Jedro

Tožnik je uveljavljal plačilo odškodnine zaradi nezgode pri delu solidarno od prvotožene stranke (delodajalca), drugotožene stranke (zavarovalnice) in tretjetožene stranke, ki je bila imetnica stroja, na katerem je prišlo do poškodbe. V konkretnem primeru gre za odškodninski spor, za katerega je podana pristojnost delovnega sodišča po točki c) prvega odstavka 5. člena ZDSS-1, zato je glede na določbo drugega odstavka 5. člena ZDSS-1 podana pristojnost delovnega sodišča tudi, če je kot sospornik tožena zavarovalnica. Drugotožena stranka zato v pritožbi neutemeljeno ugovarja stvarni pristojnosti sodišča prve stopnje v tem sporu.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Drugo tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo razsodilo, da je drugo tožena stranka dolžna v roku 15 dni solidarno plačati tožniku odškodnino v višini 4.050,00 EUR, obresti v višini 266,47 EUR (od glavnice za čas od 25. 2. 2011 do 15. 11. 2011) in zakonske zamudne obresti (od glavnice 4.050,00 EUR) od 16. 11. 2011 dalje do plačila (I. točka izreka). Odločilo je, da tožnik in drugo tožena stranka krijeta vsaka svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo, smiselno pa zoper ugodilni del v I. točki izreka in zoper odločitev, da drugo tožena stranka sama krije svoje stroške pravdnega postopka v II. točki izreka, se pritožuje drugo tožena stranka zaradi absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je imetnik stroja, na katerem se je tožnik poškodoval, njegov delodajalec, to je prvo tožena stranka. Tožnik je namreč izpovedal, da je bil zaposlen pri prvo toženi stranki, da so na koncu delali samo še v betonarni prvo tožene stranke in da so se obračali na vodjo oziroma direktorja A.A., ki je tudi v prijavi nezgode naveden kot vodja prvo tožene stranke. Priča A.A. je izpovedal, da je bila tretje tožena stranka sicer lastnica betonarne in strojev v njej, vendar je prvo tožena stranka vzela v najem oziroma v uporabo od tretje tožene stranke strojni in vozni park ter za to plačevala najemnino. Nato je sicer zanikal, da bi bili stroji v imetništvu prvo tožene stranke, a je kasneje potrdil, da je bila vsaj za vozni park sklenjena najemna pogodba. Dejstva (plačilo najemnine za sposojen strojni in vozni park, uporaba in delo na strojih, tožnik in delavci se niso obračali na B.B. ampak na A.A., v tretje toženi stranki je ostal le še direktor B.B. in zidar C.C.) kažejo na to, da se je v času tožnikove nezgode delo dejansko opravljalo le še v prvo toženi stranki, ki je imela interes uporabe stroja in nadzor nad stroji. Pri tem opozarja, da je sodna praksa izoblikovala kriterij, da je za opredelitev imetnika nevarne stvari pomemben odgovor na vprašanje, v čigavem interesu se je določena dejavnost opravljala, rizik povečane nevarnosti pa nosi tisti, ki stvar uporablja v svojo korist, kateremu stvar služi, z njo razpolaga in jo nadzoruje. Sodišče prve stopnje je napačno ugotovilo, da je bil tožnik vključen v organiziran delovni proces pri tretje toženi stranki in napačno zaključilo, da ta objektivno odškodninsko odgovarja, ker se je ob nezgodi ukvarjala z nevarno dejavnostjo (tožnik trditev v tej smeri ni podal, pač pa je tožil iz naslova imetništva nevarnega stroja). Druga tožena stranka se ne more strinjati s stališčem sodišča prve stopnje v 9. točki obrazložitve, da je bil tožnik napoten na delo k uporabniku oziroma k svojemu delodajalcu prvo toženi stranki s strani tretje tožene stranke, če pa je bil ta prijavljen na Zavodu za zaposlovanje. Poleg tega ni nobenega dokumenta o kakšni napotitvi. Sodišče prve stopnje je tudi napačno povzelo izpoved priče A.A., saj najprej na koncu 8. točke obrazložitve povzame, da se delavci niso obračali na direktorja B.B. in da ta ni nadziral ali odrejal dela, nato pa v 13. točki obrazložitve navede, da je tožnik delo izvajal tudi ob vednosti direktorja B.B., v naslednjem stavku pa, da je delo odredil nadrejeni A.A. in da delovodje niso imeli. Ponovno poudarja, da ne more biti podana stvarna pristojnost sodišča prve stopnje za drugo toženo stranko glede na 5. člen ZDSS, saj prvo tožena stranka pri njej ni imela sklenjenega zavarovanja. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere opozarja pritožba in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

5. V tem sporu je pritožbeno sodišče enkrat že odločalo. Sodišče prve stopnje je v sodbi, opr. št. I Pd 1607/2011 z dne 13. 11. 2013, ugotovilo, da obstoji terjatev tožnika do prvo tožene stranke za nepremoženjsko škodo v višini 4.050,00 EUR in za natečene obresti v višini 266,47 EUR (I. točka izreka), naložilo prvo in drugo toženi stranki solidarno plačilo odškodnine v višini 4.050,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in obresti v višini 266,47 EUR (II. točka izreka), v presežku zoper prvo in drugo toženo stranko in v celoti zoper tretje toženo stranko je tožbeni zahtevek zavrnilo (III. točka izreka) ter odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (IV. točka izreka). Pritožbeno sodišče je s sodbo in sklepom, opr. št. Pdp 280/2014 z dne 4. 9. 2014, na pritožbo prvo in drugo tožene stranke sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo v II. točki izreka v delu, ki se nanaša na prvo toženo stranko, tako, da je tožbeni zahtevek zoper njo zavrnilo, sodbo pa delno razveljavilo v II. in IV. točki izreka v delu, ki se nanaša na drugo toženo stranko, ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje odločalo le še o odgovornosti za plačilo odškodnine drugo tožene stranke in izdalo izpodbijano sodbo.

6. Ob upoštevanju napotil pritožbenega sodišča iz razveljavitvenega sklepa je sodišče prve stopnje dopolnilo dokazni postopek in tožbenemu zahtevku zoper drugo toženo stranko ponovno ugodilo. Ugotovilo je, da je podana pasivna legitimacija drugo tožene stranke, pri kateri je imela tretje tožena stranka sklenjeno zavarovanje civilne odgovornosti. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje sicer izhaja, da je bil tožnik v času delovne nezgode dne 24. 10. 2010 zaposlen pri prvo toženi stranki, do poškodbe pa je prišlo v betonarni D., in sicer pri delu na stroju za ravnanje železa. Tožnik je v postopku zatrjeval, da navedeni stroj predstavlja nevarno stvar, zato je v skladu s 150. členom Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.) podana objektivna odškodninska odgovornost njenega imetnika.

7. Drugo tožena stranka v pritožbi neutemeljeno ugovarja stvarni pristojnosti sodišča prve stopnje v tem sporu. Ker gre v konkretnem primeru za odškodninski spor, za katerega je podana pristojnost delovnega sodišča po točki c) prvega odstavka 5. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.), je glede na določbo drugega odstavka 5. člena ZDSS-1 podana pristojnost delovnega sodišča tudi, če je kot sospornik tožena zavarovalnica. Očitana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 4. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tako ni podana. Podana ni niti očitana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodba ni obremenjena s pomanjkljivostmi, zaradi katerih se ne bi dala preizkusiti. Pritožba sicer navaja, da so v obrazložitvi sodbe logična neskladja v zvezi s tem, kdo je odrejal oziroma nadziral delo, vendar po presoji pritožbenega sodišča takšna neskladja niso podana, pa tudi sicer samo dejstvo odreditve oziroma nadzora dela v konkretni zadevi ni relevantno. Tudi ostale bistvene kršitve, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, niso podane.

8. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi zaključki sodišča prve stopnje, kakor tudi s pravnimi zaključki, da je bila tretje tožena stranka imetnica stroja, na katerem se je tožnik poškodoval, zato posledično obstoji obveznost drugo tožene stranke za plačilo odškodnine.

9. V pritožbi tožena stranka neutemeljeno navaja, da naj bi iz izpovedb tožnika in priče A.A. izhajalo, da je bila imetnica stroja, na katerem se je tožnik poškodoval, prvo tožena stranka. Tožnik je izpovedal le, da je bil najprej zaposlen pri tretje toženi stranki, vendar je ves čas delal v betonarni. Tožnik ni izpovedal, da je delal v betonarni prvo tožene stranke, saj je izrecno izpovedal, da je bila betonarna ves čas od tretje tožene stranke. Dejstvo, da je A.A. v Prijavi poškodbe pri delu (A2) naveden kot vodja prvo tožene stranke pa na pravilni zaključek sodišča prve stopnje ne vpliva, sploh glede na to, da je evidentno, da sta prvo in tretje toženi stranki tesno sodelovali, kar izhaja iz tega, da so delavci prehajali iz ene družbe v drugo, da sta obe družbi imeli sedež na istem naslovu in da je bil direktor obeh B.B.. Glede na naravo poslovanja obeh toženih strank zato ni mogoče strogo ločiti, katera od njih je bila imetnica stroja za ravnanje železa, kot skuša prikazati drugo tožena stranka v pritožbi. Čeprav je imela prvo tožena stranka stroje v najemu in za njih plačevala najemnino, navedeno še ne pomeni, da je bila tudi imetnica teh strojev. Priča A.A. je namreč izrecno izpovedala, da so bili v uporabi tretje tožene stranke in da so tožnik in drugi delavci delali za tretje toženo stranko. Ob upoštevanju materialnopravnega izhodišča, na katerega opozarja tudi drugo tožena stranka v pritožbi, da je imetnik nevarne stvari tisti, ki nevarno stvar uporablja v svojo korist, mu ta stvar služi, z njo razpolaga, jo nadzoruje in vzdržuje zase, je pravilni zaključek sodišča prve stopnje, da je imetnica stroja, na katerem se je tožnik poškodoval, tretje tožena stranka.

10. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da je bil tožnik napoten na delo k prvo toženi stranki s strani tretje tožene stranke, saj tega sodišče prve stopnje ni nikjer ugotovilo. Iz celotne obrazložitve izpodbijane sodbe je razvidno, da je sodišče prve stopnje za podlago odškodninske odgovornosti tretje tožene stranke vzelo imetništvo nevarne stvari in ne ukvarjanje z nevarno dejavnostjo. Zato ni bistveno, da sodišče prve stopnje v 14. točki obrazložitve pri splošnem pojasnjevanju podlage objektivne odškodninske odgovornosti omenja tudi ukvarjanje z nevarno dejavnostjo.

11. Glede na zgoraj navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Ker drugo tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP).