Jedro

Po določbi drugega odstavka 60. člena ZTuj-2 sme tujec, ki je pravočasno vložil prošnjo za podaljšanje dovoljenja za prebivanje ali za izdajo nadaljnjega dovoljenja (da so tožniki takšno prošnjo vložili pravočasno ni sporno), ostati v državi, dokler o njegovi prošnji ni odločeno, o čemer se izda posebno potrdilo, ki po poteku veljavnosti dovoljenja za prebivanje velja kot dovoljenje za začasno prebivanje do dokončne odločitve o prošnji. Glede na navedeno so na podlagi odločbe Ustavnega sodišča nastopile okoliščine za zakonito prebivanje tožnikov v državi in torej razlogov za njihovo odstranitev ni več. Postopek po 73. členu ZTuj-2 pa se nanaša na situacijo, ko tujec prebiva v Republiki Sloveniji brez dovoljenja in ga je zato treba odstraniti. Ker pa v obravnavanem primeru glede na to, da je tožnikom izdano dovoljenje za začasno prebivanje, ni razlogov za njihovo odstranitev, so s tem postali nerelevantni tudi razlogi za dovolitev zadrževanja. Tožniki si torej pravnega položaja v tem upravnem sporu ne morejo izboljšati, saj izpodbijani akt očitno več ne posega v njihove pravice in pravne koristi.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano dopolnilno odločbo je Policijska uprava Maribor (v nadaljevanju: prvostopni organ) zavrnila prošnjo tožeče stranke za dovolitev zadrževanja tujcev v Republiki Sloveniji iz razloga po 1., 3. in 5. alineji drugega odstavka 73. člena Zakona o tujcih (ZTuj-2). V obrazložitvi odločbe navaja, da je tožeča stranka dne 28. 6. 2016 vložila prošnjo za dovolitev zadrževanja tujcev v Republiki Sloveniji po prvem odstavku 73. člena ZTuj-2 in sicer iz razlogov po 1., 3., 5. in 6. alineji drugega odstavka 73. člena istega zakona. O delu prošnje za dovolitev zadrževanja iz razloga po 6. alineji je prvostopni organ že odločil z delno odločbo z dne 18. 7. 2016, z izpodbijano dopolnilno odločbo pa je odločil še delu prošnje, ki se je nanašala na razloge za zadrževanje iz 1., 3. in 5. alinee. Odločitev je bila sprejeta v ponovljenem postopku v zvezi z odločbama tožene stranke z dne 20. 10. 2016 in 24. 10. 2016 in po opravljenem ugotovitvenem postopku. Prvostopni organ je pri tem ugotovil, da razlogi, na katere se je sklicevala tožeča stranka, niso podani, zato je prošnjo za dovolitev zadrževanja v RS zavrnil. 2. Navedeno odločitev je potrdila tudi tožena stranka v pritožbenem postopku. Meni, da je prvostopni organ pred izdajo odločbe ugotovil vsa dejstva in okoliščine ter da je odločitev v skladu z navedenimi ugotovitvami. Tožena stranka je prav tako ugotovila, da je Ustavno sodišče RS z odločbo Up-936/16-29 zadevo družine A.A. vrnilo upravnemu organu v novo odločanje, zato so posledično tožniki prejeli potrdila o vloženih prošnjah za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje, ki velja kot dovoljenje za začasno prebivanje. V skladu z načelom zakonitosti drugostopni organ presoja zakonitost odločbe po pravnem in dejanskem stanju ob izdaji odločbe, s katero je bilo odločeno o pravici, obveznosti oziroma pravni koristi stranke, v obravnavanem primeru torej glede na dejansko stanje ob izdaji odločbe organa prve stopnje. Kasnejše spremembe dejanskega stanja nastale po izdaji odločbe na pravilnost in zakonitost odločbe organa prve stopnje ne morejo vplivati, zato ugotovitev, da imajo v času odločanja organa druge stopnje tožniki izdano potrdilo o vloženih prošnjah za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje, na odločitev organa druge stopnje v tej zadevi ne vpliva.

3. Tožeča stranka v tožbi navaja, da do tega postopka ne bi prišlo, če izdaja dovoljenja za podaljšanje bivanja ne bi bila pravnomočno zavrnjena, zaradi česar so se znašli v postopku odstranitve iz države. To skušajo preprečiti s sklicevanjem na dolžnost države, da legalizira njihovo bivanje na podlagi "dolžnosti legalizacije dolgotrajno toleriranega bivanja" v smislu 8. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah, ne glede na to, da med taksativno naštetimi zakonskimi razlogi za izdajo dovolitve zadrževanja v 73. členu ZTuj-2 navedeni razlog ni izrecno omenjen. Tožeča stranka tudi ugovarja razlagi tožene stranke glede razlogov iz 5. alineje drugega odstavka 73. člena ZTuj-2, saj se navedeni razlog ne nanaša na primere iz 50. člena ZTuj-2. Tožeča stranka tudi opozarja, da je bila prvostopna odločba izdana 23. 1. 2017, to je v času, ko so bili tožniki v Sloveniji brez dovoljenja za začasno prebivanje, vendar je v tem času tekel postopek pred Ustavnim sodiščem, ki je odpravilo odločbe Upravne enote Maribor o zavrnitvi podaljšanja dovoljenja za začasno prebivanje. S tem se je pravni položaj tožnikov spremenil z učinkom za nazaj, kar bi morala tožena stranka upoštevati pri svojem odločanju v odločbi z dne 6. 4. 2017, torej šteti, da tožniki niso nezakonito v Sloveniji, zaradi česar ne obstaja pravna podlaga za izdajo odločbe o dovolitvi zadrževanja (niti ugodilne niti zavrnilne), zato bi morala pritožbeni postopek na podlagi odločbe Ustavnega sodišča RS ustaviti. Glede na navedeno meni, da sodišču ni več treba odločati o vsebinskih ugovorih, zato predlaga ugoditev tožbi iz navedenega razloga.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo pojasnjuje, da je po vložitvi tožbe opravila poizvedbe pri Upravni enoti Maribor v zvezi z odločbo Ustavnega sodišča RS Up-936/16-29 z dne 2. 3. 2017 ter ugotovila, da imajo tožniki od 13. 6. 2017 do 13. 6. 2018 podaljšano dovoljenje za začasno prebivanje. Tožniki so torej že dosegli to, za kar si prizadevajo v obravnavnem postopku. Ker si torej svojega pravnega položaja v tem upravnem sporu ne morejo izboljšati, saj izpodbijani akt ne posega več v njihove pravice in pravne koristi, nimajo pravnega interesa za tožbo, zato predlaga, da sodišče tožbo zavrže. Pri tem se sklicuje na odločitev Upravnega sodišča RS v zadevi II U 499/2016, ko so isti tožniki vložili tožbo v upravnem sporu in jo je sodišče zavrglo.

5. Tožba ni dovoljena.

6. Iz podatkov upravnega spisa izhaja, da so tožniki prošnjo za dovolitev zadrževanja po 73. členu ZTuj-2 vložili iz razloga, ker so bili v postopku odstranitve iz države po tem, ko jim je bila prošnja za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji iz drugih utemeljenih razlogov (drugi odstavek 51. člena ZTuj-2) zavrnjena s pravnomočnimi odločbami Upravne enote Maribor v zvezi s sodbo Upravnega sodišča RS opr. št. II U 96/2015 z dne 13. 1. 2016. Ustavno sodišče RS je v postopku odločanja o ustavni pritožbi tožnikov razveljavilo navedeno sodbo Upravnega sodišča, odpravilo odločbe Upravne enote Maribor in zadevo vrnilo Upravni enoti Maribor v novo odločanje. S tem so tožniki (ponovno) postali prosilci za podaljšanje dovoljenja za prebivanje. Po določbi drugega odstavka 60. člena ZTuj-2 pa sme tujec, ki je pravočasno vložil prošnjo za podaljšanje dovoljenja za prebivanje ali za izdajo nadaljnjega dovoljenja (da so tožniki takšno prošnjo vložili pravočasno ni sporno), ostati v državi, dokler o njegovi prošnji ni odločeno, o čemer se izda posebno potrdilo, ki po poteku veljavnosti dovoljenja za prebivanje velja kot dovoljenje za začasno prebivanje do dokončne odločitve o prošnji.

7. Glede na navedeno so na podlagi citirane odločbe Ustavnega sodišča nastopile okoliščine za zakonito prebivanje tožnikov v državi (tožnikom je takšno dovoljenje izdano do 13. 6. 2018) in torej razlogov za njihovo odstranitev ni več. Postopek po 73. členu ZTuj-2 pa se nanaša na situacijo, ko tujec prebiva v Republiki Sloveniji brez dovoljenja in ga je zato treba odstraniti. Ker pa v obravnavanem primeru, glede na to, da je tožnikom izdano dovoljenje za začasno prebivanje, ni razlogov za njihovo odstranitev, so s tem postali nerelevantni tudi razlogi za dovolitev zadrževanja. Tožniki si torej pravnega položaja v tem upravnem sporu ne morejo izboljšati, saj izpodbijani akt očitno več ne posega v njihove pravice in pravne koristi (niti ni posegal v času vložitve tožbe glede na odločitev Ustavnega sodišča z dne 2. 3. 2017, tožba pa je bila vložena kasneje dne 15. 5. 2017).

8. V skladu s prvim odstavkom 2. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj. Glede na to mora vsakdo, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih interesov s tožbo v upravnem sporu, za to izkazati pravni interes. Ta se izkaže s tem, da bi morebitna ugoditev tožbi zanj pomenila izboljšanje pravnega položaja, ki ga brez vložene tožbe ne bi mogel doseči. Pravni interes pa mora obstajati ves čas postopka, na njegov obstoj pa je sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (6. točka prvega odstavka in drugi odstavek 36. člena ZUS-1). Glede na navedeno tožniki ne izkazujejo pravnega interesa za tožbo v tem upravnem sporu, zato je sodišče tožbo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.