Jedro

Najzgodnejši obračun stroškov se nanaša na leto 2016, zato tožbeni zahtevek, glede na to, da je bil predlog za izvršbo vložen 29. 12. 2017, ni zastaran. Skladno s 355. členom OZ zastaranje namreč začne teči po poteku leta, v katerem je terjatev dospela v plačilo.

V sporih majhne vrednosti obstajajo izjeme od obligatornosti glavne obravnave (prvi in drugi odstavek 454. člena ZPP), če nobena stranka izvedbe naroka ni zahtevala. Takšne zahteve toženka ni podala. Sodišče prve stopnje je zato pravilno odločilo brez naroka na podlagi predloženih in zadostnih pisnih dokazov.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da ostane v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 129631/2017 s 3. 1. 2018 v I. in III. točki izreka, tako da je toženka dolžna tožnici plačati 746,42 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 12. 2017 in 44 EUR izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v presežku za plačilo 66 EUR izvršilnih stroškov pa je tožbeni zahtevek zavrnilo in v tem delu sklep o izvršbi razveljavilo v III. točki izreka. Sklenilo je, da je toženka dolžna tožnici povrniti 286,47 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo kot prepozno zahtevo toženke za izločitev sodnika.

3. Toženka v pravočasni pritožbi kot bistveno navaja, da izpodbijana sodba predstavlja sodbo presenečenja. Sodišče se z višino zahtevka kljub njenemu ugovoru ni ukvarjalo. Sodbe ni mogoče preizkusiti, ker ni razvidno, koliko znašajo prisojeni stroški upravljanja in koliko stroški obratovanja. Meni, da ji je bila zaradi številnih kršitev določb pravdnega postopka kršena pravica do sodnega varstva. Sodišče je nepravilno zavrnilo njen ugovor, da se pogodba ne nanaša na tožnico. Prav tako ni obravnavalo ugovora, da sta na pogodbi o upravljanju le dva podpisa in tožnice ni pozvalo k predložitvi originala. Nasprotuje zaključku o seznamu podpisnikov. Sodišče je odločilo v nasprotju s sodno prakso, da S., p. o., ni več pravna oseba, zato pogodbe, ki jih je sklenilo, ne veljajo več. Navaja, da je sodišče priznalo povrnitev stroškov, ne da bi jih tožnica ustrezno opredelila. Sodišče je sprejelo prirejene razdelilnike, vse z zapadlostjo 14. 12. 2017, pri tem pa je pomagalo tožnici, da se je izognila ugovoru zastaranja. Kljub opozorilu na 197. člen Obligacijskega zakonika (OZ) je sodišče priznalo vse izdatke v neznanem znesku za neznane dobavitelje. Zneska, plačanega dobaviteljem, tožnica glede na 191. člen OZ ne more zahtevati nazaj. Izpodbijana sodba tudi ne upošteva, da bi se s priglasitvijo terjatve v zapuščinskem postopku dolg lahko porazdelil med vse dediče. Zahteva izločitev sodnika, ker je nekritično ugodil tožničinemu tožbenemu zahtevku, dopolnjeval njene pomanjkljive navedbe in po uradni dolžnosti raziskoval podatke o njenem statusu v sodnem registru. Sodba je bila izdana brez naroka v nasprotju z drugim odstavkom 454. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), posledično pa lahko izločitev sodnika zahteva šele s pritožbo. Predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijane sodbe.

4. S pritožbo zoper sklep sodišča prve stopnje o zavrženju zahteve za izločitev sodnika toženka navaja, da sodišče v izpodbijanem sklepu ni obrazložilo, kdaj bi lahko vložila zahtevo za izločitev. Za ime sodnika je izvedela šele ob prejemu sodbe, saj je bila zadeva brez njene vednosti predodeljena od sodnice T. S. Navaja, da 72. člena ZPP ni mogoče uporabiti, če se sodnik izogne glavni obravnavi.

5. Tožeča stranka je na vročeno pritožbo zoper sodbo odgovorila in predlagala zavrnitev.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi zoper sklep:

7. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrglo zahtevo toženke za izločitev sodnika. Skladno z 72. členom ZPP mora stranka zahtevati izločitev, če ni bilo obravnave, najpozneje do izdaje odločbe. Ker je toženka zahtevo za izločitev podala v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, je ta vložena prepozno. Navedeno je z izpodbijanim sklepom obrazložilo že sodišče prve stopnje, zato je neutemeljen pritožbeni očitek o izostanku razlogov v zvezi s tem. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da je bila zadeva brez vednosti predodeljena od sodnice T. S., ki je v izvršilni zadevi s sklepom VL 129631/2017 odločila, da bo o zahtevku in stroških odločalo sodišče v pravdnem postopku. S tem je bila sprememba sodnika jasno nakazana.

O pritožbi zoper sodbo:

8. V obravnavanem primeru gre za spor majhne vrednosti, v katerem so pritožbeni razlogi omejeni. Sodba, izdana v takem postopku, se sme izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Sodišče druge stopnje je posledično vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Izjemo predstavlja zgolj položaj, ko je sodišče zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovilo dejansko stanje (drugi odstavek 458. člena ZPP), za kar pa v konkretnem primeru ne gre, saj je materialno pravo pravilno uporabilo.

9. Sodišče prve stopnje je v obravnavanem primeru ugotovilo, da je toženka dedinja po pokojni M. Z., ki je bila lastnica stanovanja v L. Vtoževani stroški se nanašajo na navedeno stanovanje. Sodišče je zaključilo, da je tožeča stranka s pogodbo o upravljanju št. 21/c s 3. 4. 1996 dokazala status upravnika stavbe, v kateri je stanovanje. Neutemeljeno je pritožbeno nasprotovanje ugotovitvi, da je tožnica upravnica stavbe, saj z navedenim izpodbija dejansko ugotovitev sodišča prve stopnje. Tudi z navedbo, da je sodišče prekoračilo trditveno in dokazno podlago z ugotovitvijo, da gre za isto pravno osebo, ki se je zgolj lastninsko preoblikovala, pritožba ne more uspeti, saj gre za relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Neutemeljen in pavšalen je pritožbeni očitek, da je sodišče odločilo v nasprotju s sodno prakso, da S., p. o., ni več pravna oseba in zato pogodbe, ki jih je sklenilo, ne veljajo več, pri čemer pritožba prvostopenjskih sodb, na katere se sklicuje, ni priložila pritožbi.

10. Neutemeljena je pritožbena navedba, da tožnica ni pojasnila, povrnitev katerih stroškov zahteva in v kakšni višini. Kot je obrazložilo že sodišče prve stopnje, je tožeča stranka s tabelami v dopolnitvi tožbe jasno obrazložila višino zahtevka. Pritožbeno sodišče se z navedenim strinja. Sodišče se je opredelilo do vseh ugovorov toženke, ki vsebine posameznih zaračunanih storitev ni konkretizirano izpodbijala. Posledično je neutemeljen pritožbeni očitek, da izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti, ker naj ne bi bilo razvidno, koliko znašajo prisojeni stroški upravljanja in koliko stroški obratovanja. Glede na 8. člen Pogodbe o upravljanju (priloga A8) je neutemeljeno tudi pritožbeno zavzemanje, da tožnica glede na 191. člen OZ ne more zahtevati povrnitve založenih zneskov, ki ji jih je plačala dobaviteljem. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, da je terjatev utemeljena že na podlagi pravil o izdatku za drugega (197. člen OZ).

11. Ne drži, da sodišče ni obravnavalo toženkinega ugovora, da sta na pogodbi o upravljanju le dva podpisa. Navedeni ugovor je sodišče v 9. točki obrazložitve zavrnilo, saj je ugotovilo, da iz listin izhajajo podpisi etažnih lastnikov, katerih solastniški deleži predstavljajo več kot 66 % deležev na celotni stavbi (in ne le podpis dveh etažnih lastnikov). V zvezi s tem je neutemeljen pritožbeni očitek, da sodišče ni pozvalo tožnice k predložitvi originala pogodbe, saj toženka navedenega sodišču ni predlagala. Pritožba tudi ne more uspeti z izpodbijanjem dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da seznam podpisnikov oziroma partnerjev izkazuje soglasje k sklenitvi pogodbe o upravljanju.

12. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da tožbeni zahtevek ni zastaran. Najzgodnejši obračun stroškov se nanaša na leto 2016, zato zahtevek, glede na to, da je bil predlog za izvršbo vložen 29. 12. 2017, ni zastaran. Skladno s 355. členom OZ zastaranje namreč začne teči po poteku leta, v katerem je terjatev dospela v plačilo.

13. Pritožbeno sodišče se strinja tudi z obrazložitvijo sodišča prve stopnje glede ugovora toženke, da je bila terjatev že poplačana v izvršilnem postopku. V zvezi s tem ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče povzelo le navedbe tožnice, saj je ugovor toženke zavrnilo na podlagi prepričljive dokazne ocene, pri čemer izpodbijana sodba o tem vsebuje jasne razloge.

14. Neutemeljen je pritožbeni očitek o neizvedbi glavne obravnave. V sporih majhne vrednosti obstajajo izjeme od obligatornosti glavne obravnave (prvi in drugi odstavek 454. člena ZPP), če nobena stranka izvedbe naroka ni zahtevala. Takšne zahteve toženka ni podala. Sodišče prve stopnje je zato pravilno odločilo brez naroka na podlagi predloženih in zadostnih pisnih dokazov.

15. Sodišče prve stopnje je glede na navedeno pravilno zaključilo, da je toženka dolžna poravnati dolgove pokojne M. Z. na podlagi tretjega odstavka 142. člena Zakona o dedovanju (ZD). Glede na citirano določbo zakona so dediči nerazdelno odgovorni za zapustnikove dolgove, zato je neodločilno pritožbeno zavzemanje, da bi se v primeru, če bi tožnica priglasila terjatev v zapuščinskem postopku, dolg razdelil med vse dediče. Pritožba se v zvezi s tem neutemeljeno sklicuje na četrti odstavek 142. člena ZD. Odločitev tudi ne predstavlja sodbe presenečenja, kot to sicer pavšalno navaja toženka, saj je sodišče ni oprlo na pravno podlago, na katero ob zadostni skrbnosti toženka ne bi mogla računati.

16. Glede na navedeno so vse pritožbene navedbe neutemeljene. Posledično toženki ni bila kršena pravica do sodnega varstva niti pravica do nepristranskega sojenja. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbi zavrnilo in potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP in 2. točka 365. člena ZPP).

17. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in prvim odstavkom 155. člena ZPP. Toženka s pritožbama ni uspela, tožnica pa z odgovorom na pritožbo ni prispevala k predmetni odločitvi, zato pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.