Jedro

Pritožbeno sodišče enako kot prvostopenjsko ocenjuje, da 116. člen ZPIZ-2 ni v neskladju z Ustavo Republike Slovenije. Ustavno sodišče RS je že večkrat poudarilo, da ima zakonodajalec na področju socialne varnosti, vključno z obveznim pokojninskim in invalidskim zavarovanjem široke možnosti pravnega urejanja. Tudi ob zadnji reformi sistemske ureditve obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja je imel, ne le pravico, temveč tudi dolžnost, da glede na demografske, gospodarske in javno finančne zmožnosti uredi pogoje, pod katerimi lahko uživalci pokojnin ostanejo delovno aktivni. To velja tudi za uzakonitev vsaj delne ponovne vključitve v zavarovanje tistih, ki so bili po prejšnjih predpisih že uživalci pokojninskih prejemkov, pa so še naprej opravljali gospodarsko dejavnost, ali bili delovno aktivni na kakšnem drugem pravnem temelju.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek na odpravo odločb tožene stranke št. ... z dne 6. 4. 2016 in 26. 2. 2016. Presodilo je, da sta izpodbijana upravna akta, po katerih ima tožnik od 1. 1. 2016 dalje lastnost zavarovanca iz naslova opravljanja samostojne dejavnosti po 15. členu ZPIZ-2 za 10 ur na teden, pravilna in zakonita.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Kršena so pravila postopka, ki vplivajo na pravilnost sodbe. Na obravnavi 30. 1. 2017 mu ni bilo omogočeno prebrati pripravljalne vloge, niti je ni prebral sodnik. Ni mogoče ugotoviti, ali sta bila z njo porotnika sploh seznanjena. Tožena stranka je vlogo sicer prejela, vendar se o njej ni izjasnila, saj je na obravnavi ni prebrala. Ni bil upoštevan niti predlog, da se počaka do odločitve Ustavnega sodišča. Ne strinja se s stališčem sodišča, da določbe zakona, na katere sta oprti izpodbijani odločbi, niso protiustavne. V kolikor bo ustavno sodišče ugotovilo drugače, bo to veljalo za naprej, za pravnomočno zaključene zadeve pa ne.

Dejansko stanje je napačno ugotovljeno, ker se je sodišče postavilo na stališče, da z izpodbijano odločbo ni izgubil pravice do dela pokojnine, in da je bilo o tem že odločeno s posebno odločbo. Prav odločitev o lastnosti zavarovanca ima za posledico znižanje pridobljene starostne pokojnine. Od izvzema iz zavarovanja do izdaje sporne odločitve ni prišlo do nobenih sprememb. Ves čas je in še opravlja samostojno pridobitno dejavnost in zaposluje delavce. Izguba dela pokojnine in obveznost plačevanja prispevkov je izključno posledica izpodbijanih odločb, izdanih na podlagi spremenjenega predpisa. Prepričan je, da določbe zakona o izvzemu iz zavarovanja niso protiustavne in da ima glede tega pridobljeno pravico.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnik ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Zavrnilna sodba je izdana ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu, iz razlogov kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

5. V postopku ni prišlo do procesnih kršitev iz 2. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku1 (ZPP), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, niti smiselno zatrjevane kršitve iz 1. odst. 339. člena istega zakona.

V zapisniku z dne 30. 1. 2017 (list. št. 12 - 14) sicer res ni izrecne protokolacije o čitanju pripravljalne vloge, ki jo je tožnik vložil na obravnavi (list. št. 16 - 18). Vendar to samo po sebi ne pomeni, da dokaz s to vlogo ni bil izveden, niti da tožniku ni bila dana možnost, da jo predstavi sam, kot zatrjuje v pritožbi. Iz dokaznega sklepa namreč izhaja, da so bile vpogledane in prebrane vse vloge in listine v sodnem in upravnem spisu. Takšen zapis vključuje tudi vlogo z dne 27. 1. 2017. Tožnik, ki je bil prisoten na obravnavi, zapisu ni nasprotoval ali ga prerekal. Prav opustitev te procesne aktivnosti pa je edina odločilna, da zatrjevane kršitve v pritožbenem postopku ne more uspešno uveljavljati.

6. ZPP v 286.b členu eksplicitno določa, da mora stranka kršitev postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, se lahko upoštevajo le, če jih brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti. Ker pritožnik na glavni obravnavi domnevne kršitve ni uveljavljal, čeprav bi to mogel storiti, pričakovanja da sam predstavi pripravljalno vlogo, ne more uspešno uveljavljati niti v tem pritožbenem postopku. Sicer pa že sam pravilno ugotavlja, da je sodišče v obrazložitvi sodbe zavzelo stališče do ustavne spornosti zakonske ureditve, zatrjevane v pripravljalni vlogi, le da se z njegovimi zaključki ne strinja.

7. Ni podana niti smiselno zatrjevana kršitev načela iz 4. člena ZPP, po katerem sodišče o tožbenem zahtevku odloča na podlagi ustnega, neposrednega in javnega obravnavanja zadeve. Iz obravnavnega zapisnika, ki šteje za javno listino ne izhaja, da pri obravnavanju predmetne zadeve sodnika porotnika ne bi sodelovala, in da ne bi bila seznanjena z izvedenimi dokazi, vključno s pripravljalno vlogo, predloženo na obravnavi dne 30. 1. 2017. Tudi sicer je sodbo izdal senat v skladu z 2. odst. 321. člena ZPP takoj po koncu glavne obravnave.

8. Pritožbeno sodišče nadalje zaključuje, da je v predmetni zadevi pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje, saj pravno odločilnih dejstev pritožba niti ne prereka. Ni sporno, da je tožnik od 21. 2. 2004 dalje uživalec starostne pokojnine2 (odločba), da po podatkih matične evidence od 21. 2. 2004 dalje ni bil vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, in da je imel od 1. 1. 1995 status samostojnega podjetnika s firmo A. s. p. V okoliščinah konkretnega primera sta bila po uradni dolžnosti utemeljeno izdana izpodbijana upravna akta. Zakonito je ugotovljeno, da ima tožnik od 1. 1. 2016 dalje lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz naslova opravljanja samostojne pridobitne dejavnosti za 10 ur na teden po 15. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju3 (ZPIZ-2).

9. Pravno podlago za pritožbeno rešitev zadeve predstavlja novela ZPIZ-2B4 v zvezi z novo ureditvijo dvojnega statusa uživalcev pokojnin v ZPIZ-2. Prvi odst. 37. člena ZPIZ-2B med drugim jasno določa, da lahko z dejavnostjo nadaljujejo tudi uživalci pokojnin iz 4. odst. 406. člena ZPIZ-2, ki so ob uveljavitvi zakona opravljali dejavnost, na podlagi katere bi ponovno pridobili lastnost zavarovanca pod pogojem, da v roku 30 dni ponovno vstopijo v obvezno zavarovanje skladno s 116. členom zakona za najmanj dve uri dnevno ali 10 ur tedensko od 1. 1. 2016 dalje. Za uživalce pokojnin, ki statusa niso uredili v predpisanem roku, je bil toženi zavod dolžan po uradni dolžnosti ugotoviti lastnost zavarovanca od 1 1. 2016 dalje (2. odst. 37. člena ZPIZ-2B). Prav takšen dejanski stan je po prepričljivi ugotovitvi sodišča prve stopnje in pred njim že tožene stranke, podan tudi v predmetni zadevi.

10. Pritožbeno sodišče enako kot prvostopenjsko ocenjuje, da 116. člen ZPIZ-2 ni v neskladju z Ustavo Republike Slovenije. Ustavno sodišče RS je že večkrat poudarilo, da ima zakonodajalec na področju socialne varnosti, vključno z obveznim pokojninskim in invalidskim zavarovanjem široke možnosti pravnega urejanja. Tudi ob zadnji reformi sistemske ureditve obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja je imel ne le pravico, temveč tudi dolžnost, da glede na demografske, gospodarske in javno finančne zmožnosti uredi pogoje, pod katerimi lahko uživalci pokojnin ostanejo delovno aktivni. To velja tudi za uzakonitev vsaj delne ponovne vključitve v zavarovanje tistih, ki so bili po prejšnjih predpisih že uživalci pokojninskih prejemkov, pa so še naprej opravljali gospodarsko dejavnost ali bili delovno aktivni na kakšnem drugem pravnem temelju.

11. Pritožnik sicer pravilno sklepa, da bi morebitna ustavno sodna presoja, da 116. člen ZPIZ-2 ni v skladu z ustavo, učinkovala za primere, ki tedaj še ne bodo pravnomočno rešeni. Vendar hkrati zmotno zatrjuje, da je na podlagi upravnih odločb, ki sta predmet tega sodno socialnega spora, izgubil del pokojnine. O izplačevanju sorazmernega dela starostne pokojnine od 1. 1. 2016 dalje v znesku 600,54 EUR je izdana posebna odločba št. ... z dne 29. 2. 2016 in ni predmet tega sodno socialnega spora. Ni razvidno, da bi bilo zoper navedeno odločbo uveljavljano redno pravno sredstvo v predsodnem upravnem postopku. To pa lahko pomeni le, da je odločba o izplačevanju sorazmernega dela starostne pokojnine, že pravnomočna.

12. Zaradi obrazloženega in ker preostale pritožbene navedbe, od sklicevanja na izvzem iz zavarovanja, ki ga novi ZPIZ-2 več ne pozna in nekatere druge za pritožbeno rešitev zadeve niso odločilne, je potrebno pritožbo na podlagi 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

1 Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008. 2 Na podlagi odločbe št. ... z dne 25. 5. 2004. 3 Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami. 4 Ur. l. RS, št. 102/2015 z dne 24. 12. 2015.