Jedro

Iz določbe 233. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (po kateri je za odhod iz kraja bivanja vedno potrebna odobritev osebnega zdravnika) ne izhaja zaključek, da je o navodilih glede ravnanja v času zadržanosti od dela pristojen odločati izključno osebni zdravnik. Nasprotno, v drugem odstavku 233. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja je izrecno določeno, da morajo zavarovancu dati navodila o ravnanju v času zadržanosti od dela osebni zdravnik ali imenovani zdravnik ali zdravstvena komisija.

Za odhod izven kraja bivanja je vedno potrebna odobritev pristojnega zdravnika.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničin predlog za izdajo začasne odredbe z zadržanjem učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 10. 2012 in pozivom tožnice nazaj na delo.

Zoper tak sklep se tožnica pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008). Navaja, da ima od 17. 7. 2012 dalje od osebne zdravnice odrejeno bolniško odsotnost brez omejitve gibanja. Osebna zdravnica je takšno odsotnost odobrila v skladu s svojo izključno pravico, da o tem samostojno odloča na podlagi 233. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja. Glede na takšno izrecno dovoljenje, ki vključuje tudi pravico do gibanja izven kraja bivanja, tožnica s tem, da je bila 22. 8. 2012 prisotna v lokalu A.A. in pri odvetniku A.B. v Kopru, ni mogla kršiti navodil pristojnega zdravnika. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da tožnica v času odsotnosti z dela zaradi bolezni ni spoštovala navodil pristojnega zdravnika in da pristojni zdravnik v konkretnem primeru ni njen osebni zdravnik, pač pa imenovan zdravnik iz odločbe z dne 16. 8. 2012. Sodišče prve stopnje je spregledalo režim bolniške odsotnosti brez omejitve gibanja, o katerem je po 233. členu Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja pristojna odločati izključno tožničina osebna zdravnica. Izpodbijani sklep tudi ne pojasni, v čem naj bi tožnica kršila navodila pristojnega zdravnika. Sodišče bi se glede tega vprašanja moralo opredeliti v luči abstraktnega pravila iz 233. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja, ki je povzeto v odločbi zavoda in ki zavarovancu dopušča, da se pod določenimi pogoji v času zadržanosti giblje tudi izven kraja svojega bivanja in doma. Sodišče prve stopnje se glede obstoja teh pogojev ni izreklo, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala pritožbene navedbe in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožba sodišču neutemeljeno očita obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, češ da se ni opredelilo glede obstoja pogojev, pod katerimi je zavarovancem tudi v okviru določb 233. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja, dovoljeno gibanje izven kraja svojega gibanja v času bolniškega staleža. Zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa če v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Izpodbijani sklep ni takšen, da ga sploh ne bi bilo možno preizkusiti. Očitek pa tudi ne upošteva, da izpodbijani sklep ne predstavlja končne odločbe, izdane na podlagi obravnavanja na narokih, temveč gre za odločitev o predlogu za izdajo začasne odredbe, o katerem mora sodišče v skladu z drugim odstavkom 70. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004) odločiti najkasneje v treh dneh.

Glede na določbo drugega odstavka 43. člena ZDSS-1 je razumljivo, da začasna odredba ne more temeljiti na popolno ugotovljenem dejanskem stanju glede vseh okoliščin, od katerih je odvisna odločitev o glavni stvari, temveč se dejansko stanje in s tem tudi odločilna dejstva presojajo le s stališča, ali je tožnik izkazal verjetnost obstoja terjatve. Zaradi navedenega sodišču prve stopnje ni možno očitati, da se ni opredelilo glede tega, ali so morda podani pogoji, pod katerimi 233. člen Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja dopušča odsotnost zavarovanca izven kraja svojega bivanja. Vsa dejstva v zvezi s tem bo sodišče prve stopnje lahko ugotavljalo šele po izvedenem dokaznem postopku. Sicer pa je protispisna pritožbena navedba, da se sodišče do tega vprašanja sploh ni opredelilo, saj je v razlogih sodbe izrecno navedlo, da tožnica ni predložila odobritve osebnega zdravnika za odhod iz kraja bivanja. Takšna odobritev pa je v skladu z 233. členom Pravil pogoj za dopustnost odhoda iz kraja bivanja.

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zmotno razlagalo določbo 233. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja. Iz te določbe nikakor ne izhaja zaključek, kakršnega ponuja pritožba, to je, da je o navodilih glede ravnanja v času zadržanosti od dela pristojen odločati izključno osebni zdravnik. Nasprotno, v drugem odstavku 233. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja je izrecno določeno, da morata zavarovancu dati navodila o ravnanju v času zadržanosti od dela osebni zdravnik ali imenovani zdravnik ali zdravstvena komisija. Navedeno pomeni, da je bil tudi imenovani zdravnik pristojen za navodila v zvezi z odsotnostjo z doma ter odhodi izven kraja bivanja in to ravno na podlagi določbe drugega odstavka 233. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja. Imenovana zdravnica je ravnala v skladu s tem pooblastilom, ko je v odločbi z dne 16. 8. 2012 navedla, da je za odhod izven kraja bivanja vedno potrebna odobritev osebnega zdravnika. Takšno navodilo pomeni, da ne zadošča splošna odobritev ali splošno navodilo osebno zdravnice, dano ob odprtju bolniškega staleža. Navodilo, dano v odločbi dne 16. 8. 2012, je povsem nedvoumno. Za odhod izven kraja bivanja je vedno potrebna odobritev osebnega zdravnika. Te določbe ni mogoče razlagati drugače kot tako, da je za vsak odhod izven kraja bivanja potrebna odobritev osebnega zdravnika.

O tem, ali je tožnica za 22. 8. 2012 imela odobritev osebne zdravnice za odhod iz kraja bivanja, bo možno soditi šele po izvedenem dokaznem postopku. Sicer pa tožnica v tožbi niti ni zatrjevala, da bi za sporni dan (22. 8. 2012) imela izrecno odobritev osebne zdravnice, temveč se je sklicevala na dopis, ki ga je osebna zdravnica dan po spornem dogodku naslovila na toženo stranko. V njem je osebna zdravnica navedla, da je iz tožničinega zdravstvenega kartona razvidno, da ima odprt bolniški stalež z naslednjim redom: „Bolniški stalež brez omejitve gibanja: svetovano je sproščanje, vsak dan hoja, plavanje, druženje s prijatelji, hobiji.“. Glede na navedeno v tej fazi postopka nikakor ni mogoče zaključiti, da je tožnica za sporni dan imela odobritev osebne zdravnice. Tožnica je pritožbi sicer priložila potrdilo osebne zdravnice dne 16. 11. 2012 (izdano dan po vročitvi izpodbijanega sklepa tožničinemu pooblaščencu), v katerem ta navaja, da ima tožnica odobren bolniški stalež brez omejitve gibanja na območju obalnih mest, kar je sicer nekoliko drugačna opredelitev od tiste, ki jo je osebna zdravnica navajala v dopisu toženi stranki 23. 8. 2012. Sodišče prve stopnje se do tega potrdila, napisana po izdaji izpodbijanega sklepa, seveda ni moglo opredeliti. Verodostojnost tega potrdila in njegovo skladnost z zdravstvenim kartonom tožnice pa bo možno ugotoviti šele v nadaljnjem postopku.

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je bila tožnica potrdilo osebne zdravnice z dne 16. 11. 2012 prisiljena priloženi pritožbi, ker sodišče kljub dokaznemu predlogu ni izvedlo dokaza z zaslišanjem osebne zdravnice in ni pribavilo tožničinega zdravstvenega kartona. Že zgoraj je obrazloženo, da zaradi tridnevnega roka za izdajo začasne odredbe, sodišče pred odločanjem o predlogu ne more izvajati celotnega dokaznega postopka, temveč verjetnost obstoja terjatve presoja glede na navedbe v vlogah in predložene dokaze.

V skladu s prvim odstavkom 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/1998 s spremembami) je osnovni pogoj za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve, da upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tožnica v tej fazi postopka ni izkazala verjetnosti obstoja terjatve. Terjatev je izkazana za verjetnost, če razlogi, ki govorijo za ugoditev tožbenemu zahtevku prevladujejo nad tistimi, ki govorijo za zavrnitev tožbenega zahtevka. V tej fazi postopka ni mogoče trditi, da bi razlogi, ki govorijo za ugotovitev tožbenemu zahtevku bili številčnejši in bolj prepričljivi od tistih, ki govorijo za njegovo zavrnitev. Zaradi navedenega je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ob ugotovitvi, da ni izpolnjen osnovni pogoj za izdajo začasne odredbe, določen v prvem odstavku 272. člena ZIZ, zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe.

Zaradi navedenega se sodišču prve stopnje niti ni bilo potrebno ukvarjati z vprašanjem ali je tožnica izkazala verjetnost ene od predpostavk iz drugega odstavka 272. člena ZIZ.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Tožnica s pritožbo ni uspela, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Do povrnitve pritožbenih stroškov pa ni upravičena niti tožena stranka, saj odgovora na pritožbo ni mogoče šteti za strošek, ki bi bil potreben za ta spor v smislu določbe prvega odstavka 155. člena ZPP. Ta namreč določa, da sodišče pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo.