Jedro

Odškodninska terjatev za neizkoriščene proste dni pomeni terjatev iz delovnega razmerja, ki zastara v roku petih let. Obveznost se šteje za zapadlo od trenutka nastanka škoda, tako da tožnik zakonske zamudne obresti utemeljeno vtožuje od vrnitve z misije, na kateri ni koristil prostih dni, sodišče pa je ob upoštevanju ugovora zastaranja tožene stranke zakonske zamudne obresti pravilno dosodilo za čas od treh let pred vložitvijo tožbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (prvi odstavek 1. točke in 2. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožniku izplača neto znesek, obračunan iz bruto zneska 2.186,16 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30 7. 2006 dalje do plačila (prvi odstavek 1. točke izreka). Višji zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od glavnice 2.168,16 EUR in za plačilo obresti za čas od 1. 4. 2005 do 29. 7. 2006 je zavrnilo (drugi odstavek 1. točke izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v znesku 350,48 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do plačila (2. točka izreka).

Zoper ugodilni del takšne sodbe se tožena stranka pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008). Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da gre v tej zadevi za čisto denarno terjatev, ki jo tožnik v skladu z 204. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002, 203/2007) lahko neposredno uveljavlja pred sodiščem. Sodišče prve stopnje je namreč navedlo, da je vtoževani znesek dosodilo kot nadomestilo oziroma odškodnino, zato je šlo najprej za spor o tem, ali ima tožnik pravico do nadomestila oziroma odškodnine in šele v posledici tudi za spor o višini terjatve. V 100.a členu Zakona o obrambi (ZObr-UPB1, Ur. l. RS, št. 103/2004) je predpisan postopek za uveljavljanje vseh pravic iz delovnega razmerja ter za ugovarjanje zoper vse odločitve o delavčevih pravicah, obveznostih in odgovornostih. Tožnik se je očitno zavedal, da je potrebno upoštevati postopek, določen v 100. a členu ZObr-UPB1 in je 4. 11. 2008 priporočeno po pošti na Ministrstvo za obrambo vložil zahtevo za uveljavljanje pravic iz delovnega razmerja, v kateri zahteva izplačilo zneska 3.015,44 EUR za skupno 24 neizkoriščenih dni tedenskega počitka. O tožnikovi zahtevi ni bilo odločeno v roku 60 dni, zato bi tožnik v skladu z 8. odstavkom 100. a člena ZObr-UPB1 lahko v nadaljnjih 30 dneh (to je do 3. 2. 2009) zahteval varstvo pravic pri sodišču, česar pa ni storil, saj je tožbo vložil šele 29. 7. 2009. Sodišče prve stopnje bi tožbo zato moralo zavreči. Sodišče prve stopnje navaja, da je tožniku znesek 2.186,16 EUR prisodilo kot nadomestilo oziroma odškodnino, ne da bi pri tem navedlo, na kateri pravni podlagi je tožniku prisodilo nadomestilo. Za priznanje nadomestila ni nobene podlage, sicer pa tožnik nadomestila niti ni zahteval, ampak je izrecno navedel, da zahteva odškodnino. Prav tako ni podlage za ugoditev zahtevku iz naslova odškodnine. Pri presoji, ali je podano protipravno ravnanje tožene stranke, bi sodišče poleg določbe 8. člena Pravilnika o ureditvi določenih vprašanj delovnopravnega statusa pripadnikov Slovenske vojske pri opravljanju nalog v tujini (v nadaljevanju pravilnik) moralo upoštevati še, da je bila tožniku izdana odločba, v kateri je bilo izrecno določeno, da mora pripadnik stalne sestave Slovenske vojske opravljati naloge v tujini v delovnem času in pod takimi pogoji, kot je določeno z mandatom operacije J.F. – SFOR, BIH ter pri tem spoštovati ukaze nadrejenih. V obrazložitvi te odločbe je izrecno navedeno, da v času opravljanja nalog v tujini pripadnikom stalne sestave ne pripadajo nobeni drugi dodatki in nadomestila. Tožnik je tako vedel, da bo naloge v tujini opravljal v takem delovnem času in pod takimi pogoji, kot je določeno v konkretnem mandatu za območje, kjer se opravljajo naloge. Tožnik zoper navedeno odločbo ni vložil ugovora in je tako postala dokončna in pravnomočna in zato zavezuje tudi sodišče. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je upoštevalo 5-letni zastaralni rok. Tožnik zahteva plačilo odškodnine, zato bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati zastaralni rok, ki ga za odškodninske terjatve določa 352. člen Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001, 40/2007). Tožnik je že z dnem prihoda z misije, to je 1. 4. 2005 vedel za zatrjevano škodo, kar pomeni, da je triletni zastaralni rok potekel 1. 4. 2008, zato bi sodišče prve stopnje zaradi zastaranja tožbeni zahtevek moralo zavrniti. Zmotna je tudi odločitev sodišča prve stopnje v obrestnem delu. Sporna pravica ne izhaja iz pogodbe o opravljanju nalog v tujini, ampak jo je potrebno tožniku šele priznati, zato tožena stranka ni mogla biti v zamudi, preden je bila pozvana na plačilo. Celo v primeru, če bi bil tožnikov zahtevek utemeljen, tožena stranka ne bi mogla zahtevati obresti za čas pred vložitvijo zahtevka za odškodnino. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe spremeni tako, da tožnikov zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da ga razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožba sicer uveljavlja pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, vendar pri tem ne navaja, katerih določb ZPP sodišče prve stopnje ni uporabilo, ali pa jih je uporabilo nepravilno, pa bi to lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče preizkusilo le, ali je podana katera od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, vendar takšnih kršitev ni ugotovilo.

Zmotno je pritožbeno stališče, da bi sodišče prve stopnje tožbo moralo zavreči, ker je tožnik ni vložil v roku iz osmega odstavka 100. a člena ZObr-UPB1. Tožnik je s tožbo zahteval plačilo 2.186,16 EUR iz naslova odškodnine zaradi neizrabe enega dneva počitka na teden v času opravljanja nalog v tujini v okviru operacije J.F. – SFOR, BIH. Gre za denarni zahtevek, s kakršnim se je tožnik na podlagi četrtega odstavka 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002, 103/2007) lahko obrnil neposredno na sodišče. Pri tem ni bistveno, da je tožnik pred vložitvijo tožbe na toženo stranko naslovil zahtevek za varstvo pravic. Zaradi tega zahtevka tožnik ni bil vezan na roke iz osmega odstavka 100. a člena ZObr. Ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da gre v tej zadevi najprej za spor o tem, ali ima tožnik sploh pravico do nadomestila oziroma odškodnine in šele v posledici za spor o višini terjatve. Takšno stališče bi pomenilo, da bi morala vsaka vojaška oseba, ki bi terjala plačilo negmotne ali gmotne škode, najprej vložiti zahtevo za uveljavljanje pravic iz delovnega razmerja in šele, če ne bi bil zadovoljen z odločitvijo o zahtevi, ali pa, če minister oziroma pooblaščena oseba o zahtevi ne bi odločil v predpisanem roku, bi v nadaljnjih 30 dneh lahko zahteval varstvo pravic pred pristojnim sodiščem. Za takšno sklepanje ni nobene podlage v veljavni zakonodaji. Vsak spor o odškodnini sicer pomeni odločanje tako o temelju kot o višini, vendar to ne pomeni, da se o temelju odloča v predhodnem postopku pri delodajalcu, o višini pa v sporu pred sodiščem.

Res je sicer, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi vtoževani in dosojeni znesek opredeljuje kot nadomestilo oziroma odškodnino za neizkoriščene proste dni, čeprav je tožnik naravo te terjatve opredelil kot odškodnino, kar je pravilno tudi po stališču pritožbenega sodišča. Vendar pa navedeno poimenovanje v nobenem primeru ne vpliva na tek zastaranja, kakor zmotno meni tožena stranka. Tudi odškodninska terjatev za neizkoriščene proste dneve pomeni terjatev iz delovnega razmerja v smislu določbe 206. člena ZDR, te pa zastarajo v roku petih let. Določba prvega odstavka 184. člena ZDR, da mora delodajalec škodo, ki je bila delavcu povzročena pri delu ali v zvezi z delom, povrniti po splošnih pravilih civilnega prava, ne pomeni, da se glede odškodninskih terjatev zastaranje presoja na podlagi določbe 352. člena OZ, saj je to vprašanje za vse terjatve iz delovnega razmerja urejeno v citiranem 206. členu ZDR. Določba 184. člena ZDR pomeni, da je delodajalec delavcu odgovoren za vso škodo, ki mu je nastala zaradi krivde delodajalca ali zaradi njegove objektivne odgovornosti, kakor to določajo splošna pravila civilnega prava. Zaradi navedenega je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da tožnikov zahtevek še ni zastaran, saj od nastanka škode pa do vložitve tožbe še ni poteklo pet let, tudi če bi šteli, da je škoda nastala vsakič, ko tožniku ni bil omogočen en dan tedenskega počitka. Ob vložitvi tožbe namreč še ni poteklo pet let od začetka opravljanja vojaške službe izven države.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je tožena stranka ravnala protipravno, ko tožniku ni omogočila dneva tedenskega počitka v času, ko je bil tožnik na misiji. Drugi odstavek 8. člena pravilnika namreč povsem jasno določa, da pripadniku stalne sestave Slovenske vojske v času opravljanja nalog v tujini pripada en dan tedenskega počitka, ki ga lahko izkoristi izključno na območju države, v kateri opravlja naloge. Ob ugotovitvi, da tožniku tak počitek ni bil omogočen, je sodišče prve stopnje ravnanje tožene stranke utemeljeno opredelilo kot protipravno, zaradi česar je tožena stranka tožniku dolžna plačati odškodnino za vsak neizkoriščeni prosti dan v višini vrednosti enega dne, ki jo je tožnik izračunal tako, da je mesečno plačo delil s številom 30, kar je za toženo stranko bolj ugodno, kot če bi upošteval dopustno število delovnih dni.

Zmotno je pritožbeno prepričanje, da tožnik do vtoževanega zneska ni upravičen, ker je bilo v obrazložitvi odločbe z dne 8. 7. 2005 izrecno navedeno, da tožniku v času opravljanja nalog v tujini ne pripadajo drugi dodatki in nadomestila za delo v manj ugodnem delovnem času. Tožnik ne vtožuje dodatka ali nadomestila za delo v manj ugodnem delovnem času, temveč plačilo odškodnine zaradi neizrabljenega dne tedenskega počitka, zato njegovega zahtevka ni možno zavrniti ob sklicevanju na določbe Uredbe o plačah pripadniku stalne sestave Slovenske vojske v tujini pri opravljanju obveznosti, sprejetih v mednarodnih organizacijah (Ur. l. RS, št. 25/97), saj na podlagi te uredbe ni mogoče izključiti odškodnine odgovornosti tožene stranke.

Zmotno je pritožbeno stališče, da tožena stranka ni mogla priti v zamudo, preden je bila pozvana na plačilo. V skladu s 165. členom OZ se odškodninska obveznost šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode. Navedeno pomeni, da tožnik zakonske zamudne obresti utemeljeno vtožuje od vrnitve z misije, sodišče prve stopnje pa je ob upoštevanju ugovora zastaranja, te zamudne obresti pravilno dosodilo le za čas od treh let pred vložitvijo tožbe. Res je, da glede tega vprašanja sodna praksa pritožbenega sodišča ni enotna. V sodbi opr. št. Pdp 1217/09 z dne 21. 1. 2010 je bilo glede istovrstnega zahtevka zavzeto stališče, da je tožena stranka prišla v zamudo šele potem, ko je bila pozvana k izpolnitvi obveznosti. V sodbi opr. št. Pdp 1242/2009 z dne 13. 1. 2010 pa je pritožbeno sodišče zavzelo stališče, da gre za uveljavljanje odškodnine za materialno škodo, ki se šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode. Po prepričanju razpravljajočega senata je pravilno slednje stališče, sicer pa ima tožena stranka možnost, da v takšnem primeru poda predlog za dopustitev revizije.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj je spoznalo, da niso podani razlogi, ki jih pritožba uveljavlja, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.