Jedro

Revizijska navedba "nesporno je, da je tožnikom pri tožencu prenehalo delovno razmerje dne 16.12.1991" je v nasprotju z revizijsko navedbo, da tožena stranka delavcem od oktobra pa do prenehanja delovnega razmerja ni dolžna izplačati osebnih dohodkov. Dokler traja delovno razmerje, veljajo tudi medsebojne obveznosti, to je na eni strani obveznost opravljati določeno delo in na drugi strani obveznost plačila. Tožena stranka se ne more izogniti svoji obveznosti plačila osebnih dohodkov s tem, da navaja sklenitev civilne pogodbe s svojo nekdanjo poslovno enoto. Svojih obveznosti iz delovnega razmerja s tako pogodbo ne more neposredno prenesti na drugega, dokler so delavci pri njej v delovnem razmerju. Možni so sicer različni dogovori o prevzemu premoženjskopravnih obveznosti, ki pa so lahko samo obveznosti civilnopravne narave, ne pa obveznosti iz delovnega razmerja.

Izrek

Revizija se v delu, ki se nanaša na izplačilo odpravnine za tožnika zavrže kot nedovoljena.

V ostalem se revizija kot neutemeljena zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo ugodilo zahtevkom tožečih strank in naložilo toženi stranki, da je dolžna tožečim strankam izplačati neto nadomestila osebnega dohodka za mesece oktober, november in december 1991, da je dolžna plačati tudi ustrezne prispevke iz socialnega varstva za čas od 1.10.1991 do 16.12.1991 in jim izplačati tudi določene zneske neto odpravnin, vse z ustreznimi zamudnimi obrestmi, toženi stranki pa je naložilo še plačilo stroškov postopka.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo drugostopenjskega sodišča je tožena stranka vložila pravočasno revizijo, v kateri je uveljavljala revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da je sicer nesporno, da je tožnikom delovno razmerje pri njej prenehalo 16.12.1991, da pa bi jim kljub temu osebne dohodke za mesece oktober, november in december morala izplačati družba, ki je bila prej njihova poslovna enota. Ta družba je bila ustanovljena zaradi osamosvojitve Slovenije, prevzela pa je vse pravice in obveznosti bivše poslovne enote. Pogodba o tem sicer ni bila podpisana, kar pa ne more biti ovira za njeno realizacijo, saj je bila ustno dogovorjena. Tako je bil posel sklenjen v skladu z določbo 67. člena ZOR. Napačno je tudi stališče sodišča glede pravnega nasledstva do I. Takega nasledstva ni bilo, tožniki so pri toženi stranki sklenili delovno razmerje na novo, to pa pomeni, da jim ne gre odpravnina ob upoštevanju skupnih delovih let. Sodišče druge stopnje se ni opredeljevalo do vseh navedb v pritožbi, saj ni zavzelo stališča glede višje sile zaradi nastanka novih držav, niti do reciprocitete, prav tako pa se ni opredelilo do navedbe, da je bilo v drugih zadevah glede pravnega nasledstva odločeno drugače. Zato je predlagala, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, razveljavi sodbo drugostopenjskega sodišča in zadevo vrne v ponovno sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 35/91 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija v zvezi s plačilom odpravnine Nevenu Holjeviću in Ines Mrakovič ni dovoljena, v preostalem delu pa ni utemeljena.

Po določbi 21. člena zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Uradni list RS, št. 19/94) je zoper pravnomočno sodno odločbo delovnega in socialnega sodišča, izdano na drugi stopnji, v premoženjskih sporih revizija dovoljena v primerih, ko je dopuščena z ZPP. Po določbi 2. odstavka 382. člena ZPP, revizije ni v premoženjskopravnih sporih, v katerih se vrednost spornega predmeta izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne presega 8.000,00 SIT (tožba vložena pred novelo, uveljavljeno koncem leta 1992). V obravnavanem primeru se z revizijo izpodbija sodba, s katero so priznani različni zneski, od katerih dva ne presegata navedenega zneska. Pri tem je treba upoštevati določbe 37. člena ZPP, s katerimi je določeno, da se kot vrednost spornega predmeta vzame seštevek samo v primeru, če se zneski nanašajo na isto dejansko in pravno podlago, drugače pa po vrednosti vsakega posameznega zahtevka zase. Ker zahtevki glede izplačila plače in odpravnine nimajo enake pravne podlage, je revizijsko sodišče glede revizije za odpravnine v primerih dveh tožnikov zato, ker ne presegajo določenega zneska, sklenilo, da se v tem delu v skladu z določbo 392. člena ZPP revizija zavrže kot nedovoljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam druge stopnje. Zato revizijsko sodišče revizijo prizkusi le v delu, ki se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, ki so upoštevne po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), druge procesne kršitve pa revizija vsebinsko sicer zatrjuje, vendar jih ne opredeli. Zato revizijsko sodišče revizije v tej smeri niti ni preizkušalo.

Že revizijska navedba "nesporno je, da je tožnikom pri tožencu prenehalo delovno razmerje dne 16.12.1991" je v nasprotju z revizijsko navedbo, da tožena stranka delavcem od oktobra pa do prenehanja delovnega razmerja ni dolžna izplačati osebnih dohodkov. Dokler traja delovno razmerje, veljajo tudi medsebojne obveznosti, to je na eni strani obveznost opravljati določeno delo in na drugi strani obveznost plačila. Tožena stranka se ne more izogniti svoji obveznosti plačila osebnih dohodkov s tem, da navaja sklenitev civilne pogodbe s svojo nekdanjo poslovno enoto. Svojih obveznosti iz delovnega razmerja s tako pogodbo ne more neposredno prenesti na drugega, dokler so delavci pri njej v delovnem razmerju. Možni so sicer različni dogovori o prevzemu premoženjskopravnih obveznosti, ki pa so lahko samo obveznosti civilnopravne narave, ne pa obveznosti iz delovnega razmerja. Zato je za odločanje v tem sporu pomembno samo, do kdaj je trajalo delovno razmerje tožnikov s tožencem in dejstvo, da toženčeve obveznosti do njegovih delavcev niso bile poravnane. Vse ostale navedbe, kako in zakaj je prišlo do prenosa dela premoženja na nov pravni subjekt in njihove medsebojne obveznosti, prav tako dejstvo nastanka novih držav, za odločitev v tem sporu niso pravno relevantne. Ker sta nižji sodišči ugotovili, da v času trajanja delovnega razmerja delavcem niso bili izplačani osebni dohodki, ki so jim pripadali, je imelo vso oporo za odločitev, s katero je toženi stranki naložila obveznost zaostalega izplačila.

Sodišče druge stopnje je pri odločanju pravilno, enako kot pred njim že prvostopenjsko sodišče, uporabilo določbe 15. člena zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90). Glede na ugotovljeno dejansko stanje, na katerega je zaradi določbe tretjega odstavka 385. člena ZPP vezano tudi revizijsko sodišče, da so bili delavci razporejeni k toženi stranki in da se jim je delovno rezmerje neprekinjeno nadaljevalo, je možen zaključek, da je šlo za prevzem delavcev v skladu s citiranim predpisom. To pa pomeni, da jim gre zato tudi pravica do odpravnine, ki jim je bila kot trajno presežnim delavcem obračunana po določbi 36.f člena zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93) glede na leta dela pri toženi stranki in njegovem pravnem predniku. Na tako odločitev v tem sporu morebitne drugačne rešitve v drugih sporih, ki jih navaja revident, ne morejo vplivati.

Revizijsko sodišče zato ob upoštevanju ugotovitev in zaključkov nižjih sodišč sklepa, da je bila ugoditev zahtevkom tožnikov materialnopravno pravilna in da materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Zaradi navedenih razlogov je revizijsko sodišče v skladu z določbo 393. člena ZPP revizijo, v delu, v katerem je bila dovoljena, kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je določbe ZPP in ZTPDR uporabilo smiselno kot predpise Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).