Jedro

Pojem velike nehvaležnosti iz pravnega pravila paragrafa 948 bivšega Občnega državljanskega zakonika je pravni standard, torej nedoločen pravni pojem. Kriterije in merila za napolnitev takega pojma določa sodna praksa, ki v vsakem primeru posebej ugotavlja, ali določeno ravnanje ustreza pravnemu standardu. V obravnavani pravdni zadevi sta nižji sodišči ugotovili, da toženec ni naredil ničesar, kar bi lahko predstavljalo veliko nehvaležnost. Samo sodelovanje v prepiru ni tako ravnanje.

Golo dejstvo, da je toženec odšel od doma, samo po sebi ne more predstavljati velike nehvaležnosti, kot meni tožnik v reviziji, saj je bilo zanesljivo ugotovljeno, da je toženec odšel zaradi s tožnikove strani povzročenih nevzdržnih razmer.

Druga podlaga tožnikovega tožbenega zahtevka je bila trditev o njegovih pričakovanjih ob sklenitvi darilne pogodbe, da bosta s tožencem skupaj živela in gospodarila, ki pa da so se zaradi toženčeve odselitve izjalovila. Teh trditev tožnik v postopku na prvi stopnji ni podrobneje utemeljeval. Na njegove pritožbene trditve o izjalovljenih pričakovanjih je zato tudi sodišče druge stopnje lahko le na kratko odgovorilo, da ni mogoče govoriti o izjalovitvi darovalčevega motiva oziroma o odpadli podlagi darila, če tako stanje, ki na prvi pogled spominja na izjalovitev motiva, povzroči sam darovalec. Tako materialnopravno presojo sprejema tudi revizijsko sodišče.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za razvezo darilne pogodbe z dne 18.10.1991, s katero je tožnik tožencu podaril nerazdelno 1/2 nepremičnin v vl. št... in ... k.o... (izrek pod točko I.), nadalje za naložitev tožencu, da izstavi tako zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere bo v zemljiški knjigi vzpostavljeno prejšnje zemljiškoknjižno stanje (izrek pod točko II.) in za povrnitev tožnikovih pravdnih stroškov (izrek pod točko III.).

Odločilo je, da mora tožnik povrniti tožencu pravdne stroške ter zavrnilo tožnikov predlog za oprostitev plačila sodnih taks, ugodilo pa toženčevemu predlogu za oprostitev plačila sodnih taks. Sodišče druge stopnje je v pretežnem delu tožnikovo pritožbo zavrnilo tako, da je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje glede odločitve o glavni stvari, ugodilo pa je tožnikovi pritožbi proti stroškovni odločitvi, v tem delu odločbo sodišča prve stopnje razveljavilo in v takem obsegu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek.

Tožnik v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga ugoditev reviziji s spremembo obeh sodb sodišč druge in prve stopnje ter ugoditvijo tožbenemu zahtevku ali pa z razveljavitvijo obeh sodb in vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodba druge stopnje ni najbolj razumljiva, ko govori, da sprejema metodo, ki jo je uporabilo prvo sodišče, pa te metode ne obrazloži. Tožnik je že v pritožbi grajal metode prvega sodišča. To je zapisalo, da toženec ni zagrešil velike nehvaležnosti, sodišče druge stopnje pa, da toženec ni zagrešil težje oblike nehvaležnosti. Iz tega po mnenju revizije izhaja, da obe sodišči štejeta, da je toženec zagrešil vsaj določeno obliko nehvaležnosti in gre le za vprašanje ocene glede same stopnje nehvaležnosti. Tožnik trdi, da že samo dejstvo, da je toženec odšel od doma iz razlogov, na katere tožnik ni vplival, predstavlja silno težko obliko nehvaležnosti. Tožnika je najprej zapustila njegova žena in se ločila, vplivala pa je tudi na toženčev odhod in tožnik je tako ostal prepuščen sam sebi in občasni, iz usmiljenja dani pomoči sosedov. Tožnik ocenjuje kot zanj žaljive razloge sodišča druge stopnje o neživljenjskem konstruiranju dejanskih domnev v pritožbi, ki da nimajo zveze z realnostjo in izkustvenimi pravili. Nepravilni so razlogi pritožbenega sodišča, zakaj je zavrnilo v pritožbi podani predlog za zaslišanje prič. Če bi tožnik želel ugoditi zahtevam pritožbenega sodišča, bi moral povabiti priče domov, da mu dajo določena pojasnila, kar bi predstavljalo vplivanje na priče. Izpodbijana odločitev je krivična in neživljenjska, vsi sosedje se čudijo, saj tožnik zaradi take odločitve lahko postane socialni problem. Če bi tožnik res bil takšen, kot ga prikazuje toženec, sporne darilne pogodbe sploh ne bi sklenil. Tožnik je pogodbo sklenil z namenom, da mu bo toženec stal ob strani, mu nudil oporo, pomagal pri vsakodnevnem delu in gospodarskih poslih, česar tožnik ni bil več sposoben izvrševati v enaki meri kot nekoč. Zato tožnik graja pravilnost stališča sodišča druge stopnje, da ni mogoče govoriti o izjalovitvi darovalčevega motiva, češ da je tako stanje povzročil sam darovalec. Za tak zaključek v spisu ni dokazov, je pa tudi neživljenjsko, da naj bi tožnik najprej podaril nepremičnine, nato pa toženca z njegovo družino pregnal od doma. Zato izpodbijana sodba ne more in ne sme ostati v veljavi. Tožnik v reviziji ponovno prosi za oprostitev plačila sodnih taks.

Revizija je bila vročena tožencu, ki nanjo ni odgovoril in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju: ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče ugotovilo, da v postopku pred nižjima sodiščema ni prišlo do bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP. Podana tudi ni v reviziji uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP. Tožnik pri zatrjevanju, da sodba sodišča druge stopnje v povezavi s sodbo sodišča prve stopnje v delu, v katerem govorita o metodah, nista najbolj razumljivi, tudi sam ni dovolj razumljiv in konkreten. Revizijsko sodišče v tem delu razlogov pritožbene odločbe ne vidi nobene premajhne razumljivosti. V kolikor tožnik pri graji sodbe sodišča druge stopnje v delu glede zavrnitve v pritožbi podanega dokaznega predloga za zaslišanje prič meri na procesno kršitev pred pritožbenim sodiščem, je njegovo stališče nepravilno. Določba prvega odstavka 352. člena ZPP je jasna. Če pritožnik v pritožbi ponuja nove dokaze, mora navesti dejstva, ki jih želi z njimi dokazati. Zato le pavšalno predlaganje pritožbeno novih dokazov ni upoštevno. Sodišče druge stopnje je o tem navedlo obširne in pravilne razloge.

Tožnik je svoj tožbeni zahtevek za razvezo darilne pogodbe in vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja temeljil na dejanski in pravni podlagi o preklicu darila zaradi velike nehvaležnosti (pravno pravilo paragrafa 948 bivšega Občnega državljanjskega zakonika) in o naknadno izjalovljenem motivu darilne pogodbe, ki je bil podlaga tej pogodbi (prvi odstavek 51. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - Ul. SFRJ št. 29/78, 39/85, 57/89; v nadaljevanju: ZOR), zaradi česar bi imel pravico zahtevati vrnitev danega (četrti odstavek 210. člena ZOR). Nobena od navedenih trditvenih podlag ne utemeljuje tožbenega zahtevka za razvezo darilne pogodbe v točki 1, temveč le zahtevek za vrnitev darila v točki 2 tožbenega zahtevka. Ker tožnik ni niti zatrjeval razlogov za razvezo pogodbe, je v tem delu odločitev obeh nižjih sodišč že samo zaradi tega razloga materialnopravno pravilna.

Revizijsko sodišče poudarja, da revizije po izrečni določbi tretjega odstavka 385. člena ZPP ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato je revizijsko sodišče vezano na odločilne dejanske ugotovitve nižjih sodišč. V obravnavani pravdni zadevi so to naslednje ugotovitve: v času skupnega življenja na posestvu je prepire začenjal tožnik, toženec se jim je izogibal; tožnik je odklanjal toženčevo pomoč na posestvu in mu niti ni dovolil uporabljati orodja za obdelavo posestva; tudi iz tožnikove izpovedi izhaja, da je v vsem on gospodaril in najraje delal sam; tožnik je bil tisti, ki je zaradi stalnih prepirov in groženj povzročil tako nevzdržne razmere, da so se toženec z družino, pred njim pa še tožnikova žena, odselili od doma; iz same darilne pogodbe izhaja, da toženec v bodoče namerava ostati na domačiji in tam gospodariti, ko bo prišel čas za to. Navedene dejanske ugotovitve je tožnik skušal v pritožbi izpodbiti tudi s trditvami, da običajno odhajajo od doma tisti, ki povzročajo konfliktne situacije, da v primeru resne grožnje ogroženi pokliče policijo itd, vendar ni uspel. Sodišče druge stopnje takih pavšalnih trditev, kako naj bi se po tožnikovem mnenju običajno obnašali ljudje v podobnih situacijah, ni bilo dolžno upoštevati, saj so odločilne dejanske konkretne ugotovitve o ravnanju konkretnih pravdnih strank, ne pa domnevno obnašanje ljudi v podobnih situacijah. Na te tožnikove trditve je pritožbeno sodišče pravilno in tudi primerno odgovorilo, zato so revizijske trditve o žaljivih razlogih neutemeljene in nepotrebne. Tožnik še v reviziji nedovoljeno skuša izpodbiti dokazno oceno nižjih sodišč, da je bil on povzročitelj skaljenih odnosov, z nasprotnimi trditvami, da je toženec odšel od doma izključno iz razlogov, ki jih ni povzročil tožnik, pa tudi s trditvami o neživljenjskih zaključkih obeh nižjih sodišč, česar po vsem obrazloženem revizijsko sodišče ne more upoštevati. Pojem velike nehvaležnosti iz pravnega pravila paragrafa 948 bivšega Občnega državljanjskega zakonika je pravni standard, torej nedoločen pravni pojem. Kriterije in merila za napolnitev takega pojma določa sodna praksa, ki v vsakem primeru posebej ugotavlja, ali določeno ravnanje ustreza pravnemu standardu. V obravnavani pravdni zadevi sta nižji sodišči ugotovili, da toženec ni naredil ničesar, kar bi lahko predstavljalo veliko nehvaležnost. Samo sodelovanje v prepiru ni tako ravnanje. Sodna praksa se je že izrekla, da naprimer drobne obdarjenčeve žalitve, vrnjene darovalcu v medsebojnem prerekanju in izzvane s krivdnim ravnanjem darovalca, ne pomenijo velike nehvaležnosti. Tožnik v tem sporu ni zatrjeval niti takega toženčevega ravnanja. Golo dejstvo, da je toženec odšel od doma, samo po sebi ne more predstavljati velike nehvaležnosti, kot meni tožnik v reviziji, saj je bilo zanesljivo ugotovljeno, da je toženec odšel zaradi s tožnikove strani povzročenih nevzdržnih razmer. Tudi okoliščina, da naj bi tožnik sedaj ostal sam brez potrebne pomoči in prepuščen usmiljenju sosedov, na drugačno odločitev ne more vplivati. V zvezi s tem delom revizijskih trditev je potrebno opozoriti na tožnikovo jasno izpoved na obravnavi 17.11.1994, da ima svoj denar in druge pomoči ne potrebuje, tudi pomoči sosedov ne (listna št. 15 spisa).

Druga podlaga tožnikovega tožbenega zahtevka je bila trditev o njegovih pričakovanjih ob sklenitvi darilne pogodbe, da bosta s tožencem skupaj živela in gospodarila, ki pa da so se zaradi toženčeve odselitve izjalovila. Teh trditev tožnik v postopku na prvi stopnji ni podrobneje utemeljeval. Na njegove pritožbene trditve o izjalovljenih pričakovanjih je zato tudi sodišče druge stopnje lahko le na kratko odgovorilo, da ni mogoče govoriti o izjalovitvi darovalčevega motiva oziroma o odpadli podlagi darila, če tako stanje, ki na prvi pogled spominja na izjalovitev motiva, povzroči sam darovalec. Tako materialnopravno presojo sprejema tudi revizijsko sodišče. K razlogom pritožbenega sodišča o stanju, ki na prvi pogled spominja na izjalovitev motiva, pa zaradi večje jasnosti dodaja, da iz razlogov sodbe prve stopnje, ki je povzela vsebino darilne pogodbe, izhaja, da bo toženec gospodaril na domačiji, ko bo prišel čas za to. Iz prej povzete tožnikove izpovedi ne izhaja, da bi čas skupnega gospodarjenja že nastopil in se tudi zato tožnik ne more uspešno sklicevati na izjalovljeni nagib oziroma motiv darilne pogodbe.

Ker uradno upoštevni in v reviziji uveljavljani razlogi niso podani, je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP zavrnilo tožnikovo neutemeljeno revizijo. Odločitev o tožnikovih v reviziji priglašenih stroških je vsebovana v zavrnilnem delu te revizijske odločbe.

Odločitev o v reviziji ponovljenem predlogu za oprostitev plačila sodnih taks je po določbi prvega odstavka 173. člena ZPP v pristojnosti sodišča prve stopnje.