Jedro

Mnenje komisije je zgolj procesna predpostavka v postopku odpovedi pogodbe o zaposlitvi invalidu, pravilnost ugotovitev iz mnenja komisije pa se presoja v okviru individualnega delovnega spora za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo sproži delavec invalid. Delodajalec lahko poda odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu kljub negativnemu mnenju komisije.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala ugotovitev, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nezmožnosti, ki ji jo je tožena stranka vročila dne 22. 7. 2016 nezakonita, da pogodba o zaposlitvi, sklenjena med tožnico in toženo stranko ni prenehala veljati in še vedno velja, da jo je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo in ji za čas od prenehanja delovnega razmerja dalje do poziva na delo obračunati mesečno bruto plačo, ki bi jo prejemala, če bi delala, od mesečnih bruto zneskov odvesti davke in prispevke ter ji izplačati mesečno plačo skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od neto mesečne plače od 19. v naslednjem mesecu dalje od plačila (točka I izreka). Odločilo je tudi, da tožnica sama krije svoje stroške postopka (točka II izreka).

2. Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tožnica. Navaja, da se bo sodna praksa morala spremeniti, saj skladno z obstoječo delovni invalid ni nič bolj zaščiten pred odpovedjo kot katerikoli drugi delavec. Zaščitne določbe glede odpovedi invalidu po ZDR-1 in ZZRZI ne pridejo do izraza. Po določbi 114. člena ZDR-1, delodajalec ne sme delavcu, ki je dopolnil 58 let, odpovedati pogodbe o zaposlitvi, prav tako pa po določbi 115. člena ZDR-1 tudi ne delavki v času nosečnosti in delavki, ki ima otroka starega do 1 leta. Tem za razliko od delovnih invalidov ne more odpovedati pogodbe o zaposlitvi,tudi če bi sodišče ugotovilo, da delodajalec nima dovolj dela. ZZRZI v 6. odstavku 40. člena izrecno določa, da Komisija odloči o tem, ali delodajalec utemeljeno ne more ponuditi invalidu nove pogodbe. Če se sodna praksa ne bo spremenila, potem lahko Komisija prepreči odpustitev delavca invalida le na ta način, da sploh ne izda mnenja. Glede na to, da takšna rešitev ni smiselna, mora sodišče pri svoji odločitvi upoštevati namen zakonodajalca in ta je bil zagotovo v tem, da brez odobritve Komisije delovnemu invalidu ni mogoče odpovedati pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ali iz razloga nezmožnosti opravljanja dela zaradi invalidnosti.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlaga, da jo pritožbeno sodišče zavrže kot nepopolno oziroma zavrne kot neutemeljeno.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po izvedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, dejansko stanje je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja s pravnimi in dejanskimi razlogi iz sodbe sodišča prve stopnje.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila tožnica zaposlena pri toženi stranki kot izdelovalka žičnih jeder. Z odločbo ZPIZ z dne 4. 6. 2012 je bila uvrščena v III. kategorijo invalidnosti s pravico do premestitve na drugo delovno mesto in sicer z ročnim premeščanjem bremen do 6 kg, s skupno maso bremen do 480 kg, z omejitvijo dolgotrajnih in pogostih drž, fleksijsko rotacijskih gibov vratne in ledveno križne hrbtenice nad 30 stopinj, brez izpostavljenosti lokalnim in splošnim vibracijam, izmenoma sede in stoje, s polnim delovnim časom od 5. 1. 2012 dalje. Ker tožena stranka ni imela na voljo ustreznega delovnega mesta, ji je dne 18. 8. 2015 odredila čakanje na delo doma, drugega ustreznega dela pa tudi ni našla pri drugih delodajalcih. Komisija za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi je 24. 3. 2016 podala mnenje o podlagi za odpoved pogodbe o zaposlitvi in sicer je menila, da podlaga ne obstaja, vendar ji je tožena stranka kljub temu odpovedala pogodbo o zaposlitvi.

8. V skladu z odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-245/10, U-I-181/10, Up-1002/10 z dne 14. 9. 2011 in ustaljeno sodno prakso (sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 150/2009 in opr. št. VIII Ips 287/2009 z dne 11. 1. 2011) je v točki 7 obrazložitve sodišče prve stopnje zavzelo pravilno stališče, da je mnenje komisije zgolj procesna predpostavka v postopku odpovedi pogodbe o zaposlitvi invalidu, pravilnost ugotovitev iz mnenja komisije pa se presoja v okviru individualnega delovnega spora za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo sproži delavec invalid in da lahko delodajalec poda odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu kljub negativnemu mnenju komisije.

9. Na podlagi listinskih dokazov v spisu in izvedenskega mnenja je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožena stranka za tožnico dejansko ni imela na razpolago delovnega mesta, ki bi ustrezalo tožničini preostali delovni zmožnosti, zato je presodilo, da je tožena stranka tožnici iz utemeljenega razloga redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, saj tožnica ni bila zmožna opravljati dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti, v skladu s predpisi, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje, oziroma s predpisi, ki urejajo zaposlitveno rehabilitacijo in zaposlovanje invalidov (4. alineja 1. odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih, ZDR-1, Ur. l. RS št. 21/2013).

10. V zvezi s pritožbenimi navedbami, s katerimi tožnica izraža predvsem nestrinjanje z obstoječo sodno prakso, pritožbeno sodišče ugotavlja, da so le ponavljanje navedb v postopku pred sodiščem prve stopnje. Na te navedbe je sodišče prve stopnje odgovorilo v točki 6 obrazložitve sodbe. Ker se pritožbeno sodišče tudi v tem delu v celoti strinja s stališčem sodišča prve stopnje, na njih posebej ne odgovarja.

11. Glede na navedeno je pritožba tožnice neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Odločitev o pritožbenih stroških je odpadla, saj jih stranki nista priglasili.