Jedro

Davčni organ na pravno kvalifikacijo obnovitvenega razloga ni vezan, še zlasti, ker se tožnik v svojem predlogu za obnovo postopka sklicuje na 89. člen ZDavP-2 in ne le na 2. odstavek tega člena. Zato bi davčni organ moral preizkusiti tudi obstoj obnovitvenega razloga iz 3. odstavka 89. člena ZDavP-2, ki se ne upošteva le uradoma, temveč tudi na predlog zavezanca za davek in po katerem davčni organ začne obnovo postopka po uradni dolžnosti v šestih mesecih od dokončnosti odločbe, če ugotovi, da je bil zaradi napak v odločbi, izdani samodejno z uporabo informacijskega sistema, davek nepravilno odmerjen. Navedeni obnovitveni razlog je namenjen odpravi napak v odločbi, izdani samodejno z uporabo informacijskega sistema, ki vseh podatkov, potrebnih za določitev davčne obveznosti, s katerimi je razpolagal davčni organ, ni uporabil oziroma jih ni pravilno uporabil. V zvezi z izrednim pravnim sredstvom iz 90. člena ZDavP-2 sodišče poudarja, da gre po navedeni določbi lahko za očitno napako davčnega organa, kot tudi za očitno napako davčnega zavezanca, ki privede do odmere ali previsoke odmere davka.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Maribor, št. DT 4210-211/2010 (09041-35) z dne 8. 7. 2010 se odpravi in zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti stroške postopka v znesku 350 EUR, povečanem za 20% DDV, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila.

Obrazložitev

Prvostopni davčni organ je z izpodbijanim sklepom in odločbo zavrgel vlogo tožnika za obnovo postopka odmere dohodnine za leto 2009 in zavrnil njegovo zahtevo za spremembo odločbe o odmeri dohodnine za leto 2009, v kateri ni bila upoštevana pravočasna vloga tožnika za uveljavljanje posebne olajšave za vzdrževane družinske člane pri informativnem izračunu dohodnine za leto 2009. Predlog za obnovo postopka se zavrže na podlagi drugega odstavka 267. člena ZUP, ker okoliščina, na katero se predlog opira, ni verjetno izkazana. Ker tožnik zoper informativni izračun dohodnine za leto 2009 ni uporabil rednega pravnega sredstva, se zavrne tudi njegova zahteva za uporabo izrednega pravnega sredstva odprave, razveljavitve ali spremembe odločbe na podlagi 90. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 117/06 do 43/10, v nadaljevanju ZDavP-2).

Ministrstvo za finance je z odločbo št. DT-499-01-321/2010 z dne 25. 11. 2010 pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo. Izpodbijana odločitev je po presoji pritožbenega organa pravilna in zakonsko utemeljena, vendar pretežno iz drugih razlogov od tistih, ki so navedeni v njeni obrazložitvi. Med pogoji za obnovo postopka po 89. členu ZDavP-2 je tudi obstoj obnovitvenega razloga. Na tej podlagi je obnova dovoljena, če se po pravnomočnosti (prav: dokončnosti) odločbe ugotovijo nova dejstva in novi dokazi. V konkretnem primeru se predlog za obnovo opira na vlogo z dne 19. 1. 2010, s katero je tožnik pri davčnem organu uveljavljal posebne olajšave za vzdrževane družinske člane. Po mnenju pritožbenega organa navedena vloga ni novo dejstvo ali dokaz, saj je bila organu predložena že pred izdajo odločbe, zato je odločitev, da se predlog za obnovo postopka kot nedopusten zavrže, utemeljena. Za uporabo izrednega pravnega sredstva po 90. členu ZDavP-2 pa po mnenju pritožbenega organa ni pomembno, ali je stranka uporabila redna pravna sredstva. Po navedeni določbi davčni organ odločbo odpravi, razveljavi ali spremeni po uradni dolžnosti ali na zahtevo zavezanca za davek, če se po pravnomočnosti odmerne odločbe ugotovi, da je bil zaradi očitne napake davek odmerjen ali previsoko odmerjen. Po presoji pritožbenega organa gre za očitno napako, kadar gre za postopanje zavezanca (ali davčnega organa), ki je v nasprotju z njegovo voljo oziroma neposrednim namenom, ki ga s takšnim postopanjem želi doseči, s svojim ravnanjem pa ga zaradi očitne napake ne doseže. Glede na to da uporabo pravnega sredstva po 90. členu ZDavP-2 zahteva tožnik, je breme, da očitno napako dokaže, na njegovi strani. Ker očitne napake ni izkazal, trditvi, da olajšave za vzdrževanega družinskega člana ni uveljavljal zaradi očitne napake, ni mogoče pritrditi. V zvezi s pritožbeno navedbo, da mu olajšava ni bila upoštevana zaradi očitne napake organa prve stopnje, zaradi česar bi moral ta že po uradni dolžnosti spremeniti odločbo, pa pritožbeni organ tožniku pojasni, da dohodninski postopek ravno s sistemom informativnih izračunov in ugovorov zajema situacije, ko je informativni izračun nepravilen. Vloga informativnega izračuna je ravno v tem, da kot sredstvo z najširšimi praktičnimi možnostmi uveljavljanja pravic v dohodninskem postopku omogoči saniranje napak, do katerih v dohodninskih postopkih, glede na njihovo množičnost, neizogibno prihaja, tudi na strani davčnega organa. V konkretnem primeru je bilo tožniku omogočeno, da skozi ugovor informativni izračun popravi oziroma dopolni dohodninsko napoved, zato ni mogoče pritrditi, da je odmera dohodnine nepravilna zaradi napake davčnega organa.

Tožnik vlaga tožbo na odpravo izpodbijane odločbe. V dosedanjem postopku je bil neuspešen kljub nesporni ugotovitvi, da je prvo in osnovno napako naredila toženka, ko je pri izdelavi informativnega izračuna dohodnine spregledala tožnikovo vlogo z dne 19. 1. 2010 in mu zato olajšave za vzdrževane družinske člane ni upoštevala. Napako je res naredil tudi tožnik, ko zoper napačni informativni izračun dohodnine ni pravočasno ugovarjal, vendar pa je navedena napaka nedvomno manjša od napake tožene stranke. Tožnik je namreč preprost delavec migrant iz tujine, s pomanjkljivim znanjem slovenskega jezika in minimalno izobrazbo. Zahtevo za spremembo odločbe oz. podrejeno predlog za obnovo postopka pa je vložil že 10. 6. 2010, ko je napako opazil, in torej v zakonskem roku. Razlogi za zavrnitev predloga za obnovo postopka so nelogični. Za nov dokaz in novo dejstvo naj bi ne šlo, ker se je dogodek zgodil pred izdajo odločbe, kar je nelogično, saj dogodki, ki se zgodijo po izdaji odločbe ne morejo vplivati na odločitev. Poleg tega bi davčni organ moral obnovo postopka začeti uradoma skladno s 3. odstavkom 89. člena ZDavP-2, saj je v obravnavanem primeru zaradi napak v odločbi, ki je bila izdana samodejno, z uporabo informacijskega sistema, bil davek očitno nepravilno odmerjen, napaka pa je bila ugotovljena pred iztekom 6-mesečnega roka po dokončnosti odločbe. Očitno zgrešeno je tudi zavračanje zahteve za spremembo odločbe po 90. členu ZDavP-2, ker se odgovornost za očitno napako zavrača izključno na tožnika, ker ni pravočasno ugovarjal zoper informativni izračun dohodnine. Napak v informativnem izračunu dohodnine ni dolžan kontrolirati le tožnik kot davčni zavezanec, ampak tudi organi tožene stranke, ti pa so bili na napako dne 10. 6. 2010 opozorjeni s strani tožnika in torej v roku, ki še dopušča uporabo izrednega pravnega sredstva. Kljub temu lastne napake pri odmeri dohodnine ne želijo priznati. V obravnavanem primeru je nedvomno podana pravna situacija iz 90. in 89. člena ZDavP-2, ko je po pravnomočnosti odmerne odločbe bila ugotovljena očitna napaka v postopku odmere, zaradi katere je bil tožniku davek odmerjen previsoko. Organi tožene stranke bi zato morali pravnomočno odločbo o odmeri dohodnine popraviti v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi na zahtevo tožnika oziroma jo spremeniti že po uradni dolžnosti. Tožnik glede na navedeno predlaga, da sodišče njegovi tožbi ugodi, izpodbijani sklep in odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek. Uveljavlja tudi zahtevek za povrnitev stroškov postopka v priglašeni višini.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri sprejeti odločitvi in razlogih zanjo ter predlaga zavrnitev tožbe. Kolikor tožnik utemeljenost predloga za obnovo postopka utemeljuje z določbo 3. odstavka 89. člena ZDavP-2, gre na nedopustno tožbeno novoto v smislu 3. odstavka 20. člena ZUS-1. Pri tem tožena stranka dodaja, da nima vpogleda v način izdajanja odločb davčnega organa prve stopnje, zato ne more predvideti, da je prišlo do napake v odločbi, ki je bila izdana samodejno na podlagi informacijskega sistema, torej ukrepati uradoma. Glede spremembe odločbe po 90. členu ZDavP-2 tožena stranka opozarja, da pri tolmačenju pojma „očitna napaka“ ni veliko prakse in se ta šele oblikuje. Mnenje tožene stranke pa je, da predstavlja institut po 90. členu ZDavP-2 po vsebini izredno pravno sredstvo, zato ga je potrebno tolmačiti restriktivno, kar pomeni, da vsaka napaka v odmeri ne pomeni očitne napake v smislu 90. člena tega zakona. Dodaja še, da ZDavP-2 v 267. členu uvaja informativni izračun dohodnine in možnost ugovora, s čemer se predpostavlja, da je informativni izračun včasih nepravilen. Po mnenju tožene stranke namen zakonodajalca pri uveljavljanju 90. člena ZDavP-2 ni bil v tem, da bi uporaba tega izrednega pravnega sredstva v praksi nadomeščala uporabo rednih pravnih sredstev.

Tožba je utemeljena.

V upravnem sporu tožnik novih dejstev in novih dokazov ne navaja. Dodatna pravna kvalifikacija dejanskega stanja, ugotovljenega v davčnem postopku, ne predstavlja nedopustne tožbene novote v smislu 3. odstavka 20 člena ZUS-1. Sodišče ugotavlja, da je tožnik v zahtevi za spremembo odločbe oziroma za obnovo postopka navedel dejansko stanje, s katerim utemeljuje tako primarni kot podredni zahtevek. Iz vloge sledi, da je dne 19. 1. 2010 uveljavljal posebno olajšavo za vzdrževane družinske člane pri informativnem izračunu dohodnine za leto 2009 in da davčni organ pri izdelavi informativnega izračuna dohodnine za leto 2009 vloge ni upošteval. Navedena dejstva so med strankama nesporna, izrecno pa jih potrdi tudi davčni organ prve stopnje v svojem pojasnilu k pritožbenim navedbam. Čeprav tožnik na navedeni dejanski podlagi kot obnovitveni razlog navede novo dejstvo in nov dokaz, ki naj bi ga predstavljala njegova vloga z dne 19. 1. 2010 (ki tudi po presoji sodišča ne predstavlja obnovitvenega razloga po 2. odstavku 89. člena ZDavP-2), davčni organ na pravno kvalifikacijo obnovitvenega razloga ni vezan, še zlasti, ker se tožnik v svojem predlogu za obnovo postopka sklicuje na 89. člen ZDavP-2 in ne le na 2. odstavek tega člena. Zato bi davčni organ moral preizkusiti še obstoj obnovitvenega razloga iz 3. odstavka 89. člena ZDavP-2, ki se ne upošteva le uradoma, kot v meni tožena stranka v odgovoru na tožbo, temveč tudi na predlog zavezanca za davek (5. odstavek 89. člena ZDavP-2). Po 3. odstavku 89. člena ZDavP-2 davčni organ začne obnovo postopka po uradni dolžnosti v šestih mesecih od dokončnosti odločbe, če ugotovi, da je bil zaradi napak v odločbi, izdani samodejno z uporabo informacijskega sistema, davek nepravilno odmerjen. Kot izhaja iz Predloga zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2B), Poročevalec DZ, EVA 2009-1611-0041, je navedeni obnovitveni razlog, ki se z njim uvaja na novo, namenjen odpravi napak v odločbi, izdani samodejno z uporabo informacijskega sistema, ki vseh podatkov, potrebnih za določitev davčne obveznosti, s katerimi je razpolagal davčni organ, ni uporabil oziroma jih ni pravilno uporabil. Po vsebini je torej namenjen prav primerom, kot je ta v obravnavani zadevi.

V zvezi z izrednim pravnim sredstvom iz 90. člena ZDavP-2 pa sodišče, enako kot v sodbi opr. št. I U 718/2009, poudarja, da gre po navedeni določbi lahko za očitno napako davčnega organa kot tudi za očitno napako davčnega zavezanca, ki privede do odmere ali previsoke odmere davka. Napaka je, kot smiselno navaja pritožbeni organ, dejanje ali ravnanje, ki ni v skladu z določenim ciljem ali položajem, ki ga davčni organ ali davčni zavezanec zasledujeta. Da je tožniku davek odmerjen previsoko, ni spora. Spora tudi ni, da gre za napako, najprej na strani davčnega organa in nato tožnika, ki bi navedeno napako z ugovorom lahko odpravil. Ob upoštevanju okoliščin obravnavanega primera pa se sodišče ne strinja s presojo tožene stranke, da vzročna zveza med napako davčnega organa in previsoko odmero davka ni podana in da opustitev ugovora ne predstavlja očitne napake tožnika, še zlasti, ker se tožniku po informativnem izračunu ugotavlja preplačilo davka. Tožnik namreč v nasprotju z izraženo voljo, da davčno olajšavo uveljavi, ugovora zoper informativni izračun dohodnine, v katerem olajšava, ki jo je pred tem nesporno pravilno uveljavljal, ni upoštevana, ni vložil. Njegova opustitev je torej neskladna s ciljem, ki ga je, ob upoštevanju vloge z dne 19. 1. 2010, v postopku nesporno zasledoval. Da bi v obravnavanem primeru lahko šlo za napako (davčnega organa in tožnika), ki je v smislu 90. člena ZDavP-2 očitna, pa v obravnavanem primeru kaže že dejstvo, da je napaka, ne da bi bil v zadevi izveden ugotovitveni postopek, med strankama nesporna. Sodišče se sicer strinja s stališčem pritožbenega organa, da izredna pravna sredstva niso namenjena nadomeščanju rednih, strinja se tudi s stališčem, da se izredna pravna sredstva tolmačijo restriktivno, vendar pa po presoji sodišča takšna razlaga ne sme pripeljati do rezultata, ki je glede na okoliščine konkretnega primera za stranko nepravičen.

Iz navedenih razlogov je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijani sklep in odločbo odpravilo na podlagi 2. in 3. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju: ZUS-1) in zadevo vrnilo prvostopnemu organu, da v skladu s pravnim mnenjem, ki ga je v tej sodbi zavzelo sodišče, v zadevi ponovno odloči. Odločitev o stroških temelji na določbah 3. odstavka 25. člena ZUS-1 in 2. odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07), po katerem se tožniku, ki ga je zastopal odvetnik, zadeva pa je bila rešena na seji, priznajo stroški postopka v višini 350 EUR in se, povečane za 20% DDV, ker je tožnik v sporu uspel, naložijo v plačilo toženi stranki.

Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave na podlagi 1. alinee drugega odstavka 59. člena ZUS-1.