Jedro

Ni pravilno stališče tožene stranke, da prisilni ukrep v vsakem primeru preneha, ko se oseba vrne na svoj dom, četudi je ta urejen skrajno zasilno. Za presojo utemeljenosti tožničinega zahtevka je bistvena ugotovitev, kakšne so bile okoliščine in pogoji bivanja v zasilnih prostorih.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve, št... z dne 16. 4. 2003, se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka odpravila odločbo Upravne enote A, št... z dne 18. 11. 2002, in odločila, da se tožeči stranki ne priznajo status in pravice žrtve vojnega nasilja-begunke za čas od 8. 7. 1943 do 15. 5. 1945. Ob reviziji prvostopne odločbe je tožena stranka ugotovila, da je organ prve stopnje zmotno ocenil predložene in izvedene dokaze in iz ugotovljenih dejstev napravil napačen sklep glede dejanskega stanja, posledično pa napačno uporabil materialen predpis. Tožena stranka navaja, da je po določbi 4. odst. 2. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja (ZZVN, Uradni list RS, št. 63/95, 8/96, 44/96, 70/97, 39/98 - odločba US, 43/99, 19/00 - odločba US, 28/00, 1/01 - odločba US, 64/01) žrtev vojnega nasilja oseba, ki je bila v času od 6. 4. 1941 do 15. 5. 1945, zaradi izvajanja povračilnih ukrepov okupatorja ali njegovih sodelavcev zoper družine partizanov, pobitih talcev ali zaradi sodelovanja z NOB, nasilno pregnana iz svojega doma, in oseba, ki je bila v času od 6. 4. 1941 do 15. 5. 1945 nasilno pregnana iz svojega doma zaradi nasilnega dejanja požiga, porušenja ali izropanja njene stanovanjske hiše ali stanovanja od okupatorja ali njegovih sodelavcev, zaradi česar se ni mogla vrniti na svoj dom neprekinjeno najmanj tri mesece. Tožena stranka je ugotovila, da je bila stanovanjska hiša družine B, pri kateri je živela tožnica kot rejenka, požgana od nemških okupacijskih sil 8. 7. 1943, vendar se je družina že naslednji dan vrnila na pogorišče svojega doma in prebivala najprej v hlevu nato pa tudi v kozolcu do konca vojne. Družina B in z njo tožnica zaradi požiga njihovega doma ni živela v begunstvu najmanj tri mesece, saj so se že prej vrnili na svoj dom in si uredili zasilno bivališče v hlevu in kozolcu. Po stališču tožene stranke so določbe ZZVN glede ugotavljanja vojnega nasilja begunstva zaradi požiga ali izropanja doma jasne. Stranki se lahko šteje v begunstvo samo dejanski čas begunstva izven svojega doma, pri čemer pa mora takšno begunstvo oziroma pregnanstvo trajati najmanj tri mesece. Ker se je tožeča stranka z drugimi člani družine B vrnila na svoj dom prej kot v treh mesecih, pri njej ni zakonske podlage za priznanje statusa ŽVN, to pa tudi ob dejstvu, da se z drugimi člani družine po vrnitvi na dom ni naselila v hiši, temveč so bivali v zasilno urejenih gospodarskih poslopjih. Ker je bil tožnici priznan status in posledično pravice ŽVN v nasprotju z zakonom, je tožena stranka odpravila prvostopno odločbo in zavrnila tožničin zahtevek.

V tožbi tožnica ocenjuje tolmačenje tožene stranke, da je hlev za živino dom, kot skrajno nemoralno. Poudarja, da je dom stanovanjska hiša, v kateri bivajo ljudje. Ker so hišo družine B okupatorji požgali 8. 7. 1943, je bila tožnica v pregnanstvu do konca vojne s teto AA, bratrancem BB in sestrično CC. Razmere so bile tedaj nevzdržne. Tožeča stranka sodišču smiselno predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih, navedenih v izpodbijani odločbi, in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo RS ni prijavilo udeležbe v tem postopku.

Tožba je utemeljena.

Po 4. odst 2. člena ZZVN šteje za žrtev vojnega nasilja (begunca) tudi oseba, ki je bila v času od 6. 4. 1941 do 15. 5. 1945 nasilno pregnana iz svojega doma zaradi nasilnega dejanja požiga, porušenja ali izropanja njene stanovanjske hiše ali stanovanja od okupatorja ali njegovih sodelavcev, zaradi česar se ni mogla vrniti na svoj dom neprekinjeno najmanj tri mesece.

V obravnavanem primeru tožnica uveljavlja status žrtve vojnega nasilja - begunke na temelju dejstva, da je bila v begunstvu zaradi nasilnega dejanja požiga njenega doma (pri družini B) v vasi C. V svoji izjavi z dne 10. 7. 2002 je navedla, da je kot rejenka živela pri teti AA. Povedala je, da so partizani napadli nemško letališče v D, zato so Nemci izvedli povračilno akcijo in 8. 7. 1943 napadli partizane v vasi C. Člane družine B in drugih družin so izgnali iz vasi, hišo družine B in druge hiše pa požgali. Dne 9. 7. 1943 so se vrnili v vas, vendar niso imeli kje stanovati, zato so se naselili v izpraznjen hlev, kjer so živeli do konca vojne. Navedeno so potrdile tudi v upravnem postopku zaslišane priče: DD, EE in FF. Tožena stranka je zavzela stališče, da tožnici ni mogoče priznati statusa žrtve vojnega nasilja, ker se je z drugimi člani družine B vrnila na svoj dom pred iztekom treh mesecev in kljub dejstvu, da je bivala v zasilno urejenih gospodarskih poslopjih. Po presoji sodišča je takšno enoznačno stališče tožene stranke nepravilno, saj ni mogoče trditi, da prisilni ukrep v vsakem primeru preneha, ko se oseba vrne na svoj dom, četudi je ta urejen le skrajno zasilno. Tolmačenje tožene stranke, po katerem se zasilno urejeni prostori enačijo s pojmom doma iz zakonskega teksta, lahko privede do pravno nevzdržnih situacij. Tožnica je v upravnem postopku zatrjevala neprimernost bivališča, tožena stranka pa ni izvajala dokazov za ugotovitev, ali so bile okoliščine in pogoji bivanja v hlevu takšni, da bi lahko ustrezali pojmu doma, navedeno pa je bistveno za presojo utemeljenosti tožničinega zahtevka. Ker je zaradi nepravilne uporabe materialnega prava ostalo dejansko stanje v bistvenih točkah nepopolno ugotovljeno, je sodišče v skladu z 2. točko 1. odst. 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek. V ponovnem postopku bo morala tožena stranka izdati nov upravni akt v 30 dneh od dneva pravnomočnosti te sodbe; pri tem je vezana na pravno mnenje sodišča (3. odst. 60. člena ZUS).