Jedro

Ni upravičenka do denacionalizacije oseba, ki ne izpolnjuje pogoja glede državljanstva iz 9. oziroma 12. člena ZDen.

Denacionalizacija ni pravno področje, za katerega bi Slovenija prenesla izvrševanje tega dela, svojih suverenih pravic na Evropsko skupnost, saj to področje ni zajeto v 2., 3. oz. 4. členu PES. Zato se za to področje določbe PES in drugih predpisov ES ne uporabljajo. Tudi sicer pa za odločanje glede upravičenca v denacionalizacijskih zadevah ni pravno pomembno sedanje državljanstvo, temveč državljanstvo ob podržavljenju.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 25.2.2003, s katero je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo zoper odločbo Upravne enote K. z dne 13.12.2002. S to odločbo je prvostopni organ zavrnil zahtevo za denacionalizacijo, ki se je nanašala na vl. št. 69 in 127 k.o. G., ker za vračanje tega premoženja niso izpolnjeni pogoji, določeni v 1. odstavku 9. člena in v 12. členu Zakona o denacionalizaciji (ZDen). Prejšnja lastnica tega premoženja R.O. in njena hčerka-tožnica se namreč od 9.5.1945 nista šteli za državljanki Jugoslavije oziroma Slovenije.

Sodišče prve stopnje je pritrdilo odločitvi in razlogom, ki jih je za svojo odločitev v izpodbijani odločbi navedla tožena stranka in jih v svoji sodbi ni več ponavljalo (2. odstavek 67. člena ZUS). Odločitev prvostopnega organa, ki je temeljila na presoji upravičenost do denacionalizacije po 9. in nato še po 12. členu ZDen, da niti prejšnja lastnica niti njena pravna naslednica-tožnica ne izpolnjujeta pogoja državljanstva iz 9. člena ZDen, je ocenilo za pravilno in zakonito.

Tožnica vlaga zoper navedeno sodbo pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po 72. členu ZUS in predlaga, da pritožbeno sodišče s sklepom razveljavi prvostopno sodbo in vrne zadevo prvostopnemu sodišču v ponovni postopek. Vztraja pri vseh navedbah iz pritožbe zoper prvostopno upravno odločbo in iz tožbe zoper odločbo tožene stranke. Navaja, da je tudi odločba prvostopnega sodišča nepravilna in nezakonita, ker grobo krši osnovne človekove pravice, kakor tudi, da je ZDen diskriminatoren do pripadnikov nemške manjšine, ker temelji na kolektivni krivdi in je v nasprotju s Konvencijo o varstvu človekovih pravic, ker ne zagotavlja enakosti ne glede na narodnost in izvor, državljanstvo in druge okoliščine. Kot nov pritožbeni razlog uveljavlja tudi kršitev evropskega pravnega reda oziroma kršitev prava Evropske unije. Meni, da je diskriminacija na podlagi državljanstva, ki jo je uvedel ZDen glede, od 1.5.2004 dalje v neskladju z določbami 12. člena in 17. do 22. člena Pogodbe o ustanovitvi evropske skupnosti (PES), ki je začela veljati v Sloveniji na podlagi Akta o pristopu od 1.5.2004. Določbe PES morajo organi držav članic neposredno uporabljati, kar pomeni, da ne smejo uporabljati določb nacionalnih predpisov, ki so v nasprotju s PES. Od 1.5.2004 se torej diskriminatornih določb 9. in 10. člena ZDen ne sme več uporabljati. Tožnico, ki je državljanka Republike Avstrije, ki je tudi članica ES, je treba v tem postopku obravnavati enako kot državljane Republike Slovenije.

Tožena stranka in zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopnega sodišča v obravnavanem primeru pravilna in zakonita, zanjo je prvostopno sodišče navedlo utemeljene razloge, na katere se pritožbeno sodišče, da se izogne ponavljanju, v celoti sklicuje. Glede pritožbenih navedb pa še dodaja: V 3a členu Ustave Republike Slovenije je določeno, da lahko Slovenija z mednarodno pogodbo, ki jo ratificira državni zbor z 2/3 večino glasov vseh poslancev, prenese izvrševanje dela suverenih pravic na mednarodne organizacije, ki temeljijo na spoštovanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin, demokracije in načel pravne države, ter vstopi v obrambno zvezo z državami, ki temeljijo na spoštovanju teh vrednot. Določeno je tudi, da se pravni akti in odločitve, sprejeti v okviru mednarodnih organizacij, na katere Slovenija prenese izvrševanje dela suverenih pravic, v Sloveniji uporabljajo v skladu s pravno ureditvijo teh organizacij.

Na podlagi te ustavne določbe je Republika Slovenija sklenila sporazum o članstvu v Evropski uniji, ki ga je sprejela z Zakonom o ratifikaciji MPPEU (Uradni list RS, št. 12/04 - Mednarodne pogodbe št. 3/04). Z včlanitvijo v Evropsko unijo s 1. majem 2004 je v Sloveniji začel veljati celoten pravni red Evropske unije, za področja, pri katerih je Republika Slovenija suverenost prenesla na evropsko skupnost. Ta področja pa so določena v 2. členu PES.

Po 2. členu PES je naloga skupnosti, da z vzpostavitvijo skupnega trga in ekonomske ter monetarne unije in z izvajanjem skupnih politik ali dejavnosti iz 3. in 4. člena PES v tej skupnosti spodbuja skladen, uravnotežen in trajnosten razvoj gospodarskih dejavnosti, visoko stopnjo zaposlenosti in socialne zaščite, enakost med moškimi in ženskami, trajnostno in neinflatorno rast, visoko stopnjo konkurenčnosti in konvergence ekonomskih učinkov, visoko raven varstva in izboljšanje kakovosti okolja, zvišanje ravni in kakovosti življenja ter ekonomsko in socialno kohezijo in solidarnost med državami članicami. Podrobneje so ta področja navedena v 3. in 4. členu PES. Slovenija je na Evropsko skupnost med drugim prenesla urejanje prostega pretoka blaga, storitev, ljudi in kapitala. To zajema tudi pridobivanje lastninske pravice v okviru prostega pretoka blaga storitev, oseb in kapitala.

Med področja, na katerih je Republika Slovenija prenesla svojo suverenost na Evropsko skupnost, pa ne spada denacionalizacija. ZDen namreč ne ureja prometa s podržavljenim premoženjem, prav tako ne ureja vračila podržavljenga premoženja kot splošne odškodnine in ne posega v lastninsko pravico, ampak ureja pod določenimi pogoji, predpisanimi v ZDen (eden temeljnih pogojev je jugoslovansko oziroma slovensko državljanstvo ob podržavljenju premoženja, ne pa državljanstvo ob vračanju) poseben način pridobitve latninske pravice na premoženju (ki je bilo ob uveljavitvi ZDen) družbena lastnina.

Zato se na področje vračanja premoženja po ZDen ne nanašajo določbe PES in drugih predpisov Evropske skupnosti.

ZDen je bil v Republiki Sloveniji v letu 1991 sprejet zato, da je bila ustvarjena pravna podlaga za popravo krivic v obliki vračanja premoženja, ki je bilo podržavljeno z jugoslovanskimi oziroma slovenskimi revolucionarnimi predpisi po drugi svetovni vojni, če so za to izpolnjeni z ZDen predpisani pogoji.

Eden ključnih pogojev za upravičenje do denacionalizacije je določen v 1. odstavku 9. člena ZDen, ki se glasi: "Fizične osebe iz 3., 4. in 5. člena ZDen so upavičenci, če so bile v času, ko jim je bilo premoženje podržavljeno, jugoslovasnki državljani in jim je bilo po 9.5.1945 to državljanstvo priznano z zakonom ali mednarodno pogodbo." Skladnost te določbe z Ustavo RS in mednarodnimi pogodbami in konvencijami je ocenjevalo Ustavno sodišče RS in v odločbi, opr. št. U-I-23/93 z dne 20.3.1997 (Uradni list RS, št. 23/97), ugotovilo, da določbe 1. in 2. odstavka 9. člena ter 3. odstavka 63. člena ZDen niso v naskladju z Ustavo. Ugotovilo je tudi, da uporaba določbe 2. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ (Uradni list DFJ, đt. 64/45 in Uradni list FLRJ, št. 54/46 in 105/48) v postopkih ugotavljanja državljanstva ni v neskladju z Ustavo. Svoje stališče glede ustavnosti in utemeljenosti razlikovanja po ZDen med osebami, ki so imele ob podržavljenju jugoslovansko (in slovensko) državljanstvo in jim je bilo to državljanstvo priznano po 9.5.1945, je pojasnilo zlasti v točkah 33 do 58 obrazložitve navedene svoje odločbe. Na to obrazložitev se sklicuje tudi pritožbeno sodišče v obravnavani zadevi in je na tem mestu ne ponavlja.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS tožničino pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo prvostopnega sodišča.