Jedro

Informacija je bila označena za poslovno skrivnost pred vložitvijo zahtevka za dostop do informacije javnega značaja.

Ker tožeča stranka v tem postopku varuje svojo poslovno skrivnost in ne poslovne skrivnosti kakšne druge prizadete stranke, za zakonitost izpodbijanega akta ni pomembno, da prizadeta stranka razumljivo ni vztrajala, da bi pritegnila družbo D. d.o.o. v postopek.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se prva točka izreka odločbe Informacijskega pooblaščenca št. 090-152/2014/5 z dne 2. 9. 2014 odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 15,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Iz prvostopenjske odločbe tožeče stranke izhaja, da je novinarka časopisa A. B.B. dne 24. 4. 2014 vložila elektronsko zahtevo za vpogled v kupoprodajno pogodbo za prostor za centralno hladilno strojnico v C., ki jo je Č. d.o.o. (sedaj tožnik), sklenila s podjetjem D., d.o.o., za vpogled v anekse ali morebitne predpogodbe, ki so povezane s tem poslom. Č., d.o.o. je skladno s 6a. členom ZDIJZ razkrila določene podatke in sicer tiste, ki jih je razkril že Nacionalni preiskovalni urad (NPU) za javnost z dne 28. 3. 2014 na spletni strani NPU. Tožnik pa je zavrnil vpogled v pismo o nameri, kupoprodajno pogodbo za prostor centralne hladilne strojnice v C. in Aneks h kupoprodajni pogodbi za prostor centralne hladilne strojnice v C. Razlog za zavrnitev je bil ta, da informacije, vezane na nakup prostora centralno hladilne strojnice, pri organu niso nastale v zvezi z izvajanjem njegovih javnopravnih nalog, ampak v zvezi z izvajanjem tržne dejavnosti. Tožnik se je pri tem skliceval na eno prejšnjih odločb Informacijskega pooblaščenca, kjer je ta odločil, da ker gre za storitev organa, ki nikakor ni vezana na njegovo javnopravno delovanje, temveč se nanaša na zasebnopravni del dejavnosti, zahtevane informacije niso informacije javnega značaja. V prvostopenjski odločbi je tudi navedeno, da je Javno podjetje Č. oseba javnega prava in izvajalec gospodarske javne službe in sicer na podlagi občinskih odlokov izvaja gospodarsko javno službo distribucije toplote ter dejavnost sistemskega operaterja distribucijskega omrežja zemeljskega plina. Vendar pa družba poleg izvajanja javne službe opravlja tudi zasebnopravne, tržne dejavnosti, v okviru katerih pa družba ni zavezana za posredovanje informacij javnega značaja. Informacijski pooblaščenec je v odločbi št. 090-9/2014/10 z dne 24. 4. 2014 navedel, da v tistem delu dejavnosti, ki predstavlja izvajanje gospodarske oziroma tržne dejavnosti, ne gre za informacije javnega značaja. Energetski zakon taksativno našteva vrste gospodarskih javnih služb in dobava hladu ni določena kot gospodarska javna služba.

2. Č., d.o.o. je izgradnjo naprav za hlajenje, pridobivanje prostora za postavitev centralne hladilne strojnice za namen dobave hladu preko zgrajenega lokalnega Sistema daljinskega hlajenja v C. in samo dobavo hladu izvajala v okviru tržne dejavnosti. Namen vseh navedenih aktivnosti je bila dobava hladu kot tržne dejavnosti, kar je tudi skladno z Energetskim zakonom. Prvostopenjski organ omenja tudi Odlok o dejavnosti sistemskega operaterja distribucijskega omrežja zemeljskega plina in o dobavi zemeljskega plina tarifnim odjemalcem ter o distribuciji toplote (Ur. l. RS, št. 14/2006, 1., 2. in 5. člen). Vsebina tega odloka bi sicer lahko pomenila, da tudi distribucija hladu sodi v okvir izbirne gospodarske javne službe po odloku, če se seveda izvaja na način distribucije, to je preko energetskega omrežja od prenosnega omrežja do končnega odjemalca. Potrebno pa je opozoriti, da je v odloku navedena opredelitev oskrba s hladom v tretji točki prvega odstavka 4. člena Energetskega zakona opredeljena oziroma določena s terminom daljinsko hlajenje, ki pomeni distribucijo ohlajenih tekočin iz centralnih proizvodnih virov po omrežju do končnih odjemalcev v več zgradbah ali lokacijah. Daljinsko hlajenje pa v Energetskem zakonu, ki na podlagi ZGJS edini lahko določi vrsto gospodarskih javnih služb, ni opredeljeno kot gospodarska javna služba, zato tudi odlok nima pravne podlage v zakonu za določanje distribucije hladu kot gospodarske javne službe.

3. Ne glede na navedeno, pa v konkretnem primeru ne gre za izvajanje daljinskega hlajenja iz centralnega proizvodnega vira, kot je določeno v Energetskem zakonu, temveč za lokalni sistem hlajenja na objektu, kot je bilo pojasnjeno že zgoraj, saj predmetna distribucija oziroma dobava ohlajenih tekočin ne poteka iz centralnega proizvodnega vira, temveč gre za lokalno strojnico, namenjeno zgolj uporabi hlajenja za dvorano in tudi ne gre za distribucijo do končnih odjemalcev v več zgradbah, saj je namenjena zgolj uporabi dvorane v C. 4. V konkretnem primeru so predmet zahteve informacije o oskrbi s hladom, pri kateri dobavitelj in upravičeni odjemalec prosto dogovorita količino in ceno dobavljene energije. V tem delu je organ podvržen ponudbi in povpraševanju na trgu in lahko to storitev zaračuna v višini, ki jo sam določi in je torej v tem delu podvržen tržnim zakonitostim in tržnemu delovanju. Glede na navedeno zahtevane informacije sodijo v okvir izvajanje tržne dejavnosti, kar izrecno dopušča tudi EZ.

5. Organ je tudi preveril, ali se zahtevana informacija nanaša na podatek, ki je opredeljen kot poslovna skrivnost v skladu z zakonom, ki ureja gospodarske družbe in ali se na tej podlagi prosilcu lahko zavrne dostop do zahtevane informacije v okviru določil 2. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ ter drugega odstavka 6. člena ZDIJZ. Direktor družbe je dne 18. 8. 2011 izdal sklep o poslovni skrivnosti, v katerem je kot poslovno skrivnost označil Kupoprodajno pogodbo za prostor centralne hladilne strojnice v C., Aneks h Kupoprodajni pogodbi za prostor centralne hladilne strojnice v C. ter vse dokumente v zvezi s pogodbo. Poslovno skrivnost utemeljuje tudi po objektivnem testu.

6. Organ se sklicuje tudi na obrazložitev Informacijskega pooblaščenca v zadevi IP RS 090-196/2013/8 z dne 26. 11. 2013, v kateri je navedel, da v kolikor zahtevana informacija ni v povezavi s porabo javnih sredstev, temveč gre za informacije, ki so povezane z delovanjem gospodarske družbe na trgu, ne gre za informacijo v interesu javnosti. V odločitvi v citirani zadevi IP RS 090-196/2013/8 z dne 26. 11. 2013 je Informacijski pooblaščenec tudi navedel, da je javni interes prav v tem, da država spodbuja tržno gospodarstvo in da ustvarja spodbudno poslovno okolje, zato bi z razkrivanjem poslovne skrivnosti dosegli ravno nasproten učinek od želenega.

7. V prvostopenjski odločbi je tudi navedeno, da so zahtevani dokumenti del dokumentacije, ki je bila osnova za sprožitev predkazenskega postopka, hkrati pa je po mnenju organa izpolnjen še pogoj nastanka škode, v smislu ogrozitve uspeha ali učinkovitosti kazenskega pregona, če bi bili zahtevani dokumenti razkriti javnosti. Odločitev organa temelji na podlagi prakse Informacijskega pooblaščenca, da je v primerljivih zadevah že večkrat zavrnil pritožbe v zvezi s pridobitvijo enakih ali podobnih dokumentov, na primer v Odločbah št. 090-82/2013/5,090-80/2013/8,090-195/2013/2. V postopku je bilo tako ugotovljeno, da so izpolnjeni pogoji za zavrnitev zahteve po 2. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ ter drugem odstavku 6. člena ZDIJZ ter po 6. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, kot je navedeno v obrazložitvi.

8. V pritožbi zoper prvostopenjski akt je prosilka navedla, da je Javno podjetje Č. po noveli Zakona o dostopu do informacij javnega značaja zavezana dajati informacije javnega značaja. Glede na to, da zakonodaja ne omenja razlikovanja med tržnim in javnim delom javnega podjetja, se ji zavrnitev prošnje za vpogled v pogodbo ne zdi utemeljena. Kar se tiče drugega razloga, da gre za dokument, ki je označen kot poslovna skrivnost, pa ni jasno, zakaj pogodba o nakupu poslovnega prostora nosi to oznako in kakšna škoda bi nastala za javno podjetje Č., če bi vsebino pogodbe videla nepooblaščena oseba. Omenjena pogodba je izjemno pomembna, saj vzbuja sum korupcije, kar potrjuje tudi predkazenski postopek, ki ga v zvezi s tem poslom vodi NPU.

9. Z izpodbijanim aktom je Informacijski pooblaščenec na podlagi 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Ur. 1. RS, št. 113/05 in 51/07-ZUstS-A, v nadaljevanju ZlnfP), 3. in 4. odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Ur. 1. RS, št. 51/06, v nadaljevanju: ZDIJZ) o pritožbi B.B., novinarke A., odločil (v prvi točki izreka), da se pritožbi delno ugodi in se odločba Č., d.o.o. delno odpravi ter se odloči: Organ je dolžan prosilki v roku 30 (trideset) dni od prejema te odločbe omogočiti vpogled v Pismo o nameri brez priloge z dne 19. 10. 2009, Kupoprodajno pogodbo za prostor centralne hladilne strojnice v C., brez priloge, z dne 25. 5. 2010, in aneks h Kupoprodajni pogodbi za prostor centralne hladilne strojnice v C. z dne 17. 8. 2011 oziroma 16. 8. 2011. V drugi točki izreka pa je tožena stranka odločila, da se glede dostopa do priloge k Pismu o nameri z dne 19. 10. 2009 pritožba prosilke zavrne.

10. Pooblaščenec v odločbi ugotavlja, da v obravnavanem primeru ni sporno, da je organ zavezanec za posredovanje informacij javnega značaja na področju izvajanja javnega pooblastila in opravljanja javne gospodarske službe, zavezanec je tudi kot poslovni subjekt pod prevladujočim vplivom oseb javnega prava (1.a člen ZDIJZ). Prav tako ni sporno, da organ z zahtevanimi informacijami razpolaga in jih je tudi posredoval Pooblaščencu.

11. Sporno pa je vprašanje, ali zahtevane informacije sodijo med informacije javnega značaja. Pri tem je treba poudariti, da se definicija informacije javnega značaja razlikuje prav z vidika, ali gre za zavezanca po 1. členu ali po 1.a členu ali pa zavezanec izpolnjuje kriterije po obeh določbah, kar velja v obravnavanem primeru.

12. Predmet presoje so naslednje informacije: Pismo o nameri s prilogo z dne 19. 10. 2009, Kupoprodajna pogodba za prostor centralne hladilne strojnice v C. brez priloge z dne 25. 5. 2010 in Aneks h Kupoprodajni pogodbi za prostor centralne hladilne strojnice v C. z dne 17. 8. 2011 oziroma 16. 8. 2011, o katerih je Pooblaščenec že odločal s pravnomočno odločbo z dne 25. 4. 2014, št. 090-9/2014/10. Pri tem je preizkušal odločbo organa, ki je bila izdana, preden je novela ZDIJZ-C stopila v veljavo, kar pomeni, da je zavezanec nastopal kot organ po 1. člena ZDIJZ, kot izvajalec javne službe, za katero je bilo v teoriji in praksi splošno sprejeto, da informacije javnega značaja lahko nastajajo samo v tistem delu dejavnosti organa, ki je v povezavi z javnopravnim delovanjem oziroma izvajanjem javne službe. V tej zvezi je Pooblaščenec ugotovil, da so predmet zahteve informacije o oskrbi s hladom, ki se ne izvaja na način distribucije, kar pomeni, da se je končni naročnik (odjemalec) prosto dogovoril z oskrbovalcem energije za oskrbo s hladom. Ker gre za lokalni sistem hlajenja na objektu, ki ne sodi v okvir izvajanja izbirne gospodarske javne službe, je v tem delu organ podvržen ponudbi in povpraševanju na trgu in lahko to storitev zaračuna v višini, ki jo sam določi in je torej v tem delu podvržen tržnim zakonitostim in tržnemu delovanju. Glede na navedeno je Pooblaščenec sledil navedbam organa, da zahtevane informacije sodijo v okvir izvajanja tržne dejavnosti, kar izrecno dopušča tudi EZ. Zakon je torej tisti, ki mora določiti, katera dejavnost se izvaja v okviru javne službe. EZ glede dobave toplote določa, da se daljinsko ogrevanje (v okvir katerega sodi tudi daljinsko hlajenje, kot je bilo pojasnjeno zgoraj) izvaja kot izbirna lokalna gospodarska javna služba (33.člen). EZ pa v okvir izbirne gospodarske javne službe ne vključuje dobave hladu, ki se izvaja izven distribucije, kar pomeni, da se v skladu z 19. členom EZ izvaja kot tržna dejavnost, pri kateri dobavitelj in upravičeni odjemalec prosto dogovorita količino in ceno dobavljene energije.

13. Glede na dejstvo, da je v obravnavanem primeru prosilka zahtevala dostop do informacij v času, ko je že stopila v veljavo novela ZDIJZ-C, na podlagi katere se organ uvršča tudi med poslovne subjekte pod prevladujočim vplivom oseb javnega prava, je Pooblaščenec v nadaljevanju presojal, ali zahtevane informacije sodijo med informacije javnega značaja, kot so opredeljene v prvi alineji 4.a členu ZDIJZ, ki določa, da je v primeru poslovnih subjektov pod prevladujočim vplivom oseb javnega prava informacija javnega značaja med drugim informacija iz sklenjenega pravnega posla, ki se nanaša na pridobivanje, razpolaganje ali upravljanje s stvarnim premoženjem poslovnega subjekta.

14. Odgovor na navedeno vprašanje je odvisen od vsebine informacij, ki so predmet presoje. Pooblaščenec ugotavlja, da se zahtevane informacije nanašajo na nakup prostora centralne hladilne strojnice v C. in aneks k tej pogodbi, kar pomeni, da so predmet zahteve informacije v zvezi s pridobivanjem stvarnega premoženja poslovnega subjekta, ki sodijo v okvir informacij javnega značaja, opredeljenih v prvi alineji 4.a členu ZDIJZ.

15. Na podlagi izrecne določbe prvega odstavka 6.a člena ZDIJZ se dostop do taksativno navedenih podatkov vseeno dovoli, če gre za osnovne podatke o sklenjenih pravnih poslih iz 1. alineje prvega odstavka 4.a člena ZDIJZ (torej: pridobivanje, razpolaganje ali upravljanje s stvarnim premoženjem poslovnega subjekta).

16. Kot izhaja iz izpodbijane odločbe, je organ prosilki posredoval informacije, ki so v skladu s prvim odstavkom 6.a člena ZDIJZ vselej javne, in sicer podatke o vrsti posla, skupni pogodbeni vrednosti posla, pogodbenega partnerja, leto sklenitve pogodbe in leto sklenitve aneksa. V tem delu gre namreč za informacije, pri katerih je test tehtanja med različnimi pravicami (pravico določiti poslovno skrivnost oziroma sklicevati se nanjo in ustavno pravico dostopa do informacij javnega značaja) opravil že zakonodajalec. Glede na to, da je prosilka zahtevala vpogled v zahtevane informacije, organ pa ji je zgolj izpisal zahtevane informacije, to pomeni, da organ ni odločal o obliki zahtevanih informacij v skladu s postavljeno zahtevo, kar pomeni, da je ravnal v nasprotju z zgoraj navedeno določbo ZDIJZ, saj bi v tem delu moral prosilki omogočiti vpogled.

17. V preostalem delu zahtevanih informacij se je organ skliceval na obstoj poslovne skrivnosti, zato je Pooblaščenec v nadaljevanju presojal, ali je podana zatrjevana izjema. Zakonodajalec je namreč s prvim odstavkom 6.a člena ZDIJZ določil absolutno javne podatke iz sklenjenih poslov, v preostalem delu pa imajo zavezanci možnost sklicevanja na izjeme iz prvega odstavka 6. člena ZDIJZ.

18. Z vpogledom v zahtevane informacije je Pooblaščenec ugotovil, da dokumenti ne nosijo oznake »poslovna skrivnost«. Organ se je v izpodbijani odločbi skliceval na sklep o poslovni skrivnosti z dne 18. 8. 2011, ki kot poslovno skrivnost določa prav informacije, ki so predmet zahteve prosilke, pri čemer ni zanemarljivo dejstvo, da se s sklepom varujejo določene informacije, ki so nastale več kot eno leto pred izdajo sklepa o varovanju poslovne skrivnosti. Ker je institut poslovne skrivnosti namenjen temu, da se zavaruje konkurenčno prednost podjetja, je povsem nelogično oz. v nasprotju s tem institutom, če določen podatek v času svojega nastanka ni označen kot poslovna skrivnost in je torej dostopen širšemu krogu, potem pa se ta isti podatek kasneje označi kot poslovna skrivnost. Glavna značilnost oz. bistvena sestavina poslovne skrivnosti je prav v tem, da je znana samo določenemu, omejenemu krogu ljudi od začetka nastanka in le takrat lahko te podatke družba označi kot poslovno skrivnost. Glede na to, da je organ z omenjenim sklepom želel varovati kupoprodajno pogodbo, sklenjeno z drugo pogodbeno stranko družbo D. d.o.o., iz sklepa ni razvidno oziroma organ ni izkazal, da bi bila z omenjenim sklepom seznanjena tudi pogodbena stranka, ki s temi dokumenti prav tako razpolaga. D. d.o.o. se na poziv Pooblaščenca v zvezi z navedenimi dokumenti ni odzval, kar nedvomno pomeni, da za njega zahtevane informacije ne predstavljajo poslovne skrivnosti. Ker se z naknadno sprejetim sklepom ne morejo varovati dokumenti, ki so nastali pred njegovim nastankom oziroma veljavnostjo, že zaradi prepovedi retroaktivne veljave sklepov ni mogoče šteti, da je podana poslovna skrivnost na podlagi 1. odstavka 39. člena ZGD-1 (takšno je tudi stališče Upravnega sodišča RS v sodbi II U 289/2013-16 z dne 8.1.2014).

19. Kljub navedenemu pa je Pooblaščenec na podlagi 2. odstavka 247. člena ZUP, ki mu ob odločanju o pritožbi po uradni dolžnosti, med drugim, nalaga preizkus, ali je bil prekršen materialni zakon, moral ugotoviti, ali dokumenti prestanejo škodni test poslovne skrivnosti, kot ga določa 2. odstavka 39. člena ZGD-1 (po objektivnem kriteriju).

20. Dokazno breme glede obstoja poslovne skrivnosti po 2. odstavka 39. člena ZGD-1 je primarno na podjetju, čigar podatki naj bi se s poslovno skrivnostjo varovali. Družba oz. podjetje ima praviloma vsa ustrezna znanja in izkušnje o trgu, na katerem deluje in natančno ve, kaj, kako in zakaj bi lahko vplivalo na konkurenčni položaj družbe. Takšno je tudi stališče Upravnega sodišča v sodbi pod št. U 32/2008-25 z dne 8. 10.2008 in pod št. U 284/2008-35 z dne 27.5.2009. 21. Pooblaščenec se strinja z organom, da bi morebitno razkritje zgoraj naštetih informacij, ki se nanašajo na strukturo cene, stroške, vrste in količine storitev in drugih tehničnih podatkov, vezanih na izgradnjo naprav za distribucijo hladu (hladilne strojnice ipd.) lahko imelo škodni vpliv za družbo pri izvajanju njegove tržne dejavnosti, zato je odločil, da je glede priloge k dokumentu Pismo o nameri z dne 19. 10. 2009, ki je vsebinsko povezan zlasti z oskrbo s hladom in zajema tovrstne informacije, podana izjema iz 2. točke 1. odstavka 6. člena ZDIJZ. Gre namreč za podatke, katerih razkritje bi lahko vplivalo na konkurenčni položaj organa na trgu ter mu povzročilo občutno škodo, zato predstavljajo poslovno skrivnost na podlagi 2. odstavka 39. člena ZGD-1. 22. Glede ostalih informacij, ki so predmet presoje: Pismo o nameri brez priloge, Kupoprodajna pogodba za prostor centralne hladilne strojnice v C. brez priloge in Aneks h Kupoprodajni pogodbi za prostor centralne hladilne strojnice v C., pa Pooblaščenec navedbam organa glede zatrjevane škode ni mogel slediti. Omenjene informacije namreč ne vsebujejo tehnoloških, organizacijskih in drugih tovrstnih rešitev zvezi z dobavo oziroma distribucijo hladu, ki bi bile povezane s tržno dejavnostjo organa, in na katere se je skliceval organ pri zatrjevanju škode, temveč gre za klasičen kupoprodajni posel za nakup nepremičnine. Informacije, ki so zajete v zahtevanih dokumentih, se torej nanašajo na samo nepremičnino, na pogoje nakupa oziroma prodaje in ne vsebujejo informacij, ki bi bile povezane s tržno dejavnostjo organa. Organ pa ni izkazal občutne škode, ki bi mu lahko nastala z razkritjem informacij v zvezi s samim nakupom nepremičnine, saj je svojo utemeljitev, kot rečeno, izključno vezal na varovanje pogojev za izgradnjo naprav za distribucijo hladu, ki pa v zahtevanih informacijah niso zajete. Dejstvo, da je organ kupil nepremičnino in za kakšno ceno, pa je javno že na podlagi zgoraj omenjene določbe 6.a člena ZDIJZ, kar pomeni, da je v tem delu podana omejitev, ki je določena v tretjem odstavku 39. člena ZGD-1, po katerem se za poslovno skrivnost ne morejo določiti podatki, ki so po zakonu javni (ZDIJZ) ali podatki o kršitvah zakona ali dobrih poslovnih običajev.

23. Organ se je pri zavrnitvi zahteve skliceval tudi na izjemo iz šeste točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ in pri tem zgolj pavšalno navedel, da so zahtevani dokumenti del dokumentacije, ki je bila osnova za sprožitev predkazenskega postopka in bi nastala škoda za njegovo izvedbo, zato se je Pooblaščenec v nadaljevanju opredelil tudi do navedene izjeme.

24. Za obstoj te izjeme morata biti podana oba pogoja skupaj, zato je Pooblaščenec v nadaljevanju ločeno presojal obstoj vsakega izmed njiju. Ob tem mora organ, ki odloča o zahtevi za dostop do informacij javnega značaja, ki se nanaša na predkazenski ali kazenski postopek, in v postopku v tem času odloča drug pristojen organ, odločiti o zahtevi na podlagi obrazloženega mnenja organa, ki v tem času odloča, v skladu s 15.a členom Uredbe o posredovanju in ponovni uporabi informacij javnega značaja (Ur. 1. RS, št. 76/2005, s spremembami in dopolnitvami). Ker organ tega ni storil, je Pooblaščenec z dopisom št. 090-152/2014/3 z dne 20. 8. 2014 pozval Specializirano državno tožilstvo RS, da sporoči ali je v zvezi z dokumentacijo, ki jo v obravnavani zadevi zahteva prosilka, postopek kazenskega pregona v teku in če je, ali bi z razkritjem kateregakoli dokumenta nastale škodne posledice za izvedbo tega postopka in kakšne bi bile te posledice.

25. Specializirano državno tožilstvo RS je, z dopisom z dne 25. 8. 2014, št. Kt Ktl6619/2014/ŽB/sm, odgovorilo, da so bili navedeni dokumenti pridobljeni tekom predkazenskega postopka in so priloga kazenske ovadbe Nacionalnega preiskovalnega urada, ki jo je zoper več fizičnih in pravnih oseb prejelo Specializirano državno tožilstvo RS. Ob tem je navedlo, da z razkritjem navedenih dokumentov škodne posledice za izvedbo kazenskega postopka ne bodo nastale. Dokumenti namreč niso bili sestavljeni zaradi kazenskega pregona ali v zvezi z njim, res pa je, da jih je policija oziroma tožilstvo pridobilo zaradi kazenskega pregona. Ne glede na navedeno ocenjujejo, da tudi upoštevaje 3. odstavek 6. člena ZDIJZ ni podana s strani organa zatrjevana izjema, zaradi katere se dostop lahko zavrne.

26. Na podlagi navedenega Pooblaščenec ugotavlja, da je v obravnavanem primeru sicer izpolnjen prvi pogoj, da je postopek še v teku. Po oceni Specializiranega državnega tožilstva RS, ki vodi postopek, pa razkritje zahtevanih informacij ne bi škodovalo izvedbi postopka, kar pomeni, da ni izpolnjen tudi drugi pogoj za obstoj zatrjevane izjeme. Zato izjema iz 6. točke 1. odstavka 6. člena ZDIJZ ni podana.

27. Pooblaščenec je po uradni dolžnosti preizkusil, ali so v konkretnem primeru morebiti podane še druge izjeme po prvem odstavku 6. člena ZDIJZ ter ugotovil, da te niso podane.

28. V zahtevanih informacijah so sicer navedene osebe z imenom in priimkom, ki so v povezavi z ostalimi informacijami določljive. Pooblaščenec pri tem pojasnjuje, da ZVOP-1 ne varuje osebnih podatkov na splošno, ampak omogoča le preprečevanje neustavnih, nezakonitih in neupravičenih posegov v zasebnost in dostojanstvo posameznikov (1. člen ZVOP-1). Varstvo po ZVOP-1 in posebnih predpisih tako uživajo le tisti osebni podatki, ki jih lahko opredelimo kot t.i. varovane osebne podatke. V obravnavanem primeru ne gre za varovane osebne podatke, saj so podpisniki pogodb zakoniti zastopniki gospodarskih družb, katerih imena in priimki so javni na podlagi Zakona o sodnem registru v povezavi z ZGD-1. 29. Upoštevaje vse navedeno Pooblaščenec zaključuje, da je pritožbi prosilke treba delno ugoditi in izpodbijano odločbo, na podlagi 1. odstavka 252. člena ZUP, zaradi napačne uporabe materialnega prava, delno odpraviti.

30. V tožbi tožnik predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odločbi v izpodbijanem delu odpravi ter vrne zadevo toženi stranki v ponoven postopek, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka.

31. Direktor družbe - tožeče stranke je dne 18. 8. 2011 izdal sklep o poslovni skrivnosti, v katerem je kot poslovno skrivnost označil Kupoprodajno pogodbo za prostor centralne hladilne strojnice v C., Aneks h Kupoprodajni pogodbi za prostor centralne hladilne strojnice v C. ter vse dokumente v zvezi s pogodbo. Tožena stranka je v odločbi navedla, da se z naknadno sprejetim sklepom o poslovni skrivnosti (po nastanku dokumenta) ne morejo varovati dokumenti, ki so nastali pred njegovim nastankom oz. veljavnostjo, zaradi prepovedi retroaktivne veljave sklepov, s čimer se tožeča stranka ne strinja. Pri tem se tožena stranka sklicuje na stališče Upravnega sodišča II U 289/2013-16, vendar pa tožeča stranka opozarja, da Upravno sodišče v tej sodbi ni podalo takšnega mnenja glede prepovedi retroaktivne veljavnosti sklepa, kot ga navaja tožena stranka in o prepovedi retroaktivne veljave sklepov o poslovni skrivnosti sploh ne govori, zato je navedba tožene stranke in sklic na sodbo Upravnega sodišča zavajajoče. 32. Načelo prepovedi retroaktivne veljave se nanaša na zakone, druge predpise in splošne akte, ki ne morejo imeti učinka za nazaj zaradi prepovedi retroaktivnega poseganja v pridobljene (človekove) pravice, za kar v tem konkretnem primeru sploh ne gre. Tožena stranka je načelo uporabila zmotno, saj je namen načela prepovedi retroaktivne veljave zaščititi pred spremembo že pridobljene pravice (pravna varnost), v konkretnem primeru pa ne gre za poseg v pridobljene pravice. Sodišče je v sodbi Upravnega sodišča II U 289/2013-16 navedlo, da subjektivni kriterij ni izpolnjen, saj tožeča stranka ni v danem roku predložila sklepa, s katerim bi predmetne informacije označila kot skrivnost, temveč gre za upravičenje družbe, da s sklepom o poslovni skrivnosti zaščiti dokumentacijo, za katero odloči, da ne bo dostopna širšemu krogu ljudi. Ali se družba odloči, da s sklepom o poslovni skrivnosti zaščiti dokumentacijo takoj ob njenem nastanku, ali kasneje, nima vpliva na veljavnost samega sklepa, v kolikor predhodna dokumentacija ni na voljo širšemu krogu ljudi in je dejansko zaščitena kot dokumentacija, za katero velja poslovna skrivnost. 33. Tožeča stranka ob tem opozarja, da tožena stranka ob takšnem razlogovanju in zaključku ni ugotavljala, ali je bila dokumentacija sploh dostopna širšemu krogu. Odločitev tožene stranke, da dokument ne more postati kasneje zaupen, temelji na presumpciji tožene stranke, da je bil takšen dokument dostopen širšemu krogu, čemur pa tožeča stranka oporeka. Dokumenti, ki so predmet presoje, so bili tudi pred izdajo sklepa varovani kot poslovna skrivnost in niso bili dostopni širšemu krogu ljudi. Naknadna določitev dokumenta s sklepom kot poslovna skrivnost pa je skladna z notranjim pravilnikom družbe. To je Pravilnik o varovanju informacij, ki v drugem odstavku 4. člena družbe določa, da v kolikor se izkaže pomen informacije kot zaupne oziroma kot poslovne skrivnosti kasneje, se kot poslovna skrivnost lahko določi tudi naknadno.

34. Tožeča stranka meni, da datum izdaje sklepa o poslovni skrivnosti, pa četudi je bil sklep izdan po nastanku dokumentacije, ne sme vplivati odločilno in ekskluzivno na pravno veljavnost sklepa po prvem odstavku 39. člena ZGD-1 in zaščito podatkov, za katere je izdan sklep o poslovni skrivnosti, temveč je potrebno v vsakem primeru presojati, ali je bil lahko dokument znan širšemu krogu ljudi ali ne.

35. Tožena stranka pa je pri tem tudi nepopolno ugotovila dejansko stanje oz. je iz ugotovljenih dejstev napravila napačen sklep o dejanskem stanju, saj je spregledala, da je bil Aneks h kupoprodajni pogodbi določen kot poslovna skrivnost (skupaj s celotno dokumentacijo) s sklepom en dan po podpisu predmetnega aneksa, kar pomeni, da v tem primeru ne drži navedba tožene stranke, da je bil dokument lahko znan in dostopen širšemu krogu ljudi dalj časa.

36. V kolikor bo sodišče sledilo razlagi tožene stranke glede veljavnosti sklepa o poslovni skrivnosti, tožeča stranka vztraja, da bi bilo potrebno zaradi sklepa o poslovni skrivnosti po l. odstavku 39. člena ZGD-1 zavrniti zahtevo za dostop do informacij javnega značaja za dokument Aneks h Kupoprodajni pogodbi.

37. Tožnik uveljavlja tudi bistveno kršitev določb postopka, ker tožena stranka družbe D. d.o.o. v predmetnem postopku ni pozivala na izjasnitev in se pri tem sklicevala na postopek, v katerem je bila izdana odločba št. 090-9/2014/10 in v katerem se D. d.o.o. ni odzval na poziv na prijavo stranke udeležbe v postopku. Tožena stranka je s tem bistveno kršila določbe postopka, saj bi morala tudi v tem postopku pozvati k prijavi udeležbe drugo pogodbeno stranko, D. d.o.o. Odločitev tožene stranke, da neodziv družbe D. d.o.o. v prej omenjenem postopku nedvomno pomeni, da za družbo D. d.o.o. informacije ne prestavljajo poslovne skrivnosti, ni pravilna. Če D. d.o.o. ni sporočil svojega mnenja oz. posredoval morebitnega sklepa o poslovni skrivnosti v drugem (prej navedenem postopku), še ne pomeni, da se strinja oz. soglaša, da se dokumenti razkrijejo v tem postopku.

38. Pod točko b.) 1 in 2. tožbe tožnik pravi, da pismo o nameri, kupoprodajna pogodba in aneks h kupoprodajni pogodbi niso bili znani izven kroga poslovanja družbe. Vsa dokumentacija, ki se zaradi same narave in vsebine šteje kot poslovna skrivnost, se hrani na način, določen v 8. členu Pravilnika o varovanju informacij in poslovne skrivnosti (ukrepi pri varovanju poslovne skrivnosti), ne glede na to, da dokumentacija ni bila v celoti že od samega začetka označena s sklepom kot poslovna skrivnost. Na enak način kot dokumentacija, ki je s sklepom določena kot poslovna skrivnost, se hrani tudi dokumentacija, ki ni označena s sklepom kot poslovna skrivnost, vendar se zaradi same narave in vsebine dokumentacije šteje kot poslovna skrivnost. Določilo 9. člena Pravilnika o varovanju informacij in poslovne skrivnosti namreč določa, da lahko poslovno skrivnost obsegajo dokumenti, ki so strateške narave za poslovanje in razvoj podjetja, in ki zaznamujejo konkurenčno sposobnost in prednost na energetskem trgu. Navedeno pomeni, da je tovrstna dokumentacija dejansko že predmet objektivnega kriterija. Informacije so bile znane samo krogu zaposlenih, ki so morali biti zaradi računovodskega in investicijskega poslovanja seznanjeni z dokumentacijo. Hkrati je bil dokument Pismo o nameri, znan samo omejenemu številu ljudi v družbi in sicer samo tistim zaposlenim, ki so sodelovali pri pripravi tega dokumenta. Enako je bila varovana tudi vsebina Kupoprodajne pogodbe in Aneksa h Kupoprodajni pogodbi, ki sta bila znana zgolj poslovodstvu družbe in finančni službi.

39. Tožeča stranka dejavnost dobave hladu in izgradnjo naprav (centralna hladilna strojnica, hladilne postaje in hladovodno omrežje itd.) izvaja kot tržno dejavnost, kar pomeni, da se cene in pogoji oblikujejo v vsakem posameznem primeru posebej, glede na specifičnost tehničnih karakteristik, specifičnosti dobavnih in ekonomskih pogojev, količin odjema hladu itd. 40. Iz podatkov, navedenih v Pismu o nameri, Kupoprodajni pogodbi in Aneksu, kot so nakupno prodajni pogoji na nakup prostora, velikost (obseg) prostora, ki je potreben za postavitev centralne hladilne strojnice, vezanost sklenitve Kupoprodajne pogodbe na podpis pogodbe o gradnji naprav (ki pa je pogodba o tržni dejavnosti) se posledično lahko sklepa na kriterije o oblikovanju cen za dobavo hladu, strukture cen, stroške, vrste in količine storitev in drugih tehničnih podatkov, kar pa bi pomenilo zelo velik škodni vpliv za družbo pri določanju pogojev za izgradnjo naprav za distribucijo hladu (hladilne strojnice ipd.) in določitvi pogojev za odjem hladu v drugih primerih, kjer bi bili finančni in drugi pogoji odjema zaradi specifičnosti drugačni. V primeru razkritja podatkov pri gradnji in dobavi hladu v C., bi se drugi pogodbeni partnerji tožeče stranke sklicevali na podatke iz dokumentacije in bi tako razkritje dokumentacije omejevalo tožečo stranko pri določanju pogajanj in določanju pogojev v drugih primerih gradnje naprav za distribucijo hladu in pogojev dobave hladu. V teku so dogovori o nameri za izvedbo lokalnega sistema daljinskega hlajenja na območju Ljubljane, zato bi razkritje teh podatkov pomenilo okrnjen položaj družbe pri pogajanjih in določanju pogodbenih pogojev. Dokumentacija pomeni konkurenčno prednost družbe, zato bi posredovanje neupravičeni osebi škodilo konkurenčnemu položaju tožeče stranke.

41. Tožeča stranka se ne strinja z navedbo tožene stranke, da gre za klasičen kupoprodajni posel na nakup nepremičnine in da se informacije nanašajo zgolj na nepremičnino. V Kupoprodajni pogodbi in Aneksu h kupoprodajni pogodbi je navedeno, da se pogodba sklepa pod pogojem podpisa Pogodbe o gradnji naprav in dobavi hladu, iz česar se da lahko sklepati (v kolikor bi prišlo do razkrivanja pogodbe), da je vrednost investicije nakupa prostora vključena v ceno za dobavo hladu, kar pa bi za tožečo stranko pomenilo omejevanje pri pogajanjih za postavitev novih naprav za hlajenje v drugih objektih. S tem bi se tudi razkrivali kriteriji za oblikovanje cen hladu, ki pa je tržna dejavnost družb. Tožena stranka je pri svoji presoji o objektivnem kriteriju poslovne skrivnosti in ugotavljanju, ali bi bila z razkritjem informacij povzročena škoda, nepravilno uporabila materialno pravo ter nepopolno ugotovila dejansko stanje.

42. Tožeča stranka dodaja, da cene in pogoje oblikuje v vsakem posameznem primeru posebej, glede na specifičnost tehničnih karakteristik, specifičnosti dobavnih in ekonomskih pogojev, količin odjema hladu itd. Razkritje podatkov, vezanih na cene, strukture cen, stroške, vrste in količine storitev bi imela zelo velik škodni vpliv za družbo pri pogajanjih v drugih istovrstnih primerih. Tožeča stranka ocenjuje, nasprotno kot tožena stranka, da bi se z razkritjem zahtevanih informacij povzročila nepopravljiva poslovna škoda in da je tako po subjektivnem kriteriju kot po objektivnem kriteriju podana poslovna skrivnost po prvem in drugem odstavku 39. člena ZGO za celotno dokumentacijo, ki jo je prosilec zahteval v zahtevi za dostop do informacij javnega značaja, zato je podana izjema od posredovanja informacij javnega značaja, skladno z določili 2. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. Tožeča stranka je podatke o vrsti posla, skupni pogodbeni vrednosti posla, pogodbenih strankah in datumih dokumentov že sporočila prosilcu zato, ker so bili ti osnovni podatki že sporočeni s strani Nacionalnega preiskovalnega urada. Tako je dne 25. 4. 2014 sporočila podatke, ki so izjema od 2. točke prvega odstavka 6. člena in sicer podatke po 6.a členu ZDIJZ. Glede na to, da so bile osnovne informacije (podatki), kot so predmet, vrednost, pogodbene stranke, datum sklenitve posla, že sporočene javnosti, je potrebno preveriti, ali je interesu javnosti na podlagi že posredovanih informacij že zadoščeno. Tožeča stranka ocenjuje, da je pri razkrivanju nadaljnje dokumentacije potrebno preveriti, ali je razkritje v interesu javnosti in ali ne gre zgolj za informacije, ki so za javnost zanimive (kar ni podvrženo ZDIJZ). Glede na to, da je po oceni tožeče stranke šlo v konkretnem primeru za izjemo od posredovanja informacij javnega značaja po 2. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ in da so bile vse informacije, ki jih je potrebno sporočiti na podlagi 6.a člena ZDIJZ, ob upoštevanju izjeme iz 6. člena ZDIJZ, že sporočene, je odločitev tožene stranke nepravilna.

43. Prizadeta stranka v odgovoru na tožbo pravi, da je v skladu z noveliranim Zakonom o dostopu do informacij javnega značaja (Ur. 1. RS, št. 96/05 s spremembami) je Javno podjetje Č. zavezano dajati informacije javnega značaja. Pravi, da je za vpogled v omenjene dokumente zaprosila potem, ko je bilo iz preiskav NPU razvidno, da policisti v temu poslu vidijo sume kaznivih dejanj, zaradi katerih so vložili ustrezne ovadbe. Policisti sumijo, da je javno podjetje Č. od družbe D. kupilo poslovni prostor, ki pa naj bi ga Č. lahko tako ali tako brezplačno uporabljala, kar naj bi zagotavljal dogovor med Mestno občino Ljubljana in družbo D. O samem poslu je javnost prvič izvedela šele leta 2013, ko so policisti opravljali hišne preiskave. Vsebina dokumentov, ki so jih na Energetiki naknadno opremili z oznako poslovna skrivnost (zgolj aneks je to oznako dobil dan potem, ko je bil sprejet), ne predstavlja informacij, ki so za javnost zanimive, temveč informacije, ki so v interesu javnosti iz več razlogov. O omenjenemu poslu javnost ne ve nič drugega kot, kdaj je bil sklenjen, koliko je njegova vrednost, kdo so podpisniki in da gre za poslovni prostor (pri tem pa zanj ne vemo niti, kako je velik, kje se nahaja, kakšna je njegova označba v zemljiški knjigi). Javnost ima pravico vedeti ostale pogodbeno dogovorjene zaveze tega kupoprodajnega posla, saj če se sumi NPU izkažejo za pravilne, bo ta posel javno podjetje, ki je v posredni javni lasti, oškodoval za nekaj več kot 3 milijone evrov. Glede na to, da gre za kupoprodajni posel (nakup nepremičnine), ni jasno, zakaj so dokumenti sploh označeni kot poslovna skrivnost, saj če gre za nakup nepremičnine, v dokumentih ne pričakujemo drugih morebiti dogovorjenih pogojev ali dogovorov o dobavi hladu (kar družba opravlja kot tržno dejavnost), in zaradi razkritja, katerih naj bi Č. domnevno nastala poslovna škoda. Podrobnosti tega posla so še toliko bolj pomembne tudi z vidika, da je NPU preiskoval druge posle med ljubljanskimi javnimi podjetji oziroma javnim zavodom, mestno občino in družbo D. Ker je zaradi poslov z D. več predstavnikov ljubljanskih javnih zavodov, podjetij in same občine v predkazneskih postopkih in jih je NPU z utemeljenim sumom storitve kaznivega dejanja ovadil, je nujno, da ima javnost o njih kar največ informacij. Ti javni subjekti, tudi Č., so v končni fazi ustanovljeni posredno z denarjem davkoplačevalcev in zato, da za te iste davkoplačevalce opravljajo različne gospodarske javne službe. Javna podjetja so v prvi vrsti ustanovljena "za opravljanje ene ali več gospodarskih javnih služb večjega obsega ali kadar to narekuje narava monopolne dejavnosti, ki je določena kot gospodarska javna služba, gre pa za dejavnost, ki jo je mogoče opravljati kot profitno" in torej ne za zaradi opravljanja tržne dejavnosti. Slednja je drugotnega pomena. Informacije o poslu so pomembne tudi zato, da lahko javnost oceni, ali je bil posel smotrn ali ne. Morebitne slabe naložbe, ki bi jih javno podjetje ustvarilo pri poslovanju na trgu, bi družba namreč pokrila s prihodki, ki jih ustvari pri opravljanju javne službe, zato je utemeljeno pričakovati podatke o tovrstnih poslih, saj če se izkažejo slabi, posledice takšne odločitve nosi podjetje kot celota. Prepričana je, da predpogodbe, pogodbe in aneksa Č. ne bi smela skrivati, saj ima javnost pravico vedeti, kaj je kupila z javnim denarjem, kako smotrna je bila ta naložba in kako utemeljeni so sumi storitve kaznivega dejanja pri nakupu tega prostora, zaradi česar teče predkazenski postopek. V primeru navedenih dokumentov nikakor ne gre za informacije, ki so za javnost zanimive, temveč za informacije v interesu javnosti, katerih razkritje je bolj pomembno od interesa Č., da te dokumente prikrije (2. odstavek 6. člena ZDIJZ). Prav tako gre za podatke o porabi javnih sredstev, hkrati pa ne gre za primere iz 1. in 5. do 8. točke 1. odstavka 6. člena ZDIJZ, kar pomeni, da je vpogled v omenjene dokumente izjemoma dovoljen.

44. V odgovoru na tožbo tožena stranka pravi, da se je sklicevala na stališče Upravnega sodišča RS (II U 28972013-6), ki je potrdilo odločitev in razlago tožene stranke, da lahko podatki oziroma informacije uživajo varstvo poslovne skrivnosti po subjektivnem kriteriju le v primeru, če so s sklepom o varstvu poslovne skrivnosti varovani sočasno z informacijo. Takšno je tudi stališče Upravnega sodišča RS v sodbi U 284/2009 z dne 27. 5. 2009. V obravnavanem primeru ni dvoma, da so vse zahtevane informacije nastale pred sprejetjem sklepa o varovanju poslovne skrivnosti. Ker je institut poslovne skrivnosti namenjen temu, da se zavaruje konkurenčno prednost podjetja, je povsem nelogično oz. v nasprotju s tem institutom, če določen podatek v času svojega nastanka ni označen kot poslovna skrivnost in je potencialno dostopen širšemu krogu ljudi, potem pa se ta isti podatek kasneje označi kot poslovna skrivnost. Ob tem je bistveno tudi dejstvo, na kar je tožena stranka opozorila tudi v izpodbijani odločbi, da je tožeča stranka z omenjenim sklepom želela varovati kupoprodajno pogodbo, sklenjeno z drugo pogodbeno stranko, družbo D. d.o.o., iz sklepa pa ni razvidno (oziroma tožeča stranka tega ni izkazala), da bi bila z omenjenim sklepom seznanjena tudi pogodbena stranka, ki s pogodbo in dokumenti prav tako razpolaga. Ena izmed zahtev subjektivnega kriterija je namreč tudi ta, da morajo biti s sklepom o varovanju poslovne skrivnosti seznanjene osebe, ki so dolžne podatek/informacije varovati. Kot je bilo navedeno zgoraj, je bil sklep sprejet dne 18. 8. 2011, med tem, ko so bile vse zahtevane informacije, pri katerih je sodelovala družba D. d.o.o., podpisane pred sprejetjem sklepa, in sicer: Pismo o nameri dne 19. 10. 2009, Kupoprodajna pogodba za prostor centralne hladilne strojnice v C. dne 25. 5. 2010 in Aneks h Kupoprodajni pogodbi za prostor centralne hladilne strojnice v C. dne 17. 8. 2011 oziroma 16. 8. 2011. Ob tem tožena stranka poudarja, da dokumenti ne nosijo oznake »poslovna skrivnost«, prav tako ne vsebujejo določbe, ki bi terjala posebno skrbnost pri varovanju informacij od pogodbenih strank. Tožeča stranka sicer zase zatrjuje, da informacij v obdobju, ko še ni veljal sklep o varovanju poslovne skrivnosti, ni razkrivala, česar pa ne more trditi za drugo pogodbeno stranko, družbo D. d.o.o. Družba D. d.o.o. se na poziv tožene stranke v zvezi z navedenimi dokumenti ni odzvala, zato ni bilo mogoče preveriti, ali je bila s tem sklepom seznanjena, kot rečeno pa tega ni izkazala niti tožeča stranka. Zagotovo pa družba D. d.o.o. ni varovala informacij na podlagi sklepa o varovanju poslovne skrivnosti, saj ga ob podpisu pogodbe še ni bilo. Družba D. d.o.o. pa v postopku tudi ni izkazala interesa po varovanju zahtevanih informacij.

45. Nadalje tožena stranka ne more slediti navedbam tožeče stranke, da za sklep o varovanju poslovne skrivnosti ne velja prepoved retroaktivnosti, ker to velja samo za zakone, predpise in splošne akte, ki posegajo v pridobljene (človekove) pravice. Tožena stranka poudarja, da ni dvoma, da sklep o varovanju poslovne skrivnosti ustreza definiciji normativnih pravnih aktov: je nosilec pravnih sprememb, ki se nanašajo na nastajanje, spreminjanje in razveljavljanje, navzven je spoznaven kot ustrezna izjava volje, katere pomen so pravna pravila, je izjavno dejanje pravnega subjekta, s katerim se ustvari pravno pravilo. Za vse normativne akte pa v skladu s splošno pravno teorijo in prakso velja, da ne morejo veljati za nazaj. Smisel in pomen vnaprejšnje veljave je, da motivira, usmerja in utrjuje pravno vedenje in ravnanje, je pogoj za predvidljivost, zanesljivost. Povedano drugače, retroaktivni predpisi so dovoljeni zgolj izjemoma in veljajo samo za posamezne določbe, če to terja javna korist oziroma mora biti v javnem interesu ter ne sme posegati v že pridobljene pravice. Po oceni tožene stranke sklep o varovanju poslovne skrivnosti zagotovo ne sodi med akte, ki bi ustrezal pogojem za retroaktivno veljavo, že zaradi samega smisla instituta poslovne skrivnosti, katerega namen je varovati informacije poslovnega subjekta v okviru omejenega kroga ljudi že ob svojem nastanku, saj ko je podatek znan ali dostopen širšemu krogu ljudi, ne more veljati za poslovno skrivnost. Z njo morajo biti seznanjene osebe, ki so dolžne podatek varovati in zahteva, ki velja za vse normativne akte, da takšna odredba ne sme veljati za nazaj, kar pomeni, da so lahko kršitve poslovne skrivnosti samo tista dejanja, ki so bila kot taka določena že v času, ko je odredba veljala (komentar ZGD-1 k 1. odst. 39. čl.).

46. Tožena stranka je zaradi morebitnega vpliva odločbe na pravice in pravne koristi gospodarskega subjekta D. d.o.o., ki v zahtevanih informacijah nastopa kot pogodbena stranka. po določilu 43. in 44. člena ZUP pozvala, da se izjasni o tem, ali prijavlja stransko udeležbo v postopku oziroma ali zahtevane informacije za njega predstavljajo izjemo po 1. odstavku 6. člena ZDIJZ. Na poziv tožene stranke se pozvani subjekt v roku ni odzval, kar pomeni, da v obravnavani zadevi ni dobil statusa stranskega udeleženca. Dejstvo, da se družba D. d.o.o. ni odzvala na poziv tožene stranke, pomeni, da ni imela nobenega interesa varovati svojih pravic, oziroma pravnih koristi, ki bi morda nastale z razkritjem zahtevanih informacij, torej tudi teh, ki so predmet presoje v izpodbijani odločbi. Nedvomno je bila torej družba D. d.o.o. obveščena, da se vodi postopek za dostop do informacij javnega značaja, v katerem se z učinkom »erga omnes« presoja, ali zahtevane informacije predstavljajo prosto dostopno informacijo javnega značaja, vendar je s svojo neodzivnostjo odločitev v celoti prepustila toženi stranki in je torej niti ni zanimalo, kakšna bo odločitev tožene stranke, kar pomeni, da se je odpovedala tudi morebitnemu pravnemu varstvu. Postopek po ZDIJZ je prav z vidika presoje »erga omnes« specifičen, saj je predmet presoje izključno dokument, ne glede na to, kdo je prosilec. Ko postane neka informacija prosto dostopna, to velja za vse in ves čas, ne glede na to, kdo je prosilec in kdaj je zaprosil za dostop. Zato dejstvo, da je bila družba D. d.o.o. pritegnjena v postopek v zadevi št. 090-9/2014, ne pa v zadevi št. 090-152/2014, ni relevantno, saj je ključna presoja dokumentov, ne pa, kdo je stranka postopka. Ker je tožena stranka o zahtevanih informacijah že enkrat odločala, pa družba D. d.o.o. ni pokazala prav nobenega zanimanja za postopek in za varstvo svojih pravic in pravnih koristi, ni bilo razloga, da bi se jo pozivalo še enkrat, saj se je glede dostopa do zahtevanih informacij že enkrat opredelila na način, da ni odgovorila, kar z vidika dostopa do informacij javnega značaja zagotovo pomeni, da družba D. d.o.o. ne vidi ovir za prost dostop do vseh pogodb (torej še več kot v konkretnem primeru, ko so bile predmet presoje samo pogodbe glede nepremičnine), ki jih je tožeča stranka sklenila z D. d.o.o. in aneksov k njim. Če bi se družba D. d.o.o. odzvala na poziv tožene stranke in bi nasprotovala dostopu do zahtevanih informacij, bi bila zagotovo ponovno pozvana v postopek. Tudi po stališču Upravnega sodišča RS (v sodbi z dne 8. 10. 2008, opr. št. U 32/2008) je dolžnost strank z interesom, da so v postopku aktivne, saj je dokazno breme za obstoj poslovne skrivnosti na njihovi strani. Če poslovni subjekt na poziv ne vstopi v postopek, slednje nedvomno kaže na pomanjkanje interesa za varstvo (lastnih) informacij.

47. Tožeča stranka nadalje očita toženi stranki, da je zmotno presojala obstoj objektivnega kriterija poslovne skrivnosti. Pri tem je svoje argumente vezala izključno na varovanje pogojev za izgradnjo naprav za distribucijo hladu, ki pa v zahtevanih informacijah v prvi točki izreka izpodbijane odločbe, niso zajete. Navedbe tožeče stranke, da bi se iz zahtevanih informacij lahko sklepalo na kriterije o oblikovanju cene za dobavo hladu, strukturo cene, stroške, vrste in količino storitev in drugih tehničnih podatkov, so neutemeljene, abstraktne in nedokazane. Toženi stranki ni jasno (tega pa ni pojasnila niti tožeča stranka), na kakšni podlagi in na kakšen način bi lahko s podatkom, da tožeča stranka kupuje nepremičnino, prišli do podatka o ceni dobave hladu, strukturi cene, itd., saj tovrstni podatki, ob še tako široki razlagi pogodbenih določil, niso omenjeni v informacijah, ki so predmet tega spora. Vselej se lahko ugiba, špekulira, vendar do informacij, ki jih navaja tožeča stranka, zagotovo ni mogoče priti. Tožena stranka se strinja, da informacije, ki jih navaja tožeča stranka, predstavljajo njeno konkurenčno prednost, zato je tudi zavrnila dostop do priloge k Pismu o nameri z dne 19. 10. 2009. Vendar pa tožena stranka vztraja, da zahtevane informacije, navedene v prvi točki izreka izpodbijane odločbe ne vsebujejo tehnoloških, organizacijskih in drugih tovrstnih rešitev zvezi z dobavo oziroma distribucijo hladu, ki bi bile povezane s tržno dejavnostjo tožeče stranke, temveč gre za klasičen kupoprodajni posel za nakup nepremičnine. Tožena stranka torej vztraja, da tožeča stranka ni izkazala konkretne občutne škode, ki bi nastala z razkritjem informacij.

48. Tožba je utemeljena.

49. Po določilu 1. alineje 1. odstavka 4a. člena ZDIJZ v primeru poslovnih subjektov pod prevladujočim vplivom oseb javnega prava je informacija javnega značaja informacija iz sklenjenega pravnega posla, ki se nanaša na pridobivanje razpolaganje ali upravljanje s stvarnim premoženjem poslovnega subjekta. Po določilu 2. odstavka istega člena je v primeru poslovnih subjektov pod prevladujočim vplivom oseb javnega prava informacija javnega značaja tudi tista informacija, ki je nastala na podlagi pravnih poslov iz prve alineje 1. odstavka 4a. člena oziroma je z njimi neposredno povezana, če je, ne glede na določbe prvega odstavka 6. člena tega zakona, za njeno razkritje podan prevladujoči javni interes iz drugega odstavka 6. člena tega zakona.

50. Glede na to, da tožnik v tožbi ne ugovarja več, tako kot je navajal prvostopenjski odločbi, da se zahtevane informacije nanašajo na dejavnost, ki jo tožnik opravlja na trgu in da zato ne more biti zavezanec po ZDIJZ,(1) in glede na to, da v tožbi ne ugovarja odločitvi oziroma argumentaciji tožene stranke glede neobstoja izjeme iz 6. točke 1. odstavka 6. člena ZDIJZ in tudi ne ugovarja ugotovitvi tožene stranke, da je prosilka zahtevala informacije na vpogled, med tem ko ji je organ zgolj izpisal zahtevane informacije, sodišče v izhodišču sodbe izpeljuje, da sta med strankami sporni dve pravni okoliščini. Prva sporna okoliščina se nanaša na odločitev tožene stranke, da niso izpolnjeni pogoji za ugotovitev, da zahtevani podatki predstavljajo poslovno skrivnost tožeče stranke po 39. členu ZGD-1. Drugo sporno okoliščino pa je izpostavila prosilka za dostop do informacije javnega značaja, ki je prizadeta stranka v tem upravnem sporu, in ki se je v odgovoru na tožbo oprla tudi na 1. alinejo 3. odstavka 6. člena ZDIJZ, med tem, ko tožena stranka predmetnega določila v določbi niti ne omenja.

51. Kar zadeva prvo sporno okoliščino, se tožena stranka opira na argument, da so zahtevane informacije nastale več kot eno leto pred izdajo sklepa o varovanju poslovne skrivnosti in da tožnik ni izkazal, da bi bila z omenjenim sklepom seznanjena tudi pogodbena stranka, ki je prizadeta stranka v tem upravnem sporu. Iz tega tožena stranka sklepa, da so bile zahtevane informacije dostopne širšemu krogu, poleg tega pa se prizadeta stranka ni odzvala na poziv Pooblaščenca, kar po mnenju tožene stranke pomeni, da zahtevane informacije ne pomenijo poslovne skrivnosti. Kot dodaten argument se tožena stranka sklicuje na sodno odločbo v zadevi II U 289/2013-16 z dne 8. 1. 2014. 52. Sodišče ugotavlja, da je sklicevanje tožene stranka na sodbo v zadevi II U 289/2013-16, z namenom potrditve stališča tožene stranke v tem upravnem sporu, napačno. Stališče Upravnega sodišča iz zadeve II 289/2013-16 ni mogoče nekritično prenesti v ta upravni spor, kajti v zadevi II 289/2013-16 je bila pravna situacija specifična, saj je po navedbah Pooblaščenca v izpodbijanem aktu v zadevi II 289/2013-16 poseben zakon v času posredovanja informacij, to je Zakon o elektronskih komunikacijah, določal dolžnost dajati organu na podlagi pisne zahteve vse informacije, s katerimi subjekti razpolagajo, in ki jih agencija zahteva za izvrševanje svojih pristojnosti, na podlagi česar je bil sprejet Splošni akt o zbiranju, uporabi in dajanju podatkov o razvoju trga elektonskih komunikacij, ki je v 3. členu določal, da morajo operaterji skladno z zakonom označiti tiste podatke, za katere želijo, da se jih šteje kot poslovna skrivnost. In upoštevajoč to specialno pravno podlago je sodišče zavzelo stališče, da subjektivni kriterij poslovne skrivnosti ni izpolnjen, "saj tožeča stranka ni v danem roku predložila sklepa, s katerim bi predmetne informacije označila kot poslovno skrivnost" (ibid. Odst. 19). Takšnega posebnega roka pa na področju varovanja poslovnih skrivnosti, ki zadeva obravnavani upravni spor, ni. Poleg tega je v zadevi II U 289/2013-16 sodišče sledilo mnenju Pooblaščenke, ker je tožeča stranka sklep o poslovni skrivnosti za zahtevane podatke iz leta 2011 predložila šele v mesecu aprilu 2012 in sicer potem, ko je Pooblaščenka z odločbo z dne 19. 3. 2012 odpravila prvo odločitev organa z dne 8. 12. 2011. 53. V odgovoru na tožbo se sicer tožena stranka sklicuje tudi na sodbo Upravnega sodišča v zadevi U 284/2009 z dne 27. 5. 2009. Tu je očitno prišlo do napake v odgovoru na tožbo, kajti tožena stranka je verjetno ciljala na sodbo Upravnega sodišča v zadevi U 284/2008-35 z dne 27. 5. 2009, ki se nanaša na dostop do informacije javnega značaja. Vendar se dejanska situacija tudi v zadevi U 284/2008-35 odločilno razlikuje od situacije v obravnavanem upravnem sporu. Kajti v zadevi U 284/2008-35 je sodišče sicer res sprejelo kot pomemben ugotovitve tožene stranke, da je bil sklep o poslovni skrivnosti izdan dne 22. 12. 2004, posredovan pa je bil organu šele dne 10. 9. 2007, pri čemer je šlo za informacijo v zvezi s pogodbo z dne 4. 11. 2004. Vendar pa je bilo za sodišče v tej zadevi očitno odločilno, da tožnik zaključka tožene stranke o tem, da podatek dejansko ni bil varovan z navedenem sklepom, v tožbi "niti ni izpodbijal in ni navajal v v zvezi s tem nobenih razlogov, okoliščin in tudi ni priložil nobenih dokazov." V obravnavanem upravnem sporu pa je, kot je razvidno iz nadaljevanja obrazložitve te sodbe, situacija drugačna.

54. Če ni specialnejših določb, ki bi določale roke za označitev poslovnih skrivnosti, je za obravnavani spor pomembno stališče Upravnega sodišča v sodbi v zadevi I U 559/2014-20 z dne 3. 11. 2015, po katerem je važno, da je bila informacija označena za poslovno skrivnost pred vložitvijo zahtevka za dostop do informacije javnega značaja in to se je v predmetni zadevi tudi zgodilo, saj je bil sklep o poslovni skrivnosti izdan 18. 8. 2011, prosilka pa je za informacije zaprosila 24. 4. 2014. Nadalje je v tovrstnih sporih pomembno, ali je oziroma kako je tožena stranka v ugotovitvenem postopku ugotavljala, če so bile osebe, ki so bile dolžne varovati zahtevani podatek kot poslovno skrivnost, seznanjene z dejstvom poslovne skrivnosti oziroma ali so ravnale tako, kot da gre za poslovno skrivnost.(2) Tožena stranka se je sicer spustila v sklepanje, da ker se podjetje D. ni odzvalo na njen poziv, ta družba očitno ni štela, da gre za poslovno skrivnost. Vendar pa s tem sklepanjem tožena stranka še ni ugotovila, da zavezanec s predmetnim podatkom dejansko ni ravnal kot s poslovno skrivnostjo, oziroma, da je bil podatek splošno dostopen. Če neka druga oseba (izven družbe) iz 2. odstavka 40. člena ZGD-1, ni obveščena na formalen način in celo v trenutku seznanitve s predmetnih podatkom o tem, da je ta podatek poslovna skrivnost, to še ne pomeni, da ta oseba (izven družbe) ni s predmetnim podatkom na podlagi poslovnih običajev ravnala kot s poslovno skrivnostjo (sodba Upravnega sodišča v zadevi I U 599/2014-20 z dne 3. 11. 2015). Tožeča stranka se je že v prvostopenjskem aktu sklicevala na poslovno skrivnost po subjektivnem kriteriju (točka III. Prvostopenjskega akta) in še bolj obširno – glede na obrazložitev izpodbijanega akta - v tožbi (na strani 3) zatrjuje, da je bila zahtevana dokumentacija dejansko zaščitena kot dokumentacija, za katero velja poslovna skrivnost in da pismo o nameri, kupoprodajna pogodba in aneks h kupoprodajni pogodbi niso bili znani izven kroga poslovanja družbe. To utemeljuje tudi z dejstvom, da 4. člen pravilnika družbe dopušča možnost, da če se izkaže pomen informacije kot zaupne oziroma kot poslovne skrivnosti kasneje, se kot poslovna skrivnost lahko določi tudi naknadno. To je skladno s sistematično in logično razlago določila 39. člena ZGD-1. Namen objektivnega kriterija za ugotavljaje poslovne skrivnosti iz 3. odstavka 39. člena ZGD-1 je namreč tudi v tem, da varuje poslovno skrivnost tudi v primeru, če se družba iz katerih koli razlogov ne drži pravil iz 1. odstavka 39. člena ZGD-1 glede podatkov, ki so očitno poslovna skrivnost, oziroma, če se naknadno izkaže, da gre za takšne informacije, ki očitno lahko pomenijo poslovno skrivnost. Zato je preuranjeno oziroma pavšalno sklepanje tožene stranke v konkretnem primeru lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost odločitve glede obstoja poslovne skrivnosti po subjektivnem kriteriju. Tožena stranka v zvezi s tem tudi napačno razlaga določilo 1. odstavka 39. člena ZGD-1. Določilo 1. odstavka 39. člena ZGD-1 namreč ni napisano tako, da bi jezikovna razlaga tega določila vodila k interpretaciji, da je seznanitev oseb, da morajo določen podatek varovati kot poslovno skrivnost, condictio sine qua non za obstoj poslovne skrivnosti. Napačna je tudi razlaga tožene stranke, da je sklep, ki ga je izdal direktor družbe dne 18. 8. 2011 o poslovni skrivnosti, normativni akt, za katerega velja splošno pravno načelo prepovedi retroaktivne veljave. Prepoved povratne veljave pravni aktov iz 155. člena Ustave velja za zakone, in druge splošne akte in predpise, omenjeni sklep o poslovni skrivnosti pa ni predpis v smislu 155. člena Ustave, zato z načelom povratne veljave predpisov ni mogoče razlagati določila 1. odstavka 39. člena ZGD-1. 55. Ker tožeča stranka v tem postopku varuje svojo poslovno skrivnost in ne poslovne skrivnosti kakšne druge prizadete stranke (v konkretnem primeru družbe D. d.o.o.), za zakonitost izpodbijanega akta ni pomembno, da prizadeta stranka razumljivo ni vztrajala, da bi pritegnila družbo D. d.o.o. v postopek; slednji tudi Upravno sodišče v upravnem sporu ni uspešno vročalo pisanj. V tem elementu torej tožena stranka ni storila kršitev postopka, kot to uveljavlja tožeča stranka v tožbi.

56. Če bo tožena stranka v ponovnem postopku ugotovila, da so izpolnjeni pogoji za obstoj poslovne skrivnosti iz 1. odstavka 39. člena ZGD-1, potem bo morala presoditi tudi, ali za obravnavani primer pride v poštev določba 1. alineje 3. odstavka 6. člena ZDIJZ o porabi javnih sredstev, ki jo v izpodbijanem aktu tožena stranka sploh ne omenja; na to določbo se namreč sklicuje zgolj prosilka za dostop do informacije javnega značaja v odgovoru na tožbo. Če gre za porabo javnih sredstev, potem t.i. test javnega interesa ne pride v poštev. Šele, če bo tožena stranka ob aktivnem sodelovanju tožeče stranke, ugotovila, da določilo 1. alineje 3. odstavka 6. člena ZDIJZ o porabi javnih sredstev ne pride v poštev, bo morala tožena stranka opraviti tehtanje (t.i. test javnega interesa) na eni strani pravice tožeče stranke do varovanja njenih poslovnih skrivnosti, bodisi v zvezi z 1. odstavkom 39. člena ZGD-1, bodisi v zvezi z 2. odstavkom 39. člena ZGD-1, in na drugi strani ustavne pravice prosilke do dostopa do informacije javnega značaja iz 2. odstavka 39. člena Ustave in javnega interesa glede transparentnosti delovanja javnega sektorja, pri čemer bo morala tožena stranka upoštevati, da je prosilka v konkretnem primeru informacijo zahtevala kot novinarka, ki je zahtevala dostop do informacije v zvezi z njeno dejavnostjo celovitega in verodostojnega obveščanja javnosti in svobode tiska in obveščanja javnosti v zvezi s 1. odstavkom 39. člena ZGD-1, kar je prosilka prepričljivo navedla v odgovoru na tožbo.

57. Na tej podlagi je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek (4. točka in 2. točka 1. odstavka 64. člena ZUS-1). Tožena stranka mora izdati nov upravni akt v 30 dneh od prejema sodbe, pri tem pa je vezana na pravno mnenje sodišča glede materialnega prava in vodenja postopka.

Obrazložitev k drugi točki izreka:

58. Določilo 3. odstavka 25. člena ZUS-1 določa, da sodišče, kadar ugodi tožbi in upravni akt odpravi, tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s pravilnikom, ki ga izda minister za pravosodje, prisojeni znesek pa plača toženec. Po določilu 2. odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik, Ur. l. RS št. 24/2007, 107/2013) se tožniku, če je bila zadeva rešena na seji in tožnik v postopku ni imel pooblaščenca, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 15,00 EUR. Po določilu zadnjega stavka določila 3. odstavka 25. člena ZUS-1 prisojeni znesek plača toženec. Tožena stranka je dolžna plačati navedeni znesek tožeči stranki v 15 dneh od prejema sodbe, v primeru zamude tega roka pa skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku 15 dni po prejemu sodbe do plačila.

opomba (1) : Tožeča stranka sicer v tožbi omenja tudi tržno dejavnost, vendar zgolj v kontekstu zagovarjanja obstoja poslovne skrivnosti po objektivnem kriteriju iz 2. odstavka 39. člena ZGD-1, ne pa v kontekstu določila člena 4a. ZDIJZ.

opomba (2) : Po določilu 1. odstavka 39. člena ZGD-1 se za poslovno skrivnost štejejo podatki, za katere tako določi družba s pisnim sklepom. S tem sklepom morajo biti seznanjeni družbeniki, delavci, člani organov in druge osebe, ki so dolžne varovati poslovno skrivnost. Po določilu 2. odstavka 40. člena ZGD-1 so podatke, ki so poslovna skrivnost družbe, dolžne varovati tudi osebe izven družbe, če so vedele ali če bi glede na naravo podatka morale vedeti za to, da je podatek poslovna skrivnost.