Jedro

Materialnopravno izhodišče za ugotavljanje nadomestila koristi, ki jo je imela tožena stranka s tem, ko je uporabljala stanovanje tožeče stranke po izteku najemne pogodbe, tožeča stranka pa je zahtevala povrnitev te koristi (uporabnina), je v skladu z določilom 219. člena ZOR. Tožeča stranka je bila prikrajšana natanko za toliko, kolikor bi lahko prejela najemnine za stanovanje, seveda ob ugotovitvi, da ta ni bila oderuška in ob izkazanem namenu nadaljnjega oddajanja stanovanja v najem.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku po tožbi in tožencema naložilo, da morata tožnici nerazdelno plačati znesek 388.456,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega obroka najemnine do plačila, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi za izročitev avtomobila Alfa, podrejeno plačilo zneska 430.000,00 SIT, in izročitev potnega lista ter plačilo zneska 4.000,00 SIT. Tožbeni zahtevek za izselitev tožencev iz spornega stanovanja je zavrglo, ker tožeča stranka zanj ni več imela pravnega interesa, saj sta se toženca že izselila iz stanovanja. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper tako pravnomočno odločbo je tožena stranka (po nasprotni tožbi tožeča stranka, v nadaljnjem besedilu tožena stranka) vložila pravočasno revizijo iz vseh zakonsko predvidenih razlogov in predlagala razveljavitev izpodbijanih sodb v zanjo neugodnem delu (2., 4. in 6. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje). V reviziji trdi, da je sodišče druge stopnje bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ker ni ugotovilo, da tožena stranka v dokaz svojim trditvam, da se je tožnica zavezala poskrbeti za montažo centralnega ogrevanja in da je bil ta strošek vštet v najemnino, ni predložila potrebnih dokazov, kar pa je protispisno. Sodišče ni upoštevalo ugovorov tožene stranke, da je priča J. M. nezanesljiva, o čemer sodba sodišča druge stopnje nima razlogov, kar je prav tako bistvena kršitev določb pravnega postopka. Navedbe glede zatrjevane oderuške najemnine niso v sodbi ovrednotene, kar je prav tako bistvena kršitev postopka. Sodišče je kršilo določbe pravdnega postopka tudi s tem, ko ni ovrednotilo določbe v najemni pogodbi, da se stanovanje oddaja opremljeno, kar ni bilo, in ker sodišče ni ovrednotilo cenika nepremičnin. Materialno pravo je sodišče zmotno uporabilo, ker pri presoji ni upoštevalo še 3. odstavka 141. člena ZOR o posledicah oderuške pogodbe. Zmotno je uporabljeno materialno pravo, ker je uporabnina za obdobje med avgustom 1994 in junijem 1995 obračunana v višini 400 DEM, kar bi moralo med strankama biti izrecno dogovorjeno. Sodišče ni upoštevalo, da je tožena stranka v svoji nasprotni tožbi poleg vindikacijskega zahtevka postavila tudi odškodninski zahtevek v denarju, ker avtomobil pač ne obstaja in ni v posesti G..

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP), tožeča stranka na vročeno revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Po uradni dolžnosti upoštevne (386. člen ZPP) bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odst. 354. člena ZPP v pravdi ni bilo. Očitek sodišču druge stopnje, da ni ugotovilo, da je tožena stranka predlagala dokaze k svojim trditvam, ni utemeljen. Revizija očitno prezre, da je sodišče druge stopnje ugotovilo, da je odveč nadaljnje razpravljanje o tem in seveda tudi izpodbijanje ugotovitve sodišča prve stopnje, ki je po izvedenem dokaznem postopku presodilo, da dogovor o tem, da naj bi bil v najemnino vštet strošek montaže centralnega ogrevanja, med pravdnima strankama ni bil sklenjen.

Sodišče prve stopnje je izvedlo predlagane dokaze in glavno obravnavo zaključilo potem, ko sta pravdni stranki na izrecen poziv sodišča izjavili, da nimata drugih dokaznih predlogov (l.št. spisa 62). Res je tožena stranka predlagala zaslišanje priče R. B. v odgovoru na tožbo, vendar iz zapisa dokaznega predloga ni jasno razvidno, kaj naj bi ta priča povedala. Ob upoštevanju izjave ob koncu glavne obravnave in glede na ostale ocenjene dokaze, je sodišče druge stopnje smelo oceniti, da je dokazni predlog za zaslišanje R. B. brezpredmeten, saj je imelo oporo za to v dejanskih ugotovitvah postopka.

Pričevanje J. M. je sodišče druge stopnje ocenilo kot verodostojno in navedlo o tem tudi razloge (2. odstavek sodbe sodišča druge stopnje na 4. strani) ter se tako pokaže, da ni zagrešilo očitane kršitve določb pravdnega postopka. V nadaljnjih razlogih je sodišče druge stopnje izčrpno in materialnopravno pravilno ocenilo sodbo sodišča prve stopnje o višini dosojene najemnine oziroma uporabnine ter ocenilo tudi pravilnost načina dokaznega postopka (tudi cenik nepremičnin), na podlagi katerega je sodišče razsodilo. Tudi v tem delu je torej revizijski očitek o zagrešenih bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka neutemeljen. Izpodbijanje dejanskih ugotovitev o opremljenosti stanovanja in zapisom v najemni pogodbi, predstavlja nedovoljen revizijski razlog, saj je revizijsko sodišče na dejanske ugotovitve postopka vezano (3. odstavek 385. člena ZPP). Sodišči pa sta zanesljivo ugotovili, kakšno stanovanje je bilo oddano v najem, kako opremljeno in kakšno je bilo soglasje med pogodbenima strankama o tem vprašanju.

Dejanska ugotovitev v postopku je bila, da dogovorjena najemnina ni bila oderuška in da je najemna pogodba za stanovanje prenehala. Ob takih ugotovitvah pa je zmotno stališče revizije, da bi sodišči morali uporabiti tudi 3. odstavek 141. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljnjem besedilu ZOR) za razsojo o višini uporabnine. Ob ugotovitvah, da ni bil podan niti objektivni niti subjektivni pogoj oderuštva na strani tožeče stranke pri dogovorjeni najemnini, je revizijski očitek zmotne uporabe materialnega prava povsem neutemeljen. Prav tako je uporabnina dosojena v tolarski protivrednosti tuje valute. Splošno znano pa je, da je najemnina za stanovanja na prostem trgu tako rekoč vedno dogovorjena v DEM.

Materialnopravno izhodišče za ugotavljanje nadomestila koristi, ki jo je imela tožena stranka s tem, ko je uporabljala stanovanje tožeče stranke po izteku najemne pogodbe, tožeča stranka pa je zahtevala povrnitev te koristi (uporabnina), pa je v skladu z določilom 219. člena ZOR. Tožeča stranka je bila prikrajšana natanko za toliko, kolikor bi lahko prejela najemnine za stanovanje, seveda ob ugotovitvi, da ta ni bila oderuška in ob izkazanem namenu nadaljnjega oddajanja stanovanja v najem.

Tožena stranka je med postopkom sama izjavila, da je avtomobil Alfa, potni list in znesek 4.000,00 SIT odvzel I. G.. Enake so bile tudi ugotovitve sodišča po presoji izvedenih dokazov. Tožnica torej res ni pasivno legitimirana glede zahtevka po nasprotni tožbi. Ob ugotovitvi, da je G. le prosila za pomoč pri selitvi tožencev iz njenega stanovanja, sodišče ni imelo nobene podlage za ugotovitev, da je med tožnico in G. obstajalo kakršnokoli drugačno razmerje, ki bi lahko privedlo do presoje, da tožnica odgovarja za ravnanja I. G. (npr. mandatno razmerje). Zavrnitev zahtevka po nasprotni tožbi je torej pravno pravilna.

Revizijsko sodišče je ugotovilo, da zatrjevani revizijski razlogi niso podani, zato je neutemeljeno revizijo zavrnilo (393. člen ZPP).

Izrek o zavrnitvi zahteve za povrnitev revizijskih stroškov je zajet z izrekom o zavrnitvi revizije.