Jedro

Vrsta in stopnja degradacije in uzurpacije prostora se ugotavljata glede na vrsto in obseg nedovoljene gradnje, posledice takšne gradnje oziroma objekta na možnosti s prostorskimi akti opredeljene namenske rabe prostora in glede na območje, na katerem je bila izvedena ali se izvaja takšna gradnja oziroma stoji takšen objekt.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo A.A. naložil plačilo nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora, zaradi gradnje lesenega montažnega objekta tlorisne velikosti 5,0m x 6,0m, betonske plošče tlorisnih izmer 5,0m x 7,0m, na kateri se nahaja leseni montažni nadstrešek tlorisnih dimenzij 3,0m x 2,0m ter žičnate ograje dolžine cca 100m in višine 1,20m, brez ustreznega upravnega dovoljenja, na zemljišču s parc. št. 328/4, 360/3 in 350/4, vse k.o. …, v znesku 5.093,32 EUR (1. točka izreka). V 2. točki izreka je določil način plačila nadomestila ter v 3. točki izreka odločila, da stroški v tem postopku niso nastali.

2. Drugostopenjski organ je pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo zavrnil. 3. Tožnik v tožbi, ki jo vlaga zaradi nepopolno oziroma nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in napačne uporabe materialnih predpisov pojasnjuje, da so bili zgrajeni enostavni objekti, za katere ni potrebno pridobiti gradbenega dovoljenja, zato v tem primeru ne gre za nelegalno gradnjo. Sklicevanje na prostorsko ureditvene pogoje (v nadaljevanju PUP) je zato neupoštevno in pomeni uporabo napačnega materialnega predpisa. Uredba o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje (v nadaljevanju Uredba), je glede na PUP lex specialis. V skladu z drugim odstavkom 157. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1), je namreč pri določitvi nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora potrebno upoštevati vrsto in obseg nedovoljene gradnje in po ugotovitvi, da so bili zgrajeni objekti dovoljeni na podlagi Priloge 2 Uredbe, postopek ustaviti.

4. Napačno je bilo ugotovljeno tudi dejansko stanje. Tožnik je namreč 6. 5. 2015 pri pristojnem organu, na zapisnik podal predlog za obnovo postopka, zaradi nepravilno ugotovljenih izmer objekta. Predlog je bil podan v zakonskem subjektivnem in objektivnem roku, kar pomeni, da bi moral organ upoštevati pravilno izmero zgrajenih objektov in tako sporno nadomestilo zaradi manjše površine odmeriti v bistveno nižjem znesku. Tako se ne bi smelo nadomestilo izračunati za ograjo in ne za betonsko ploščo v izmerah 5 x 7m, temveč zgolj 2,4 x 5m. Tožnik je v postopku zaznamoval stroške pooblaščenca in ker bi moral drugostopenjski organ pritožbi ugoditi, bi mu moral priznati tudi stroške postopka.

5. Tožnik sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo kot nezakonito odpravi in postopek odmere nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora ustavi. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka. Podredno predlaga odpravo izpodbijane odločbe ter plačilo nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora v višini 2.674,68 EUR in povrnitev stroškov postopka.

6. Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise. Odgovora na tožbo ni poslala.

K I. točki izreka:

7. Tožba ni utemeljena.

8. Po presoji sodišča je izpodbijani upravni akt pravilen in na zakonu utemeljen iz razlogov, ki so navedeni v prvostopenjski in drugostopenjski odločbi in se sodišče nanje v tej sodbi sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1). Zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1), k tožbenim navedbam pa še dodaja:

9. Obveznost plačila nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora določa 157. člen ZGO-1. Po določbi prvega odstavka tega člena je nadomestilo dolžan plačati investitor oziroma lastnik nedovoljene gradnje, če tega ni mogoče ugotoviti pa lastnik zemljišča, na katerem je takšna gradnja oziroma objekt. Po petem odstavku tega člena je inšpekcijski zavezanec dolžan plačati nadomestilo na podlagi odločbe, ki jo izda pristojni upravni organ za gradbene zadeve po uradni dolžnosti, ko mu pristojni gradbeni inšpektor pošlje odločbo, ki jo je izdal na podlagi določb 152. do 155. člena ZGO-1. 10. Navedeno pomeni, da primerih, kot je obravnavani, zakonska ureditev predpisuje dva ločena upravna postopka. Pristojni inšpekcijski organ najprej ugotovi nelegalnost gradnje, nato pa svojo odločbo pošlje upravni enoti, katera na njeni podlagi izda odločbo o odmeri nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora.

11. Izpodbijana odločba je bila izdana v skladu s prej povzetim petim odstavkom 157. člena ZGO-1, na podlagi pravnomočne odločbe v inšpekcijskem postopku, ki jo je izdal Inšpektorat RS okolje in prostor, Območna enota Maribor, št. 06122-2796/2010/5 dne 21. 3. 2011, s katero so bili tožniku izrečeni inšpekcijski ukrepi zaradi nelegalne gradnje obravnavanega objekta. V tej odločbi je ugotovljena vrsta in obseg nedovoljenega posega v prostor in je med drugim v obrazložitvi te odločbe izrecno zapisano, da gre za objekte, katerih gradnja zahteva pridobitev gradbenega dovoljenja. Prav tako je bil z odločbo ugotovljen inšpekcijski zavezanec. Kot je sodišče že pojasnilo, je na tako pravnomočno odločbo tožena stranka vezana, kar pomeni, da v odločbi o odmeri nadomestila, teh okoliščin ne ugotavlja sama, niti jih ni mogoče izpodbijati s pravnimi sredstvi zoper njeno odločbo, kar v obravnavanem primeru pomeni, da tožnik ne more uspeti s tožbenim ugovorom, ki se nanaša na dopustnost gradnje brez gradbenega dovoljenja in ugovorom, ki se nanaša na nepravilne izmere objekta v izreku odločbe z dne 21. 3. 2011. 12. Inšpekcijski zavezanec je torej dolžan plačati nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora (prvi odstavek 157. člena ZGO-1). Vrsta in stopnja degradacije in uzurpacije prostora se ugotavljata glede na vrsto in obseg nedovoljene gradnje, posledice takšne gradnje oziroma objekta na možnosti s prostorskimi akti opredeljene namenske rabe prostora in glede na območje, na katerem je bila izvedena ali se izvaja takšna gradnja oziroma stoji takšen objekt (drugi odstavek 157. člena ZGO-1). Kriterije za izračunavanje višine nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora in način njegovega plačila z Uredbo določi Vlada Republike Slovenije (tretji odstavek 157. člena ZGO-1).

13. Po presoji sodišča so bila zgoraj navedena določila uporabljena pravilno. Ugotovljeno je bilo, da se obravnavani poseg nahaja na območju veljavnosti Odloka o spremembah in dopolnitvah prostorskih sestavin dolgoročnega in srednjeročnega družbenega plana Občine Maribor za območje Mestne občine Maribor, na območju odprtega prostora, na območju opredeljenem kot gozd. Z vpogledom v Atlas okolja je bilo ugotovljeno tudi, da se poseg nahaja po Uredbi o ekološko pomembnih območjih v Ekološko pomembnem območju - Pohorje in po Uredbi o vodovarstvenem območju za vodno telo vodonosnikov Ruš, Vrbanskega platoja, Limbuške dobrave in Dravskega polja nahaja v III. varstvenem območju - širše območje III. Prav tako se obravnavani poseg nahaja na območju, ki je varovano po predpisih o kulturni dediščini, obe vpisani v Register nepremične kulturne dediščine na podlagi Pravilnika o registru nepremične kulturne dediščine. Gre za podatke, ki so se upoštevali pri izračunu stopnje uzurpacije in degradacije, v skladu z drugim odstavkom 157. člena ZGO-1 tako, da so se upoštevali kriteriji za izračunavanje stopnje degradacijo in uzurpacijo iz 22. člena Uredbe o kriterijih za izračunavanja višine nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora in načinu njihovega plačila. Na podlagi uporabljenih kriterijev je bilo ugotovljeno, da znaša stopnja degradacije in uzurpacije prostora 5.093,32 EUR. Tožnik ugotovitvam, ki se nanašajo na umestitev legalne gradnje v prostor in uporabljenim kriterijem za izračunavanje stopnje degradacije in uzurpacije ne ugovarja, zato je sodišče, ob že navedeni okoliščini, torej vezanosti upravnega organa na odločbo pristojnega inšpektorata iz petega odstavka 157. člena ZGO-1, presodilo, da je tožbeni očitek nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava neutemeljen.

K II. točki izreka:

14. Tožnik je ob vložitvi tožbe predlagal tudi povrnitev stroškov postopka. Skladno z določbo četrtega odstavka 25. člena ZUS-1 trpi v primeru če sodišče tožbo zavrne ali zavrže ali se postopek ustavi vsaka stranka svoje stroške postopka. Ker je v obravnavani zadevi sodišče tožbo tožnika zavrnilo, je skladno s prej citirano določbo moralo zavrniti tudi njegovo zahtevo za povrnitev stroškov postopka.