Jedro

Ni sporno, da je izbrisana družba dolgovala dolg carinskemu uradu. Njeno obveznost je po izbrisu družbe iz sodnega registra prevzel tožnik, ki ga je tudi po presoji sodišča šteti za aktivnega družbenika. Tožnik je edini ustanovitelj in družbenik izbrisane družbe in je torej le on lahko odgovarjal za poslovanje družbe.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnila pritožbo tožnika zoper sklep Carinskega urada A. št. ... z dne 18. 4. 2001, s katerim je bil zoper tožnika uveden postopek prisilne izterjave carinskega dolga v skupnem znesku 240.841,00 SIT, skupaj s pripadajočimi zamudnimi obrestmi od 20. 4. 1997 dalje do plačila in stroškov prisilne izterjave v višini 1.000,00 SIT, vse iz osebnih prejemkov tožnika. Tožena stranka navaja, da je iz podatkov spisa razvidno, da je bila prvotna dolžnica družba B.B.B. d.o.o., C., ... ulica št. ..., ki pa je bila s sklepom Okrožnega sodišča v C. opr. št. Srg ... z dne 17. 4. 2000 na podlagi 1. odstavka 35. člena Zakona o finančnem poslovanju podjetij (Uradni list RS, št. 54/99 in 110/99, v nadaljevanju ZFPPod) izbrisana iz sodnega registra. Izbris je bil objavljen v Uradnem listu RS, št. ... z dne 4. 10. 2000. Objavljeni sklep o izbrisu iz sodnega registra obsega tudi podatek, da je D.D., ... ulica št. ..., C., ustanovitelj in pooblaščenec za zastopanje (direktor) omenjene družbe z omejeno odgovornostjo. V času njenega izbrisa, ki pomeni tudi njeno prenehanje, je družba dolgovala Carinskemu uradu A. sporni carinski dolg, kar je izkazano z dvema izvršljivima odločbama Carinarnice A., št. ... z dne 12. 1. 1995 za znesek 124.888,00 SIT in št. ... z dne 12. 1. 1995 za znesek 115.953,00 SIT. Po mnenju tožene stranke je Carinski urad A. upoštevajoč tudi odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-135/00-77 z dne 9. 10. 2002 (Uradni list RS, št. 93/02), tožnika, ki je bil edini ustanovitelj in s tem edini družbenik družbe, z dopisom z dne 10. 10. 2000 pozval, naj v roku 15 dni poravna terjatve, ki jih ima carinski urad do izbrisane družbe. Ker tožnik kljub vročenemu pozivu carinskega dolga v danem roku ni poravnal, podal pa je nanj odgovor, ki pa ni vplival na drugačno odločitev, je po mnenju tožene stranke Carinski urad A. pravilno zoper tožnika uvedel postopek prisilne izterjave dolga iz osebnih prejemkov. Ker je bil v času izbrisa družbe iz sodnega registra vpisan kot edini ustanovitelj družbe in s tem družbenik, tožnik, za katerega velja domneva, da je podal izjavo po 1. odstavku 394. člena Zakona o gospodarskih družbah, upoštevajoč 27. člen ZFPPod ter že navedeno odločbo Ustavnega sodišča RS, je tožnik postal carinski dolžnik kot fizična oseba. Tožnik je oseba s statusom družbenika, izterjava je pravočasna in gre za družbenika, ki je odgovoren za obveznosti družbe. Po povsem jasnem stališču iz odločbe Ustavnega sodišča RS so družbeniki univerzalni pravni nasledniki izbrisane družbe. Velja torej domneva, da dokler družbeniki izbrisane družbe ne dokažejo nasprotnega, se štejejo za univerzalne pravne naslednike družbe, to pa je izkazano z javno listino (npr. v Uradnem listu objavljenim sklepom o izbrisu družbe ali za družbo z omejeno odgovornostjo z izpiskom iz sodnega registra). Torej je izvršba proti družbeniku lahko dovoljena na podlagi javne listine, ki dokazuje prehod obveznosti na družbenika kot univerzalnega pravnega naslednika družbe. V obravnavanem primeru je tožnik kot edini ustanovitelj in edini zakoniti zastopnik družbe (direktor) nesporno imel pravico do informacij in vpogleda v poslovne knjige in vpliv na izvedbo zahtevane uskladitve z ZGD. Tožena stranka še dodaja, da je bil sklep izdan in vročen pravočasno. Po podatkih spisa je Carinski urad A. še pred pretekom enega leta po objavi izbrisa družbe iz sodnega registra (izbris je bil objavljen dne 4. 10. 2000), najprej z dopisom z dne 10. 10. 2000 pozval tožnika k plačilu terjatve, nato pa dne 18. 4. 2001 izdal sklep o prisilni izterjavi. V obravnavanem primeru je carinski dolg nastal 30. 6. 1992 oziroma 17. 7. 1992. Petletni zastaralni rok je bil pretrgan z izdajo odločb Carinarnice A. št. ... in ... z dne 12. 1. 1995, nato z odločbama Carinske uprave RS št. ... in ... z dne 1. 4. 1997, s katerima sta se zavrnili pritožbi, nato z izdajo obeh sklepov o dovolitvi izvršbe z dne 21. 4. 1997 ter pozivom carinskega organa pri tožniku dne 10. 10. 2000, da plača dolg izbrisane družbe. Absolutni desetletni zastaralni rok pa ob izdaji v tem postopku izdanega sklepa še ni potekel. Izvršilni naslov pri izvršbi oziroma prisilni izterjavi je izvršljiva odločba carinarnice (155. člen Carinskega zakona, Uradni list RS, št. 1/95 do 40/99, v nadaljevanju CZ). Po določbah 42. člena v zvezi s 40. členom Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št.18/96 do 108/99, v nadaljevanju ZDavP), carinski organ zoper dolžnika, ki zapadlega carinskega dolga ne plača v predpisanem roku, uvede prisilno izterjavo z izdajo sklepa o prisilni izterjavi. Po določbi 43. člena ZDavP mora sklep o prisilni izterjavi vsebovati podatke o dolžniku, izvršilni naslov z navedbo, kdaj je nastopila izvršljivost, višino dolga, način prisilne izterjave, ime in naslov oziroma sedež izplačevalca osebnih prejemkov in pouk o pravnem sredstvu. V obravnavanem primeru se od tožnika izterjuje dolg na podlagi dveh izvršljivih odločb, ki sta izvršilna naslova. Razvidno je, kdaj je nastopila izvršljivost, višina glavnice ter od kdaj tečejo zamudne obresti. Tožena stranka ugotavlja, da je izpodbijani sklep izdan na podlagi odločb Carinarnice A., ki predstavljata izvršilni naslov po 276. členu CZ SFRJ (in tudi po 155. členu CZ), kar pomeni, da so pogoji za prisilno izterjavo v času izdaje sklepa bili izpolnjeni.

Tožnik vlaga tožbo v upravnem sporu. Nasprotuje predvsem temu, da je on kot fizična oseba odgovoren za carinski dolg pravne osebe B.B.B. d.o.o., ki je bila izbrisana. V obširni tožbi pojasnjuje dogodke od leta 1992, ko je bil aretiran in krivično obsojen na pet let zapora. Pojasnjuje tudi, da družbe ni uspel dokapitalizirati, ker je bil zaprt in bi zato morala za njega obstajati izjema, če se pravna oseba ni uspela uskladiti z določbami ZGD v zakonsko določenem roku. Sklepno navaja, da je iz odločbe Ustavnega sodišča RS razvidno jasno tolmačenje ZGD in spregleda pravne osebnosti. Družba B.B.B. d.o.o. je poslovala že leta 1992 medtem, ko je ZGD začel veljati 31. 12. 1994. Zato družbeniki d.o.o. niso plačniki in dolžniki za plačila obveznosti pravne osebe, ki so nastale pred tem datumom. Enako to velja za poznejše predpise, kot je ZFPPod, ki se sklicujejo na ZGD. Upniki morajo v civilnem postopku dokazati, da je bilo zlorabljeno ime d.o.o., in šele v tem primeru morajo družbeniki plačati in odgovarjajo za obveznosti družbe. Če tega upniki ne morejo dokazati, družbeniki ne bodo odgovarjali za obveznosti družb. V obravnavani zadevi upniki niso dokazali zlorabe imena, ker je bil tožnik aretiran sredi dela in realizacije poslov. Upniki ga tudi niso tožili v civilnem postopku, kazenski postopek pa je bil končan z oprostilno sodbo in je bilo tako ugotovljeno, da ni šlo za zlorabo imena družbe B.B.B. d.o.o.. Ker ni šlo za stečajni postopek, temveč za izbris, ni bilo ugotovljeno premoženje družbe. Smiselno tožnik predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa udeležbe v tem postopku ni prijavilo.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče je o tožbi odločalo skladno z določbo 2. odstavka 105. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1) po določbah 51. do 73. člena ZUS-1. V obravnavani zadevi gre za prisilno izterjavo carinskega dolga od edinega ustanovitelja in družbenika pravne osebe, dolžnice v carinskem postopku, ki je bila izbrisana iz sodnega registra po določbah ZFPPod. Podlaga za izdajo sklepa je 1. odstavek 155. člena CZ. Po navedeni določbi carinski organ izterja dolg prisilno v skladu z veljavnimi predpisi, če dolžnik ne plača obračunanega carinskega dolga v predpisanem roku. Med strankama ni sporno, da je rok za prostovoljno plačilo carinskega dolga že potekel in da ta dolg do izdaje sklepa o prisilni izterjavi ni bil plačan. V postopku prisilne izterjave so bile pravilno uporabljene določbe ZDavP, ki v 42. členu določa, da carinski organ uvede prisilno izterjavo za izdajo sklepa o prisilni izterjavi. V obravnavanem primeru sta to dva izvršilna naslova, to sta odločbi Carinskega urada A. Tožnik v postopku ne ugovarja zneskom in višini ugotovljenega carinskega dolga, ampak meni, da carinskega dolga ni mogoče izterjati od njega kot družbenika pravne osebe, ki je bila izbrisana iz sodnega registra. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno razlagala odločbo Ustavnega sodišča RS, opr. št. U-I-135/00-77 z dne 9. 10. 2002, ki je bila objavljena v Uradnem listu št. 93/02. Ustavno sodišče RS se je namreč postavilo na stališče, da je določena odgovornost aktivnih družbenikov za obveznosti izbrisanih družb ustavno nujna. Pravne posledice navedene odločbe Ustavnega sodišča RS se nanašajo na tako imenovane neprave oziroma pasivne družbenike, to je tiste družbeniki, ki v smislu njene obrazložitve niso mogli vplivati (imeli vpliva) na uskladitev družbe, zahtevane z ZGD. V obravnavanem primeru ni sporno, da je tožnik edini ustanovitelj in družbenik izbrisane družbe in je torej le on lahko odgovarjal za poslovanje družbe. Tudi ni sporno, da je izbrisana družba dolgovala dolg carinskemu uradu, katere obveznost plačila je po izbrisu te družbe iz sodnega registra prevzel tožnik, ki ga je tudi po presoji sodišča šteti za aktivnega družbenika. Tudi v ostalem po presoji sodišča sklep o prisilni izterjavi izpolnjuje vse elemente, ki jih določa 43. člen ZDavP, torej vsebuje priimek in ime ter naslov oziroma ime in sedež tožnika, izvršljiv naslov z navedbo, kdaj je nastopila izvršljivost, višino dolga in sicer ločeno glavnico ter zamudne obresti, način prisilne izterjave in pouk o pravnem sredstvu. Sodišče tožbene ugovore zavrača kot neutemeljene oziroma nerelevantne za odločitev v tem upravnem sporu.

Potem, ko je sodišče ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1.