Jedro

Pri oprostilnih razlogih gre za izjeme, zato se nepričakovanost tožnikovega dejanja presoja po najstrožjem merilu skrajne skrbnosti, to je, ali je bilo tožnikovo ravnanje nepričakovano za posebej skrbnega voznika. V sfero rizika objektivno odgovornega imetnika nevarne stvari spadajo tudi neprevidna in nepremišljena ali celo nerazumna ravnanja oškodovancev.

Zavarovanec je kršil ZprCP že s tem, ko je upravljal motorno vozilo pod vplivom alkohola. Splošno znano je, da voznikova alkoholiziranost negativno vpliva na njegove zaznavne, spoznavne in reakcijske sposobnosti (podaljšuje reakcijski čas) v prometu, ter na zmožnost predvidevanja poteka dogodkov in ocenjevanje tveganja oziroma zmanjšuje sposobnost voznikove presoje nastale nevarne situacije in hitre reakcije.

Zavarovanec ni vozil s prilagojeno hitrostjo in na dano prometno situacijo ni bil pozoren. Takratne prometne okoliščine so od zavarovanca terjale, da bi moral voziti še posebej pozorno in previdno, ne pa zgolj v mejah dovoljene hitrosti.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se v celoti glasi: "1. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki odškodnino v znesku 35.949,91 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 2. 2018 do plačila, v roku 15 dni.

2. Višji tožbeni zahtevek se zavrne.

3. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki 30 % njenih pravdnih stroškov, tožena stranka pa je dolžna povrniti tožeči stranki 70 % njenih pravdnih stroškov. O višini stroškov bo odločeno s posebnim sklepom po pravnomočnosti sodbe."

II. V ostalem se pritožba tožeče stranke ter v celoti pritožbi tožene stranke in stranskega intervenienta zavrnejo ter se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 1.168,78 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude s plačilom z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

IV. Stranski intervenient krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje (prvo sodišče) je razsodilo, da je toženka dolžna plačati tožniku odškodnino v znesku 15.545,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 2. 2018 do plačila (I. točka sodbe). V presežku je zavrnilo tožbeni zahtevek (II. točka sodbe). Odločilo je, da je tožnik dolžan toženki povrniti 79 % njenih pravdnih stroškov, toženka pa je dolžna tožniku povrniti 21 % njegovih pravdnih stroškov, pri čemer bo o stroških odločeno s posebnim sklepom po pravnomočnosti sodbe (III. točka sodbe).

2. Zoper sodbo se pritožujejo pravdni stranki in stranski intervenient na toženkini strani. Tožnik izpodbija zavrnilni del sodbe in odločitev o pravdnih stroških, pri čemer uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne zadevo prvemu sodišču v novo sojenje. Ne strinja se z ugotovitvijo prvega sodišča, da je soprispeval k prometni nesreči najmanj 70 %. Toženka ni dokazala, da je njen zavarovanec vozil skladno s cestnoprometnimi predpisi. Zavarovanec je vozil pod vplivom alkohola, kar je vplivalo na zmožnost njegovega ustreznega presojanja in reagiranja, česar prvo sodišče ni upoštevalo. A. A. je ustavila vozilo in prižgala vse štiri smerne kazalce, kar je zahtevalo izrazito povečano previdnost in opozarjalo na nevarnost na cesti. Zavarovanec na to ni bil pozoren in ni pravočasno zagledal tožnika. Ostali, ki so se vozili za zavarovancem, so tožnika videli na cesti. Zavarovanec je zaviral šele, ko je trčil v voznika. Zavarovančeva alkoholiziranost in nezbranost sta botrovali temu, da ni pravočasno zagledal tožnika. Če bi zavarovanec vozil skladno s cestnoprometnimi predpisi, ne bi prišlo do nezgode. Toženka ni dokazala svojih ugovorov, pri čemer ni založila predujma za izvedenca cestnoprometne stroke. Odmerjena odškodnina za tožnikovo nematerialno škodo je prenizka. Prvo sodišče ni upoštevalo celotnega obsega tožnikove škode. Tožniku bi moralo prisoditi zahtevano odškodnino za vse oblike uveljavljane nematerialne škode. Napačna je tudi odločitev glede višine tožnikove izgube na zaslužku. Tožnik je postavil konkretiziran zahtevek, kateremu toženka ni substancirano ugovarjala. Njegovemu izračunu izgube na zaslužku toženka ni konkretizirano ugovarjala, zato bi moralo prvo sodišče v celoti prisoditi vtoževani znesek iz tega naslova. Enako velja za odškodnino za uničeno obleko. Napačna je tudi odločitev o stroških postopka.

3. Toženka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe, pri čemer uveljavlja vse pritožbene razloga iz 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da tožbeni zahtevek zavrne v celoti. Navaja, da je prvo sodišče upoštevalo napačno pravno podlago. Namesto tretjega odstavka 153. člena Obligacijskega zakonika (OZ) bi moralo upoštevati določbe drugega odstavka tega člena. Zavarovanec je vozil skrajno previdno. Prometna nesreča se je zgodila izključno zaradi dejanja tožnika. V prometu velja načelo zaupanja. Zavarovanec se ni mogel izogniti prometni nesreči. Prvo sodišče je tožniku prisodilo previsoki odškodnini za nematerialno škodo iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti ter duševnih bolečin zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti.

4. Stranski intervenient izpodbija sodbo v ugodilnem delu in v odločitvi o stroških, pri čemer uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek, podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne zadevo prvemu sodišču v novo sojenje. Navaja, da je tožnik v celoti odgovoren za nastanek škode. V vožnji stranskega intervenienta ni bilo nobenih nepravilnosti. Njegova alkoholiziranost ni vplivala na nastanek prometne nesreče. Ko je zagledal vozilo z utripajočimi lučmi, je zavrl, nato pa je počilo. Škodnega dogodka ni mogel preprečiti. Prvo sodišče je tožniku prisodilo previsoko odškodnino za uveljavljane oblike nematerialne in materialne škode. Izpodbija tudi odločitev o stroških postopka. Priglasil je svoje stroške, o katerih pa prvo sodišče ni odločilo.

5. Tožnik v odgovorih na pritožbi toženke in stranskega intervenienta predlaga njuni zavrnitvi. Toženka in stranski intervenient v odgovorih na tožnikovo pritožbo predlagata njeno zavrnitev.

6. Pritožba tožnika je delno utemeljena. Pritožbi toženke in stranskega intervenienta nista utemeljeni.

**Glede temelja zahtevka**

7. Toženka in stranski intervenient neutemeljeno vztrajata, da je tožnik v celoti odgovoren za nastanek prometne nesreče. Za oprostitev odgovornosti na podlagi drugega odstavka 153. člena OZ bi morala toženka dokazati, da je škoda nastala izključno zaradi tožnikovega dejanja, ki ga njen zavarovanec ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ni mogel izogniti ali jih odvrniti. Pri oprostilnih razlogih gre za izjeme, zato se nepričakovanost tožnikovega dejanja presoja po najstrožjem merilu skrajne skrbnosti, to je, ali je bilo tožnikovo ravnanje nepričakovano za posebej skrbnega voznika. V sfero rizika objektivno odgovornega imetnika nevarne stvari spadajo tudi neprevidna in nepremišljena ali celo nerazumna ravnanja oškodovancev. Oprostitev odgovornosti imetnika nevarne stvari ni mogoča, čeprav je oškodovanec ravnal neskrbno, če bi imetnik nevarne stvari moral pričakovati takšno njegovo ravnanje in bi se mu lahko izognil ali preprečil posledice oškodovančevega ravnanja. Zadošča, da so takšna ravnanja oškodovancev objektivno predvidljiva.

8. Toženkin zavarovanec (ki je vozil iz smeri B. proti C.) je videl ustavljeno vozilo na nasprotnem vozišču (iz smeri C. proti B.) s prižganimi in utripajočimi lučmi. Vozilo je stalo na regionalni cesti izven naselja v poznih nočnih urah (do prometne nesreče je prišlo okoli 2.50 ure). Pravilen je zaključek prvega sodišča, da takšna prometna situacija ni bila običajna, da kaže na neko dogajanje in da je bilo mogoče pričakovati, da so v bližini vozila tudi ljudje, ter da je zavarovanec mogel pričakovati, da se bodo na vozišču nahajali pešci. Utripajoče luči na stoječem vozilu A. A. so že po naravi stvari opozarjale na določeno potencialno nevarno situacijo, na katero bi moral biti zavarovanec posebno pozoren in bi moral računati tudi na možnost neprevidnega gibanja pešcev na vozišču v bližini ustavljenega vozila, tako tudi na možnost, da bo pešec neprevidno prečkal cestišče in se znašel na njegovem smernem vozišču. Tožnikovo nepravilno in nerazumno prečkanje cestišča (tudi on je kršil določila Zakona o pravilih cestnega prometa - ZPrCP, kot je pravilno ugotovilo prvo sodišče, poleg tega pa je bil tudi on alkoholiziran) zato za zavarovanca ni moglo biti nepričakovano. Toženka ni dokazala, da je do prometne nesreče prišlo izključno zaradi tožnikovega dejanja. V tem pogledu tudi pritožbi toženke in stranskega intervenienta ne ponujata nobenih tehtnih argumentov za takšen zaključek. Glede na to niso bili izpolnjeni pogoji za zavarovančevo razbremenitev objektivne odškodninske odgovornosti v pomenu drugega odstavka 153. člena OZ.

9. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da zavarovancu ni mogoče očitati krivdnega ravnanja oziroma soprispevka k nastanku prometne nesreče. Prvo sodišče je verjelo zavarovancu, da je na nasprotnem vozišču videl le ustavljeno vozilo s prižganimi lučmi, tožnika pa ne. Ugotovilo je, da je zavarovanec vozil pod vplivom alkohola, vendar pa tej okoliščini ni pripisalo relevantnega pomena. Štelo je, da se zavarovanec, kljub višji količini alkohola v organizmu od dovoljene, ni mogel izogniti prometni nesreči; presodilo je torej, da med njegovo alkoholiziranostjo in nastalo prometno nesrečo ni vzročne zveze. Ugotovilo je še, da je zavarovanec vozil po svojem voznem pasu (smernem vozišču) ter ni prekoračil omejitve hitrosti, pri čemer ni videl tožnika, zaradi česar je očitno štelo, da je zavarovanec vozil s prilagojeno hitrostjo v smislu prvega odstavka 45. člena ZPrCP.

10. Tožnik utemeljeno graja navedene materialnopravne zaključke prvega sodišča. Za zaključek, da zavarovančeva vožnja pod vplivom alkohola ni bila v vzročni zvezi s prometno nesrečo, prvo sodišče ni imelo relevantne podlage v izvedenih dokazih, saj toženka tega ni dokazala. Zavarovanec je imel v organizmu (ob upoštevanju odstopanj naprave) najmanj 0,31 mg alkohola v litru izdihanega zraka (najvišja dovoljena količina alkohola v litru izdihanega zraka je 0,24 mg alkohola - drugi odstavek 105. člena ZPrCP). Preizkus je bil opravljen ob 3.41 uri, kar pomeni, da je bila v času, ko se je zgodila prometna nesreča (ob 2.50 uri), stopnja zavarovančeve alkoholiziranosti še višja (splošno znano je, da se povprečno 0,07 mg alkohola v litru izdihanega zraka razgrajuje eno uro). Velja, da je voznik pod vplivom alkohola, če ima v organizmu več alkohola, kot dovoljuje ta zakon (drugi odstavek 104. člena ZPrCP). Zavarovanec je kršil ZprCP že s tem, ko je upravljal motorno vozilo pod vplivom alkohola (prvi odstavek 104. člena ZPrCP). Splošno znano je, da voznikova alkoholiziranost negativno vpliva na njegove zaznavne, spoznavne in reakcijske sposobnosti (podaljšuje reakcijski čas) v prometu, ter na zmožnost predvidevanja poteka dogodkov in ocenjevanje tveganja oziroma zmanjšuje sposobnost voznikove presoje nastale nevarne situacije in hitre reakcije.

11. Zavarovanec (tudi zaradi alkoholiziranosti) ni bil dovolj pozoren na nastalo prometno situacijo. Toženkino sklicevanje na načelo zaupanja nima pomena, saj ga je treba upoštevati v povezavi z načelom defenzivne vožnje, ki voznikom nalaga, da preprečujejo nastanek nevarnih položajev in jih rešujejo tudi, kadar jih niso povzročili sami; pozorni morajo biti tudi na ravnanja ostalih udeležencev v prometu ter storiti vse, da preprečijo nevarno situacijo, če ugotovijo, da ti ne ravnajo v skladu s cestnoprometnimi predpisi. Med drugim morajo prilagajati hitrost vožnje razmeram v prometu, spremljati in predvidevati prometne situacije, opazovati promet tudi daleč pred svojim vozilom, se izogibati tveganju ter se ne izpostavljati nevarnim situacijam. Ugotovljene okoliščine vodijo do materialnopravne presoje, da zavarovanec pred prometno nesrečo ni prilagodil hitrosti in načina svoje vožnje v smislu prvega odstavka 45. člena ZPrCP (to izhaja tudi iz izpovedbe A. A., da je zavarovanec pripeljal zelo hitro). Toženka je sicer trdila nasprotno in predlagala dokaz s sodnim izvedencem cestnoprometne stroke, katerega pa prvo sodišče ni izvedlo, ker toženka ni založila predujma za stroške izvedbe tega dokaza. Toženka tako ni dokazala, da naj bi zavarovanec vozil s prilagojeno hitrostjo.

12. Prvo sodišče je ugotovilo, da je D. D. videl senco (tožnikovo temno postavo), ki je „nenadoma skočila na avto“ ter da iz uradnega zaznamka o razgovoru z E. E. izhaja, da je tožnik „padel“ na vozilo zavarovanca. D. D. je bil sopotnik v vozilu, ki ga je za zavarovancem vozila E. E. Vozili so se približno 150 m za vozilom zavarovanca, sam je sedel na zadnjem sedežu za sovoznikom, na daleč pa je videl (še pred prometno nesrečo) na levi strani ceste ustavljeno vozilo s prižganimi lučmi. Vidljivost je bila dobra (podatek v zapisniku Prometne policijske postaje Novo mesto o ogledu kraja prometne nesreče), cesta pa ravna in pregledna. Iz uradnega zaznamka o razgovoru z E. E. tudi izhaja, da je videla stoječe vozilo na nasprotnem voznem pasu, na sredini ceste pa je videla stati človeka, zavarovanec se je z vozilom umikal desno in pričel zavirati, kljub temu pa ga je zbil. Ker sta D. D. in E. E. videla tožnikovo postavo na cesti, predno se je zgodila prometna nesreča, bi tožnika mogel in moral toliko prej videti tudi zavarovanec, če bi bil pozoren na prometno situacijo, saj se je z vozilom nahajal bistveno bližje ustavljenemu vozilu na nasprotnem vozišču, tožnik pa se je gibal pred stoječim vozilom A. A., kar pomeni, da so ga osvetljevale tudi luči njenega vozila. Tudi če se toženki v prid upošteva izpoved F. F. (bil je sopotnik v vozilu E. E., najprej je ocenil, da so se za zavarovancem vozili na razdalji 50 m do 100 m, nato pa izjavil, da je verjetno bolj pravilen podatek, ki ga je dal policistki ob ogledu, in sicer, da je šlo za razdaljo 100 m do 200 m za zavarovancem), da so bili z vozilom E. E. približno 100 m za zavarovancem, to ne spremeni ničesar, saj bi tudi v tem primeru zavarovanec toliko prej kot pa D. D. in E. E. mogel in moral opaziti tožnikovo postavo na cesti, še predno se mu je približal s svojim vozilom. Že pred tem, ko je že na daleč videl ustavljeno vozilo A. A. s prižganimi lučmi, bi moral občutno zmanjšati hitrost vožnje, česar ni storil (toženka tega ni dokazala). To kaže, da ni ravnal s potrebno skrbnostjo in pozornostjo, na kar je očitno vplivala tudi njegova alkoholiziranost. V primeru, da bi okoliščinam ustrezno prilagodil hitrost vožnje, bi lahko preprečil prometno nesrečo oziroma bi bile njene posledice blažje. Takratne prometne okoliščine so od zavarovanca terjale, da bi moral voziti še posebej pozorno in previdno, ne pa zgolj v mejah dovoljene hitrosti.

13. Tudi podatki policijskega zapisnika s skico o ogledu kraja prometne nesreče (ki ima značaj javne listine, katere vsebina velja za resnično) potrjujejo, da zavarovanec ni vozil s prilagojeno hitrostjo in da na dano prometno situacijo ni bil pozoren. Zavarovanec je zaviral šele po trčenju s tožnikom, razdalja med krajem trčenja in mestom, kjer je obležal tožnik, pa je znašala več kot 21 m, kar prav tako kaže na silovitost trčenja in da zavarovanec ni vozil s prilagojeno hitrostjo.

14. Pri presoji vzrokov za prometno nesrečo je treba upoštevati več dejavnikov: pomen povečane nevarnosti, ki jo za nastanek škode predstavlja motorno vozilo kot nevarna stvar v razmerju do pešca (objektivna odgovornost), teža peščevega nepravilnega ravnanja, (ne)skrbnost ravnanja imetnika motornega vozila in (ne)skrbnost ravnanja pešca. Če je k nastanku prometne nesreče prispeval s svojim ravnanjem tudi voznik motornega vozila, to dodatno vpliva na zmanjšanje peščevega prispevka. Tožnik je nepremišljeno prečkal vozišče, kar pa bi zavarovanec mogel in moral pričakovati, če bi bil dovolj pozoren in če bi kot voznik ravnal z dolžno skrajno skrbnostjo. V tem primeru bi moral opaziti tožnika na vozišču, še predno se je približal stoječemu vozilu (kot že povedano sta bili vidljivost in preglednost dobri), in bi lahko pravočasno reagiral z dodatnim zmanjšanjem hitrosti (hitrost vožnje pa bi moral najprej prilagoditi že tedaj, ko je že od daleč opazil stoječe vozilo s prižganimi lučmi). Ob pravočasnem reagiranju bi zavarovanec imel dovolj časa, da bi tudi ustavil vozilo in preprečil prometno nesrečo. Iz dosedanje obrazložitve izhaja, da sta tožnik in zavarovanec kršila cestnoprometne predpise ter s tem prispevala k nastanku prometne nesreče. K njej je ob svoji objektivni odgovornosti v večjem deležu prispeval zavarovanec, ki (tudi) ni ravnal z dolžno skrbnostjo. Pritožbeno sodišče glede na vse okoliščine primera ocenjuje, da znaša zavarovančev soprispevek 60 %, tožnikov soprispevek pa 40 %.

**Glede višine odškodnine**

15. Tožnik sicer ni utrpel primarnega strahu (bil je nezavesten; sediran in v umetni komi je bil do 14. 12. 2016), je pa trpel sekundarni strah, ki je bil relativno visoke intenzitete, kot je ugotovilo prvo sodišče. Strah za izid zdravljenja je utemeljeno trpel daljši čas, saj je med drugim utrpel hude poškodbe glave, zdravljenje pa je bilo dolgotrajno, česar prvo sodišče ni ustrezno upoštevalo. Po presoji pritožbenega sodišča znaša pravična odškodnina za prestani sekundarni strah 3.000,00 EUR, zato je tožnikova pritožba v tem delu utemeljena. Pritožba stranskega intervenienta je v tem delu pavšalna, zato ne terja obrazloženega odgovora.

16. Tožnik utemeljeno graja tudi odločitev o višini odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Prvo sodišče je na podlagi ugotovitev obeh izvedencev medicinske stroke ugotovilo, da je tožnikova življenjska aktivnost zaradi posledic poškodb v prometni nesreči bistveno zmanjšana. Tožnik ima več težav, med katerimi izstopajo zlasti okvare kognitivnih funkcij (zlasti pozornosti in spomina, kot posledice poškodb možganov) in posttravmatski glavoboli. Zaradi dokončne okvare kognitivnih funkcij je pri tožniku pričakovati stopnjevanje psihosocialnega stresa. Poleg tega je utrpel izgubo voha. Skupna ocena izgube splošnih delovnih sposobnosti tožnika znaša po oceni izvedenca 31,5 %. Zaradi posledic poškodb je moral spremeniti delovno mesto, saj prejšnjega dela ni več zmožen opravljati. Tožnik je bil ob prometni nesreči star šele 28 let, kar pomeni, da bo trpel duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti daljše obdobje oziroma večji del svojega življenja. Teh dejstev prvo sodišče ni upoštevalo v zadostni meri pri določitvi odškodnine za to obliko škode. Toženkino zavzemanje za znižanje odškodnine za to vrsto škode ni utemeljeno (enako velja za pritožbo stranskega intervenienta, ki je povsem pavšalna), tožnikova pritožba pa je delno utemeljena. Tožnikova življenjska aktivnost je zmanjšana v takšni meri, da znaša pravična odškodnina iz tega naslova 25.000,00 EUR. Tožnikova pritožba je neutemeljena v delu, kolikor se zavzema za višjo odškodnino od tega zneska.

17. Prvo sodišče je tožniku prisodilo za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem odškodnino v višini 25.000,00 EUR. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe (22. in 23. točka) izhaja, da je pri odmeri upoštevalo dejstva, katera tožnik izpostavlja v pritožbi. Potreba po tuji pomoči predstavlja podlago za odškodnino za tujo pomoč, zato je ni mogoče upoštevati tudi pri odškodnini iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem. Upoštevajoč ugotovljene okoliščine ter načeli individualizacije višine odškodnine in objektivne pogojenosti višine odškodnine pritožbeno sodišče ugotavlja, da priznana odškodnina iz tega naslova ustreza merilom za njeno odmero (179. člen in 182. člen OZ) ter je primerljiva z odškodninami, ki so bile prisojene v podobnih primerih. Tožnikova in toženkina pritožba sta zato neutemeljeni, pritožba stranskega intervenienta pa je tudi v tem delu neobrazložena in zato neupoštevna (zanjo velja enako tudi glede izpodbijanja prisojene odškodnine za materialno škodo).

18. Tožnikova pritožba je delno utemeljena tudi glede odločitve o zahtevku za odškodnino zaradi izgube na zaslužku. Toženka je višini tega dela zahtevka le pavšalno oporekala, saj ni navedla razlogov, zakaj jo prereka. Navedla je le, da mora tožnik kot dokaz čiste neto izgube na osebnem dohodku predložiti izračun svojega delodajalca o tožnikovi izgubi v času bolniškega staleža. Njen ugovor ni bil utemeljen, saj je stvar tožeče stranke, na kakšen način oziroma s katerimi dokazi bo utemeljevala tožbeni zahtevek.

19. Tožnik je v tožbi pojasnil, kdaj je bil zaradi poškodb v prometni nesreči v bolniškem staležu v obdobju od 12. 12. 2016 do 30. 6. 2018, bodisi za 8 ur, bodisi za 4 ure dnevno (v času od 25. 11. 2017 do 27. 2. 2018 je delal in za ta čas ne zatrjuje izgube na dohodku). Navedel je, koliko je znašal njegov povprečni mesečni dohodek pred prometno nesrečo, koliko je v posameznih mesecih v času bolniškega staleža prejel iz naslova nadomestila plače oz. same plače in koliko znaša mesečna izguba na zaslužku v tem obdobju (razlika med prejetimi zneski in povprečno plačo pred prometno nesrečo). Za svoje trditve je predložil tudi dokazne listine, in sicer odločbe Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije o bolniškem staležu v tem obdobju (priloge A27), obračune plač za tri mesece pred prometno nesrečo (priloge A28) in izplačilne liste za posamezne mesece v času bolniškega staleža (priloge A29).

20. Toženka ni obrazloženo zanikala teh dejstev, ki jih je zatrjeval tožnik, zato se štejejo za priznana (drugi odstavek 214. člena ZPP). Prvo sodišče je ugotovilo, da je ta tožnikov zahtevek substanciran oziroma konkretiziran ter da mu toženka ni ugovarjala. Kljub temu je nato presojalo, do katere višine je utemeljen ta del tožbenega zahtevka, čeprav za to ni bilo razlogov, na kar tožnikova pritožba utemeljeno opozarja, saj priznanih dejstev ni treba dokazovati. Prvo sodišče bi moralo zato ugoditi temu delu tožbenega zahtevka v celoti, razen za december 2016, saj ta mesec tožnik ni bil v celoti v bolniškem staležu, ampak le od 12. 12. dalje (v tem delu, in sicer za obdobje od 1. 12. do 11. 12., tožbeni zahtevek ni bil sklepčen). Prometna nesreča se je zgodila 11. 12. 2016, pred tem pa je tožnik delal, zato njegova izguba na zaslužku za ta mesec ni mogla znašati 280,42 EUR, ampak sorazmerno manj, in sicer 191,19 EUR, kot pokaže preprost izračun na podlagi osnovnih računskih operacij. Tožnik zato ni upravičen do celotnega vtoževanega zneska iz tega naslova 3.988,90 EUR, ampak le do zneska 3.899,67 EUR.

21. Tožnik se neutemeljeno pritožuje glede delne zavrnitve zahtevka za uničena oblačila (34. točka obrazložitve). Prvo sodišče mu je utemeljeno priznalo kot škodo iz tega naslova 60,00 EUR, ne pa vtoževanih 94,25 EUR, in sicer po prostem preudarku, kar je ustrezno obrazložilo, zato tožnikova pritožba v tem delu ni utemeljena.

**Sklepno**

22. Pritožba stranskega intervenienta ni utemeljena niti v stroškovnem delu. Prvo sodišče res ni odločilo tudi o njegovih pravdnih stroških, zato bi stranski intervenient lahko predlagal izdajo dopolnilnega sklepa o stroških, to pa v 15-tih dneh od prejema sodbe (prvi odstavek 325. člena ZPP). Sodbo je prejel 21. 3. 2022, popravni sklep pa 24. 3. 2022. Ker je pritožbo zoper sodbo vložil 20. 4. 2022, njegove pritožbe ni mogoče šteti tudi kot predloga za izdajo dopolnilnega sklepa o stroških, saj ni bil vložen v roku 15 dni, zato se šteje, da je stranski intervenient umaknil zahtevek za povrnitev pravdnih stroškov.

23. Sprememba odločitve v glavni stvari je narekovala tudi spremembo odločitve v stroškovnem delu. Tožnik je v sporu uspel glede temelja v obsegu 60 %, glede višine pa v obsegu dobrih 80 %. Skupen uspeh tožnika znaša približno 70 %, toženkin uspeh pa 30 %.

24. Pritožbeno sodišče je iz navedenih razlogov delno ugodilo tožnikovi pritožbi ter spremenilo izpodbijano sodbo, kot je razvidno iz izreka, v ostalem pa je tožnikovo pritožbo ter v celoti pritožbi toženke in stranskega intervenienta zavrnilo kot neutemeljene, ker uveljavljani in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso bili podani (358. člen in 353. člen ZPP).

25. Vrednost spornega predmeta v pritožbenem postopku je v zvezi s tožnikovo pritožbo znašala 58.501,30 EUR, v zvezi s pritožbama toženke in stranskega intervenienta pa 15.545,05 EUR. Tožnik je s pritožbo po temelju uspel približno 43 %, po višini pa okoli 14 %. Njegov pritožbeni uspeh v celoti tako znaša 28 %, toženkin uspeh pa približno 72 %. Stranski intervenient z odgovorom na pritožbo ni prispeval k rešitvi zadeve, zato krije stroške svojega odgovora na pritožbo. Toženka in stranski intervenient nista uspela s pritožbama, zato krijeta tudi te svoje stroške (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP).

26. Pritožbeno sodišče je odmerilo stroške pritožbenega postopka v skladu z Odvetniško tarifo in glede na pritožbeni vrednosti spornega predmeta. Za sestavo pritožbe tožniku pripada glede na pritožbeni uspeh 239,08 EUR, za sestavo odgovorov na pritožbi pa dvakrat po 466,65 EUR, skupaj tako 1.172,38 EUR. Toženki pripada glede na njen uspeh v zvezi s tožnikovo pritožbo 72 % stroškov njenega odgovora na pritožbo, kar znaša 3,6 EUR. Po pobotu je toženka dolžna povrniti tožniku stroške pritožbenega postopka v znesku 1.168,78 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila. Po višini so pritožbeni stroški tožnika in toženke razvidni iz posamičnih priznanih postavk njunih stroškovnikov v tožnikovi pritožbi ter njunih odgovorih na pritožbe.