potekalo plačevanje prispevkov.

8. Sodišče prve stopnje se sklicuje na stališče Vrhovnega sodišča RS1, da ugotavljanje zavarovalne podlage v postopku, kjer se presoja pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca o pravici do izplačila dela starostne pokojnine, ne more biti predmet sodne presoje. To pomeni, da drugačne zavarovalne podlage kot je ugotovljena v matični evidenci do dneva izdaje dokončne odločbe z dne 8. 10. 2020, ni mogoče ugotavljati. Tožnik je bil v spornem obdobju v obvezno zavarovanje vključen s podlago zavarovanja 40, tj. kot družbenik in direktor. Sporno ostaja le, ali je imel tožnik obveznosti iz naslova prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, za obdobje od 1. 1. 1991 do 31. 12. 1991, poravnane.

9. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2) v prvem odstavku 133. člena določa, da se v zavarovalno dobo štejejo obdobja zavarovanja, če so bili za ta obdobja plačani predpisani prispevki.2

10. Sodišče prve stopnje je v okviru dokaznega postopka pridobilo izvedensko mnenje sodnega izvedenca finančne stroke, ki je preučil listinsko dokumentacijo v spisu ter odgovoril na vprašanja sodišča kot tudi na pripombe podane na izvedensko mnenje. Z zaslišanjem izvedenca je sodišče ugotovilo, da so bili prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje v spornem obdobju obračunani in tudi plačani. V mnenju je izvedenec upošteval podatke iz bilance stanja in izkaza uspeha za leto 1991. 11. Ne drži pritožbeni očitek, da na podlagi teh podatkov ni mogoče ugotoviti dejanskega plačila prispevka za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, niti višine osnove zavarovanja v spornem obdobju. Izvedenec je pojasnil, da iz letnega izkaza uspeha za leto 1991 izhaja, da so bili prispevki obračunani, in sicer v znesku 80.000 din. Prav zato, ker je bil tožnik edini zaposleni v družbi, je izvedenec lahko ocenil, da so bili prispevki z gotovostjo tudi plačani. Če bi bila v družbi zaposlena dva, izvedenec takšnega sklepa ne bi mogel narediti. Pojasnil je, da neto plačo in prispevke družba knjiži kot svoj strošek poslovanja, ki je prikazan v izkazu uspeha. Da so bili obračunani prispevki tudi plačani izhaja iz izkaza bilance stanja, kjer so obveznosti za davke, prispevke in dajatve izkazane v višini 3.000 din. Ker so bile obveznosti v višini 2.000 din odprte že na dan 1. 1. 1991, je izvedenec zaključil, da je bilo plačilo prispevkov izvedeno v višini 79.000 din. Tudi priča C. C., ki je bila zaposlena na SDK in zadolžena za izvajanje plačilnega prometa in za nadzor za izplačilo davkov in prispevkov za družbo A., d. o. o., je potrdila, da so morali biti prispevki plačani, ker družba v letu 1991 ni imela finančnih težav in zagotovo ni imela blokade na računu.

12. Izvedenec je tako pojasnil, da je z medsebojno povezavo izkaza uspeha in bilance stanja možno ugotoviti kolikšna je višina obračunanih prispevkov in kolikšna višina je bila dejansko plačana. Res je izvedenec potrdil, da bilanca stanja in izkaz poslovnega izida nimata neposredne povezave z obračunom in plačilom prispevkov, vendar pa je prepričljivo obrazložil, da se iz njih da razbrati dejanski obračun in plačilo. Dodatno je priča C. C. potrdila, da je konkreten znesek obračunanega prispevka za pokojninsko in invalidsko zavarovanje možno izračunati po stopnji prispevka, čeprav za posamični mesec ni razviden. Zaključka, da so bili prispevki dejansko plačani, ne omaja niti dejstvo, da izvedenec ni znal pojasniti zakaj so se obveznosti v letu 1991 povečale za 1.000 din.

13. Toženec v tem primeru tožniku neutemeljeno očita neskrbnost v zvezi s hrambo podatkov. Le zato, ker tožnik z določenimi listinami, na katere se sklicuje toženec, ne razpolaga, ne pomeni, da se mu zavarovalna doba za sporno leto ne bi mogla priznati. Kot je pojasnil izvedenec je podatke o obračunu in plačilu prispevkov moč razbrati iz bilance stanja in izkaza uspeha. Tega ne spremeni dejstvo, da je bil tožnik sam zavezan plačevati prispevke, kot to kot bistveno, izpostavlja toženec. Toženec tako s sklicevanjem na obveznost plačila prispevkov (6. člen ZPIZ‑2) neuspešno poskuša nasprotovati sprejeti odločitvi sodišča prve stopnje, saj je zaključek, da so bili prispevki obračunani in plačani, dokazno podprt z mnenjem izvedenca finančne stroke.

14. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da se mora starostno pokojnino (20 % oziroma 40 %) ponovno odmeriti tako, da se v zavarovalno oziroma pokojninsko dobo upošteva tudi obdobje od 1. 1. 1991 do 31. 12. 1991. Zato je sodišče tožbenemu zahtevku utemeljeno ugodilo in izpodbijani upravni odločbi toženca odpravilo ter zadevo, skladno s 1. alinejo prvega odstavka 82. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS‑1), vrnilo tožencu v ponovno upravno odločanje.

15. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

1 Ki izhaja iz sklepa Vrhovnega sodišča RS VIII SM 2/2022 z dne 17. 1. 2023. 2 Enako je bilo določeno v 191. členu ZPIZ-1 in v tretjem odstavku 202. člena ZPIZ-92.