Jedro

V obravnavanem primeru, ko se izpodbijana odločba sklicuje na pogodbo iz leta 1984, to pomeni, da je veljavnost prehoda pravice uporabe na predmetni nepremičnini iz C. d. d. na bivšo občino Ljubljana Bežigrad treba presojati v okviru takrat veljavne pravne ureditve. Po takratni pravni ureditvi pa za veljavnost prenosa pravice uporabe vpis v zemljiško knjigo ni bil konstitutiven pogoj, kar je že večkrat poudarila tudi sodna praksa, ampak je bil mogoč prenos pravice uporabe tudi izvenknjižno. O tem vprašanju, in sicer ali je do takega prenosa na tožnico v tem postopku prišlo, kot o samostojnem vprašanju še ni bilo odločeno.

Izrek

I. Tožbi se ugodi tako, da se odločba Upravne enote Ljubljana št. 301D-29/1992-424 z dne 15. 5. 2017 v 1. in 3. točki izreka odpravi in se zadeva v tem obsegu vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano 1. točko izreka odločila, da se upravičencu do denacionalizacije A.A. vrne v last del zemljišča sedanje parcele št. 1204/1 k.o. ... do izmere 379 m2, ki ima po načrtu parcelacije izvedeniškega poročila izvedenca ... z dne 7. 10. 2016 nove katastrske podatke parc. št. 1204/33 v izmeri 379 m2 k.o. ..., pri čemer je izvedeniško poročilo z načrtom parcelacije sestavni del te odločbe. Z izpodbijano 3. točko pa je bila kot zavezanka za vračilo navedenega zemljišča navedena tožnica kot njena dejanska lastnica.

2. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je zavezanka za vrnitev navedene nepremičnine v smislu 51. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) tožnica. V ponovnem postopku je tožnica to ugotovitev sicer zanikala, ker je iz zemljiške knjige razvidno, da je njena lastnica družba B. d. o. o., tožnica pa nima nepremičnine ne v posesti, ne v upravljanju. Toženka ugotavlja, da navedenim ugovorom ne more slediti, saj je bilo o vprašanju, kdo je zavezanec za vračilo predmetne nepremičnine v naravi, v dosedanjem postopku že razjasnjeno in za toženko ni sporno, da je to tožnica kot pravna naslednica prejšnje občine Ljubljana Bežigrad kljub neurejenemu zemljiškoknjižnemu stanju. Že v prejšnjem postopku vračanja, ko je bil kot lastnik v zemljiški knjigi vpisana družba C. d. d., je bilo ugotovljeno, da lastniško stanje na nepremičnini parc. št. 1204/1, kot ga izkazuje zemljiška knjiga, ne izkazuje dejanskega lastništva te nepremičnine. Ugotovitev, da navedena družba ne izkazuje položaja pasivne stranke v konkretnem postopku, pa je bila potrjena tudi z odločbo Ministrstva za gospodarstvo z dne 17. 1. 1997, ki jo je potrdilo tudi Upravno sodišče s sodbo U 367/97 z dne 23. 9. 1998. V prejšnjem postopku, ki se je končal z odpravljeno delno odločbo z dne 12. 1. 2001, za tožnico ni bilo sporno, da je dejanska lastnica predmetne nepremičnine in zavezanka za njeno vračilo po 51. členu ZDen. Kot taka pa je tudi vložila pritožbo zoper citirano delno odločbo, ki ji je drugostopenjski organ tudi ugodil. 3. Pojasnjuje še, da je na podlagi 144. in 146. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP/86) sama obravnavala in rešila predhodno vprašanje veljavnosti (ničnosti) pravnega posla v delu, ki se nanaša na predmetno nepremičnino, to je pogodbo o nakupu nepremičnin z dne 28. 12. 2010, z dodatkom z dne 29. 12. 2010, sklenjene med prodajalcem C. d. d. in kupcem B. d. o. o. Pri presoji, da gre za ničen pravni posel, se sklicuje na 88. člen ZDen in ugotovitev, da je bil navedeni posel nesporno sklenjen po uveljavitvi ZDen in po začetku konkretnega denacionalizacijskega postopka, ter še v času njegovega trajanja. Pojasnjuje še, da je družbo B. d. o. o. kot stranko z interesom seznanila s predmetnim zahtevkom glede vračanja južnega kraka parc. št. 1204/1 z dopisom z dne 29. 6. 2016 in ji vročila vso dokazno gradivo in pisanja ter ji omogočila uveljavljanje in zavarovanje njenih pravic in pravnih koristi.

4. Drugostopenjski organ je zavrnil tožničino pritožbo zoper izpodbijano odločbo.

5. Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi med drugim navaja, da ne more biti zavezanka za vračilo predmetne nepremičnine, saj niti ni njena zemljiškoknjižna niti dejanska lasnica. Poleg tega se navedena nepremičnina ne nahaja v njenih sredstvih, niti je nima v posesti in ne v upravljanju. Pri tem se sklicuje na prvi odstavek 51. člena ZDen, ki izrecno določa, da je zavezanec za vrnitev stvari pravna oseba, v katere premoženju so stvari, ki se po tem zakonu vrnejo upravičencem. Kot zmotno ocenjuje tudi sklicevanje organov, da je bilo že v prejšnjem postopku vračanja ugotovljeno, da je tožnica zavezanka za vračilo predmetne nepremičnine, saj sta oba organa spregledala vrsto okoliščin, ki navedenim ugotovitvam nasprotujejo ter narekujejo drugačno odločitev. Kot zmotno ocenjuje tudi stališče toženke, da lahko sama reši vprašanje ničnosti pravnega posla med družbo C. d. d. in B. d. o. o. Poudarja, da vlagatelji tega niti niso zatrjevali niti utemeljili, s čimer je toženka prekoračila trditveno podlago. Poleg tega se 88. člen ZDen na pravnoposlovni prenos med C. d. d. in B. d. o. o. ne more nanašati, saj B. d. o. o. ni udeleženec postopka pred upravnim organom. Poleg tega lastninske pravice ni pridobil od domnevne zavezanke, zato je treba v njegovem primeru posebej presojati njegovo dobrovernost, sicer je kršen 33. člen Ustave. Nikakor ni mogoče govoriti o avtomatični ničnosti vseh nadaljnjih pravnih poslov, ki jih je sklepala C. d. d., saj za to ni pravne podlage. Še posebej ob dejstvu, da ima C. d. d. položaj tretje osebe, ki je razpolagala s tujo stvarjo, ki je predmet denacionalizacije. Meni, da bi bilo v obravnavanem primeru veljavnost navedenega pravnega posla treba presojati skladno s 440. členom Obligacijskega zakonika (OZ). Poudarja, da bi morala družba B. d. o. o. imeti položaj stranke v postopku. Vprašljivo pa je tudi telefonsko sporočilo upravnemu organu, da navedena družba vračanju južnega dela parcele št. 1204/1 ne nasprotuje in da udeležbe v predmetnem postopku ne bo priglasila. Meni, da odločbe ni mogoče preizkusiti in ugotoviti, na podlagi česa je prvostopenjski organ zaključil, da je prav tožnica zavezanka za vračilo. Toženka se tudi ni opredelila do pomena gospodarskega spora pod opr. št. XI Pg 45504550/2012 za predmetni postopek. Poudarja, da je izpodbijana odločba tudi neizvršljiva, saj tožnica ni vpisana v zemljiško knjigo. Pri tem se sklicuje na drugi odstavek 9. člena Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1). Zato je po 3. točki prvega odstavka 279. člena ZUP nična. Meni, da bi moral prvostopenjski organ zavezanca za vrnitev presojati skladno z 89. členom ZDen. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo v 3. točki spremeni tako, da zahtevek upravičenca zavrne oziroma podrejeno odpravi in v tem obsegu vrne zadevo upravnemu organu, da ponovno odloči. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

6. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila.

7. Prizadeta stranka D.D. v odgovoru na tožbo navaja, zakaj meni, da je tožba neutemeljena, izpodbijani akt pa pravilen in zakonit. Navaja, da toženka v postopku denacionalizacije nima prav nobenih procesnih ovir, da ne presodi ničnost pravnega posla v okviru presoje predhodnih vprašanj v postopku, in sicer vprašanja, kdo je lastnik premoženja, in se pri tem sklicuje na stališča sodne prakse (odločba Vrhovnega sodišča RS št. I Up 360/2000, I Up 3/2003, X Ip 318/2015). Kot zmotno ocenjuje stališče toženke, da se 88. člen ZDen nanaša izključno na prvo razpolaganje s premoženjem, ki je predmet postopka denacionalizacije. Poudarja, da je ničnost absolutna in velja zaradi objektivnega dejstva, da gre za premoženje, ki je predmet vračanja po ZDen, ne glede na zavedanje, poštenost ali krivdo pogodbenikov, o čemer je sodna praksa povsem enotna. Prav tako tudi ni utemeljen tožbeni ugovor, da bi morala biti uporabljena določba 89. člena ZDen. Kot neutemeljen ocenjuje tudi ugovor tožnice, da izpodbijane odločbe ni mogoče realizirati z neposrednim vpisom v zemljiško knjigo, zaradi česar naj bi bila neizvršljiva in nična. Poudarja, da je za vprašanje izvršljivosti odločilna dejanska vsebinska izvršljivost odločbe. Če se upravičenec ne more vknjižiti v zemljiško knjigo neposredno, na podlagi denacionalizacijske odločbe, to ni dovolj za ugotovitev njene ničnosti, saj je to predmet naknadno, za to predpisanih postopkov na področju stvarnega in zemljiškoknjižnega prava. Kot brezpredmetno pa ocenjuje tudi sklicevanje na gospodarski spor, saj tožnica ne pojasni nobenih pravno relevantnih dejstev ali pravnih pravil, ki bi preprečevale pravnomočno dokončevanje upravnega postopka denacionalizacije. Predlaga zavrnitev tožbe.

8. Tožba je utemeljena.

9. V tem upravnem sporu je izpodbijana ugotovitev toženke, da je tožnica zavezanka za vrnitev dela parcele št. 1204/1 k.o. ... do izmere 379 m2, ki po načrtu parcelacije izvedeniškega poročila izvedenca ... z dne 7. 10. 2016 predstavlja parc. št. 1204/33. Sodišče je zato štelo, da tožnica izpodbija odločbo v delu, ki se na navedeno odločitev nanaša, torej v 3. in 6. točki izreka.

10. Toženka v odločbi glede ugovora, da tožnica ni zavezanka za vrnitev navedene nepremičnine v naravi pojasnjuje, da je bilo že v prejšnjem postopku, ko je bil kot lastnik predmetne nepremičnine v zemljiško knjigo vpisan še C. d. d. ugotovljeno, da lastniško stanje v zemljiški knjigi ne izkazuje dejanskega lastništva predmetne nepremičnine. Pri tem se sklicuje na odločbo Ministrstva za gospodarstvo št. 455-1/96-P-MB z dne 17. 1. 1997, ki jo je potrdilo Upravno sodišče s sodbo U 357/97-11 z dne 23. 9. 1998, v kateri je Upravno sodišče navedlo, da je imela v predmetni denacionalizacijski zadevi status denacionalizacijske zavezanke bivša občina Ljubljana Bežigrad, ki je pridobila pravico uporabe na podlagi pogodbe z dne 14. 6. 1984, ki v zemljiški knjigi ni bila izvedena. Poleg tega v prejšnjem postopku, ki se je končal s kasneje odpravljeno delno odločbo z dne 12. 1. 2001, za tožnico ni bilo sporno, da je dejanska lastnica in zavezanka za vrnitev predmetnega premoženja po 51. členu ZDen, kot taka pa je tudi vložila pritožbo tudi zoper navedeno odločbo, v kateri položaju zavezanke ni ugovarjala. Glede pogodbe o nakupu nepremičnin v delu, ki se nanaša na predmetno nepremičnino, sklenjeno dne 28. 12. 2010, z dodatkom z dne 29. 12. 2010, med prodajalcem C. d. d. in kupcem B. d. o. o. pa je na podlagi 88. člena ZDen ugotovila, da je nična.

11. Glede tožničinega ugovora, da ni lastnica predmetne nepremičnine, ker kot taka ni vpisana v zemljiško knjigo, ker zemljišča nima ne v posesti, ne v upravljanju in ker se ne nahaja v njenih sredstvih sodišče odgovarja, da je sodna praksa že večkrat poudarila, da je treba veljavnost prenosa pravice uporabe in posledično lastninske pravice na določeni nepremičnini presojati v okviru pravne ureditve, veljavne v času, ko je do njega prišlo. V obravnavanem primeru, ko se izpodbijana odločba sklicuje na pogodbo iz leta 1984, to pomeni, da je veljavnost prehoda pravice uporabe na predmetni nepremičnini iz C. d. d. na bivšo občino Ljubljana Bežigrad treba presojati v okviru takrat veljavne pravne ureditve. Po takratni pravni ureditvi pa za veljavnost prenosa pravice uporabe vpis v zemljiško knjigo ni bil konstitutiven pogoj, kar je že večkrat poudarila tudi sodna praksa, ampak je bil mogoč prenos pravice uporabe tudi izvenknjižno. Zato za odločitev o tem, ali je bila s pogodbo iz leta 1984 že prenesena pravica uporabe na sporni nepremičnini, ni bistveno, ali je do vpisa v zemljiško knjigo na njeni podlagi prišlo.

12. Pravica uporabe družbene lastnine se je v času sklenitve navedene pogodbe po svoji naravi in prenosu bistveno razlikovala od klasične lastninske pravice. Bistveno je bilo, kdo je družbena sredstva uporabljal, katera družbena pravna oseba je z njimi opravljala svojo funkcijo. Prenos pravice uporabe (v relativnem in absolutnem pomenu) družbene lastnine so urejali specialni predpisi, kot sta Zakon o stavbnih zemljiščih in Zakon o združenem delu. Do prehoda pravice uporabe kot absolutnega upravičenja je prihajalo na podlagi pisnega samoupravnega sporazuma oziroma pogodbe ali drugega pravnega posla, na podlagi katerega so stvari, denarna sredstva in materialna pravica postali družbeno sredstvo v družbeni pravni osebi (204. člen Zakona o združenem delu). Po 46. in 51. členu Zakona o stavbnih zemljiščih pa se je stavbno zemljišče v družbeni lastnini oddalo v uporabo s sklenitvijo pogodbe z ali brez javnega razpisa. Tako je bil mogoč prenos pravice uporabe na določenem družbenem premoženju že s sklenitvijo pogodbe. Že dejansko izvršen pravni promet z nepremičninami v družbeni lastnini je v okviru tedanjih predpisov zadoščal za prehod pravice uporabe (ki se je kasneje preoblikovala v lastninsko pravico), zato ugovor, da tožnica ni lastnica predmetne nepremičnine zato, ker ni vpisana kot njena lastnica v zemljiški knjigi in ker se formalno ne nahaja v njenih sredstvih, ni utemeljen.

13. Prav tako ni utemeljen tožbeni ugovor, da je toženka s tem, ko je v okviru razreševanja predhodnega pravnega vprašanja presojala ničnost pravnega posla, sklenjenega dne 28. 12. 2010 med takratnim zemljiškoknjižnim lastnikom predmetne nepremičnine družbo C. d. d. in družbo B. d. o. o., prekoračila svoje pristojnosti, ker naj se 88. člen ZDen na družbo B. d. o. o. ne nanaša. Določba 88. člena ZDen je namreč specialna določba, po kateri je nično vsako razpolaganje s premoženjem, glede katerega obstaja po določbah ZDen dolžnost vrnitve in ki bi lahko vplivalo na vrnitev ali na obliko vrnitve podržavljenega premoženja in zaradi katerega bi se lahko poslabšal položaj upravičencev, ne glede na to, ali gre za razpolaganje med denacionalizacijskim zavezancem in njegovim sopogodbenikom, ali kom drugim. Za takšno razlago se je zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi II Ips 123/2015 z dne 16. 7. 2015. Ker gre pri razpolaganju z nepremičnino, glede katere obstaja dolžnost vrnitve po ZDen, za razpolaganje s stvarjo, ki je izven pravnega prometa (res extra commercium), kar izhaja tudi iz navedene sodbe Vrhovnega sodišča RS in mnogih drugih, in ki je kot tako po izrecni zakonski določbi nično, niti ne morejo priti v poštev določbe OZ, ki se nanašajo na razpolaganje s tujo stvarjo, kar zmotno uveljavlja tožnica. Tudi sicer pa tožnica z ugovori, ki se nanašajo na nepravilnost ugotovitve toženke, da je pravni posel, ki sta ga dne 15. 3. 2011 sklenila takratni zemljiškoknjižni lastnik predmetne nepremičnine družba C. d. d. in družba B. d. o. o., in na podlagi katerega se je družba B. d. o. o. v zemljiško knjigo vpisala kot lastnica predmetne nepremičnine, in da bi morala v predmetnem postopku sodelovati kot stranka tudi navedena družba, ne varuje svojih pravnih koristi, ampak pravne koristi družbe B. d. o. o. (pri čemer se zdi tožnici sporno telefonsko sporočilo družbe B. d. o. o. toženki, da vračanju predmetne nepremičnine ne nasprotuje in da udeležbe v postopku ne bo priglasila). Ker je ugotovitev zavezanca in posledično oblika vrnitve podržavljenega premoženja stvar ugotovitve relevantnega dejanskega stanja, ni utemeljen tožbeni ugovor, da je toženka s tem, ko je ugotovila ničnost navedene pogodbe, prekoračila zahtevek vlagateljev. Da so vlagatelji pravočasno zahtevali vrnitev predmetne nepremičnine v naravi, pa ni sporno.

14. Je pa utemeljen tožbeni ugovor, da iz izpodbijane odločbe ne izhaja, na podlagi česa je toženka ugotovila, da je imela tožnica v času uveljavitve ZDen predmetno nepremičnino v svojem premoženju in da je kot taka zavezanka po 51. členu ZDen. Kot rečeno, toženka v obrazložitvi sicer navaja, da gre za vprašanje, ki naj bi bilo rešeno tako s strani upravnih organov, kot tudi s strani sodišča, pri čemer se sklicuje na odločbo Ministrstva za gospodarstvo št. 455-1/96-P-MB z dne 1997 (s katero je bila zavrnjena pritožba C. d. d. zoper sklep prvostopenjskega organa o zavrženju predloga za obnovo denacionalizacijskega postopka, končanega z delno odločbo), ki jo je potrdilo Upravno sodišče s sodbo U 367/97 z dne 23. 9. 1998, v kateri je sodišče navedlo, da je imela v predmetni denacionalizacijski zadevi status denacionalizacijske zavezanke bivša občina Ljubljana Bežigrad, ki je pridobila pravico uporabe od C. d. d. s pogodbo leta 1984. Sklicuje se še na dejstvo, da tožnica v prejšnjem postopku, ki se je končal (s kasneje odpravljeno) delno odločbo z dne 12. 1. 2001, statusu zavezanke za vrnitev predmetne nepremičnine ni oporekala, tak status pa tudi ni bil sporen Upravnemu sodišču, ko je obravnavalo tožbo zoper odločbo o odpravi navedene odločbe. Vse te navedbe pa po presoji sodišča ne zadostujejo, da bi sodišče lahko preizkusilo ugovor tožnice, da ni zavezanka za vrnitev predmetne nepremičnine v naravi, ker ni v njenem premoženju.

15. Ne glede na to, da sta se upravni organ in sodišče v drugem postopku, ko sta odločala o utemeljenosti predloga C. d. d. za obnovo postopka, v obrazložitvi odločitev že opredelila do tega, da je tožnica zavezanka za vrnitev predmetne nepremičnine, in ne glede na to, da tožnica v postopku, končanem s kasneje odpravljeno delno odločbo, statusu zavezanke ni ugovarjala, bi se morala toženka v predmetnem postopku do tega, zakaj šteje tožnico za zavezanko za vrnitev predmetnih nepremičnin v naravi, v izpodbijani odločbi še posebej opredeliti. Še posebej zato, ker je tožnica že pred izdaje izpodbijane odločbe temu statusu izrecno oporekala.

16. Navedeno pomeni, da bi se toženka morala opredeliti ne le do tega, zakaj meni, da je posel, ki ga je družba C. d. d. leta 2010 sklenila z družbo B. d. o. o., ničen, ampak tudi do tega, zakaj meni, da družba C. d. d. , ki je bila v času uveljavitve ZDen vpisana kot imetnica pravice uporabe na predmetni nepremičnini, takrat ni bila imetnica pravice uporabe na predmetni nepremičnini, ampak je bila to tožnica oziroma njena pravna prednica. Kot rečeno, je bil v prejšnjem družbenem sistemu mogoč prenos pravice uporabe na določenem družbenem premoženju že s sklenitvijo pogodbe. O tem vprašanju, in sicer ali je do takega prenosa na tožnico v tem postopku prišlo, kot o samostojnem vprašanju še ni bilo odločeno. Ker izpodbijana odločba glede tega vprašanja, ki pa je za ugotovitev, ali je pravilna ugotovitev toženke, da je tožnica zavezanka za vrnitev predmetne nepremičnine v naravi, nima razlogov, je utemeljen tožbeni ugovor, da je ni mogoče preizkusiti, kar je bistvena kršitev pravil postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP).

17. V ponovnem postopku bo morala toženka ugotovljeno pomanjkljivost odpraviti. Pri tem sodišče še pripominja, da tožnica za ugovor, da je izpodbijana odločba nična, ker naj ne bi bila sposobna vpisa v zemljiško knjigo, prav tako ne izkazuje pravnega interesa. Tudi sicer pa je navedeni ugovor neutemeljen, saj ima denacionalizacijski upravičenec oziroma njegovi pravni nasledniki za vpis tožnice v zemljiško knjigo na voljo pravna sredstva pred sodiščem splošne pristojnosti. Pri tem sodišče pripominja, da ugotovitev upravnega organa, da je pogodba, na podlagi katere je vpisana določena pravica v zemljiški knjigi, nična, kot rešitev predhodnega vprašanja, in ni zajeta v izreku odločbe, učinkuje le v konkretni zadevi, zato ne more biti podlaga za izbris vpisane pravice.

18. Glede na navedeno je sodišče odločbo v izpodbijanem delu, brez presoje ostalih tožbenih navedb, odpravilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo v ponoven postopek. V ponovljenem postopku bo morala toženka ugotovljeno kršitev odpraviti. Tožnica je kot dokaze v zadevi predlagala izključno listine iz upravnih spisov, katerih obstoj in vsebina med strankami niso sporni, zato je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

19. Ker je sodišče ugodilo tožbi in odpravilo izpodbijani upravni akt, je tožnica v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnico pa je v postopku zastopala odvetniška družba, se ji priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), povišani za 22% DDV, torej za 62,70 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika; OZ).